Imam vrt. Ko smo ga načrtovali, se mi je zdelo, da je čisto prevelik in da ga bom vsaj pol zasadila s krompirjem, da pač ne bo prazen. Potem sem si kupila knjigo o popolnem vrtu in začela. Kot otrok, ki dobi novo igračo. Sploh se nisem mogla pogovarjati o ničemer drugem, kot o sadikah, sortah, semenih, zalivanju….
In res sem posadila krompir, fižol, solato, bučke….vse kar pač spada na en ta pravi vrt. In je raslo! Zelo. Kar naenkrat sem imela toliko solate, da bi z njo lahko zalagala še vsaj dve veliki družini. In kar naenkrat sem imela toliko bučk, da si nisem več znala izmišljevati načinov in receptov, kako jih porabiti. Mojim so lezle že iz ušes in mož je bil počasi alergičen na vse, kar se je začelo na črko b, kaj šele na bučke… Potem pa sem odkrila še en način, kako jih spravim v promet. Bučke v kompotu. Dokler moji niso bili prepričani, ali so to hruške ali ananas, je šlo, potem pa….Ko sem jim povedala , da je to tista beseda na b.…fej, spet te bučke. In imam par kozarcev kompota od lani še zdaj v kleti.
Zdaj je spet jesen. Čas spravljanja pridelkov. Letos ne bom vlagala bučk. Sem ubrala novo taktiko-zamrznila sem jih… He he, ne povejte mojim, jih bo pozimi doletelo kakšno bučno presenečenje!
Sicer sem pa zdaj že pravi mojster na vrtu. No, skoraj mojster. Brez krasnih sosedov, od katerih kar naprej »plonkam«, ne bi šlo. Sem pa tudi po dveh letih vrtnarjenja, še vedno enako zagrizena. Ko se spravimo k kosilu, najprej naštejem vse, kar je na mizi domačega. Juha (seveda bučke), krompir, solata, česen in čebula, peteršilj, brokoli… In potem pazim kot lovski pes, kdo bo zelenjavo frcal na rob krožnika in se kremžil. Ne vem kaj se je zgodilo, ampak moji so postali bolj antizelenjavarji. In kar naenkrat bi vsi jedli gojene šampinjone, ne pa mojih melancanov. Razvajenci.
No in letos, po dveh letih, sem ugotovila, da je vrt premajhen. Zato bo naslednje leto krompir verjetno odpadel. Še več bučk?
Otroci mi morajo seveda pri vrtu pomagati. Puljenje plevela, izkopavanje krompirja, nabiranje fižola, pa zalivanje… Za vse to jih uporabim. Včasih niso prav dobre volje, čeprav se delam, da tega ne opazim. Sem pa že pomislila, da je njihovo trenutno zelenjavno neljubje tihi upor proti delu na vrtu. Veseli jih edino obiranje jagod. Ker seveda ne zahtevam, da prinesejo polno skledico. Jih namreč kar sproti pojedo.
Toliko o vrtu v teh dneh. In mojih zelenjavnih upornikih. Pa tako sem jih hvalila po vseh intervjujih! Po moje se je vsaj polovici mamic, ki so brale o tem, kako moji mladiči tolčejo po zelenjavi, kar milo storilo. Ker jih poznam res veliko, ki imajo hude borbe za mizo. Zdaj pa še jaz. In kaj mi je storiti? Nekaj časa sem se delala užaljeno do konca, češ, pa tako sem se trudila, da je vse zraslo. In so malo pobrskali, razmetali, da je izgledalo, kot da so jo že vsaj pol znesli v usta. Potem sem se spomnila, da to ni ravno vzgojno in da jih z užaljenostjo pravzaprav izsiljujem. Ia sem poskusila s podkupovanjem. Če poješ tole blitvo, boš dobil sladoled…. Pa se mi tudi to ni preveč obneslo, saj nisem imela moči, da bi otroku odtegnila sladoledno dobroto. Še najbolj je delovalo predavanje o tem, kako veliko »ta dobrih vojačkov« je v zelenjavi in kako ti branijo telo pred »ta slabimi«. In da smo zato bolj zdravi in močni. Kot oči.
Upam, da je tole zelenjavno prepričevanje le začasno. Prihodnje leto namreč kanim zasaditi, kot sem že omenila, nič krompirja in še več vsega ostalega. Pravzaprav se že oziram po sosedovem travniku in sanjarim, kako bi še tam kaj posejala. Ampak na otroško srečo so to zaenkrat le sanje…
Objavljeno v Moj sonček, avgust 2008
