Arhiv: april, 2008

Danes sem dobila-na svojo pritožbo-odgovor oz. ugovor Zavoda za zdravstveno zavarovanje, zakaj mi ne pripada bolniška. Oz. mi ni pripadala, zdaj sem tako ali tako tik pred porodom…

Z eno besedo povedano - šparajo.

Ob tem mi nehote misli skačejo v film Michaela Moora Sicko. http://www.kolosej.si/filmi/film/sicko/

Opisuje namreč ameriški sistem zdravstvenega zavarovanja, ki je popolnoma neučinkovit, kar 50 milijonov ljudi je brez le-tega. Ker nimajo denarja, ali pa jih zavarovalnice enostavno nočejo zavarovati, ker niso stoodstotno zdravi…. No, potem pa gledamo pričevanja zdravnikov skesancev, ki priznavajo, da so za zavarovalnice prirejali svoja zdravniška mnenja, češ, ta in ta poseg ni nujen za zdravje, ni potrebno operirati vas, tega ne krijemo….in ljudje, tudi otroci, množično umirajo. Ker zavarovalnice “šparajo” in ne plačajo določenih pregledov, operacij, zdravil…. Biti bolan je pravo razkošje, ki pa te lahko pripelje tudi do popolne revščine. Ko sem to gledala, sem si mislila, kakšna sreča, da živim v Sloveniji, čeprav je Amerika celo eno mesto pred Slovenijo po kvaliteti zdravstvenega varstva. Sicer mi ni bilo jasno, kako to, pa vendar sem danes dobila preblisk. Seveda, tudi naša zavarovalnica “špara”. Pri bolniških. Zavračajo nosečnice z dvojčki, pa takšne kot sem jaz, čeprav z bolečinami v križu pač zares nisem mogla delati. Sploh ne tega, kar počnem za preživljanje svoje družine… Čez lužo so zdravniki, zaposleni pri zavarovalnicah, povedali, da so nagrajeni po tem, koliko denarja prihranijo na ta način, da zavračajo bolnike. Bog ve, kako je s tem pri nas…. Imajo naši zdrvaniki pri ZZZS tudi kakšno tako nagrado, ko zavrnejo bolniško nosečnici??

Kmalu grem rodit… Bolj ko se približuje d-day, bolj sem razdvojena. Ker bi najraje šla že jutri in hkrati bi najraje še bila kakšen mesec noseča.

Tako hecno je, ker se mi zdi, da moram pred porodom opraviti še toliko vsega. Vsi računi morajo biti plačani, perilo mora biti zloženo in polikano, doma pospravljeno…. Nujno moram pred porodom k frizerki in k pedikerki (ker se komaj dosežem do tja dol…), noge na sveže pobrite… Hladilnik mora biti poln, otroci sveže skopani in s postiženimi nohti, vsi maili odgovorjeni. Tokrat sem celo izpustila pleskanje hiše, ki je tudi del gnezditvenega nagona. Se mi ne ljubi. Pa bi bilo zares potrebno, ampak… Se bom zadovoljila s sveže prepleskanimi lasmi….

Kot da se z odhodom v porodnišnico nekaj konča. In potem spet začne. Saj se, ampak ne tako na nož. Saj bomo potem tudi še kdaj pospravili, se skopali, plačali kakšen račun. In zdoma bom samo dva, tri dni. Če povem čisto po pravici, se na nek poseben način veselim teh dveh dni v porodnišnici. Ker bom lahko ležala, malo zadremuckala in se res vsa posvetila novemu dojenčku. Ker doma bo potem….bom rekla - zanimivo. Pestro. Naporno. Ne, naprej pa ne grem v razmišljanju, ker me bo postalo strah.

No, ko bo kaj novega, se pa seveda oglasim.

V nedeljo smo šli na izlet. Proti Krasu. Pogledat smo šli eno vasico, kjer je mož služil vojsko. In našli izpraznjene kolibe, vse izropano, še kable so potegnili ven iz zemlje….

Zanimivo je kako so moški čustveno navezani na svojo vojaščino. Sploh tisti iz JLA. To so zgodbice! Lahko si jih pripovedujejo ure in ure. Potem, ko smo se Slovenci osamosvojili, sem mislila, da bo vojaških zgodb konec. Kaj pa je to služiti vojsko skoraj pred domačim pragom? Pa sem se zmotila. Mož je služil vojsko v Sloveniji, pa ima kljub vsemu v rokavu za par ur zgodb. Seveda le o tem, kako so jih gnali, kako so marširali z ožuljenimi nogami, kako so jim prali možgane, kako….Ne bom nadaljevala, saj jih poznate. Zgodbe, namreč. In ko sem zadnjič prav previdno omenila, da zdaj, ko ni več obveznega služenja vojaškega roka, nimajo moški niti tega preizkusa moškosti več, sem jih dobila nazaj! Pa sem skušala le z vidika ženske razmišljati o tem, kako veliko odgovornosti nosimo, nosečnost, rojstvo, nega otroka, vse mogoče tegobe ob tem, spremembe telesa in čustveni pretresi, pa vzgoja, stalna skrb….. vojaščina pa je bila le nekakšen “odlepilni” trenutek od mamice. In čas za malo več telesne aktivnosti in podrejanja. Joj joj, kaj hujšega!

Ne bom pisala, kaj vse mi je bilo ob tem razmišljanju navrženo. Še sreča, da se znam smejati ob vsem. Sem pa vendarle vesela, da obvezne vojske ni več. Ker priznam-kot mami bi mi bilo hudo za sinom, četudi bi jo moral služiti pred našo hišo…

PS

Prav rada bi tudi kakšen moški komentar…

Saša Einsiedler

Radijska in televizijska voditeljica, voditeljica seminarjev in treningov nastopanja ter samozavestnejše komunikacije. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih-poslovne vode, vrtičkarjenje in seveda vzgoja otrok-trenutno je mama petih nadebudnežev ...

 

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga