Arhiv: marec, 2008

Zadnjič enkrat sem šla s taščo prvič v trgovino Hofer. Najprej sem bila zelo razočarana, saj niso imeli skoraj ničesar, kar je bilo na mojem spisku. Samo neke nepoznane znamke, izdelke…. Dobro, sem si mislila, saj nisem tako trdobučna, da bi ne mogla poskusiti kakšnega drugega izdelka od tistih, ki smo jih sicer vajeni. In sem kupila za otroke nekakšno inačico Nutele, eno čokolado, moko, sladkor… pa izdelke, za katere mi je tašča zagotovila, da so cenejši kot drugje. In šla na blagajno. Tam pa se začenja moja agonija!

Najprej ugotovim, da pravzaprav nimajo nobenega odlagalnega pulta. Zdaj, visokonoseča, težko zlagam stvari najprej v voziček, potem iz vozička na blagajno, pa še enkrat v voziček, pa iz vozička v vreče in vreče v avto. Prosm lepo, takšno telovadbo si lahko privoščim le v najboljšem kondicijskem stanju svojega telesa…. Pa sem si na blagajni želela vzeti čas. Da prodajalka računa, jaz pa sproti zlagam stvari v vrečo, ki sem jo imela v vozičku. In ženska začne kot nora blokirati, jaz pa počasi zlagam. Vidno nervozna me pogleduje, a rekla ni ničesar. Pa me tašča sune pod rebra in reče, daj no, zloži v voz, boš potem dala v vreče. Jaz se pa ne dam in rečem ne, nikogar ni v vrsti za menoj in vzela si bom čas, da zložim stvari po svoje! Potem sem se obrnila k vidno živčni prodajalki in ji rekla, če lahko majčkeno upočasni tempo. In veste kaj je odvrnila? Da ne sme!!! Da imajo nalog, da bezljajo kot norci na blagajnah, da ne smejo čakati, da bi kupci zlagali nakupljeno v vreče, ampak naj to storijo zunaj. Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Pa da jih snemajo s kamerami in preverjajo, če res hitro delajo. V trenutku sem iz kljubovalnosti začutila usmiljenje do prodajalke. Res ji ne bom delala težav s svojo počasnostjo in sem se po svojih močeh potrudila in pohitela.

Ves dan mi ni šlo iz glave, kakšni pritiski so na te uboge ljudi po trgovinah. Potem mi pa pride na uho, da imajo v Lidlu podoben sistem in da imajo celo omejeno število obiskov stranišča. Da jih ves čas nadzorujejo s kamerami in da imajo ženske le v času menstruacije več izhodov.

Če moje pisanje bere kakšna od trgovk, naj se oglasi. In če kdo ve več o teh stvareh, naj tudi kaj napiše. In kako je v Mercatorju? Tušu? Tam vsaj vem, da imajo dolge pulte pri blagajnah in mi še nikdar ni nihče rekel, naj zlagam v vrečko zunaj, pri avtomobilu. Pa je moj voz vsakič do vrha napolnjen.

Aja, pa še tistega ponaredka Nutele otroci niso marali. Pa čokolade tudi ne. Kar je pravzaprav zelo velik čudež, saj bi se sicer stepli zanjo…

Koliko vsega se je zgodilo! Pa samo nekaj dni ne sedem za računalnik!

Preživeli smo praznike. In pobarvali pirhe. In  prišel je dan, ko se nese velikonočne jedi na “žegen”. Pa je zapadlo pa toliko snega, da sem skoraj obupala. A se me je spomnil prijazen sosed Tone, ki ima traktorček in prišel splužit našo cesto. Juhuhu! Sicer ni šlo čisto gladko in so avto porivali mož, pa še trije sosedje, ampak na koncu mi je uspel veliki met. No, takole je pod prtičkom izgledala naša košara, snega je bilo pa…

picture-018.jpgpicture-020.jpg

Ne znam še prav lepo pripenjati slik….

No, potem je pa naša najmlajša zbolela. Laringitis. In še traja. Dobila je Claritin, pa ne vem, če je kaj pomagalo. Zdaj ji kuham čaj, v katerem je timijan, slez, med, limona in hišo vlažimo… Drugega se pa ne spomnim.

Ti pa bolezen otrok popolnoma spremeni načrte. Že tri dni nisem bila zunaj…no, malo pretiravam, ampak vse moje namere, kako bom šla pobarvat narastek, šla morda na kakšen čaj (ja, še vedno ne pijem kave!!!), pripravila kakšno stvar za prihajajočega dojenčka….adijo! In prej ko sprijazniš s tem dejstvom, da si popolnoma nemočen, bolje je. Je pa včasih težko, priznam.

Evo, spet kašlja in joka. Grem k njej.

Včasih, ko so bili otroci res majhni, sem se izdelovanja pirhov zelo veselila. Nakupila sem si cel kup bojne opreme-raznih barvic, eno leto sem se celo odločila za »natur program«. To pomeni, da sem že dva meseca prej zbirala čebulne olupke, po travnikih (in takrat sem bila še blokovski človek!!!) sem nabirala razne listke oz. rastlinice, ki so preživele zimo….in se resno lotila dela! Kavna usedlina, rdeča pesa, čebula, ostalih se pa niti ne spominjam dobro, to so bile moje barve. Potem pa nabrani lističi, ki sem jih namestila na jajčka, preko poveznila odrezane nogavice in potem-narava dela! Saj ne rečem, bili so lepi, zdravi in kuhinja niti ni bila v hudem razsulu.
Potem pa so otroci zrasli. Prišel je čas, ko so mi prevzeli »posel«. In hoteli barvati, lepiti sličice….skratka, iz ustvarjalke sem se nenadoma prelevila v čuvajko kuhinjskih elementov, ki so postali tarča raznih kričečih barv. Ojoj. Iz popolnega užitka popolna groza! Jajčka so padala po mizi, pa po tleh, barve so se polivale, umazane roke prijemale posodo, stol, ki ga je bilo potrebno primakniti bližje….SOVRAŽIM BARVANJE JAJC!!!!
Potem pa sem sama s seboj sklenila kompromis. Zdaj kupim različne barve in potrebščine, odvisno od starosti otroka. Ta velika dobita tudi takšne, bolj »packalne«, kjer se dela s prsti, lepi folijo in razne vzorčke… Ta mala dva pa dobita nestrupene (upam, da so res) flomastre oz. barvice in ustvarjata po svoje. Težava, predvsem moja, pa je ta, da sem namenila za barvanje vsakemu od otrok po pet jajčk in ker so otroci štirje, je to že dvajset pirhov. Kar pa se mi zdi, da je čez glavo dovolj. In kje je tu težava? Ja, jaz sem ostala brez možnosti za umetniško ustvarjanje….
Pa še nekaj nam povzroča težave. Namreč, odkar nosimo velikonočne dobrote k blagoslovu v cerkev, velja seveda pravilo, da jih do takrat ne poizkušamo. Kakšna muka! Košara, polna dobrot, domače potice, šunke, pirhov…., pa mora ostati nedotaknjena! Mislim, da bom letos naredila tako, da bomo sami spekli potico in bomo tiste ostanke, ki niso »za obiske«, pojedli z mlekom za zajtrk. To pa ni greh!
Sicer pa je Velika noč znova eden tistih praznikov, ko nam trgovci vsiljujejo svoje ideje o tem, kako naj bi ga praznovali. Na policah se kmalu po novem letu že začenjajo bohotiti  raznorazni piščančki, lične košarice, prtički, že pobarvani jajčki…In seveda slastne šunke, ki jim malo prej potiho zvišajo cene, potem pa spet rahlo znižajo in to oglašujejo kot super ugodno in sploh skoraj zastonj. Ljudje pa seveda množično v trgovine. Pa vam zagotavljam, da jih več kot polovica sploh ne ve, zakaj šunka, zakaj hren, zakaj jajčka. Priznam, tudi sama nisem vedela in dokler je bilo tako, je tudi meni ta praznik pomenil le še enega tistih, ko se dobro je in potem dva tedna hujša. Zdaj pa ga-na srečo-dojemam drugače. Četudi se dobro najem.  (Hujšala pa letos ne bom, ker sem visoko noseča (he he)). Velika noč namreč pomeni upanje, novo možnost, preporod, veselje. In je znova praznik, ki nagovarja tako posameznike, kot družine, ki se zberejo ob dobrotah. Če smo zamudili ali izpustili novoletne zaobljube, pa bi jih radi »nadgradili«, imamo zdaj možnost za popravni izpit. Juhuhu, koliko priložnosti imamo ljudje, da postajamo boljši. A potrebno se je ustaviti, globoko zajeti sapo in si reči-kako je lažje živeti, če vem, da se stvari lahko premikajo na bolje!

Objavljeno v Moj sonček, marec 2008

Moram pljunit.

Ženske, ki se odločijo, da ne bodo imele otrok in gradile kariero, so v današnji družbi toliko več vredne od tistih, ki se odločijo za otroke! Pa čeprav so slednje tiste, ki pravzaprav družbo ustvarjajo. Pa ne za svoj zaslužek, ravno nasprotno in z veliko odrekanja… In ker mame nimajo časa posvečati se svoji karieri, ki prinaša denar, bodo imele tudi »penzije« temu primerno nizke. V nasprotju z ženskami, ki imajo čas vlagati le vase in bodo tudi na stara leta imele bistveno višje pokojnine. Na račun naših otrok, ki bodo levji delež prispevkov plačevali zanje. Strinjam se in res sem prepričana, da bi moralo biti v politiki, v gospodarstvu…bistveno več žensk. Ker smo sposobne in drugačne od moških, zato bi družbi vtisnile novo dimenzijo s svojim načinom razmišljanja. Ampak, kje pa piše, da ne moreš aktivno vključevati se v družbo potem, ko tvoji mladički že malo zrasejo oz. lepo uskladiti svojega dela z družino??!! Poznam kar nekaj žensk, ki so uspešne, pa niso začele s kariero pri dvajsetih, takrat so rojevale, zdaj pa “razturajo” drugače.
Se strinjam, svobodna odločitev vsake ženske je (kmh, kje so pa tu moški?), ali bo imela otroke ali ne, ampak VREDNOTE v naši družbi so napačne. Kaj je na primer uspešnost? Vsakdo takoj pomisli na denar, oblast, status…. Pa ni nič od naštetega. Uspešnost je zgolj in samo notranje zadovoljstvo vsakega posameznika in njegov notranji mir. Ne glede na delo, ki ga opravlja, denar, kakšen avto vozi… Če vidimo žensko v kombiju, polnem otrok, si mislimo, joj, glej te norce, koliko jih je. Če pa vidimo žensko za volanom pregrešno dragega avtomobila, si mislimo, hej, glej jo žensko, kako je uspešna. Je to prav?
Nikdar ne bom pozabila besed neke mame nekoč na televiziji, ko je pripovedovala, da je bila z možem na banketu. Ljudje so se spoznavali, klepetali med seboj in drug drugega spraševali, kaj počnejo. Povedala je, da so vsi, brez izjeme, takoj odšli klepetat drugam, ko so izvedeli, da je ona doma in da ima štiri otroke. Popolnoma nezanimiva ženska. Ker je samo mama in nima »kariere«. To je odraz naše družbe.
In zato me jezi, no, pravzaprav bolj žalosti, da so mladim vzornice »uspešne poslovne ženske brez otrok« in ne takšne, ki imajo otroke, družino, vrednote, po možnosti pa tudi hodijo v službo in imajo »kariero«. Koliko pritožb slišim mladih mamic, ki si želijo pri delodajalcih izkoristiti pravico do npr. šest urnega delovnika. Ravno včeraj mi je ena pripovedovala; delala je od osmih do dveh. Potem, ko je bila deset dni na bolniški, pa je dobila odločbo, da mora odslej delati od desetih do štirih. Samo zato, ker je šlo delodajalcu v nos, da izkorišča svojo pravico. Ali pa so primeri, ko jih npr. iz Ljubljane prestavijo delat v Maribor. In tako nekaj ur dnevno izgubijo z vožnjo. Vse za dobiček. Matere so breme družbe. Kdo pa jim bo plačeval bolniške, pa vrtce za otroke, šolanje, zdravnike….Kdo jim bo plačeval drage nosečniške preglede, pa rojevanje….Dol z mamami! Živela svoboda! Juhuhu, še par let, pa bomo brez teh kričečih malih stvorov in v miru bomo pojedli kosilo v gostilni. Saj kuhala tako ali tako nobena ženska ne bo več. Ker je sramota za žensko, če se znajde v kuhinji.
Je to res pot, ki si jo želimo?
V isti sapi pa globoko sočustvujem z vsemi, ki se trudijo zanositi, čestitam jim za ves pogum in srčnost, ki jo premorejo na tej trnovi poti. Imam kar nekaj prijateljic, ki hrepenijo po otroku, pa nikakor ne zanosijo. In imam kar nekaj prijateljic, ki ne najdejo moškega-niso več stare dvajset let, kakšna ponesrečena zveza….in ostale so same. Ampak takšne ženske se ponavadi posvetijo kakšnemu dobremu delu, skrbi za uboge, so pripravljene pomagati, se na kakšen drug način razdajati. In niso vajene ponavljanja le ene besede: JAZ, JAZ, JAZ.
No, toliko o tem. Zdaj grem pa skuhat kosilo. Ker to pač tudi počnem.

No, pa smo preživele osmi marec. In jaz sem preživela oddajo Trenja. Glede osmega marca-mož me je vprašal, ali bi vrtnico, ali masažo. Seveda sem izbrala njegove tople rokice na mojem zdelanem križu…. bratec Gorazd me je pa presenetil še z vrtnico, tako da sem dobila oboje…

Trenja… prav nič pametnega mi ni uspelo povedati, čeprav so bile nekatere teme kar zanimive. Res je, da klepet z Adrijano Starino Kosem ni prav nič sodil med ostale tematike, saj smo bile vse lahko samo tiho, ampak Uroš je očitno izkoristil tisto fotografijo, na kateri omenjena gospa igra golf z Janšo in nekim Petkom, o katerem je tudi tekla beseda….

Skratka-ker nisem imela priložnosti povedati svojega mnenja v celoti tam, ga bom pa tukaj.

Janša-Pahor. Res je, če bi že morala izbirati med tema dvema (pa sicer ne bom), bi izbrala Janšo. Ker se mi zdi Pahor preveč zmuzljiv in ker se mi zdi, da on in njegovi v stranki sploh ne “pašejo” skupaj.

Glede aretacij - popolnoma vseeno mi je, kakšen status ima nekdo v družbi, to, ali si direktor, ali finomehanik, ne določa tebe kot človeka, tvoje vesti in poštenosti. Vsi smo zato popolnoma enaki pred zakonom. Tudi če sem stara 40, ali 70. Nič ne zmanjšuje moje krivde. Le v tem je lahko razlika, da meni ni potrebno pomagati, ko izstopam iz policijskega avtomobila, nekomu, ki jih ima sedemdeset, pa. In če so res dve leti zbirali dokaze, potem skorajda verjamem, da jih ne bi aretirali s takšnim pompom. Ker če se bo izkazalo, da so nedolžni, naj pa ta vlada takoj pade.

Seveda, bilo bi lepo, če bi se Janša in Urška poročila. Že za to gre, da je kot politik zgled. In jaz bi želela, da je zgled svetel.. Poroka pa je po mojem mnenju veliko več, kot papirček. No, ampak vsaj o tem mi je tam uspelo povedati svoje.

Vzdržnost pred zakonom? Jamčim, če bi bilo več vzdržnosti, bi bilo razvez več kot pol manj. Če sta dva sposobna vzdržnosti, sta sposobna “potrpeti” še marsikaj drugega v zakonu. Tudi razna takšna nesoglasja, zaradi kakršnih nekateri že pakirajo kovčke. In bolj ko krešeš mnenja, se pogajaš….bolj rasteš in trdnejši je zakon.

O drugih vrednotah nismo rekle nobene. Smo se toliko sukale o tej vzdržnosti, pa tako simpatičen prispevek je bil z družino s šestimi otroki. O tem bi se moralo govoriti! Marta Kos je rekla, da se je zavestno odločila, da ne bo imela otrok. Pa se nisem znašla, da bi ji rekla, da bodo morali pač moji otroci plačevati in delati za njeno penzijo… Saj je zelo pametna ženska, simpatična, podjetna….ampak včasih me pa res zaboli, ko so ženske s kariero in brez otrok toliko več vredne od tistih, ki delajo najtežjo kariero-so večkat mame!

Še kaj, kar bi rada povedala? Ja, zagotovo, ampak ta mala se kar naprej zbuja in moram vsakič po stopnicah gor, pa dol, pa gor, pa dol….in imam ta hip tega že dovolj. Pa še lačna sem, ker smo bili na obilnem koslilu pri mojih starših-oči je praznoval in imam čisto raztegnjen želodec. Uau, imam pa en nov super recept za torto. Sem spekla kar dve. No, prilagam fotke. Nista ravno vzorni za pogledat, sta bili pa takooooooo dobri.

KOKOSOVA BREZ MOKE

KAVNO-ČOKOLADNO-OREHOVA

Sem petič noseča. Sem stara štirideset let. Imam službo, ki ni ravno najbolj običajna. Od mene zahteva, da nosim visoke pete, da sem vitka kot breza, dobre volje in nasmejana, naličena in oblečena po zadnji modi, da se po odru sučem kot srnica in sem poleg vsega naštetega še pametna, iznajdljiva, hudomušna, prijazna, vljudna, da znam vsa besedila na pamet, da….. No, niti slučajno ne bom trdila, da vse to V RESNICI sem, takšno bi me imeli naročniki, ki me povabijo, da vodim kakšno prireditev, dogodek…. Aja, pozabila sem še omeniti, da si v glavnem vsi moški naročniki želijo tudi, da imaš velike j…. in seveda globok dekolte. Tega pa nimam. Pa ne mislim dekolteja….

Zdaj sem seveda rahlo spremenjena. Ne morem nositi visokih pet, ker sem si ob zadnjem poskusu popolnoma zamaknila ravnotežje v medenici in en teden nisem vstala iz postelje. Nisem vitka kot breza, nisem oblečena in naličena po zadnjih zapovedih pomlad/poletje 08, ne sučem se kot srnica…. Sem pa kljub temu nasmejana, dobre volje, trudim se biti tudi pametna, iznajdljiva, hudomušna, prijazna…. Še vedno pa nimam velikih j… in globokih dekoltejev, ker se mi pač zdi, da to nosečnicam ne pritiče. In kaj želim povedati? Da me nihče, ali pa skoraj nihče, ne povabi, da bi vodila kakšno prireditev. Po pravici-zvečer, ko so razni takšni dogodki, sem tako ali tako že napol mrtva, komaj da se še spravim za računalnik in tu in tam kaj zapišem. Kaj šele, da bi se odpravila od doma in nekje na kakšnem odru stala in se afnala par ur.

Tudi učim zdaj precej težko. Kje je prepona, skorajda ne morem več pokazati tečajnikom, ker imam stisnjeno nekje, pojma nimam kje…. Tudi o hoji, s kakršno se naj bi prikazali v javnosti ali nekje pred drugimi ljudmi pač, ne morem učiti, ker me boli križ in hodim kot kakšen star raček (no, malo pretiravanja zaradi sočnosti naj se mi pač oprosti).

Povedati hočem, da svojega posla zdaj resnično ne morem opravljati.  NE MOREM. NE ZMOREM. IN PIKA.

Pa dobim zadnjič odločbo iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje, da nisem upravičena do bolniške. Ker da se pojavljam na televiziji. In da naj pač počnem kaj drugega, če ne svojega posla. Halo??!! Kaj pa? Na žalost ne znam striči las, da bi se lahko preživljala na ta način, ne znam šivati, ne znam….(uaaaaa, zdaj je prišel zame trenutek resnice, razen govorjenja, kaj pa sploh znam??!!) Razjezilo jih je tam na Zavodu, ker sem bila gostja v par oddajah na TV. Ampak očitno se jim niti ne sanja, da je biti gost ali pa oddajo voditi nekaj popolnoma drugega. Zato sem podala ugovor. In jim vse lepo in prijazno razložila. PA so mi spet odgovorili, da se ne strinjajo in naj grem kar lepo delat. KAJ PA??!! Morda bi šla lahko na Čopovo sredi Ljubljane in se delala, da vodim prireditev, mimoidoči pa bi mi v klobuk metali denarje.

Ginekolog, ki sem mu potarnala, da mi ne priznajo bolniške, je popolnoma ponorel. Ali so oni moji zdravniki, da lahko presojajo o tem, kaj lahko delam in česa ne morem? Me oni pregledujejo in ugotavljajo, da moram hoditi na fizioterapijo, delati vaje za medenico, da me boli križ…. S tem pravzaprav izpodbijajo strokovnost zdravnika, ki je odločil, da za delo nisem sposobna. In to neka zdravnica, ki je zdravnica za….kdo ve, morda je celo zobozdravnica? Pa en pravnik. Ta bo pa že vedel, kako je biti petič noseč v ne ravno rosnih letih. In kako je biti voditeljica prireditev, kamor te zaradi nosečnosti nihče ne povabi.

Uf, kako sem jezna. Jutri grem na Trenja. Če bo le prilika, jih bom okrcala. Škrtuhi. Menda so zavrnili bolniške tudi nekaj ženskam, ki nosijo dvojčke. Babam lenim se ne ljubi delati, tako se menda tam na Zavodu pogovarjajo. Ampak to so pa že klevete, teh se pa branim.

Joj, kako burna noč je za nami… Veter je pihal tako zelo, da je okrog hiše odneslo skoraj vse, česar nismo imeli močno pritrjenega. Pa še piha. Prav ta trenutek.

Saj pravim, avtomatska gugalnica…

Saša Einsiedler

Radijska in televizijska voditeljica, voditeljica seminarjev in treningov nastopanja ter samozavestnejše komunikacije. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih-poslovne vode, vrtičkarjenje in seveda vzgoja otrok-trenutno je mama petih nadebudnežev ...

 

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga