Arhiv: december, 2007

Torta

28. december 2007

moram pljunit

Povej tudi ti! (11)

No, prvi del praznikov je za nami. Letos mi je uspelo, da sem se otresla pričakovanj, ki jih imam sicer okrog praznikov, kakršen je Božič. Zadnja leta sem si namreč želela, da bi ga z družino doživljali bolj duhovno, bolj v resničnem pričakovanju njegovega bistva, pa se moji doma niso dali prepričat v skupno molitev, pa pogovore ob adventnem venčku… No, otroci že, mož pa… letos pa nisem niti enkrat “zatežila” ne z molitvijo, ne s čimerkoli takšnim, kar bi preveč dišalo po pobožnosti, ampak sem ubrala drugo taktiko-skušala sem biti prijazna, ljubeča, ustrežljiva….In smo preživeli en zelo lep Božič!

Pa danes sploh nisem imela namena pisati o Božiču, ampak o avanturi s torto. Namreč-prejšnjo nedeljo me je Mario povabil kot gostjo v svojo oddajo Spet doma. Pa Roberta Friškovca, zaporniškega duhovnika, ki me je-milo rečeno- popolnoma očaral! Izjemno zanimiv človek, s težko mladostjo, ki mu lumparije niso bile tuje, potem pa spreobrnenje in tip postane duhovnik! Uspel pa je ohraniti svoj jaz v smislu vedrine, prekipevajočega življenja, realnosti…a vendar popolno predan svojemu Šefu (kakor sam poimenuje Boga). Torej, z Robijem greva na Maria (tako se reče v žargonu, ne dobesedno….). Preden sem odšla sem razmišljala, kaj bi Mariu lahko prinesla za darilo. Pa se spomnim, da mi je nekoč omenil svojo najljubšo slaščičarno in sem se odločila, da mu prinesem košček ali dva tortice. Super. Pokličem v slaščičarno in mi povedo, da imajo sicer zaprto, ampak da živijo v isti hiši, kjer pečejo torte in da za praznike tako ali tako ves čas delajo. Po telefonu lastnici povem, da gre za darilo za Maria in da mu bom dala tortico v oddaji. Dogovoriva se, da pridem v nedeljo pred oddajo ponjo. In res pridem. Ej, saj vem, malo že dolgovezim, ampak res me mori…..Kadar nekomu na TV narediš reklamo, ponavadi za izdelek, ki ga pokažejo na TV nič ne plačaš, nasprotno, oni morajo plačati tebi. Zato sem seveda naivno pričakovala, da mi koščka ali dveh torte ne bodo zaračunali, ampak mi morda še kakšnega zavili za povrh. Saj ga bom vendar kazala v oddaji, mar ne?! Sem torej prišla tja, gospa mi je zapakirala CELO torto (kakšnih 12 kosov verjetno) in potem sem iz vljudnosti vprašala, če sem kaj dolžna. Je rekla gospa JA, 56 EUR. Haloo??!! Seveda sem si ta HALO le mislila, v tistem hipu sem bila tako šokirana, da nisem sploh ničesar rekla, ampak samo plačala in odšla. 56 EUR ena torta??!! Jaz pa “šparam” pri darilih za otroke, da ja ne bomo preveč zapravili. Pa ne kupim novih čevljev, da bomo ja kaj ….eh, zdaj je kar je. Potem me je pa mikalo, da bi jo odnesla kar domov in poskusila, če je res tako dobra. Ker ZAGOTOVO v kratkem ne bom šla zopet k njim. Naj jo imajo. Po moje je to najdražja torta daleč naokrog. Jaz spečem boljšo za pol in še več kot pol cene! (No, to je le slaba tolažba, saj te ta drage nisem poskusila…)

Uf, pa sem izdavila. Zdaj mi je spet kar lažje. Mario, če slučajno bereš tele vrstice mi oprosti. Kot si videl, torte nisem odnesla domov, ampak sem ti jo privoščila. Iz srca, ker si mi fajn…

ojoj

18. december 2007

moram pljunit

Povej tudi ti! (21)

Pk pk pk, pa je teden naokrog. Sploh v takšnih, bolj norih mesecih, gre  še bolj hitro.

Najprej nekaj novic: danes sem bila na ultrazvoku. Z dojenčkom je vse OK. Ima lepo glavico, rokice, vse prstke…skratka, najlepši še ne rojeni otroček. Tudi spol sem videla. Imeli bomo še en…. eh, ne povem! Je pa noro gledat otročka v 3D. Tako zaresen je. In ob tem se mi poraja eno vprašanje, za katerega vem, da sta možna nanj dva odgovora. Ki pa sta si popolnoma nasprotujoča. Če bi odkrili, da je otrok “nepravilen”, bi se odločila, da se ga rešim, znebim, da ga zdravniki v meni ubijejo in jaz živim naprej, kot da ni bilo nič? Že iz načina mojega retoričnega vprašanja je jasno, da bi jaz tega ne mogla narediti. Sploh ne potem, ko vidiš, slišiš srček, ko se ga skoraj že lahko dotakneš. Odločitev za življenje ali odločitev za prekinitev življenja. Težko, kaj? Tudi zato, ker sem vnaprej vedela, kakšna bi bila moja odločitev, se niti pri Poloni niti zdaj nisem odločila za amniocentezo. Ja, vem, lahko bi me zasuli s tisoči protiargumenti, ampak jaz bi ostala neomajna. Ker je otrok drugačen, potem ni moj? Ker ni lepo “zapakiran”, ga lahko enostavno zavržem? Ga bi imela manj rada, ker ne bi bil lep? Verjetno bi imel še več moje ljubezni. In mislim si, da se življenje v družini z drugačnim otrokom popolnoma spremeni, ampak… si lahko dovolim odločat, kdo je dovolj dober, da si zasluži živet? Bom kar končala, mi gre na jok, ko pomislim na vse tiste, ki so zdaj angelčki, ker se staršem ni ljubilo jih imeti.

EMA

12. december 2007

moram pljunit

Povej tudi ti! (3)

V nedeljo smo šli k sorodnikom na obisk. Na kosilo. O tem, koliko in kaj smo jedli, kasneje, zanimivo je, da se nismo videli kakšnih 30 let. Potem pa smo se predlani vsi Einsiedlerji srečali na velikem družinskem pikniku in ugotovila sem, da imam en cel kup zanimivih in zelo prijetnih sorodnikov! No, eni od njih so nas torej povabili na nedeljsko kosilo. Sem prej še preverila, če se zavedajo, da nas ni malo-odkar imamo več otrok, se nas namreč nekateri kar malo izogibajo. Saj si predstavaljate, kaj pomeni pogostiti dva odrasla, dva najstnika in miriti dva radoživa lumpka, ki drobita, raziskujeta……Ampak tudi to je druga zgodba. No, skratka, ne glede na količino naših družinskih članov so nas z veseljem povabili. Še sreča, da živijo v hiši in imajo tudi sami tri otroke. Jedli smo….ojoj, raje se ne spomnim, tako dobro in toliko, da sem si naredila zalogo za ves teden. V kilogramih, seveda. No, naši gostitelji pa imajo tudi hčerko, ki je izjemna glasbenica. Igra flavto, klavir, kitaro in poje kot angelček. Sama komponira glasbo in ni kot ena mnogih pupik, ki pojejo tuje akorde. In Alja oz. Alea, kakršno je njeno umetniško ime, se je prijavila tudi na EMO. S svojo pesmijo, profesionalno zapeto, posneto…in kot sem slišala, ko nam je zavrtela posnetek,  res zelo kvalitetno! Danes pa me kliče njena mama in mi pove, da ni sprejeta. Komisija je v manj kot desetih dneh poslušala 200 pesmi in se odločila. Da so npr. Turbo Angels bolj kvalitetni. Halo??!! Brez da slišim njihov komad, mi je vse jasno. Ker sem pač slišala Aleinega. Ja, saj vem, vedno godrnjajo tisti, ki izpadejo in so zadovoljni oni, ki so v igri. Zdaj si želim le, da bi med temi dvajsetimi ljudje dobro izbrali.

O Alei bomo pa zagotovo še slišali. Ker RES dobro poje. Tako, da mi gredo kocine pokonci.

Aja, jedli smo pa gobovo in govejo juho, pohanega piščanca in pečenko iz pečice (pujs), mlince in krompir, hren, solato….potico, pršut, francosko solato, zelenjavo “iz lonca”…joj, kar trebuh me boli, ko se spomnim…

te dni

6. december 2007

moje

Povej tudi ti! (1)

Včeraj sem na Ljubljanskem gradu vodila eno prireditev večjega podjetja za njihove poslovne partnerje. Prišla sem čisto prezgodaj, ampak moja profesionalna deformacija pač je, da ne zamujam rada oz. da sem na licu dogajanja malce prej. Ker imam tudi kar nekaj izkušenj s takšnimi naročniki, ki tik pred zdajci spremenijo ves program, se odločijo, da moram omeniti še tega, onega….. Skratka, imela sem še dovolj časa, da sem v lokalčku nasproti dvorane, kjer je bila zabava, spila eno belo kavo, da pred nastopom malo uredim svoje misli. Lokalček je bil skoraj prazen, le dva sta se golobčkala tam nekje za eno mizo v kotu. Ne zgodi se mi velikokrat, da imam kar naenkrat podarjenega pol ure časa. In da-glej ga zlomka, nimam pri sebi nobene literature, niti najbolj “strokovne” ne, pa še baterija na telefonu mi je že utripala, da je skoraj prazna. In tako sem sedela sama s svojo belo kavo za mizo, iz zvočnikov se je slišala kar dobra glasba, svečke na mizah pa so bile skoraj edina svetloba v lokalu. No, sem pomislila, to pa je tisti trenutek. Ki nekoga lahko spravi popolnoma ob živce, drugemu pa pomeni popolno sprostitev. Za hip sem počakala, kakšno reakcijo bom doživela sama. In kakšno olajšanje! Začutila sem mir, prijetnost, veselje, zadovoljstvo…. Srebala sem kavico, gledala plamene svečk in mislila samo na to, kako ta hip uživam sama s seboj, kako sem lahko srečen in zadovoljen človek, da me ni strah same sebe oz. biti v družbi le sama s seboj. No, saj sem čutila prisotnost mojega otročka, ki že ob prvem požirku kave z močnim brcanjem izrazi svoj protest, ampak to je bila le tista pika na i neskončnemu občutku sreče, ki me je preplavil.

Večer je seveda uspel, čeprav smo- po nesreči -ves scenarij obrnili popolnoma na glavo, so pa igrali odlični glasbeniki iz Kvarteta Astorpia z violinistko Oxano Pečeny in skorajda mi je šlo kar malo na jok, ko sem se tako vživela v glasbo. Od lepega, seveda! Aja, pa še to, naročnikov ni čisto nič motilo, da sem noseča. Ravno nasprotno. Aleluja!

moram pljunit

4. december 2007

moram pljunit

Povej tudi ti! (7)

Sem mislila, da tega ne bom obešala na veliki zvon. Pa mi ne da miru. Skratka, drage moje, ne samo, da morate delodajalcem obljubiti, da ne boste noseče, tudi odpovedi dela se dogajajo zaradi nosečnosti!

Zadnjič me kliče en prijazen gospod Igor z neke agencije. In sprašuje, če imam čas to soboto, ker bo na Zemonu dobrodelna prireditev. Organizator so Rotary ali Lionsi, ne vem več natanko, na pol dobrodelno, sredstva pa so namenjena materam samohranilkam. No, si mislim, potem je pa celo ravno prav, da sem noseča in se mi trebušček že malo pozna, saj gre za dobrodelnost, pa še za mamice…..Ko se skoraj vse že domeniva, tudi to, da ni težav, da del programa govorim v angleščini, me vpraša, če imam kaj lepega za obleči. Pa mu povem, da sem sicer noseča, da mi ta najbolj svečane obleke niso več prav, da pa imam nekaj zelo lepih stvari, ki jih lahko oblečem… Potem je sledila tišina in vprašal me je…koliko ste pa noseči? Ja, dobre štiri mesece, mu odgovorim. Pa spet tišina in potem reče, da me bo poklical nazaj. Naslednji dan me kliče njegova tajnica in mi pove, da me ne bodo vzeli za moderatorko. Ker sem noseča. Sem se kar zasmejala, ker sem slutila, da se bo to zgodilo. Gospe, ki mi je sporočila novico, je bilo kar malo nerodno, pa sem jo potolažila, da ni popolnoma nič kriva in da je pač poslana v žeravico po kostanj. Sem ji še rekla, a gospod šef pa ni imel poguma, da bi sam poklical…In se je samo nasmehnila.

Tako. Zdaj mi je lažje. Za mamice samohranilke ni primerna nosečnica.

Venček

2. december 2007

dnevniško

Povej tudi ti! (5)

Danes smo z družino nesli blagoslovit adventni venček. Delali smo ga pa na delavnici v vrtcu. No, naj bi ga delal naš vrtčan Martin. Je pa izpadlo tako, da sem se prav nesramno zagrebla in ga skoraj v celoti spletla jaz… Moram reči, da sicer nimam prav velikega daru za kakšna ročna umetniška dela, ampak tile venčki me pa prav prevzamejo. Ko smo odhajali z delavnice domov sem opazila, da imam vse roke popraskane in ranjene od smrečja. Pa tega med pletenjem sploh nisem opazila… No, saj ne rečem, Martin se je tudi čisto zabaval. Najprej mi je sicer skušal pomagati, ko pa je videl, kako sem resno zagrabila za delo, je obupal in se šel igrat s prijateljčki. Še prej sem ga pa prav hinavsko sama “podila” stran z besedami….tam na mizi so piškotki, pa čaj, pojdi tja in kakšnega pojej…. Gašper se je dolgočasil, mož tudi, Manca je pletla svoj venec, Polona pa je uživala v vrišču in kopici otrok, ki so švigali mimo nje. Jaz pa-jezik ven in sem pletla, pletla…. No, če ga pogledam mi je celo kar uspel. Ampak za drugo leto imam že popoln načrt. Kupiti moram še zeleno žico, ki mi jo je letos posodila prijazna mamica Martinovega sovrtčana, pa kakšne mašnice, bolj žive okraske… Sem pa opazila še nekaj-tole vrtčevsko izelovanje venčkov pravzaprav sploh ni za otroke, ampak za mame. In za naše druženje. Očka sta bila pa celo dva. Naš ata in še eden, ki pa se je pustil videti samo kakšni dve minuti. In je potem izginil. In če razmišljam še naprej-na vseh roditeljskih sestankih, govorilnih urah, novoletnih srečanjih….smo ponavadi samo mamice. Enkrat je šel moj mož na roditeljski, domov je prišel po skoraj treh urah in ko sem ga vprašala, kaj so se pogovarjali, ni prav veliko vedel povedati. Zato grem raje sama. Spet ena tipično ženska napaka, saj vem, ampak sem rada na tekočem, kaj se v šoli in vrtcu dogaja. No, pa pustimo to, naj se vrnem k adventu. Najlepše je, ko ugasnem skoraj vse luči, samo ena svečka na venčku gori. Če pa se okrog mize zbere še vsa družina, je pa že skoraj kičasto. Oh, obožujem venčke, nedelje, svečke, lučke, nas!

Danes pa se je dogajalo še…. Miklavž! V vasi smo imeli Miklavževanje in oba starejša otroka sta sodelovala v igrici. Sem bila ponosna na njiju, ampak tudi preveč kritična. Sem se potem komaj brzdala, da jima nisem naštevala, kaj vse bi lahko storila boljše… No, igrica je uspela, otroci so bili zadovoljni, sploh, ker so v darilnem paketu dobili tudi čokolado in dan je bil skoraj popoln. Škoda le, ker je jutri ponedeljek z vsem, kar ponedeljki pač prinašajo. Šola, vrtec, služba… Glede na to pa, kako čas hitro teče, bo teden še prehitro pri kraju. Toliko v tolažbo.