Še vedno po delčkih berem knjigo o čustvenem izsiljevanju. Sem že krepko čez pol (uh, kakšen uspeh za skoraj pol leta, kaj?!) in zdaj sem pri poglavju, ki se loteva praktičnega dela. Torej-iz teorije v prakso. Prvi stavek, ki je podčrtan zelo debelo, je - TO LAHKO PRENESEM. In sem se pri tem ustavila. Res, kako preprost stavek, pa tako močno sporočilo nosi. To lahko prenesem.
Spomnim se, da ljudje radi pripovedujejo, kako jih preseneti lastno telo. Ko že misliš, da ne bo šlo več, si v resnici šele na začetku zmogljivosti. Ali pa psihični napori. Ko si v vrtincu le-teh, jih kar premaguješ in premaguješ, ko pa se ob koncu ozreš nazaj, ne moreš verjeti, kaj vse si preživel. No, seveda moraš znati napolniti si baterije in ne dovoliti si pregorevanja, a vendar je človek sposoben veliko več, kot sam misli in verjame.
Tako je tudi s čustvi vseh vrst. Lahko jih drugače doživljamo, izražamo, lahko se spreminjamo! Le svojo notranjost, ki velikokrat deluje brez “našega privoljenja”, je potrebno prepričati, da TO LAHKO PRENESE. In kaj ima ta stavek pravzaprav sploh s čustvenim iziljevanjem? Precej. Kar spomnite se, kolikokrat popustimo drugim, ki bi nas radi prepričali v nekaj, s čimer se sicer ne strinjamo. Še huje-pripravijo nas do tega, da naredimo nekaj, kar se pravzaprav ne sklada čisto z našim načinom dela ali celo prepričanjem. A popuščamo v imenu miru pri hiši, pa da se ne bomo prepirali, pa ker se nam nekdo smili oz. se bojimo, da bomo ranili njegova čustva, pa…. še in še je izgovorov. Zato pa ta prva vaja. To lahko prenesem, ti mi kar govori, in me izsiljuj, ne bom popustila!
He he, grem vadit ta stavek. Halooooo, kje je kdo? No, dragi otroci, mož, starši, prijatelji, znanci, sodelavci, kje je kdo? Rada bi vadila!
Ko sem se učila za maturo, sem se smilila sama sebi, koliko se imam za učit, koliko stresa. In sem prižgala TV, tri lakote so divjale takrat po svetu, ne vem koliko vojn… In moja edina naloga je bila učenje, v varnem toplem domu, z obilico hrane… Ni mi bilo več težko. Še danes se spomnim tega dogodka in mi je kar toplo pri srcu.
Skoraj nič mi ne manjka, čeprav imam malo denarja.Le to mi še manjka, da bi se kdaj postavila zase.
Mogoče nima glih veze z zgoraj navedenim stavkom, morda pa tudi. Pred časom si pisala o uspavanju Polonce, pa me zanima, če to še zmeraj laufa? Ali pa si popustila v imenu prevelike materinske ljubezni, pa izgovora takšnega in drugačnega?
Me sam malo firbec matra, da vidim kako to funkcionira pri drugih.
lp Melita
hehe Saša. Ta na koncu je bila pa dobra. Drugače pa mislim, da človek popušča samo zato, ker noče poslušati notranjega jaz-a in ni dovolj samozavesten, da bi rekel NE. To lahko že opazimo v vsakdanjem življenju: npr. pride neka nova moda, skoraj vsi so oblečeni po istem kopitu, če pa pride nekdo ki mu to ni všeč, ga ljudje ne sprejmejo ravno dobro. Ali reklame: kar nekaj vsiljujejo in ljudje ne vidimo, da tistega kar prodajajo, sploh ne rabimo- če imamo že kaj podobnega doma. V TEM ČASU, BI VSAK NAVADEN ČLOVEK MORAL PREBRATI KAKŠNO KNJIGO O VEČANJU SAMOZAVESTNOSTI- da mu vsaj nekaj ali NEKDO obrne kolešček v glavi.
uživajte v sončku :) Anita
Ja. Berem in vadim…
S P olono pa kar gre, zdaj imam le novo “zanko”-Urša tudi potrebuje mir in temo za spanje, pa potem ne vem, katere naj se lotim najprej. Druga drugo zbujata, zato gremo kar skupaj v sobo in Polona me ves čas sprašuje, če bom ob njej, ali grem zlagat perilo… Zdaj, ko je spet bolna, sem seveda bolj popustljiva, a kmalu bom prebrala knjigo do konca in takrat-PAZITE SE ME!!!!