Tile otroški rojstni dnevi so nekaj posebnega. Kako sem nevoščljiva tistim mamam, ki so rodile otroke od maja pa do konca septembra! Sploh ne vedo, kakšno olajšanje je to, ko začnejo otroci na svoj rojstni dan vabiti vse svoje prijatelje, vse tiste, ki morda še bodo prijatelji in vse, ki niti slučajno niso prijatelji, pa se jih vendar splača povabiti… Namreč-imeti rojstni dan v času, ko lahko organiziraš piknik.
Nikdar ne bom pozabila, kako je bilo prvič, zadnjič in nikoli več. Začelo se je že nekaj tednov prej. Na spisku povabljencev jih je bilo namreč petindvajset. »Kdo je pa tale??!!«, so bila moja vprašanja…. In »A si prepričan, da bi tega tudi povabil??«, pa »A nisi s tem pa ravno zdaj na smrt skregan, ker ti je polomil ta nov avtoček?« Pa smo brisali, črtali, dodajali na novo in se pogajali. Ostalo jih je petnajst. Dobra pogajalka sem, ni kaj!
A petnajst tri do štiriletnih razbojnikov v stanovanju v bloku? Še sanjalo se mi ni, kako bo to šlo. Čisto sem namreč pozabila, da bodo otroke pripeljali starši in nekateri otroci bodo želeli, da njihova mamica še malo ostane ob njem… Torej-petnajst otrok IN še okoli dvajset staršev??!! Neeeeeeeee, to bo pa prehud zalogaj!
Pa sem pekla. Torto, pizze, piškotke, pripravljala sendvičke in razmišljala, ali bo dovolj vsega, bo torta uspela, jo bodo razmazali po moji novi sedežni, bo dovolj pijače… Če ne bo vsega na pretek, bo vsa soseska še mesece razglabljala o tem, kako je »tista s televizije« ena čudna gospodinja, ki ji stvari polzijo iz rok in nima pojma, kako se rojstnim dnevom streže…
Prišli so. Otroci in kar nekaj njihovih staršev. Nekateri zato, ker so v resnici spremljali otroke, nekateri zato, da bi videli, kako se znajdem, nekateri…ne vem. Saj ni pomembno. Ampak čisto VSI povabljeni so prišli. Srce mi je bilo, trudila sem se okrog otrok, okrog staršev, stregla pijačo, ponujala sendviče… Popolna gospodinja! Tako zelo sem se trudila z gosti, da sem skoraj pozabila na mojega slavljenca! Otroci so noreli, razmetavali njegova darila, se drli in se vlekli za lase, moj mali sine pa je sedel v kotu in začudeno opazoval hrušč okrog sebe. Joj, kakšen rojstni dan sem mu priredila!!! Sploh ve, da je on glavna zvezda? Verjetno ne, ker so mi bili do tega trenutka tako zelo pomembni vsi ostali gostje. Potrebno je bilo narediti red! Starše sem prosila, da pridejo po svoje otroke čez dve uri. Ko so odšli, sem malo vojsko postrojila in smo se šli razne igrice; vsakdo je pokazal, kaj zna zapeti, zaplesati, naučili smo se dve novi pesmici, čestitali mojemu sinu, ko je pihnil svečke in se v miru lotili torte.
Ne vem, kdo je bil bolj utrujen, ko so gostje odšli. Moj mali slavljenec, ali jaz. A sama nisem smela počivati… Kupe umazanih kozarcev, vilčk, krožnikov, torta, zalepljena na nov parket, razmetane vse sobe v stanovanju… Kot da se pravo praznovanje šele začenja! Sesalec in krpa sta pela še dolgo v noč, ko je mali junak že zdavnaj spal. In imel je nasmeh na ustnicah, zato sem bila zadovoljna, kljub temu, da se mi je zdelo, da tega ne bom preživela.
Skoraj tako je bilo prvič, zadnjič in nikoli več. Od takrat raje praznujemo drugje. Saj se najdejo prostorčki. Še raje pa delamo nove otroke tako, da so rojeni v času piknikov. Je najbolj praktično…
Objavljeno v Mama&dojenček, februar 2010
Ja, ta pranovanja znajo biti zelo naporno in hudo delovna. Je pa res, da je za otroško glavico to neprecenljiv dogodek. Sem pa tudi jaz očitno malo narobe planirala, da ima le en otrok praznovanje lahko zunaj. Hm, dobra iztočnica za naslednjič hahaha.
LP
Saša kot da sebe berem..ista zgodba:))LP
Moji trije so bili rojeni v času piknikov. Junija smo (skoraj) vedno sedeli v bundah. Mi smo vedno povabili žlahto, prijatelje pa takrat, ko so bili šolarji. Bili so res lepi časi…Lp
Tako,kot si napisala,se dogaja pri otrocih,ki so popularni,t.i. “carji”,in pri tistih,ki imajo popularne starše…kdor k njim ni povabljen,je na smrt užaljen. A nekateri poslušamo izgovore vseh vrst,pa čeprav povabimo le tiste,ki so nam najbolj pri srcu! V naši družini smo se navadili praznovati rojstne dneve sami,a nam je vseeno lepo,saj se zavedamo,da so čestitke,ki jih prejmemo,iskrene,in darila,čeprav skromna,podarjena iz srca!
Ker je ključnega pomena pri veliki družini poleg vsega ostalega tudi sposobnost improviziranja, smo lanski sinov roj. dan, ki ga ima marca, kar se tiče druženja z prijatelji, prestavili na junij.
V ta namen sva mu organizirala srečanje na nogometnem igrišču. Mož je bil vodja, sodnik, trener-vse v eni osebi. Fantje so odigrali dve “ta zaresni” tekmi, vmes popili nekaj sokov in vode, na koncu se napokali čipsa, smokija in še vse druge nezdrave hrane (ja bog pomagaj, RD je pa le samo enkrat na telo!) in po štirih urah jim je bilo vsega čisto dovolj.
Praznoval pa je sedmi roj. dan. No, za letos pa dela že drugačne načrte, ki pa meni iskreno povedano niso tako zelo všeč, ampak…
Mamo pa v marcu še dva RD, in sicer od dvojčkov, ena punca je januarska in samo ena je ta prava za piknik fešte. Ampak, glede na to, da bo letos praznovala 18. roj. dan(joj, joj saj ne morem verjet), bo feštala kar sama. Ah, ja….vse mine.
…ali lahko Saša malce poveš, kako se dela nove otroke, da so rojeni v času piknikov… :) :) :), ker mi se pa kr mantramo, pa mantramo, pa mantramo, pa mantramo….pa tudi bi praznovali, ko bi bilo 10m snega!!!!!!
Oh, Lucija, če bi vedela, ti takoj napišem recept! Verjetno ne smeš izgubiti volje in upanja! Srečno!
Pozdravljeni,
Ja, se strinjam, da zna biti praznovanje rojstnih dni naporno. Spomnim se hčerinega rojstnega dne, ko sem spekla torno, pice, pecivo, se trudila biti nasmejana, otrok niti nisem tako poznala, saj smo bili bolj novi v soseski. Ugoditi njihovim muham, se truditi, da bo nim lepo, da bom naredila dober vtis. Počutila sem se na koncu totalno slabo. Nisem bila sproščena in po pravici povedano sem komaj čakala, da bo tri ure mimo.
In takrat sem si rekla. Nikoli več. Sedaj praznujemo mi, kot družina, mogoče povabimo najboljšega prijatelja ali prijateljico in konec. Hči v šolo nese posladke, jih pogosti tam, sin prav tako v vrtcu. Zelo je popularno otroke voziti v MC donalds, pa v Atlantis, ali pa v kakšne centre. Jaz sem se odločila, da tega ne bo. Lahko se poveselimo na bolj preprost način. Sem razmišljala, če je že sedaj tak trušč vsako leto, kaj pa šele bo čez par let. Ali bom sploh lahko otroka razveselila, kajti nikoli mu ne bo dovolj. Vedno bodo novi pogoji. Pa naj se sliši grozno, ali karkoli že, za ta denar raje gremo vsi skupaj na kakšen nepozaben izlet, da se imamo lepo in si ga bomo vsi skupaj zapomnili.
lp
Andreja
Otroci tudi zrastejo… Potem pa imajo žurke sami in takrat te šele skrbi. Kje, s kom, s čim, do kdaj,…..????
Takrat ne zaspim dokler niso vsi doma.
Ko so bili mali, je bilo prav prijetno. Vse pod kontrolo in vsi zadovoljni. Tako je bilo vedno. Smo se pač vsi potrudili, da je rojstni dan za slavljenca nepozabljiv in slabe volje ne sme biti prisotne. Ni povabljena!! Povabili pa smo tudi sonce, saj smo praznovali v poletnem času. Res je bolj prijetno zunaj in predvsem bolj praktično.
LP
Milena
Tudi mi praznjemo najprej z družino, kamor pridejo vsi bratranci in sestrične ..zdaj nas je že trideset. In tudi sinu je to najlepše darilo (tudi med letom), ko se zbere širša družina. Ali kot on pravi: kako sem vesel, ko smo vsi skupja! takrat sploh ni pomembno kje, ampak da se družimo. Saj se imamo zelooooo radi.
Prav pa se mi zdi, da ima tudi svoje prijatelje in da se tudi z njimi poveseli. Še evdno je njabolj vesel, kljub temu, da je star 9 let, da prijatelje povabi domov. Kaj je lepšega kot igrače deliti s prijatelji in se igrati na domačem terenu. Tako sedaj kar med letom naredimo petkovo igralno popoldne in povabimo 4-5 prijateljev. Tako so pridni, da sploh ne veš, da so tam.
Rojstne dneve pa praznujemo vedno športno obarvano, saj je sin zagret nogometaš.
Lucija kako se naredijo pa novi otročičko…. tudi mi bi radi vedeli recept, a ga žal ni. Bilo je hudo, sedaj pa si vsakič rečemo: Hvala Bogu imamo pa vsaj enega, svojega, zdravega!
In nenazadnje tudi Jezus je bil edinec! Lepo praznovanje Saša.
Saša in ostale:
sestrična je to rešila prav elegantno. Otroka praznujeta skupaj poleti z otroki, ki jih povabita imata super piknik. Pozimi in jeseni, ko imata zares rojstni dan pa s sorodniki … Sta prav zadovoljna, mi pa tudi.
Uf, Milka, dobra ideja!!!!
Zanimivo kako malo sogovnornikov se javlja na to temo. Prav škoda, jaz pa si tako želim zbrati nove izkušnje in receptke kako “pocrkljati” naše slavljenčke.
Vsekakor se strinjam, da so nekateri otroci zelo zahtevni gostje, drugi “sošolčki oz. sovrtičkarji” pa so tako simpatični, da so se potem še večkrat prihajali k nam igrat in podoživljat lepa doživetja iz praznovanj.
Včasih se mi zdi, da najbolj zakomplicirajo starši, kar pa je za odrasle tudi značilno.
Veliko prijetnih, preprostih in lepih praznovanj otroških in odraslih rojstnih dni vam želim, v času posta pa vsem priporočam malo “puščave” in predvsem, da bi znali in zmogli slediti pozivu “odrini na globoko”. Sicer pa jutri je drugi postni petek…..
Lucija, v zvezi s težavami mnogih mladih parov, ki si želijo otroka pa enostavno ne morejo spočeti, ti lahko povem, da je lahko težava zaradi pesticidov - hormonskih motilcev, ki se uporabljajo pri pridelavi sadja in tudi zelenjave. Če bodoča mamica, ki nosi fantka, ima v trenutku, ko se razvijajo njegova spolovila, v svoji krvi “dovolj” teh hormonskih motilcev, obstaja velika verjetnost, da bo fantek kot odrasel moški imel težave pri spočetju otrok…
Ti hormonski motilci se uporabljajo tudi pri integrirani (pozor!!! to ni ekološka pridelava) pridelavi jabolk, ki pri nas v Sloveniji velja za okolju in človeku prijazen način…
Ja, rojstni dnevi so pa res poglavje zase, posebna izkušnja za mlade in nas “ta stare”…
Tudi jaz sem nekoč živela v “filmu” kako dobro je tistim, ki praznujejo v toplih mesecih. Kot otrok sem hodila na praznovanja in vedno smo se imeli lepo, saj je bila prostranost travnikov naš najljubši teren med igro. Prav tako so bili “ubožčki” tisti, ki so bili rojeni, Bog ne daj, decembra! V pohodu kapitalizma nam je že postajalo jasno, da če imaš vse praznike na kupu, so tudi darila strnjena, kar pa že meji na tragedijo
Zdaj je že dolgo tega, ko sem s temi floskulami pometla, to pa predvsem zato, ker so v prvi vrsti zares in izključno - floskule ali povedano drugače: topli meseci za rojevanje otrok so ideal staršem brez domišljije in lastne spontanosti. Pa oprostite, bom povedala dalje.
Ko sva se z možem poročila, sva, jasno, načrtovala družino, otroke. Najprej je bilo čudno, da minevajo meseci brez da bi se kdo od načrtovancev naznail, po nekaj letih in veliko medicinskih posegih je postalo jasno - otrok (zlepa) ne bo. Zdravniki so si bili enotni: ni plodnosti.
Ne vem s čim bi primerjala ta šok, to resnico, ki je mlad par poln žara in veselja do življenja ne more in ne more sprejeti, niti doumeti. Bilo mi je kot da mi je kdo umrl, kot da umiram sama. Jaz, z velikim materinskim čutom se bom postarala brez otrok ali vsaj zavesti, da jih imam? Sliši se egoistično, ampak človek je človek - naša evolucija je verižna, otroci so naš smisel, naš čar, naša prihodnost. To je v nas, teh čustev si ne moremo iztrgati iz src, iz duše.
Ko z možem nisva vedela, kaj naj sama s sabo, ko sva postala že apatična od nesrečne usode, ko sem se jaz oklepala Boga, četudi se mi je zdelo, da me je še on zapustil… sem zanosila. Prvorojenca sem rodila januarja, sredi hude zime, a naš domek je bil topel in svetel kot še nikoli. Najlepša zima v mojem življenju!!!!… vse do naslednje, ki je sledila čez nekaj let, ko sva ponovno v januarju povila še hčerko.
In kaj mislite, kdaj se mi zdi najlepši čas za rojstne dneve??? Takrat, ko vsi vzdihujejo kako je dolgčas, takrat, ko še v časopisih beremo, da je najdepresivnejkši mesec januar, takrat, ko ni piknikov, mi pa se veselimo, pihamo svečke, packamo s torto, vabimo k sebi nasmejane obraze (otroci vedno radi praznujeo, neglede na vreme in zunanje temperature). Prostorsko pa to rešimo na preprost način: za mali denar najamemo ne prav prestižno športno dvorano, naredimo kotiček za starše in velik porostor za male nadebudneže (zagovarjam to, da smo starši prisotni na zabavi, le da jo opazujemo neopazno, od daleč, za boljši občutek in za obojestranski občutek varnosti), animatorji pa smo starši sami. V zimskih večerih imam namreč dovolj časa, da pripravim program in vsak starš dobi svojo zadolžitev. Tako se imajo otroci fajn, celo ponosni so na svoje starše, ki se morajo oblačiti v raznorazne kostume in odigrati svoje vloge, starši pa imamo ob “delu” dovolj časa tudi za medsebojne klepete in zabavo.
In topli meseci? O, z veseljem se udeležimo piknikov v naravi! Lep pozdrav!
Samo še to, če sem prej zvenela kontradiktorno: na praznovanju nismo vsi starši istočasno “na sceni”. Običajno si tudi v časovnem zaporednju razdelimo animatorstvo (ostali starši pa “počivajo”), tako da vsak ali vsaj večina staršev pride na vrsto enkrat v 2-3 urah. Se je pa že zgodilo, da se nas je 24 staršev in 15 otrok istočasno drlo: “Kdo se boji črnega mooožaaa??!!”
Za moje 3 otroke mi ni nikoli težko napraviti zabavo, čeprav imajo vsi rojstni dan bolj pozimi. In tudi s tem, koga bodo povabili se ne ukvarjam preveč, ker: danes sovržnik, je jutrišni prijatelj. In tistega, ki mu je otrok pri srcu povabimo. Ja, skoraj vsako leto se zamenja glavnina, redki ostajajo, kar se mi zdi ok. Na misel mi ne pade, da bi po kakšnih lokalih praznovala in dala jesti kupljene piškote. Rojstni dnevi so prazniki, včasih bolj, drugič manj intimni in prav je, da se jih tako praznuje. Ampak Saška ima rada postavljanje in v smislu tega bo morala še mnogo stvari “požreti”. NE razumem pa ZAKAJ TO RABI?
Anja, najbrž imaš PMS. Se zgodi.
Povedano iskreno: raje kupim dobre piškote v dobri domači pekarni oz. jih naročim in svoj čas namenim za otroke, kot da bi piškote pekla in zganjala histerijo poleg.