Pk pk pk, pa je teden naokrog. Sploh v takšnih, bolj norih mesecih, gre še bolj hitro.
Najprej nekaj novic: danes sem bila na ultrazvoku. Z dojenčkom je vse OK. Ima lepo glavico, rokice, vse prstke…skratka, najlepši še ne rojeni otroček. Tudi spol sem videla. Imeli bomo še en…. eh, ne povem! Je pa noro gledat otročka v 3D. Tako zaresen je. In ob tem se mi poraja eno vprašanje, za katerega vem, da sta možna nanj dva odgovora. Ki pa sta si popolnoma nasprotujoča. Če bi odkrili, da je otrok “nepravilen”, bi se odločila, da se ga rešim, znebim, da ga zdravniki v meni ubijejo in jaz živim naprej, kot da ni bilo nič? Že iz načina mojega retoričnega vprašanja je jasno, da bi jaz tega ne mogla narediti. Sploh ne potem, ko vidiš, slišiš srček, ko se ga skoraj že lahko dotakneš. Odločitev za življenje ali odločitev za prekinitev življenja. Težko, kaj? Tudi zato, ker sem vnaprej vedela, kakšna bi bila moja odločitev, se niti pri Poloni niti zdaj nisem odločila za amniocentezo. Ja, vem, lahko bi me zasuli s tisoči protiargumenti, ampak jaz bi ostala neomajna. Ker je otrok drugačen, potem ni moj? Ker ni lepo “zapakiran”, ga lahko enostavno zavržem? Ga bi imela manj rada, ker ne bi bil lep? Verjetno bi imel še več moje ljubezni. In mislim si, da se življenje v družini z drugačnim otrokom popolnoma spremeni, ampak… si lahko dovolim odločat, kdo je dovolj dober, da si zasluži živet? Bom kar končala, mi gre na jok, ko pomislim na vse tiste, ki so zdaj angelčki, ker se staršem ni ljubilo jih imeti.
Bravo! Premalo je takega mišljenja v dnašnjem času. Vsi imamo tako radi otroke, obrnemo celo stanovanje na glavo, da naredimo naj, naj sobico, prebredemo vse trgovine, ki niso stran več kot 5 ur vožnje…. Potem pa “paketek” ni brezhiben pa se ga rešijo. In koliko je med temi napak? Tistih, ki so bili označenih za nepopolne, taki tudi sprejeti od staršev, rodili pa so se najlepši in tudi zdravi. V zadnje pol leta sta se že rodila dva taka, katerih starše osebno poznam.
Čestitam ti za še eno dete in za tole tvoje javno razmišljanje.
Ja,najlepši trenutki v pričakovanju…ko veš,da v tebi raste malo bitjece,ko veš da je,da bo,čutiš to,še predno se polulaš na palčko….Ga že vidiš doma v posteljici,nebogljenega,ostali mali piščančki pa bi ga božali,stiskali,pestovali in občudovali:kako je majhen,kakšne majcene prstke ima,pa zobkov nima…
Kar pogumno naprej,vse bo v redu,čeprav te je v vsaki nosečnosti bolj strah,če bo z detetom vse v redu.Ja,nimamo več 20 let,to pa se pozna.Tudi sama jih imam pet,z možem vred imamo ducat jajčk…pet sinov,od 4 do 21 let,eno plačo,skromno življenje,sem mama in gospodinja.Lahko jih pocrkljam zjutraj,opoldne,popoldne,zvečer.
Čestitke in zdrave otročičke ti želim.
Saša kapo dol za takšno razmišljanje!!!
Jaz sem stara 26let imam enega sina, ki bo 30.12. star eno leto in enega v trebuščku, ki se bo rodil junija (če ne bo prehiteval). Pri obeh sem bila na nuhalni svetlin, kjer je bilo vse O.K., ampak priznam, da ne vem, če bi imela dovolj poguma, da bi kljub sumu na kakšno “nepravilnost” otroka obdržala.
Lep pozdrav!
Iskrene čestitke tudi z moje strani za novo bitjece, ki raste v tebi, kot tudi za super razmišljanje, ki ga delim s teboj. Zato pri nobenem od mojih dveh sončkov nisem šla niti na nuhalno, kljub temu, da me je zdravnica potem nekam čudno gledala. Vem pa, da z odločitvijo, če bi se “nepopolnega paketka” znebila, ne bi mogla živeti. Srečno.
Kaj naj rečem-ne morem verjet, da na moje razmišljanje ni nobenega pljuvanja, ravno nasprotno! Punce moje, kapo dol pred vami, ki ste verjetno te stvari spoznale že daleč pred menoj, jaz priznam, da nisem od vedno tako razmišljala! Hvala za podporo, za lepe misli, za spodbudo, tudi jaz vam jo vračam! In tale hip v sebi čutim neskončno zadovoljstvo. Po vaši zaslugi! Juhuhu!
Draga Saša, iskrene čestitke. Za sprejetje otroka, za tvoje razmišljanje … Stara sem 35, imam skoraj leto dni starega sina in še eno bitjece v maternici, za katero pa se še ne ve, kako bo. Imam vse polno miomov, na operacijo še nisem hotela iti, ker je obstajala možnost, da mi vzamejo maternico. Pa sem si rekla: poskusili bomo, če mu bo Bog dal živeti, bo živel, drugače bo pa kljub temu angelček. Prepričana sem, da bo vse OK, saj je bil že prvi otrok borec in ni panike, da ne bi bil tudi ta. Sicer si želim najmanj 3 otroke, a če nam bo dan vsaj še ta … Glede splava pa tole: okrog mene je kar nekaj invalidov, med njimi tudi moja mami. Ali ni vredna živeti? Najbolj sovražim komentarje nepoklicanih: ah, saj bi bilo bolje, če bi otrok umrl, pa take komplikacije imajo zdaj z njim, saj se niti ne zaveda, samo trpi, bla bla bla. Sprašujem se, kdo je poklican, da ocenjuje trpljenje posameznika? Kdo si dovoli izrekati take komentarje, kdo ima pravico, da odloča o življenju in smrti? Morda tak otrok sploh ne zaznava takih bolečin, kat si jih mi predstavljamo. Prepričana sem, da je tak otrok dan staršem s posebnim namenom. In slišala sem nemalo staršev invalidnih ali kako drugače prizadetih otrok ki so trdili, da si niti predstavljati ne znamo, koliko je vreden nasmeh takega otroka, kako cenjijo vsak otrokov napor, da bi naredil korak, gesto, kaj izrekel. Upam, da bo naše dete zdravo, bojim se prizadetega otroka, a bi ga kljub temu sprejela. Saj bi zrasel v mojem telesu, bil bi sad moževe, moje in Božje ljubezni.
Ojejej, sem se razpisala. Pa upam, da ne bo slišati preveč “pobožnjakarsko”. Vem namreč, da se nič ne zgodi slučajno in imam zaupanje v strica “tam zgoraj”.
pozdravljena,
samo sem ti želela čestitat za nosečnost, pogum, razmišljanje. sem včeraj čakala na prvi UZ drugega otročka (doma imamo 11 mesecnika, ki smo ga čakali kar tri leta) in v obrazih našla tvoj intervju. pa sem bila tako prijetno presenečena, da boš že petič mamica! ko bi bilo vsaj več takšnih! bravo! tudi jaz sem si vedno želela veliko družino in upam, da mi jo bo bog dal. pa čeprav ni vseh pogojev. ampak, kje pa so?
ravno te dni sem začela spet delat (šolstvo) in me je kar strah trenutka, ko bom spet povedala, da sem noseča, saj sem prvič izgubila zaradi tega službo oz. podaljšanje pogodbe. pa to v šolstvu… pa ne bom jamrala, bo že!!
evo, res sem vesela, da je vse tako.
poljubček!
Najprej vse čestitke ob tvoji nosečnosti. Kot sem že napisala na RR, se meni zdi imeti veliko otrok, občudovanja vredno. Spoštujem in podpiram starše, ki se odločijo za več kot standard, ha, ha.
In moram reči, da se danes strinjam s tvojim razmišljanjem o sprejetju otročka, pa četudi le ta ni popoln. Sama imam že skoraj odraslega sina, tako, da je verjetnost dojenčkov nična, ha, ha, ampak moram pa priznati, da kot zelo mlada punca nisem tako razmišljala, verjetno to pride z leti? (smajlikijepomežiknil)
Pa še to, pred leti sem spoznala družino z deklico, ki ima Dawnov sindrom, kakšen zlat otrok je to se ne da povedat!
Ko sem na morfoligiji zagledala živčen obraz mojega zlatega ginekologa, so se mi zatresle roke. Ko je še kar gledal, da bo odkril tisto kar manjka, oziroma nevidel tistega kar se je kazalo, mi je postajalo slabo. Ko sem čez par minut slišala “da kaže slabo” in bila v istem momentu napotena k Dr.Veselu na pediatrično, sem skoraj bruhala. Ko mi je Dr.Vesel povedal da je srčna napaka mojega še ne rojenega otroka na lestvici od 1 - 10, recimo 9,5, se mi je podrl svet. Krute besede pediatra ehokardiloga: gospa, otrok bo takoj po rojstvu umrl, zato je najbolje nosečnost prekiniti, so se mi zarezale v srce. Zame se je življenje končalo. Po 10-ih letih “matranja” se mi je nasmehnila sreča, po petih mesecih srečne nosečnosti, pa najhujši morasti konec.
Naprej ne bom razlagala, lahko le rečem, da zadeve o odločitvi prekinitve nosečnosti niso le črne in bele, ampak zakomplicirane in razumljive samo tistemu, ki se mu to pač dogaja.
Malo boli ko slišiš takšne komentarje, pa bo že.
Saša tebi želim srečno nosečnost in zdravega otroka, saj je to največja sreča.
Saša, zvončica … mislim, da je tu posploševati res narobe. Verjamem, da Saša nikakor ni imela v mislih primerov, kot je napisala zvončica. Je pa precej resnice v tem … ali nam moderna tehnologija res prinese le dobro? Od kje nam pravica soditi, kdaj je novo življenje “dovolj dobro” da se ohrani in kje je meja, “bolje končati” …
Res je pa tudi, da se današnja družba vse bolj egoistično obraša v smer - kaj je zame najlažje …
Draga Saša, kanček dvoma se je pojavil pri tvojem razmišljanju, pa vendarle si ostala pozitivna.
Sama imam tri sinove, ki sem jim dala življenje nekje do 30 leta starosti. Takrat sem še imela potrpljenje z njimi; ko si mlad, ti vse gre. Ko pa si v zrelih letih je pa že malce naporno; seveda poteka vse rutinsko in z mnogo izkušnjami in nekomplicirano.
In moram reči, da mi ni žal, da imam take velikane, ki so sedaj že vsi zaljubljeni in dva že na samostojni poti.
Sama sem rasla v devetčlanski družini (pet sester in štirje bratje) in vem kaj je to velika družina. V taki družini vlada mnogo ljubezni in skromnosti. Pa sem vseeno preživela kot sedmi otrok (srečna številka) in sem tukaj!
Veselje te je bilo poslušati in gledati na TV.
Vse lepo ti želim in ostani zdrava!
Lisa
Hoj punce,
Zvončica, zelo mi je žal, da si morala doživljat takšne stvari, sama mislim, da je najhuše na svetu izgubiti otroka-moža, starše, prijatelje preboliš, otroka…ne vem če lahko…
Da ne bi slučajno zapadla v kakšno moraliziranje ti zapišem le to, da ti želim vse dobro in enega krepkega, zdravega mladička!!!!!
PS
En duhovnik je nekoč rekel paru, ki se ni znal odločiti v podobnem primeru kot je tvoj-”naredita tisto oz. tako, da bosta najlažje živela s tem v nadaljevanju svojega življenja”. Jaz zase vem, s čim lahko živim in s čim ne. Vsakdo ve le zase.
Lepo praznovanje vsem in veliko otrok v 2008!
Saša hvala za lepe želje!
res se nama je nasmehnila sreča po slabem letu dni in doma imam navihano 17 mesečnico. Mogoče se nama bo pa še enkrat…, nasmehnila sreča namreč:)
Lepe praznike!
Saška živjo!
Najprej ti moram povedat, da se zelo strinjam s tvojim razmišljanjem, ker sem tudi sama mamica dveh sončkov in se prav tako nisem odločila za noben pregled, ki bi mi potrdil ali ovrgel možnosti genetskih okvar. Zato se nisva z možem odločila iz preprostega razloga, ker v nobenem primeru splava ne bi mogla naredit in je povsem vseeno kdaj bi potem izvedela kako je z mojim otrokom. Moja mlajša je zdaj stara leto in pol, mene pa daje da bi imeli še enega. Stara sem 33, letos bom 34 in seveda prav dolgo ne bi rada čakala. Vendar pa obstajajo strahovi, predvsem ali bova z možem zmogla vse te napore, ki jih starševstvo prinese ali bi si zelo zakomplicirali življenje še z enim otrokom. Najbolje bi bilo da bi kar ratalo in vsi bi bili srečni, a ne? kako sta se vidva s Tilnom odločila za še enega sončka? Pa jaz sem milsila, da ko bom imela še engega, da me bo spustilo, no pa me še bolj drži. Ne mine dan da ne bi pomislila da bi imeli še enega. Čeprav iz izkušenej se mi zdi da bolj ko razmišljaš slabše je. Najbolje je da se prepustiš toku življenja. Kako vidva vse to zmoreta?
Saša, sva v zelo podobni situaciji. starost tam malo čez 40, v pričakovanju 5. otroka. Samo, da moja NS ni bila tako razveseljiva: rezultat pri vseh treh kromosomih je bil tveganje 1:2. Ampak veš, meni se zdi to razmerje veliko, pomeni da je vsaj 50% možnosti, da je z mojim otročkom vse OK! Ne razumem nosečk, ki tarnajo že pri tveganju 1:2800, ko to vendar pomeni, da se jih - teoretično - rodi 2799 “normalnih” na 1 z “napako”. Konec koncev je vse skupaj teoretični izračun, dejansko je lahko popolnoma drugače!
Ne, ne bom se je znebila, če ne bo popolna (skoraj 100% sem, da je spet punčka - 4 že imamo). Mogoče kdo ne bo razumel, a mislim, da bomo dobili točno takšnega otroka, kot Bog misli, da ga potrebujemo!
Draga Andreja, ja, res čudno razmišljaš…..No, tako vsaj bi ti rekla večina ljudi….Ampak jaz delim s teboj takšno razmišljanje in ti čestitam za pogum!!!!! Lahko je nekaj govoriti, ko pa se znajdeš v situaciji je čisto druga pesem. In ti si v situaciji pol pol in imaš zaupanje! Od takšnih, kot si ti, bi se morali učiti!
Zvezdica, midva s Tilnom pa nisva nič kaj dosti načrtovala. Se mi zdi, da je vse Šef vzel sam v roke in sva pač sprejela njegovo voljo. Že Polona je nastala od “enkrat, ko nisva najbolj pazila”, da o zadnjem otročku sploh ne govorim-dan pred menstruacijo je “ratal”. Ko po vsej logiki ne nastajajo otroci v takšnem času…
Ja, tudi moje dete je nastalo dan pred menstruacijo - meni se zdi zelo čudno, ker potem moja/najina praksa varnih dni sploh ne velja in bi morala imeti že vsaj 15 otrok! Pa še test je pokazal zelo prepričljivo črtico že 3 dni po spočetju…
živjo, saša!
Najprej iskrene čestitke za nosečnost in petega otročička, ki ga nosiš pod srčkom.Videla sem te v oddaji spet doma in moram povedati, da si res prelepa nosečnica in žariš kot sonček.
Zelo sem vesela, da si odprla tole temo in da tako odkrito deliš svoje mnenje z drugimi. Se strinjam s teboj.
Sem bodoča specialna pedagoginja (po starem defektologinja) in moj poklic bo delo z osebami s posebnimi potrebami. Da si to želim početi sem vedela že pri petnajstih letih v prvem letniku gimnazije, ko sem prvič vstopila v stik s temi osebami, in danes ko študij počasi zaključujem in sem si nabrala že nekaj izkušenj, lahko rečem, da so ti otroci res nekaj POSEBNEGA…in koliko lepega in dobrega se lahko od njih naučimo, če jim le hočemo in znamo prisluhniti… Misliš, da vedno le ti pomagaš njim, potem pa ugotoviš, da predvsem oni pomagajo tebi in premikajo meje, ki nastanejo v tvoji glavi.
Sama še nisem mamica ( upam, da nekoč bom) in ob spoznavanju otrok s posebnimi potrebami se tudi sama večkrat zamislim, kaj bi naredila, če bi vedela, da bom dobila otročka, ki ne bo “popoln”- bi ga obdržala ali ne. In potem vedno pridem do sklepa, da bi ga obdržala, saj mislim, da bi lažje živela z dejstvom, da imam otročka s posebnimi potrebami kot pa z dejstvom, da malemu, nebogljenemu bitjecu nisem dala priložnosti, da bi živelo. Mislim, da moraš imeti pogum, da se odrečeš otročičku in še veliko več poguma, da se odločiš, da ga obdržiš. Nikogar ne smemo obsojati za njegova dejanja, saj na koncu vsak nosi svoj križ in mora živeti s posledicami svojih dejanj. Mislim, da je potrebno sprejeti to, kar ti prinese življenje, saj pravijo, da ti bog naloži točno toliko kot lahko preneseš. In še nekaj: tudi če včasih embalaža na prvi pogled ne izgleda lepo in je poškodovana in raztrgana, še ne pomeni, da se v njej ne skriva čudovita vsebina.
Srečno tebi saša in vsem mamicam, ki ste se oglasile na tem blogu.
V prvi nosečnosti, sem še razmišljala o tem, kaj bi storila če otrok nebi bil po vseh merilih normalnosti. Takoj po rojstvu pa se je v meni nekaj močno spremenilo, postala sem namreč mama. To malo bitjece, je v meni premaknilo meje ljubezni v neskončnost, tisti trenutek sem se zavedla, da nebi nikoli mogla odpraviti malega bitjeca ki raste v meni. Le kako bi potem pogledala prvorojencu v oči,…
Boli me ko pomislim na vse zvezdice, ki jim ni bila dana možnost življenja.
Sedaj sem že mama drugorojencu, ki ima komaj 3 tedne, mogoče bom še kdaj lahko podarila življenje kakšnemu malemu bitjecu.
Pred časom mi je bil posredovan link, kjer so bili posnetki splavov in z obdukcijo splavljenega otročička, dolgo sem jokala, ker tiste rokice ne bodo nikoli čutile mame,…
Vse lepo ti želim, tebi in tvoji družini.
Draga Saša!
V roke mi je prišla decemberska revija Obrazi, v tvojem intervjuju sem zasledila tale tvoj blog. Berem bolj na hitro, ker imam dva meseca staro dojenčico. ko pa sem prebrala tole tvoje razmišljanje nisem mogla nemo it naprej. Tudi jaz sem blizu štiridesetih in nisem šla na amniocentezo. Doma imam že dva fantka, mačka in psa. In sva rekla z mojim - a mačka in psa lahko krtačiva in vodiva lulat in tace briševa in kopava in te popraska in laja in se v kuhinjo pokaka ponoči ko ga tišči…Otroka bi pa dala ubit samo zato ker MORDA ne bo takšen kot VEČINA? Morda ne bo kuharica ali doktor, morda ne bo znal brat, morda ne bo imel petic v šoli, morda… Zagotovo me bo imel rad. Morda bolj kot ostali otroci. Potreboval me bo in jaz njega. Saj bo naporno ampak naporno je tudi kaj drugega. Naporno je tudi imet živali pa jih imam zato KER JIH IMAM RADA in ne zato, ker ima družba korist od njih. Jasno, da želi imeti družba čim bolj zdrave, vse enake, poceni člane. In sva dobila točno tisto, kar nama je namenil bog. Dojenčica je zdrava in vesela in nas osrečuje, ampak verjamem, da bi nas po prvem obdobju žalosti in prilagajanja osrečeval tudi drugačen otrok.
Drži se, pazi nase, pij veliko in jej čimveč presne zelenjave in sadja. Pa še to, zelo lepa nosečka si.
Vse lepo želim vama z malim srčkom in vsej družini!
Mateja, hvala za tvoje besede in čestitam ti za tvoje razmišljanje! Res je-družba si želi zdravih, poceni članov….to si dobro napisala. Tudi jaz bi raje zdravega otročka, če pa ne bo čisto po pravilih, ga bomo imeli kljub vsemu neskončno radi! Komaj čakam, da ga primem v naročje!!!!!