Zadnjič enkrat kličem v službo sošolca oz. kolega iz faksa. Res je, nisva se družila prav veliko, je pa hodil z mojo kolegico in nekajkrat smo ga prav fino žurali skupaj.
Priznam, klicala sem ga z neko poslovno ponudbo in ne zato, da ga povprašam kako je kaj. Veliko nastopa v javnosti, izgleda nadvse uspešen na svojem področju (finance) in vse bolj se ga predstavlja tudi kot komentatorja oz. strokovnjaka za politiko v povezavi z gospodarstvom. Skratka, pokličem ga, se predstavim in pričakujem, da bo rekel npr. “O, Saša, živjo, kaj bo dobrega….”. Če je to preveč optimistično pričakovanje, si mislim, da bi lahko rekel npr. “Živjo, a nekaj hočeš od mene, kaj….” No, rekel pa ni ničesar od tega, temveč samo “Ja?”. Mu na kratko razložim, zakaj kličem in reče: “Me ne zanima, hvala, adijo.” Konec pogovora. Obsedim s slušalko v rokah in buljim ko tele v nova vrata. Hej, a nisva skupaj pila piva oz. poceni vina, se smejala profesorjem na fakulteti, se potem še večkrat srečala, ko sem bila “slavna in uspešna” in se mi je na raznih prireditvah prilepil, ker je bil pač sam še začetnik v svojem poslu in mu je godila moja slava??!!
No, zdaj pa mi naj nekdo prosim razloži, kaj se zgodi z ljudmi, da pozabijo na osnovne manire in prijaznost. Slava? Denar? Obilica klicev starih znancev, ki kar naprej nekaj hočemo? Ne vem. Upam, da sama nikoli nisem bila takšna. Če pa sem, se opravičujem vsem, ki sem jih kdaj prizadela. Oh, Peter, Peter….
Žal nas življenje sili v take reakcije. Tega Petra sicer ne poznam, tako da ne morem trditi, si pa lahko predstavljam, da bi se kaj takega zgodilo tudi meni. Enostavno si tako obremenjen z milijoni dražljajev od vsepovsod, toliko odločitev moraš sprejeti vsak trenutek in potem ti kdaj uleti kaj, kar je popolnoma “odveč”. V takih primerih bi sama raje uporabila mail: vsaj toliko, da si pripraviš teren.
Življenje nas ne sili v take reakcije. Za reakcije se odločimo sami, včasih zavestno, včasih ne. Pa tudi, če je reakcija sprva neustrezna, imaš vedno možnost napako popravit - poklicat, se opravičit naknadno …
Se tudi pod razno ne strinjams Tjašo. Ni življenje tisto, ki nas sili v takšne situaciji.
Smo kakršni smo. Če si odprtega duha, neobremenjen z okolico, zvest sam sebi, potem si vedno enak. Ko si reven, ali bogat, uspešen ali neuspešen, znan ali neznan.
Če si preračunljiv, potuhnjen in povzpeten, pa si takšen kot je ta tvoj Peter. Žal.
ali je sploh pomembno, zakaj je “peter” postal taksen? meni se v tej celotni zgodbi ne zdi.. je taksen kot je!
in ce se sam dobro pocuti v svoji kozi, potem je to to!
sok, ki si ga dozivela pa je nekaj drugega.. clovek, ki je neobremenjen in ne pricakuje nicesar, je lahko samo zadovoljen in presenecen, ce pa so prisotna pricakovanja, pa lahko sledi razocaranje.. ne glede na to, da je bilo nekoc drugace..
Ja, OK, se strinjam, imela sem določena pričakovanja. Ampak se mi zdijo čisto normalna, kajti če nekoga poznaš, ga srečuješ in vsakič malo poklepetaš, potem te pač preseneti, če te kar naenkrat noče več poznati. Eh, pa saj nima smisla zgubljati besed… naj pa bodo resnične tvoje besede, Had, da se Peter v svoji koži dobro počuti. Sicer se mi ne zdi, da se, ampak….to pa ni več moja težava….
Drugič bom za vsak slučaj res upoštevala Tjašin nasvet in se prej “najavila” z mailom!
Zanimivo tole! Kar nekaj let nazaj, morda je minilo že celo desetletje, mi je nek najin skupni znanec rekel;
Saša E. je ene precej naduta in prevzetna oseba….
V glavnem, ni bistvo to….bistvo je, da imam jaz danes občutek, da si ti vse prej kot to?! In recimo, da si se res spremenila…..
Torej, je presenečenje na Petrovo reagiranje odveč. Ti vendar poznaš oba svetova; tistega nadutega s slavo in denarjem in tega preprostega, senzibilnega s človeških čutom…
Mene je pa strah tako kategoričnih sodb, kakršne berem o Petru. To, da nekateri nismo rojena prisrčnost, ne pomeni, da smo vsi po spisku preračunljivi, potunjeni in povzpetni. Mislim, lahko se pa Petru kaj hudega v življenju dogaja. Lahko da ne, ampak zakaj je treba biti takoj tako neizprosen sodnik?
Res je, da mnogi za nadutostjo skrivajo svojo šibkost. Res pa je tudi, da so nekateri tako neskončno okupirani sami s seboj in svojim hitenjem, da jim svet okrog njih polzi skozi prste, ker ga pač nimajo časa opazit. In res je tudi, da so nekateri drugačni, kot pravi Tjaša, jih pač ni ena sama prisrčnost, pa zato niso nič slabši ali boljši. Čeprav Tjaša, zakaj meniš, da nisi rojena prisrčnost??!!
Bolj ko razmišljam o svojem srečanju s Petrom in svojo reakcijo nanj, bolj se mi zdi, da je iz mene govorila ena sama užaljenost. In morda je, Loesje, v tem moja resnična nadutost. Ker sem sicer vajena, da so ljudje z mano prijazni. Ampak več pa niti ne sodi v tale klepet, temveč v spovednico…