Danes zjutraj sem malce brskala po svojem blogu in še enkrat prebirala komentarje, replike, odzive… Toliko lepega je napisanega! Pa ne mislim svojih misli, temveč misli vseh, ki smo se srečevali tukaj. Hvala! Uresničuje se moja želja, da je nekje kotiček, ki ne združuje le istomislečih-saj so različni pogledi dobrodošli-ampak takšnih ljudi, ki so srčni, ki razmišljajo o življenju in se sprašujejo tudi o drugih stvareh, ne samo o novem avtu, oblekicah…
Sem pa tole leto doživela kar nekaj neprijetnih spoznanj glede ljudi. In internet je s svojo anonimnostjo le še poglobil oz. “dal krila” tistim, ki svoje nezadovoljstvo blažijo z osiranjem drugih. Pretreslo me je spoznanje, koliko je nesrečnih ljudi! Eni so le nesrečni, nekateri pa so zaradi te svoje nesreče postali tudi zlobni.
Skorajda ne mine dan, da se ne vprašam, kaj je z našim svetom. Časopisi, televizija, radio… Toliko negativnosti, umori, avtomobilske nesreče, ko nekdo pobegne in ne pomaga ponesrečencu, družinsko nasilje…
In nenazadnje, popolnoma banalne, vsakodnevne stvari, ko imaš občutek, da moraš biti ves čas na preži, da te ne ogoljufajo. Včeraj sem v Intersparu doživela, da je trgovka, ko je tehtala kupljeno meso, odtipkala napačno kodo, seveda za dražje meso. Ponavadi niti ne gledam številk, tokrat pa sem bila pozorna in glej ga! Opozorila sem jo in brez besede je odtipkala pravo kodo in mi dala meso. Niti opravičila se ni.
Vem, da je mnogo ljudi, ki se morajo nekako znajti, preživeti. A ne na škodo drugih. Živi in pusti živeti.
Zdaj pa moj Gašper, ki je zaradi prehlada ostal doma, že kroži okrog mene z Urško v naročju in mi daje jasne znake, da je ne bi več čuval… Grem.
Lepo je napisano tole,Saša! In popolnoma res…Se ti opravičujem,če mi je kdaj na tvoj blog ušla kaka grenka,sicer pa tako ali tako veš,kje za to tiči vzrok! In želim tebi in tvojim za božič sneg ali sonce-vseeno kaj,samo da vam ne bo treba gledat te deževne depresivne more!
Uživajte še naprej!
Kako se jaz strinjam z vsem tem…resnično mi gredo na živce ljudje, ki neprestano tarnajo…iz vprašanja “kako si kaj” naredijo celo dramo o svojem življenju in današnjih razmerah….če nič drugega se ljudje pritožujejo čez vreme…nikoli ni ta pravo…:(:(
sem mamica dveh hčerkic - Sare(5 let) in Žane (šest in pol mesecev) in poskušam čim bolj pozitivno gledati na ta svet…in če se le da se izogibamo poročil, ki prinašajo samo slabe novice…raje si vsako jutro ogledam oddajo Dobro jutro, kjer novinarji iščejo lepe strari, dogodke, pozitivne ljudi…
Saša, le tako naprej!
Dela, Saša bravo!
Sedaj pa vidim vse!
Je Tjaša (znanka iz sosednjega bloga) popravila…
Prvič tako sodelujem na netu. Navdih je bil po gladanju ponovitve polnočnega kluba, kjer si bila gostja ti Saša. Veliko je bilo povedanega. Prisluhnila sem tvojim besedam o otrocih, o tem kako stalno učenje (izobraževanje) ni to, kar naj bi prineslo srečo v življenju. Zato vsem, ki se sprašujete kaj je z današnjim svetom, kako vzgajati svoje otroke, kako in kje najti srečo v življenju in še ogromno stvari, ki nas begajo, predlagam, da si preberejo čudovite knjige Vladimirja Megreja. Prva knjiga ima naslov ZVENEČE CEDRE TAJGE, druga je PROSTRANSTVO LJUBEZNI,tertja je KDO DEJANSKO SMO, in četrta ENERGIJA ŽIVLJENJA. Zadnja še nastaja. Knjige so bile navdih, da sva se z možem odločila spremenit svet na bolje za nas in za naslednje rodove.
Živjo!
Na svetu je res veliko žalostnih reči, ampak tak pač ta svet je. Včasih lep včasih grozen.
Enim pomeni sreča pet otrok, drugim pomeni sreča nenehno branje in izobraževanje, spet drugim je sreča kaj pa vem.
Jaz osebno ne verjamem, da jih bom imela toliko.Verjamem pa, da ti že en sam prinese srečo. Vedno bolj pa se zavedam, da moramo ljudje nenehno strmeti k temu, da smo boljši, ustvarjalneši, bolj izobraženi in zdravi. Ker drugačesmo izgubljeni, nenehno smo izpostavljeni raznoraznim manipulacijam in če jih ne prepoznamo, plačujemo dražjo salamco in smo nesrečni, ker se nenehno počutimo oguljufane.
Zase vem, da rada tarnam in se nenehno pritožujem. Pa bi to rada spremenila. Bistevno pa se mi zdi, da bi to rada spremenila sama.
Vsem priporočam, da preberete knjigo Viktorja Frankla Psiholog v taborišču smrti. Res sem odkrila, da neglede, kako težka je človekova situacija, vedno preživi, če v tem najde smisel, kakeršnega koli že je.
Zdaj pa grem očistit kopalnico in potem poljubit svojega fanta, ker ga imam rada.
No vidite, tuditake zagrenjenke kot sem jaz, čistimo in smo sposobne imeti rada.
Vse dobro vsem
Da ne bo kdo narobe razumel, tistega o salamci, Saša zdi se mi odlično, da si to prepoznala.
Se opravičujem, če smetim temo, samo zgoraj sem prebrala, da si bila gostja v Polnočnem klubu. To je bilo kdaj v kratkem?
Ker nisem zasledila, če bi pa, bi pa sigurno bila prilimana na TV, saj se mi zdi najina življenska zgodba majčken podobna v raznih podrobnostih.
Te pa tudi drugače zelo rada spremljam, še posebej od takrat ko sem v tretji nosečnosti zasledila da tudi ti pričakuješ.
No, kdaj je bil ta PK???
Pozdravljena!
Prvič se oglašam in želim napisati, da sem spremljala oddajo polnočni klub v katerem ste bile same prijetne osebe. Veliko lepih stvari ste povedali predvsem življenskih. Rada pa bi napisala, da me vedno znova zmoti, da ob koncu leta vse povsod poudarjajo kako si je potrebno vzeti čas za svoje najbližje in se za hip ustaviti. Kako pa naj to naredimo družine, ki smo ravno v mesecu decembru najbolj zaposlene. Pa ne mislim v tem smislu, da se grebemo za večji zaslužek ampak delamo za golo preživetje. Ne maram tarnati ampak zame je mesec december najbolj stresen mesec, saj bi toliko stvari rada počela in doživela s svojo družino a žal ne morem. V tolažbo mi je edino to da na božični večer pri večerni maši sedimo vsi skupaj pri sveti maši in smo vsaj za trenutek vsi skupaj in gledamo v isto smer. Takrat moje srce vedno znova prosi,da nas nebi povozil čas in da nam novorojeni Jezus pomaga in nam da moč da se ne prepustimo in nikoli ne obupamo.
Hoj Brigita, Polnočni klub je že mimo, tudi ponovitev…
Mojcica, ne vem zakaj si rečeč zagrenjenka…
Brigita-ja, res je naporen in lep hkrat i tale december. In moja želja je tudi, da bi šli skupaj k večerni maši, pa se mi še ni uresničila…
Ja, Saša, tudi meni se še ni… letos vse kaže, da bomo imeli prav na Božič spet bolančico. Ravno danes je zakuhala :(
OK! Saša (saj lahko tako rečem)!
Po resnici, poznam veliko ljudi, mama, poslovnih žensk, babic, duhovnikov, učiteljev… Ki so si nadeli obraze srečnih žena, ljudi. Pridno in prijazno so mi razalgale, kako se nikoli ne skregajo z svojimi možmi, kako uživajo s svojimi stotimi otroci, kako zmorejo in bodo zmogle. . Gospodov, ki pridigajo o morali, pa to najmanj niso (Ne vsi).
Seveda sem si ta obraz, prijaznega, razumevajočega dekleta nataknila tudi sama. Pa ga nisem znala nositi. Prej v zadovoljstvo vsem, zdaj pa je moja družba moteča, ker se ne pretvarjam več, družba pa ne mara ljudi, ki povedo da je kralj nag.
To pa pomeni, da sem zagrenjenka in zateženka, ampak samo včasih. Pravzaprav mi je prav dovolj, če posije sonček in se že smejim in sem vesela.
In zdaj, ko bo tričetrt Slovenije zapijalo Novo leto, pisalo obljube, ki jih nikoli ne bodo izpolnili, se stiskalo s svojimi dragimi, za katere je jasno, da se že zdavnaj ne marajo več, če so se sploh kdaj imeli radi… Bom jaz za 31.12.2008 zlezla na en dvo tisočak, za Novega leta dan pa se bom ob dvetih zjutraj odpravila na tek (tako kot to počnem že kar nekaj let). Objeli me bodo ljudje s težavami, ampak ljudje, ki te iste težave skušajo rešiti.
No za večino ljudi, ki si bodo oni dan zdravili mačka, bom čudakinja in zateženka, v sebi pa zadovoljna in srečna zagrenjenka.
pozdravljeni!
Saša, kar si napisala, se s tem popolnoma strinjam. Res pa je, da vse te vsakodnevne težave ljudi spremlja hiter tempo življenja, vzgoja otrok v mladosti, ki se potem razvije v kriminalca, prekupčevalca, neprimičninskega lumpa- mnogi starši se SPLOH ne zavedajo, da kako zelo vplivajo na dejanja svojih otrok, s svojim nepremišljenim in neumnim vzgajanjem otrok. seveda vpliva na to tutdi družba, ki si jo mladostnik oblikuje v najstniških letih. UPAM, da vam je napisano zelo znanO, SAJ SO TO LE DEJSTVA, ki bi jih vsak posameznik moral nujno vedeti! :) dejstvo: resnica boli in NE DA SOVRAŽIM-DA LJUBIM SEM NA SVETU ( Sofokles)
Dober večer.
Že kar nekaj časa berem razmišljanja na tej strani… včasih se strinjam, včasih se malček namrdnem…ampak z branjem sem del vaših misli in razmišljanj. Zadnji mesec sem vas malo zanemarila z branjem, ker so se mi zgodile hude stvar… Pa ne pišem zdaj zato, da vam bom zagrenila te praznične dni… pišem vam zato, ker bi z vami rada delila mojo srečo današnjega dne….moj oče je danes po dveh tednih kome, ob mojem vprašaju: Me sliši?, močno stisnil mojo dlan in čisto tiho rekel:Ja.
Nisem verna, ampak danes sem se v solzah sreče ozrla v nebo in čisto skrito rekla:Hvala. In, ko sem iz bolnišnice prišla domov me ni motilo razmetano stanovanje, niti me ni motilo razmetano perilo v kopalnici, odprta vrat WCja… danes sem svoje fante ( dva najstnika in mož), ki so mi dani videla s povsem drugimi očmi… z očmi sreče in zavedanja koliko mi pomenijo in neizmeren občutek sreče je v meni. Po svoje pa žalostno, da sem do tega prišla v času, ko so mi ljudje v belem nekako nakazovali, da naj se poslovim od tistega, katerega del njega sem… Zakaj se moramo znajti čisto na dnu ali na robu, da svet pogledamo z druge strani? Kaj se dogaja z nami? In poklon vsem tistim, ki lepe misli in razmišljanja zmorete vplesti v svoj vsakdanjik. Svoje veselje in nasmeh danes delim z vami.
Že skoraj dva tedna nazaj je, odkar sem bil “pofočkan”. Ni mi preostalo drugega, kot da napišem sedem resnic o sebi in nekaj blogerk ali blogerjev pofočkam tudi naprej.
Torej, “pofočkani” - temu naj bi sledil post na vaši strani s sedmimi resnicami o vas, s katerim “pofočkate” poljubno število drugih blogarjev. ;)
Danes je dan družine. Z mojo družino smo bili pri sveti maši. Dotaknila se me je pridiga našega župnika. Na tem mestu bi jo rada podelila z vami. V današnjem norem svetu, ki vsi kar naprej nekam hitimo pozabimo kako pomembna je družina. Kako pomemben je oče in mož v družini kako je pomembna mama in žena v družini in seveda naši otroci. Vse prehitro odgovarjamo na njihova vprašanja, jim kupujemo to in ono da se jim odkupimo, ker je premalo časa za druženje. Je že res, da je pač danes tako. Želim le povedati, da je morda danes pravi trenutek, da se ustavimo pogledamo drug drugega v oči in si podarimo le nasmešek poln ljubezni. Morda celo nekaj spremenimo. Mogoče zvečer, ko naši otroci ležejo k počitku stopimo do njih in jih blagoslovimo. Jaz to prakticiram in lahko povem, da deluje. Čutim, da smo bolj povezani
Brigita, lepo od tebe, hvala!
Saša, kako ste kaj preživeli Božične praznike?
Jaz priznam, da sem bila letos zelo razočarana in zelo pesimistično razpoložena. Zboleli smo prav vsi, vsi plani so bili porušeni. Pravzaprav se komaj danes pobiram in skušam bolj optimistično gledati, češ, lahko bi bilo še dosti huje. Prav jezna sem sama nase, da nisem znala poskrbeti za boljše vzdušje… hja, z glavoboli in sitnima otrokoma… vsak izgovor je dober.
Sem se morala skašljat, pač priznam, da pri nas ni bilo idile (razen snega, ki ga nismo mogli izkoristit).
Sama pa sem bila pozitivno presenečena. Dečki (sin in nečak), ki jima gre drugače po glavi samo to, kako bodo šli na kakšen žur, so mi pomagali delat kekse na Božič, v naslednjih dneh pa sta celo sama delala in pekla mufine. Da ne rečem, da so sami postavili in okrasili smreko, ja, veliko. Pridružile so se jima še tri nečakinje, sami najstniki. Skratka, cristmans spirit je bil prisoten. Tudi drugače, preko glasbe. Šli smo na kar nekaj koncertov, saj sin igra v mladinskem simfoničnem in pihalnem orkestru. Saj nas res vedno znova jezijo (ne bi o tem), vendar je potrebno najti trenutke, da se z njimi veseliš, da jih pohvališ in na koncu ugotoviš: saj ni tako slabo vse skupaj. Srečno novo leto želim vsem na tem blogu
Kako lepo je prebrat kakšne lepe izkušnje, dogodke…. in kako lahko se najdemo tudi v vseh drugih zgodbah, ki niso tako idilične…
Naš Božič je bil precej daleč od tistega, ki je moj idealen, a vendar smo se imeli čisto lepo. Imamo pa norice… in zdaj čakam, da se preselijo še na ostale, ki jih še niso preboleli…
Lepo praznovanje novega leta!
Pozdravljeni! Saša tebi in tvoji družini želim res vse najlepše. Tudi vsem, ki ste udeleženi na blogu. Res ti gredo vse aktivnosti v času, ko imaš malo “bebo” dobro od rok.
Moje pisanje na blogu je ponavadi precej trdo. Življenja ne zavijam v celofan. Bi se reklo, da ne delam za “umetniški vtis”. Za konec tega leta bi pa podelila z vami nekaj, kar resnično čutim. Kljub vsem tegobam tega sveta: ko si bolan, najstnik ti skače po glavi, sosedje vihajo nos, ker si si kupil nov avto (ker ga rabiš), s službo se bo verjetno končalo…. vem, da je ljubi Bog z nami.
Presrečna sem, ker moja osemletnica rada z mano zvečer, ko dam dojenčka spat, zmoli eno desetko rožnega venca (veseli del), čeprav najstnica in ati vihata nos. Vesela sem za vse ljudi, ki se sprašujejo o smislu svojega bivanja in iščejo odgovore na svoja vprašanja. Presrečna, da nam je pred dva tisoč leti Bog naklonil milost in poslal svojega Sina. Res. Bog je z nami, v pospravljenem ali razmetanem stanovanju, veselem ali žalostnem srcu. Njega ne moti zobna pasta na ogledalu.
To pa je sreča, kajne?!
Pozdravljena Barbara!
To si pa res super napisala. Vsi skupaj se preveč obremenjujemo s tem, da je vse pospravljeno. Bog je tisti, ki vse to vidi in nas ima kljub vsemu rad saj ve da se trudimo po najboljših močeh in pozna naše slabosti. Resnično sem vesela, da še nekdo razmišlja tako kot jaz. Naj pa povem, da tudi takrat ko nam je hudo, ko smo v stiski zaradi financ, ko imamo težave s svojimi otroci (jaz
ima sina 12 let in hči 9 let) nam Bog stoji ob strani. S sinom imam velikokrat trenja, ko ne vem kako in kaj takrat se ustavim in si rečem Bog ti poskrbi za to tebi prepuščam, da me vodiš saj vidiš da sama ne zmorem. Za konec pa želim vsem skupaj veliko lepega v novem letu in predvsem veliko miru v naših srcih.