Komentarjev na DOJENJE

By: Ponosna mamika

Ponosna mamika — Wed, 05 Jan 2011 23:41:51 +0000

Draga Sasa, skoraj leto dni je od tega ko sem prvic postala mama in se takoj po porodu znasla v situaciji, da mi nihce od osebja v porodnisnici, patronazne sestre vse do pediatrinje ni bil v oporo glede dojenja. Nazalost tudi mame nisem imela ob sebi, ki bi mi lahko svetovala glede na to da sem bila dojen otrok, tako da sem svojega otroka do 5 tedna dojila le delno. Pocutila sem se neizpolnjeno, a nisem vedela kaj naj naredim, da mi dojenje v popolnosti stece vse dokler nisem naletela na tvoj clanek. Nemudoma sem se odlocila, da se naorozim s priporocenim gradivom in se zaprem v spalnico za dva dni. Kljub negotovosti v kateri sem se znasla sem se vseskozi v mislih vzpodbujala z besedami, da ce je tebi in ostalim mamicam na blogu uspelo, da bo tudi meni. In res mi je. Nikoli ne bom pozabila tega uspeha, ki me radostno izpolnjuje se dan danes, saj se se dojiva in se se bova dokler nama bo slo. Tebi Sasa in ostalim mamicam pa velika HVALA, ker ste bile v trenutku nemoci s svojimi izkusnjami prave mentorice danes ponosni mamiki, ki uziva vsak sleheren trenutek v dojenju. Vsem novopecenim mamicam pa iz lastne izkusnje svetujem, da naj bodo pri izbiri pediatrinje pozorne na to, da je to zenska, ki je dojila svojega otroka v kolikor se odlocite za dojenje lastnega. Ni nic narobe, da jo na prvem snidenju vprasate. Lep pozdrav vsem!

By: Sasa

Sasa — Tue, 19 Oct 2010 20:53:36 +0000

Maja, jaz sem, preden sem rodila naslednjega otroka, z dojenjem prenehala. Vprašaj morda na La Ligue Leche (upam, da sem prav napisala), tam ti bodo punce zagotovo znale povedat!!!

By: Maja

Maja — Tue, 19 Oct 2010 19:27:33 +0000

Pozdravljene!

Tudi sama se pridružujem vsem mamicam, ki jih je dojenje bolelo, morda celo bolj kot sam porod, pa so vseeno vztrajale… tudi takrat, ko je dete jokalo, ker - kao “ni dovolj mleka” in tudi takrat, ko so bradavice gljivično vnete, krvave, krastave, peeekoče in …! Skozi vse to sem šla, pa vseeno še vedno dojim in bom, dokler bo malecka želela. Imam pa eno vprašanje - morda je imela katera podobno situacijo…
Dojim, pa pričakujem otroka. Zanima me, kako je z mlezivom za novorojenčka? Ali se bo prav tako ustvarilo glede na to, da hčera redno pije moje mleko? Kako vem, kdaj je v dojkah mlezivo ki ga moram “hraniti” za novorojenčka? In kako se izogniti, da ga ne popije drug otrok?
Je imela katera morda podobno situacijo?

Za odgovor bom zelo hvaležna!

Maja

By: Dara83

Dara83 — Mon, 19 Apr 2010 12:48:02 +0000

Edino problem nastane pri mamicah, ki ne morejo dojiti, čeprav bi želele, ker dojenčka čaka operacija srčka in ne sme oz. ne more piti pri mamici.

By: Vesna

Vesna — Thu, 25 Mar 2010 09:48:18 +0000

Sicer je že nekja časa od objave tega bolga pa vseeno.

Dojenje je bilo zame najčudovitejše doživetje v življenju, čeprav ni šlo čisto brez zapletov. Da pa je steklo tako kot je pa se imam zahvaliti predvem svojemu zlatemu sinu, ki je že nekaj minut po rojstvu vlekel kot da je svetovni prvak, kljub temu da je bil rojen z CR in da se jaz zelo megleno spomnim prvega podoja. Polno sem dojila do njegovega 6 meseca, potem pa še pretežno do 9 meseca ker pač nekako ni sprejel žličke. Dana mi je bilo dojiti do 13-ega meseca ko sem morala na svojo veliko žalost zaradi zdravstvenih razlogov prenehati.

Klju temu da sem zagovornica dojneja me je vseeno zbodlo zgražanje nad mamicami ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov odločijo da boso svojega otročka hranile z nadomestkom materinega mleka. Nekatere se odločijo same da bo tako, spet druge posežejo po dodatku zato ker so morda premalo poučnene, pod pritiskom bilžnje okolice, ne vejo kam naj se obrnejo po nasvet ko pride do težav pri dojenju.
Kakorkoli sem mnenja da smo vse mamice najboljše mamice za svoje otročke oz. da se vse trudimo po najboljših močeh.
Mi pa je bil zelo všeč komentar ki sem ga nekočslišala in sicer da otrok poleg hrane potrebuje tudi ljubezen in da ni važno kako je ta ljubezen zapakirana, da ni važno ali teče iz dojke ali iz stekleničke.

Niki, zdaj so težave najvrjetnje že mimo a morda bo nasvet prav prišel za naslednjič. Meni je najbolj pomagalo pri razpokanih bradavicah da sem jih po dojenju namazala z kapljico svojega mleka in pustila da so se na zraku posušile.

Pa čudovit materinski dan želim.

By: Sasa

Sasa — Thu, 11 Feb 2010 09:27:33 +0000

Niki, pogumno! Jaz sem si z Daktarinom tudi kar bradavice namazala.

By: Niki

Niki — Thu, 11 Feb 2010 08:33:48 +0000

ga. Saša,
branje vašega prispevka o dojenju me je zelooo potolažilo in opogumilo. Sem mamica 4 tedne stare punčke, z dojenjem se trudiva od njenega prvega dne dalje in kljub številnim težavam vztrajava. Zaradi razpok na bradavicah tudi jaz vidim zvezde vsakič, ko jo pristavim, vrh vsega je nekaj dni nazaj dobila še soor v ustkih (bel jeziček), ki se je prenesel tudi name. Zdravnica nama je predpisala Daktarin (zoper soor), za celjenje razpok pa uporabljam lanolin. Upam, da bo šlo počasi na bolje - branje vzpodbudnih misli, kot so vaše, vsekakor pomaga vsaj toliko, kot zgoraj navedena zdravila :O). Hvala!

By: Sasa

Sasa — Thu, 11 Feb 2010 08:08:36 +0000

Tina, še sreča da ste poslušali sebe-skorajda malo pozno, ampak to je tisto, kar šteje pri materinstvu. Škoda je, da veliko mamic ne stori tega in uboga vse okoli sebe, le sebe ne. In ponavadi vsi pametujejo ravno to-nimaš mleka, dodajaj… pri vas je šlo drugače. Na srečo ste si prisluhnili pravočasno. In sinova sta vam lahko hvaležna, da ste mama, karšna ste. Nisem pa mislila, da je treba otroka pristavljati na čisto “prazno” dojko, a če je v njej še kakšna kapljica-zakaj ne?

By: Tina

Tina — Thu, 11 Feb 2010 07:58:54 +0000

Saša,
spremljam tvoj blog, vendar se do sedaj nisem javila, tole pisanje pa me je “prisililo”, da nekaj napišem.
Imam dva čudovita sinčka, vendar pa je zaradi takih in enako mislečih kot si ti prvi zaradi podhranjenosti pristal v bolnici. Ko sem bila noseča so me vsi enako misleči naokoli pumpali, da je dobro le mamino mleko in da tudi če skoraj izdihnem zraven moram dojiti itd itd…. S tako “napumpano” glavo sem seveda z velikim veseljem začela dojiti svojega prvega sinčka. Vlekel je in vlekel, jaz vsa srečna da zadeva laufa……pa ne dolgo. Sinko je vedno več jokal in imel vedno nižjo težo. Pa so mi še vedno prigovarjali naj vstrajam, da bo že steklo in tako naprej…seveda sem poslušala njih in ne svojega notranjega glasu, ki mi je govoril, da nekaj ni v redu. Potem pa je moj sinko nekega dne spal in spal in spal…..nikakor se ni zbudil. Odšli smo k zdravniku, ki nas je poslal v bolnico……moj sinko je bil namreč tako hudo lačen, da ni imel več moči biti pokonci. Si predstavljate? Takrat sem se počutila kot najhujša mama na svetu in ne takrat, ko sem mu prvič dala umetno mleko. Pri drugem sinku je bil začetek praktično enak, vendar nisem tako dolgo mulasto vstrajala in sem mu hitro dala dodatek zaradi katerega je bil sit in zadovoljen dojenček.
Še sedaj si ob misli nazaj očitam, da nisem takrat takoj poslušala sebe in ne vseh PAMETNIH DOJILJ okoli mene.

Pa še to: bolano se mi zdi, da če NE MOREŠ DOJITI, svojega otroka daješ na joško da se crklja - halo, to je zame že začetek incesta. Joška je izključno in zgolj embalaža za hrano in če hrane ni potem nima otrok kaj sesati. Potemtakem pa naj se na eno stran prisesa otrok, na drugo pa možek, da bomo imeli vsi ljubeč odnos! Jaz kot mama imam čudovit ljubeč odnos s svojima sinovoma, vsakodnevno si povemo in pokažemo kako se imamo radi, se stiskamo en k drugemu……..skratka imamo pristem stik, čeprav ju nisem dojila!!!

Včasih se mi zdi Saša, da ste res kot fijakarski konj, ki gleda samo naravnost, drugače misleči pa smo zate drugorazredna bitja.

Ampak to je pač samo mnenje nedoječe mame.

Pa lep dan še naprej!

Tina

By: barbara

barbara — Mon, 08 Feb 2010 07:02:48 +0000

V knjigi ki sem jo omenila je opisano mnogo takšnih primerov, ki se nam dogaja. Padci in vzponi dojenja. Verjamem, da ni mamice, ki ni imela začetniških ali poznejših težav. Žal se mladi težko obračamo na starejše v tem pogledu, ker so naše mame rinili po treh mesecih v službo in jih veliko nima te izkušnje. Prehitro pride do izjave: ja gospa, vi pa nimate dovolj. No, v tej knjigi lepo piše, da ima vsaka mama dovolj mleka za svojega otroka. Jaz sem jo prebrala preden sem tretjič rodila.
Otrok je imel hude težave s požiranjem, sledile so operacije in veste kaj mi je rekel rentgenolog, ki je ugotovil, da je v trebušku res nekaj hudo narobe: “Gospa, z dojenjem ste jo rešila.” Čeprav je revica spila le pol litra mleka na dan in bila drobižek. Do enega leta in pol je pila samo mleko pri meni in zdaj je zdrava in velika punca.
Veste, otrokom v posebnih zdravstvenih stanjih (tudi slepi, gluhi,….) ta stik mnogo pomaga. Prijateljica, ki je rodila slepega dečka je našla potrditev svojega truda dojenja s težavnim dojenčkom le pri mladem stažistu, ki ji je na pregledu (3 mesece) poiskal prazno pisarno, da je nahranila in potolažila svojega otroka.
Prosim vas vse, vzpodbujajte mamice k dojenju. Saj nam ni treba v prvem letu otrokove starosti hodit po vsem svetu brez otroka. Res pa da ne smemo kritizirati če se ženska odloči da ne. To je njena odločitev. Otrok dandanes nihče itak nič ne vpraša. No, to je pa že druga tema. Srečno