Danes sem bila končno toliko pri zdravju, da sem si upala na obisk k prijateljici, ki je za novo leto rodila. Seveda sem se najprej razjokala, ko sem ugledala malo štručko… Tako drobna, tako nemočna, tako popolna!
Tvoj lasten otrok se ti seveda zdi najlepši. Ampak - ne vem, so to morda leta, zadnje čase sem popolnoma očarana nad vsemi dojenčki, ki jih vidim. Tako lepi so, tako nežni, tako… božanski. Vzela sem jo v naročje in mirno je spala. Kot da ji ni mar, katere roke jo držijo, le da se nežno pozibavajo. Popolno zaupanje!!!
No, pa sva s prijateljico poklepetali še malo o dojenju in je povedala, da jo je mala miška izsesala do krvi. Oooooo, kako dobro se spomnim svojih bolečin, ko mi je iz komaj posušene hraste znova pritekla kri. Vse zvezde sem videla. A nisem odnehala, čeprav me je že skoraj prijelo… Tudi prijateljica ni in zdaj se veselo dojita in redita. Popoln pogled!
Potem pa sem danes kot nalašč dobila mail z neke revije za mamice in dojenčke, če lahko za anketo napišem svoje mnenje o dojenju. Ker menda je mamic, ki se odločajo za nadomestke vedno več. Halo??!!
OK-nekaj je takšnih, ki zares ne morejo dojiti, ampak teh je zelo malo. Kaj pa vse ostale? Kaj vendar lahko nadomesti vonj po mamici, njeno enakomerno dihanje, bitje srca? Njeno toploto, njeno brezpogojno ljubezen, ki jo otroček začuti v njenem objemu? Da o najboljši možni prehrani sploh ne govorim. Mleko je vedno pri roki, za lakoto in žejo, tudi pozimi je najbolj pravšnje temperature in najbolj slastnega okusa. Mamice se pa ODLOČAJO za umetno mleko?! Zakaj? Zato, da se ni treba stiskati z otrokom in ga pestovati? Zato, da ga lahko ponoči hranijo očetje in babice? Zato, da gredo lahko s prijateljicami takoj po porodu v miru po nakupih?! Zato ker je pretežko zdržati bolečino, dokler se bradavice ne navadijo?
Vse preveč mamic tudi naseda tetam in pametnim sosedam, ki modrujejo, da je verjetno mleka premalo. Da bo potrebno dodajati. To v večini primerov ne drži! Tudi sama, zaprisežena dojilja, sem izkusila kako je, če se otrok joka. In iz prsi ne priteče niti kaplja mleka. Pa sem se z otrokom zavlekla v posteljo, v pol temi sem mu pela in ga božala in vsake toliko pristavila. Trajalo je dva dni, potem mi je pa mleko kar teklo! Če bi bila manj samozavestna mama, bi takrat začela dodajati. Pa nisem.
Uf, kar malo sem se zjezila. Občutek imam, kot da je nekaterim imeti otroka le še en dosežek v življenju. OK, zdaj sem rodila, ena kljukica več, zdaj pa še novo stanovanje ali hiša, pa vikend in bom že boljša kot sosedi. Dajte no, saj smo vendar čuteča bitja, saj biti mama in oče ni tako instant, to je delo za vse življenje. In prva, močna vez se vzpostavi z dojenjem. Da bo otrok vse življnje podzavesto čutil, da je sprejet in ljubljen.In bo sam lahko sprejemal in ljubil.
In še enkrat-vem, da nekatere mame zares NE MOREJO dojiti. A tudi brez mleka lahko otroka stiskajo k prsim, mu ponudijo bradavice vsaj za crkljanje, ga hranijo tako, da ga gledajo v oči in mu s polno ljubezni v srcu sporočajo, da ga imajo neizmerno rade. In da so tukaj in zdaj samo zanj!
Uf, kje je že to… ;)
lp
Bravo Saša!
Tudi jaz sem bila zaprisežena dojilja. Pri prvem sem šla skozi kalvarijo. Na začetku sva se dojila na vsako uro. Bilo je naporno z moje strani in strani sorodnikov, ki so mi ves čas govorili premalo kalorično mleko imaš. No kasneje sem dobila še vnetje bredavic - do krvi. tako me je bolelo, da sem ob dojenju videla zvezde. Pričela sem si stiskati mleko in mazati z bepantenom, da bi se mi hitreje zacelile. Pa ni šlo tako hitro, trajalo je 1 mesec, da sem si zacelila bredavice. Nato sem sina dojila do 11 meseca in ez noč me je “pustil”. Hči je bila zako pridna pri dojenju. dojile sva se na tri do štiri ure. Dojile sva se 15 mesecev. Z dojenjem sem končala jaz, ker mi je bilo že naporno poleg službe. Zelo me je bolelo, ker sem imela mleka še dovolj in še zdaj se spomnim, da sem imela dojke kot kamen. No najmlajši sin pa se je dojil kar 19 mesecev. Vzajemno sva končala z dojenjem in ni bilo nobene panike. Če takole pomislim sem se najbolj namatrala z dojenjem pri prvem sinu. Vem pa da sem dala vsem svojim otrokom veliko doto za življenje. Toplina mame ob dojenju oziroma hranjenju je najlepša stvar za dojenčka. Poznam kar nekaj mamic, ki so vse vesele že 14 dni po porodu tekale same naokrog in se s ponosom hvalile kako je fajn, ker je otrok na flaši in brez skrbi pusti njegovi babici. To je moj pogled na dojenje in vesela sem, da mi je bila dana možnost katero sem izkoristila pa čeprav včasih v bolečini on odrekanju. Se pa zavedaam, da nekatere pa res kljub trudu ne morejo in se potrudijo na drug način.
Pozdravljene!
Se popolnoma strinjam, da je dojenje najgloblja povezava med materjo in otrokom. Ko se ti prisesa na dojko, se te oprime, in navdušeno popije tvoje mleko, občuti tvojo toplino, nežnost. To so trenutki, ki ti jih ne more nihče vzeti. Je pa na začetku zelo težko, da se navadiš. Meni je bilo težko pri prvem otroku, ampak nisem obupala. Pri drugem je bilo že lažje. Jaz niti pomislila nisem, da bi svoje mleko nadomestila z umetnim. Pri štirih dveh mesecih se je pri sinu pojavila alergija na mleko in jajca. Seveda sem morala imeti dieto. Že tako sem bila drobna, potem pa še dieta. Bila sem izčrpana, shujšala sem ogromno, saj dieta terja svoj davek, pa vseeno nisem obupala. In na to sem zelo ponosna.
Tako je to v življenju. Za vsako stvar se moramo potruditi in uspeh je tu. Mislim, da porod in dojenje utrdita žensko, jo naredijo močno, da zmore vse, kar mamica daje sebi, otroku in celi družini.
Če pa mamica resnično nima mleka, pa zato ni nič hudega, ne bo konec sveta. Zato ni nič slabša mati. Ga pa stisne, ko joka, ga neguje, ga preprosto pristavi k dojki, da začuti utrip in toplino matere.
Lep začetek delovnega tedna vsem skupaj.
Andreja
Oh, ste srečne.
Ko sem jaz imela majhne otroke, je bila uradna propaganda, da je bolje mleko iz lekarne. Humana. In seveda so vsi padali na to. Celo patronažne sestre so to priporočale. Tudi jaz sem ga kupila, pa ga otrok ni hotel piti in sem ga nato zavrgla. Nato pa sem kravje mleko mešala z vodo v razmerju 1 proti 3, če se ne motim.
Ko bi bili vsaj takrat tako ozaveščeni. Prave srečnice ste zdaj mlade mamice.
Imam tri otroke in izkupiček dojenja je približno polovičen. Prvega skoraj nič, nekaj zaradi neznanja, nekaj zaradi zdravstvenih težav, drugega polno dojila, tretjega pa nekje vmes. Moje spoznanje je takšno, da se je za uspešno dojenje potrebno zelo zelo potruditi. Nekaterim pač rata, ne rabijo vlagati trudi, druge pa moramo za uspešno dojenje precej “delati”. In če kateri zmanjka moči ali poguma, je ne obsojam. Ker vem, da je težko, vem da boli, vem, da se ti lahko praktično meša - nekatere pač vztrajamo, druge pa ne.
Bolj kot to, da je otrok polno dojen, se mi zdi prav dejstvo, da je sprejet. Tudi, če je hranjen po steklenički, je lahko otrok polno sprejet in ljubljen, negovan in ljubkovan. In to je tisto kar šteje.
Asolutno res! In če ne gre, pač ne gre. Najslabše je potem samoobtoževanje, da si pogrnila kot mama. Lahko otroku drugače poveš, da je tvoj, da ga imaš najraje na svetu, da je sprejet… Ampak ne razumem pa tega, da nekatere niti poskusijo ne dojiti…
Saša lepo si napisala, dojenje je ena najlepši stvarih kot je samo rojstvo čudež, vsako rojstvo posebej in tudi sama, vsakič ko vidim, novorojenčka se ne morem načuditi tej lepoti, enkratnosti in čudovitemu vonju otroške kože.
Vendar pa bi rada povedala, da sem si sama neizmerno želela dojiti in v ljubljanski porodnišnici, je bil porod zame prelep, čudovit dogodek, nato na oddelku pa se je stvar zaključila. Nobena sestra mi ni pomagala pri dojenju, imela sem udrte bradavice, nič pokazala in še to nesrečo sem imela, da je imel otrok zlatenico in sva bila kar teden dni v porodnišnici. Ker je bil zaradi tega še bolj len, mi je sestra sama v roke potisnila stekleničko. Še danes vem, če bi bila doma, bi sigurno dojila, bila bi bolj sproščena, pomagala bi mi sestra in mami, tako pa ni bilo nič.
In vsakič sproti se vprašam od kod tej porodnišnici naziv “prijazna materam, ki dojijo”??? Žal sama nisem imela te izkušnje. Enako pa me tudi razjezi dejstvo, ko imava enega otroka in nas vsi sprašujejo in obsojajo, zakaj samo enega. Nihče pa ne ve koliko bolečine in joka in neprespanih noči, ker žal nisva mogla imeti več otrok, ni nama bilo dano. Kako je sin še zdaj žalosten, ker nima bratca ali sestrice, a hvala Bogu ima 10 bratrancev in sestričen, ki ga imajo neizmerno radi.
Zato bi bilo prav, da bi se starši zavedali, da je otrok DAR, vsak OTROK in da ga lahko dojiš, je tudi velik dar. No pa še en prijazen pozdravček
Tudi sama imam na dojenje zelo lepe spomine, starejšo deklico sem dojila leto in pol, na začetku je bilo težko, saj v porodnišnici ni bilo ravno veliko pomoči, sama pa nisem bila nikoli dojena, ker baje mami ni imela mleka in tako pozitivne stimulacije s strani mami nisem imela. Pa sva vseeno hitro ujeli ritem in tisto so bili samo najini trenutki, tiste očke, ki te gledajo in prav nežno odobravajo to početje,…neprecenljivo. Ta mlajšo sem dojila leto dni, nehala sem pa, ker se mi je obetala operacija, opa je deklica to zelo lepo prenesla in zdej pridna papcava Aptamil Junior. In še vedno mi je hranjenje ponoči, deklica ima 13 mesecev, ko se oglasi ven iz svoje posteljice s tistim svojim glaskom v največji užitek. In skrita želja mi je, da bi še kdaj lahko dojila.
Dobesedno boleče je, če poznaš kako mamico, ki se res trudi in želi dojiti, pa ima težave, istočasno pa poznaš ženske, ki nimajo težav a jim je dojenje breme in odveč. In potem iščejo tisoč in eno opravičilo, kako je dojenje baje precenjeno, da je mlečni nadomestek ravno tako dobra hrana, da smo včasih itak na kravjem mleku gor zrasli ipd.
Vsaka se odloča zase oz za svojega otroka. In naj stoji za odločitvijo. Dokazano je, da je dojenje fizično in psihično najboljša stvar za otroka, a verjamem, da je to res le, če mamica v to tudi verjame. Če doji “pod moralno prisilo” bo otrok slej ko prej začutil odpor in je potem bolje, če bi bil na flaški.
Odkrito pa priznam, da ne razumem ženks, ki si otroka menda želijo a ne želijo dojiti (govorim o želji in ne o sposobnosti). Sploh pa … poznam tudi take, ki zanositev tempirajo na ustrezen čas, da med porodniško lahko opravijo svoje obveznosti (dokončajo študij ipd.).
Mislim, da vemo veliko premalo o vseh možnih posledicah nadomeščanja naravnega … nam je lahko lažje, ali je pa to tudi le najboljše za otroka na dolgi rok je pa vprašljivo …
Tudi jaz sem zaprisežena dojilja, dojila sem dva otroka vsakega več kot 2 leti in sedaj še tretjega. Seveda sem na začetku šla skozi velike muke in trpljenje. Moramo pa priznati, da dojenje ne prinese samih prednosti, sploh pa ne enakopravnosti z moškim spolom. Sama se zbijam ponoči že 6 let, zaradi dojenja, medtem ko je moj mož že vsa ta leta ponoči sladko spi. Vem, da ne more nič pomagat, ampak imam vseeno občutke neenakopravnosti. Prav tako, ne morem od doma za več kot uro, dve, medtem ko lahko gre mož za 5 ur in ga ne rabi niti malo skrbeti ali bo dojenček je del ali ne.
To so po moje slabe strani dojenja.
Pa da ne bo pomote, nikoli se ne bi prostovoljno odločila, da ne bom dojila. razumem pa ženske, ki se tako odločijo, ker dojenje ni šala in je res potrebno veliko truda, odrekanja itd.
Dojilja - za prvo leto ima mama porodniško v ta namen, kasneje pa tudi gre za osebno odločitev in greš v to vedoč, kaj so prednosti in kaj dojenje od mame zahteva.
Pa ne mislim nič slabega :) Mogoče res premalo o dojenju govorimo prej, da bi ible mamice pripravljene. To vidim tudi v lastnem okolju … pa potem so tu mlade mamice, ki jih “breme imeti otroka” enostavno preseneti … no pustimo.
Jaz občudujem recimo Nizozemke (imam gor kolegice). Tam imajo porodničke le 3 mesece oz 6 … pa gre, seveda z veliko razumevanja okolice in fleksibilnosti okolja (delovnega in tudi drugače!)
Seveda, dajmo obtoževati! Kažimo s prsti in križajmo vse mame tega sveta, ki ne dojijo! Ravno zaradi vas je tako težko nam, ki ne gre. Zaradi obtoževanja žensk, ki ste vsevedne, imamo občutek, da smo pogrnile kot mame. Tudi meni je bilo vse jasno dokler moj zlati dojenček ni želel več sesati. Trudila sem se, jokala, hodila po preiskavah. Naredila sem vse kar je bilo v moji moči, da bi dojila, a ni šlo. Mleka sem imela dovolj. Črpala sem ga in zraven jokala, ker sem ga največkrat morala zavreči. Šele po štirih mesecih so mi v pediatrični kliniki dopovedali, da nisem kriva, da nisem slaba, da nisem ničvredna! Kamor sem se obrnila vse polno takih, kot ste vi Saša, ki menite da ima mama rada otroka le, če ga doji. Nisem slaba mama. Otroku se dajem maksimalno, saj sem se za materinstvo odločila tako čustveno, kot razumsko. Vendar tako obtoževanje vseeno boli. Prosim pomislite drugič, da ima vsaka medalja dve plati in stvari v življenju niso nujno črno bele.
sončica …. mislim, da smo vse, ki zagovarjamo dojenje, jasno izpostavile, da pa se zgodi, da dojenje ne uspe. Ves čas pišemo o izbiri ne-dojiti in ne zmožnosti. Iz meni osebno znanega pa lahko trdim, da je kar nekaj mamic odnehalo z dojenjem ob prvi najmanjši težavi in so se “zgovarjale” na pomanjkanje mleka. Čez 1 teden pa smo slišali, kako fino je zdaj, ko je otrok na flaški in lahko grejo mirno tudi same na kavo …
Če ste res šli skozi vse napisano, ste naredila popolnoma vse, kar se je dalo. Če ni šlo, ni šlo. Ste dali otroku vse in še več in ste mu najboljša mama na svetu ;)
Se opravičujem za tipkarsko napako pri imenu - sončnica :)
Saša, jaz pa menim, da ve dojilje s tabo na čelu močno pretiravate in preveč poveličujete vaše joške in mleko, ki teče iz njih. Mati lahko pristen s tik z otrokom vzpostavi tudi na drg način. In predvsem bolano se mi zdi, da predlagaš, da mati, ki ne more dojiti otroku vseeno daje svojo joško. To ni igrača, je le avtomat za hrano.
Sončnica takšna kot si ti je malo žensk. Ne poveličujem sebe kot boljšo mamo, ker sem dojila. Z svojo izkušnjo sem želela povedati, da sem se tudi jaz namatrala in mi je uspelo. Lahko mi ne bi ampak lahko bi si rekla, da sem poizkusila. Saša z svojo novo temo ni mislila užaliti ali prizadeti nobene mame na tem svetu, če ni dojila. Še enkrat poudarjam: mame katerim je bilo dano, da bi dojile pa so zavestno nehale ne vedo za kaj so otroka prikrajšale. Tudi jaz imam prijateljico, ki se je zelo trudila dojiti pa ji ni uspelo. Zato ni nič slabša mama saj je za otroka naredila najbolje. Dala mu je hrano v drugi obliki, da ni bil lačen. Tudi ona sama mi pravi, da se je težko sprijaznila z nezmožnostjo dojenja. Je krasna mama in čas z otroki kvalitetno preživlja. Drage mamice vse smo dobre mame, če delamo za dobro otroka.
Pozdravljene,
tudi jaz imam slabo izkušnjo z dojenjem. Splet okoliščin je pripomogel, da enostvano pač ni šlo, kljub moji veliki želji. Bi pa rekla, da je tu tako kot mnogokrat sicer v življenju, da si močno želimo tisto česar nimamo.
Tako doječe mamice vidite predvsem prednosti, ki naj bi jih flaška prinesla mamici, jaz pa sem v času, ko nisem mogla dojiti, videla predvsem prednosti, ki jih nosi dojenje ne le otroku ampak tudi mamici. S stekleničko si dejansko tudi zelo omejen, pripravljati mleko, ko nisi doma s primerno toplo sterilizirano vodo ni enostavno, in če se slučajno kje zadržiš, potrebnega materiala pa nimaš pri sebi …
Sem pa mnenja, da ljubezen, ki jo mati preda otroku, ni povezana z dojenjem. Je prijeten občutek, ampak tudi jaz sem svojo štručko po cele noči imela na prsih (ne priklopljene na joško, da ne bo pomote), da je bila mirna in je lepo spančkala. Pa za vsak njen jokec sem bila takoj pri njej in jo nosila, pa plesali sva, tako da je bila zelo zadovoljen, dobrovoljen otročiček tudi brez dojenja. Danes pa mi reče, da sem najboljša in najlepša mamica na svetu.
Pa naj tole ne zveni kot reklama proti dojenju, ampak tolažba vsem mamicam, ki se trudijo, pa jim ne gre…
Spoštovana ga. Einsiedler,
Tokrat si nisem mogla kaj, da se ne oglasim na vaše pisanje. Moram reči, da sem razočarana. Razočarana nad tem, kako pavšalno obsojate vse, ki niso narejene po vašem kopitu, ki niso enakega mnenja kot ste vi. Izjemno hitro jih popredalčkate v “slabše” matere, v kasto ljudi, ki jim je otrok le črtica.
In zakaj ? Samo zato, ker so se odločile, da bodo ljubezen otroku izkazovale na njim željen/preferenčen način.
Dojenček v svojem najnežnejšem obdobju potrebuje predvsem 2 stvari: ljubezen in zadovoljitev fizioloških potreb (kamor sodi tudi hrana). In svobodna izbira vsake mame je, kako mu bo to nudila. In vsaka odločitev je pravilna in najboljša, vkolikor dojenčku nudi oboje.
Dojenje je pač odločitev, ki v samem aktu dojenčku nudi oboje: potešitev lakote in ljubezen. Vendar pa ni edina pravilna odločitev.
Ne morem razumeti, da ženska z vašimi izkušnjami in po vsej verjetnosti neko širino in razumevanjem sveta, vsako mamo, ki se odloči, da bo ljubezen svojemu dojenčku izkazovala drugače (in ne preko dojenja) ožigosate dobesedno kot manjvredno, slabšo mamo.
Pa kaj potem, če se novopečena mama odloči ne dojiti? Mar to pomeni, da dojenček dobil manj ljubezni? Bo lačen? Odgovor na oboje je NE. Ljubezen bo dobil v enaki meri (samo ne preko dojke), hrano prav tako primerno, da se bo zdravo razvijal.
Strinjam se (in dokazano je, seveda), da dojenje blagodejno vpliva na otroka, nisem pa še slišala, da bi bilo dokazano, da NEdojenje slabo vpliva, pa najsi bo stvar odločitve ali nezmožnosti.
Pustite vendar vsaki mami, da se odloči tako kot njej paše, kajti srečna in zadovoljna mama (ki se je pač odločila, da ne bo dojila) bo lahko svojemu otroku nudila vse tisto kar potrebuje. Nekatere mame so srečne, če dojijo, druge so srečne, če ne. V obeh primerih bo otrok imel srečno mamo in hrano na voljo. In ali je s tem kaj narobe ?
Pa še droben komentar k vašemu petemu odstavku (o tem zakaj se po vašem mnenju mame odločajo, da ne bodo dojile). Mislim, da je vaše prepričanje kratkomalo nesramno, ozko in povsem neutemeljeno. Mame, kot jih vi opisujete, so prav gotovo v manjšini (in verjetno vaš zapis na blogu ni namenjen nekaj posameznicam). Redkokatera si namreč reče: jaz pa ne bom dojila zato, da bom lahko šla v šoping. Tukaj lahko jaz napišem: halo??? Tako gledanje je resnično banaliziranje, generaliziranje in podcenjevanje odločitve, ki so jo sprejele.
Vsako ženska/mama ima za tako odločitev svoje argumente, ki jih ne rabi zagovarjati pred nikomer. Dejstvo pa je, da imajo občutek, da se MORAJO zagovarjati ravno zaradi takih zapisov kot je vaš in še nekaj komentarjev zgoraj. Zakaj ne pustite mamam avtonomnost odločanja brez, da jih križate in ožigosate? Se ljubezen do otroka res meri samo po dolžini dojenja, številu hrast na bradavici dojke in neprespanih nočeh? Več ko je vsega, boljša je mama?
Draga ga. Einsiedler, verjamem, da ste najboljša mama svojim otrokom in zase vem, da sem najboljša mama svoji deklici, hkrati pa trdim, da je vsaka mama, ki otroku nudi ljubezen, za njega naredila največ kar je zmogla in je zanj najboljša mama na svetu. Pa dojenje gor ali dol.
Lep pozdrav.
P.S. In, da se ne boste spraševali, sem dojila.
Ponosna mamica 6 dni staremu sinku. Ni lepšega!!!
Članek o dojenju rada preberem.
Sama sem namreč trma in zavračam vse dodatke (dokler gre). Pa boli, ampak štručka pa dobi čedalje več.
Zdaj srce malo glih joče. In kaj ga čaka? Dojenje. Najlepše, imeti otroka.
Čestitke, Jerca.
Če bi bila jaz mlada in s to pametjo kot jo imam zdaj, bi imela veliko otrok.
Ja res je lepo dojiti (čeprav malo boli). To je tako kot po porodu, ko zagledaš malo štručko pozabiš, da je sploh bolelo … vez, ki se splete med mamico in otrokom pa je čudovita …
Sama sem vedno rekla, da je dojiti bolj enostavno, otroka stisneš k sebi pa je. Ni potrebno pogrevati mleka …, hrano imaš vedno s seboj …
Priporočam vsaki, ki lahko …, če ne gre pa stisnite malo bitjece, ko ga hranite, previjate …
Joj, kaj še vse mene čaka v življenju :), če mi bo namenjeno “od zgoraj tako,” seveda.
Lep pozdrav vsem krasnim mamicam
Draga Murnček,
ne razumem zakaj si Sašin zapis razumela kot negativen. Jaz in še mnoge smo ga razumele kot nekaj vsakdanjega in življenskega. Saša je že večkrat poudarila, da razume, da nekaterim mamam kljub trudi ni bilo dano dojiti. Jaz kot dojilja tudi ne razumem ženske, ki se za otroka odloči zavestno dati na flašo. Oprostite to je res najlažje. S tem tudi nisi fizično vezan na hranjenje (vedno), dočim pri dojenju je vedno zraven le mama. Tudi ni lahko nehati dojiti. Skratka sem na Sašini strani mogoče zato, ker imam podoben pogled na življenje in na otroke. Lahko je napisati mama petih otrok, težje pa je pet otrok vzgajati. vem vsaka ženska se zavestno odloči koliko otrok bo imela in zato brez večjih problemov od vsakdanjih z njimi pluje po razburkanih morjih.
Moj pogled na dojenje je v zadnjem času precej drugačen kot je bil moj pogled pred leti. Takret sem razmišljala podobno kot Irena, seveda pod vplivom okolja. V začetku sem se še trudila, a sem prehitro zaupala Humani. Pri drugem otroku sem dozorela in se trudila z vsemi močmi, da bi vztrajala, dokler bo šlo. In je šlo, do odhoda v službo. Razlika se pozna predvsem na psihološki ravni.
Želim pa povedati resnično zgodbo, ki močno poudari materino željo, da bi bila povezana z otrokom, tudi preko dojenja.
Moja prijateljica je v četrti nosečnosti zbolela - za rakom! V sedmem mesecu so zdravniki umetno sprožili porod. Mamica je morala na kemoterapijo na onkološki inštitut, otrok je šel v domačo nego. Dojenje je bilo onemogočeno. Ko sem se pozneje pogovarjala z njo, mi je povedala, da je bilo hujše od kemoterapije to spoznanje. Namreč, vse tri otroke je dojila do njihovega drugega leta starosti.
Po šestih letih, ko se je zdelo, da je bolezen odpravljena, je prijateljica ponovno zanosila. V nosečnosti se je bolezen ponovno pojavila. Hrabra, kot je , je izrazila močno željo, da bi mogla otroka dojiti.
Saša se še spomni, da smo molili zanjo. Moram poudariti še, da je globoko verna. Rodila je dečka in danes sta mamica in sinko tesno povezana. Seveda se dojita in crkljata, ostalim otrokom je bratec igrača.
Mamici iz Sašinga prispevka želim veliko medsebojne harmonije pri dojenju. Enako tudi Jerci.
Meri,
Tudi jaz sem razbrala, da ga. Einsiedler razume ženske, ki NE MOREJO dojiti. Zgraža pa se nad tistimi, ki se odločajo, da ne želijo dojiti. In na to cilja ves moj zapis zato še vedno trdno stojim za tem, kar sem napisala.
Za komentar pa še: verjemi, da je dojenje lažje od pripravljanja nadomestka. Na začetku morda ne (dokler ne steče, znamo potiti krvavi pot), ko pa steče, je veliko veliko lažje od zapletene logistike pripravljanja nadomestka, pa tudi veliko ceneje je. Edina “prednost” je morda to, da ti včasih lahko kdo priskoči na pomoč tudi v času hranjenja, kar pri dojenju ni možno (če odštejemo črpanje in dodajanje lastnega mleka po flaški).
Lep pozdrav.
Ej ženske, mene pa nekaj moti. Zakaj vedno ko govorite o ženskah govorite o otrocih, o materinstvu… Ej punce, saj je lepo biti mama, ampak samo to? Je to vse, kar vas definira, dopolnjuje in osrečuje? Jaz poznam dekle, ki fizično ne mara otrok, ne prenese jih… Ve boste rekle, groza, kakšna ženska… A vam povem, da je drugače čutna, prijazna in vesela, še nikomur ni skrivila lasu, le otrok in vsega, kar je z njimi povezanega ne mara. Ni pa niti enemu otroku naredila nič žalega. Sprejemamo in radi jo imamo tako kot je, nenavadno dekle. Tako tudi ve sprejmite, da nekatere mame pač nočejo dojiti, da nekatere mame delajo, in niso prepričane, da so na svetu samo zato, da bi rodile kup otrok in skrbele zanje. Če ste ve, lepo, ampak mene strašno moti in žalosti, da je ta svet ali pa svet nekaterih ljudi narjen po kalupih. Jaz bom, ko bom imela otroke delovna mamica, ki bo delala po deset ur na dan.. Ja vem spet grozno, neobzirno, neljubeče… Ampak jaz vem, da se mi bo paralo srce, ko bom videla žalostne očke in da bom pokala od veselja, ko bom videla radosten otroški nasmeh, ko bo spet videl svojo mamico ali kot je rekel meni zelo ljub človek, ni važno, če z otrokom preživš 24 ur ali eno uro na dan, važno je, da jo preživiš kvalitetno. In kje piše, da se mamica, ki ne doji otročka ne carta z njim? Ga nima rada in da se ne poveže z njim?
Mojcica, ko boš imela svojega otročka, boš razmišljala drugače. Verjemi. In ne boš prenesla misli, da je 23 ur s tvojim otrokom nekdo drug, ti pa le eno uro. Tudi če bo to kvalitetno.
Murnček-tako pač mislim. In zdaj?
O, Murnček, ti si faca! Res je; le čevlje sodi naj (K)kopitar. Kako sem znala tudi sama včasih moralizirati! Ne o dojenju. Nasploh. Kako sem bila pametna! Pa še dandanes se zasačim pri tem, a brž, ko to opazim, se distanciram. Vsakemu svoje. Sveta pač ne gre spreminjati. Glede na dve čudoviti bitji, dojeni le po 3 mesece, upam trditi, da dojenje niti ni tako strašno vzvišena in posvečena stvar. Da je pripravljanje nadomestka napornejše od dojenja? Kar je za nekoga gosenica, je za drugega - metulj…, tako piše nekje. Prijazne porodnišnice? Ja, dojenčku. Ne pa šikanirani mamici, ki je zato, da bi dojila, itak bila pripravljena narediti - vse. Vse? Vse. Preveč. Včasih nas prevelika želja, preveliko prizadevanje, lahko pripelje - na rob. Ali vsaj - do njega. Kaj pa potem? Je taka mama še dovolj ljubeča mama? Ja, dojiti, ja. A ne za vsako ceno. Ne za ceno - skorajda že - zdrave pameti. Zadovoljna mama je dobra mama. Zato tudi ni za posploševati in morda napisati, da ne gre razumeti mamic, ki izberejo veliko kariero in družino. Ali tistih, ki se karieri odpovedo zaradi otrok, družine. Ljudje smo unikatni in takšni kot smo, smo najboljši (dokler ne škodimo drugim). In odločitev, pa čeprav zavestna, za nedojenje in naklonjenost steklenički že v sami osnovi, ni noben greh. Škoda besed. Različni smo. Čeprav sem še vedno mneja, da je v osnovi gospa Saša izrazila le nerazumevanje takšnih potencialnih mamic. In da jih ni obsojala. Morda je na nek način želela biti le dobronamerna, sugerirajoča, izhajajoč iz sebe, da naj se vednarle odločijo - za dojenje. Vzemimo to le kot namig, sicer pa se raje povežimo, me vse, doječe, delno in nedoječe. Kar smo vse na istem. Vse jih imamo predvsem - rade. Naše otroke. In to, samo to, je bistvo.
Tudi sama sem svojega sineta dojila do odhoda v službo. Potem pa je postalo prenaporno, ker se je želel nenehno crkljati in sem bila cela spraskana. V slžbi pa z joški ko kamen.
In nikakor ne morem razumeti mamic, ki svojih otrok ne želijo dojiti ( in ne NE MOREJO). Mnoge si v tudi že v štartu odločijo da ne morejo in da otrok nima dovolj hrane in začnejo že drugi dan po prihod iz porodnišnice dodajati, hočejo otrokom postavljati urnike ipd.) Ker to je pa res nekaj najlepšega in najbolj enostavnega kar lahko narediš. In tudi nekaj rezerve je lahko v hladilniku za dni ko bi si rada privoščila nekaj svobode. Ne morem verjeti, da bi lahko bila taka mamica enakovredno ljubeča mamici ki doji, če že v tako osnovni stvari izbere “sebe” nad otrokom.
No, tudi jaz ne razumem mam, ki LAHKO dojijo pa tega nočejo. Razlog zakaj ni pomemben.
Nihče naj ne reče, da je priprava hrane bolj enostavna ….. Ni. Temperatura, sterilnost, vsebnost in razmerje pijače in hrane v mleku sta popolna za otroka. Dodatki v mleku, ki otroku omogočajo imunost proti boleznim v prvih dneh se sintetično ne dajo narediti. Dojen otrok ne more biti predebel …. Ah, naj še naštevam? Res je, da dojeni otroci jejo pogosteje, da se ponoči večkrat zbudijo … vendar, saj zato smo pa doma, ane? Ja, Saša, prav imaš. Če se le da se je potrebno odločiti za dojenje, potem povečini gre - saj, kot vemo: psiha tudi pri tem igra veliko vlogo.
Glede dojenja, kot tudi drugih stvari - zakaj obsojamo zenske, ki se odlocijo drugace od nas? Nihce ni popoln. Vsak ima seveda pravico povedati svojo zgodbo, a se jo da brez obtozevanja drugih.
Jaz bi rekla pa še nekaj - dojila sem kar nekaj časa, pa ob tem nikoli, res nikoli nisem čutila tiste veleopevane blaženosti. Vedela sem, da je to najboljše za otroka in sem se zato pač trudila. To je vse, nobene ekstaze ni bilo. Tudi moje prijateljice mi povedo tako. Tako da je tole poveličevanje dojenja res rahlo pretirano - vsaj za povprečno žensko.
Za dojenje sem zelo hvaležna. Prav dojenje mi je omogočalo največ svobode. Lahko sem šla kamor sem želela, veliko sem prehodila, tudi po hribih. Pozimi in poleti. Le sebi sem morala priskrbeti dovolj tekočine. Otroke sem prenosila v “štorklji”, kasneje v nahrbtniku. V prvem letu sem bila z vsemi “priklopljena” ponoči in podnevi. Kadar jih je prevzel mož za kake pol ure, sem se počutila na počitnicah. Okrog enega leta pa so se vsi počasi odklapljali in še danes jim pomenim nek “bazni tabor”, ki ga brez težav zapuščajo in kamor se vračajo (so še dovolj majhni, :)).
Dojenje je, kljub hudim začetnim težavam, nekaj zelo dragocenega, darilo otroku in tudi mamici. Potrebno pa je prenesti kar nekaj bolečine. Pri porodu tudi. Bolečinam pri porodu se je danes možno izogniti, dojenje nadomestiti. Naj se vsaka odloči v skladu s sabo. Moje mnenje je, da vsaka bolečina ima na koncu tudi darilo, ki pa se ga ne da nadomestiti. Še to - pri dojenju je potrebno tudi veliko zaupanja vase.
Draga Saša, tvoje pisanje razumem kot opogumljanje mamic, naj se ne ustrašijo bolečin. Vendar mi ni všeč, da sodiš mamice, ki se odločijo drugače. Dovolimo si izbiro in spoštujmo izkušnje drugih. Ena bo čudovita mamica dojenčku, pa ne bo znala razvijati odnos z nastnikom, spet druga bo dojenčka puščala v varstvo babici, bo pa svojemu otroku dajala zgled zadovoljne in prijazne mame. Vse se trudimo v skladu s svojimi predstavami, zmožnostmi in željami.
Vprašanje za Ireno1: zanima me, kaj te nagovarja k temu, da bi z današnjo pametjo imela več otrok? Tudi svojega očeta sem slišala reči isto.
Mojcica, ta fora kvalitetne ure je v tolažbo prezaposlenim staršem. Otrok potrebuje tudi in najprej kvantiteto. To, da ve, da si tam. Da lahko priteče k tebi in ti s ponosom pokaže novo stvaritev. Da mu ti popihaš koleno in obrišeš solzice. Da mu ti poveš, da je nejkaj storil narobe in kako naj to popravi. Sicer prepuščaš svoje materinstvo in vzgojo drugim. TO pa je težko vzklajevati s službenimi potrebami. Zato je potrebno izbirati in se od-ločati.
Ni mi bilo vedno lahko, ko sta bila prva dva še majhna. začeli smo zidati hišo in moža skorajda ni bilo nikoli doma. Hvaležna sem saj imamo na ta račun danes krasen dom. Čas z svojima otrokoma sem takrat preživljala kvalitetno ali nekvalitetno. Morala sem prebroditi vsak dan posebej. Vendart bili smo vedno skupaj in danes se to še vedno odraža. Moža še danes ne pogrešita, če ima kakšno aktivnost. z tretjim otrokom pa sta z možem navezala tesen stik. Zato, ker je bolj prisoten. Moje mnenje je, da je kvalitetno za otroka to, da si zraven, ko mu je hudo in ko mu je lepo. Stik je tisti, ki odraža kvaliteto odnosov. Mednje sodi tudi dojenje.
Spoštovana ga.
“Murnček-tako pač mislim. In zdaj?” ste napisali.
Nič. Očitno se vam ne da dopovedat, da vaše mnenje ni edino zveličavno in (kar je še huje), da na podlagi njega lahko blatite tiste, ki ne sodijo v vaš kalup.
Imejte svoje mnenje, vsekakor, živimo vendar v sodobni državi. Vendar bi pričakovala, da ste malo obzirnejši, vljudnejši do tistih, ki niso narejeni po vašem kopitu.
Sploh pa, ste kdaj KONKRETNO katero od teh mamic vprašali ZAKAJ ni želela dojiti? Ker ste v podajanji razlogov zakaj so se tako odločile, preklemansko suvereni. Pa se mi vseeno zdi, da iz vas bolj govorijo predsodki kot pa informacije iz prve roke. In vidite, to preziram. Kot bi sama začela govoriti, da tisti, ki ima več otrok kot 2 ne more biti kvaliteten starš. Pa v življenju nisem nikogar takega spoznala. Zato se komentarjev vzdržim. Morda bi tudi vi kdaj razmislili o tem kar napišete, preden tako grobo in nesenzibilno označite skupino žensk kot nekvalitetne/slabe mame.
Jaz v Sašinem pismu ne čutim blatenja, zveličavnost…. dojela sem njen pogled kaj pomeni biti starš. In?
Lara: ko si mlad, otroke jemlješ kot nekaj samoumevnega. Jih rodiš, imaš, skrbiš zanje, vrtec, obleka, šola, počitnice, varstvo in to je to. Posebno v tistih socialističnih časih družina ni predstavljala neke vrednote in to se je zelo poznalo v vsakdanjem življenju. Za to mi je žal.
Poleg tega sem bila zelo mlada, ko sem rodila in nisem znala uživati v materinstvu tako, kot bi to znala danes. Otroci mi takrat niso predstavljali takšne vrednote, kot mi to predstavljajo danes.
Pa nisem še tako stara, le mlada sem rodila.
Meni pa gre ta propaganda okoli dojenja počasi že na živce! Sicer sem oba svoja otroka polno dojila, vendar povezovati dojenje z ljubeznijo (kot ste napisali: »In prva, močna vez se vzpostavi z dojenjem.«) do otroka pa se mi zdi larifari! Jaz bi imela svoja otroka prav tako neskončno rada, tudi če ne bi dojila, prva močna vez pa res ni nujno, da se vzpostavi z dojenjem. Dovolj je prvi stisk prstkov, prvi jok,… In nastane brezpogojna ljubezen ter nepretrgljiva vez za vse življenje. Poleg tega ne verjamem, da bo zaradi tega “otrok podzavestno vse življenje čutil da je sprejet in ljubljen. In bo sam lahko sprejemal in ljubi.” Po mojem mnenju je za to pač potrebno marsikaj drugega kot dojenje.
Res je, da je dojenje zelo priročno, vendar ni vredno vseh teh obupanih in preveč samokritični mamic, ki se kar niso mogle znebiti občutka krivde, ko jim dojenje ni steklo. Pa četudi so prehitro dodale dodatek, vendar sem prepričana, da večina mamic to naredi zaradi skrbi in usmiljenja (ob misli, da so njihovi otroci lačni, ker same nimajo dovolj mleka) do svojega otročka in ne zaradi: “da se ni treba stiskati z otrokom in ga pestovati? Zato, da ga lahko ponoči hranijo očetje in babice? Zato, da gredo lahko s prijateljicami takoj po porodu v miru po nakupih?! Zato ker je pretežko zdržati bolečino, dokler se bradavice ne navadijo?” ALI: »da je nekaterim imeti otroka le še en dosežek v življenju. OK, zdaj sem rodila, ena kljukica več, zdaj pa še novo stanovanje ali hiša, pa vikend in bom že boljša kot sosedi.« Te vaše misli se mi zdijo popolnoma nerealne in jih mogoče lahko pripišemo le peščici mamic, ki ne dojijo! Seveda ste upravičeni do svojega mnenja, vendar obenem krivični do mnogih mamic, ki dodajajo, pa čeprav po nasvetu tet ali ostalih domačih. Če bi v tistem trenutku znale bolje, bi to za svoje dojenčke sigurno storile! In prav puhlo se mi zdi, ko se pohvalite: »Tudi sama, zaprisežena dojilja, sem izkusila kako je, če se otrok joka. In iz prsi ne priteče niti kaplja mleka. Pa sem se z otrokom zavlekla v posteljo, v pol temi sem mu pela in ga božala in vsake toliko pristavila. Trajalo je dva dni, potem mi je pa mleko kar teklo! Če bi bila manj samozavestna mama, bi takrat začela dodajati. Pa nisem.« Kaj naj vam na tem mestu čestitamo, ker ste tako odlično ravnali, mnoge neizkušene in nesamozavestne mamice pa se zlomijo in dodajo tisti tako osovraženi dodatek? Naj bo njihov občutek krivde še večji, ker niso tako pravilno postopale kot vi?
Z možem sva si vedno vzela čas tudi samo za naju, kljub dojenju. Pri otrokovem enem mesecu sva šla prvič npr. v kino, pri dveh mesecih sva si privoščila dvodnevni oddih v toplicah. Sva namreč mnenja, da je vezo potrebno negovati, ker imajo od tega ogromno tudi otroci. Moja otroka sta v odsotnosti pila moje načrpano mleko, črpalka pa je odšla z mano seveda tudi v toplice, ker drugače, hm, saj veste, kaj bi se zgodilo z dojkami In če bi naju pač veselilo nakupovanje, bi si pa tudi to privoščila brez slabe vesti. Kljub neizmerni ljubezni, ki jo imamo do otrok, to ne pomeni, da morajo biti ves čas ob nas! Sploh pa ne zaradi dojenja!
IN ŠE MAMICE, KI STE PREBRALE SAŠINO RAZMIŠLJANJE, RES SE VAM NI TREBA OPRAVIČEVATI ZA NEDOJENJE, IN VERJAMEM, DA STE VSE SUPER MAMICE Z ZELO MOČNO VEZJO DO SVOJIH OTROK!!!!!
Ej čestitam ampak jaz si do 1. leta otrokove starosti nisem mogla privoščiti takšnih oddihov kot ti. Pa ne zato, ker moji otroci nimajo babic, vendar jaz osebno nisem mogla.
lp Marija
drage doječe in nedoječe mame. prvega otroka sem dojila le prvi mesec. to je bilo pred trinajstimi leti popustila sem pod pritiskom mam in babic, da otrok joka, ker nimam dovolj dobrega mleka. čez tri leta sem imela zopet možnost poskusit z dojenjem. hči sem dojila polnih sedem mesecev kasneje pa se je želela samo še zvečer crkljati. se pravi imam nedoječega sina in doječo hči. oba sta hvala bogu zdrava, čeprav pa resnici na ljubo se mi zdi da dojenje vseeno pusti neko posebno vez med mamo in otrokom.
Sedaj v mesecu februarju pričakujemo tretjega otročka. trudila se bom kolikor bo v moji moči, da se bomo dojili.vem da me čakajo težke preizkušnje ampak na koncu vidiš da se splača, ker dobiš stokrat povrnjeno. na nas mamah je da se odločimo in vztrajamo.( razen izjem)
Irena1, hvala! Tvoje razmišljanje mi pomaga razumeti svoje starše. Sem potrebovala kar nekaj časa, da sem jim začela odpuščati. Čeprav so v nekaterih pogledih krasni starši. Mislim, da tudi oni svojim še danes niso vsega zares odpustili. V teh odnosih starši - otroci vidim veliko priložnosti za osebno rast. Vsekakor mislim, da so otroci v puberteti zelo kritični in je prav, da jim prisluhnemo. Za učenje in zorenje ni nikoli prepozno.
Lara, socializem oz. komunizem je ubijal družine. Dobesedno. Na prvem mestu je bila služba, o otrokih, vzgoji, družini se sploh ni govorilo.
Nekateri so to gojili, ampak predvsem tisti, ki so bili verni in so tudi to skrivali pred drugimi.
To so bili s tega stališča res svinčeni časi. Vsaj tako sem jaz to zaznala. In za to mi je danes žal. Demokracija je res prinesla olajšanje. Tudi v tej smeri.
Vse mamice, ki ljubijo svoje otroke, ki se jim 100 procentno posvečajo, jimj pustijo prosto pot, jih ne ovirajo, svoje otroke spoštujejo od prvega dne in se zavedajo, da otroci niso naša last ne gedle ali dojijo ali pripravljajo umetno mleko -so čudovite in ENKRATNE mamice.
podpišem se pod post Ej!
Sama sem se veliko presekirala,ker nisem mogla dolgo dojiti…nisem imela dovolj mleka,ker je bila tudi moja mala slabo vlekla in po eni minuti zaspala.Mučno je bilo tudi po cel dan imeti pri dojki poleg vsega dela.
Malo mi gre le v nos ta vaš ponos ob tem,kako ste oh in sploh fajn dojile…če bi le bile na našem mestu bi raje tiho ostale.
Naj še to povem.Poznam kar nekaj otrok,ki so bili polno dojeni in so non stop bolni…moja mala pa je v dveh letih imela samo tri navadne prehlade in to je vse.Sicer je pa že Ej vse povedala.
Kot sem že prej omenila, sem bila tudi sama prisiljena otročička hraniti po flaški. Ob tem sem spoznala mnogo mamic z enakimi težavami, pa se ne spomnim niti ene, ki bi hranila po flaški zaradi tega, ker bi se tako odločila zaradi sebe.
Vem, da je pri hranjenju po flaški pri mamicah sprva prisotno samoobtoževanje, bojim pa se, da taka črno bela stališča lahko privedejo do tega, da se bo kar povprek po strani gledalo mamice, ki se jih bo v javnosti videlo hraniti dojenčka po flaški.
Mene je potolažila pediatrinja in knjiga Penelope Leach Otrok od rojstva do šole, ki jo vsem mladim mamicam srčno priporočam, predvsem zaradi avtoričinega izredno ljubeznivega pristopa do otroka. V njej so podani tudi koristni napotki za dojenje, vse od priprav še v času nosečnosti.
Imam pa tudi neprijetno izkušnjo s porodnišnico v Ljubljani, kjer ni bilo osebe, ki bi bila pripravljena nuditi kaj več kot trenutek pomoči ob težavah z dojenjem.
Primer, ki pove marsikaj: rojevala sem dvanajst ur, vsa izčrpana sem zvečer dobila otroka v roke. Voda mi je odtekla že ob petih zjutraj, ko sva z možem oddirjala v porodnišnico. V porodni sobi po porodu se baje zaradi krvavitve nisem smela iz ležečega položaja niti malo dvigniti. Iz porodne sobe so naju z otročičkom odpeljali po prepihnih hodnikih in škripajočem dvigalu v sobo. Otročiček je bil ves razburjen in je jokal in jokal. Prišla je sestra in mu dala piti sladke vode po flaški. Ker je še kar jokal, sem vstala in ga malo ponosila. Pri tem se je umiril. Ko sem legla, pa je dete spet jokalo. Tako sem tešča, neprespana, utrujena in izmozgana, celo noč prenašala dete. Če malo prej v porodni sobi nisem smela niti sedeti, pa se na oddelku ni zdelo nobeni sestri vredno, da bi mi kaj pomagala ali vsaj svetovala. Za nameček sem čez kakšen dan dobila v sobo še mamico in dete z zlatenico, tako da nam je cele dneve in noči brnel nek stroj in svetila neka zoprna florescentna lučka… Moje dete pa je spet jokalo in jokalo. Vsa utrujena in izmozgana sem komaj čakala, da prideva domov. In mleko? Še v porodnišnici so ga začela sestre dajati po flaški.
To pa je zgodba o flaški iz življenja.
Mateja, Karmen, Ej…. tudi ve ste face. Poleg Murenčka.
Ej, Saša, glede na število komentarjev spet blog iz življenja za življenje… Čestitam! Čeprav sem se zdajle kar dolgo prebijala skozi vse “razprave”, sem uživala ob tem, kako so se kresala mnenja. Sporočilo bloga, ki si nam ga vrgla v glodanje, vse ostale pa ste ga bogato dopolnile in izoblikovale: VESELIMO SE ŽIVLJENJA! SAMO LJUBEZEN NEKAJ ŠTEJE. VSAK OTROK JE DAR - DOJEN ALI NE, VAŽNO, DA JE LJUBLJEN.
…ker je materino mleko edinstvena, neponovljiva živa tekočina, je edina hrana, ki zagotavlja pravilno rast in razvoj telesa kot možganov in živčevja človeškega mladička. Umetna mlečna mešanica oziroma adaptirano mleko, ki je osnovano na kravjem mleku, ustvarjenem za teličke, za katere je predvsem pomembna hitra rast mesne mase, ali soji, preprosto ne more kopirati vseh lastnosti človeškega mleka. Poleg tega pa vsebuje proteine, ki so človeškemu telesu tuji in lahko povzročajo alergije, katerih velik porast v zadnjem času je zagotovo posledica opuščanja dojenja.
Številne raziskave so dokazale to, kar so opazile že doječe matere - da so dojeni otroci mnogo bolj zdravi kot zalivančki, imajo manj vnetij srednjega ušesa, drisk in infekcij prebavil in bolezni dihalnih poti. Dojenje zagotavlja tudi zmanjšano možnost obolenja za meningitisom, otroškim diabetesom in številnimi drugimi boleznimi. Prednosti dojenja pa se prenašajo tudi v kasnejša leta, saj imajo ljudje, ki so bili dojeni, med drugim manj rakastih obolenj, normalnejšo vrednost holesterola in manj bolezenske debelosti. Samo dejanje aktivnega dojenja v primerjavi s pasivnim požiranjem po steklenici vzpodbuja pravilen razvoj čeljusti ter ustnih mišic in ličnih kosti, prestavljanje z ene dojke na drugo pa igra pozitivno vlogo pri razvoju otrokove koordinacije. Raziskave nedonošenčkov so celo pokazale, da dojenje vpliva na povečano inteligentnost.
Dojenje pa je pomembno tudi na čustvenem področju. Dojen otrok občuti mater z vsemi čuti: čuti njeno mehko kožo, na svojem ličku, voha njen vonj, okuša njeno toplo mleko in sliši bitje njenega srca…
KSENIJA ŠOSTER OLMER, DOJENJE IN MATERINSTVO IZ SRCA
Všeč mi je, da vsaka pove svojo izkušnjo. V si moji trije otroci so bili ob porodu zelo težki (4100 g, 4900g in 4870g) kar pomeni, da so bili po enem dnevu zeloooolačni. Jaz pazelo malo narejenega mleka. Prvega sem se zelo matrala in dojenje je steklo po dobrih petih dneh. Hči je bila z svojim glasom tako močna in se je drla na vse pretege pa mi niso dali v porodnišnici samo malo vode z glukozo. Tretji sin pa se tudi ni mogel pomiriti. Sestra mi je prinesla malo aptamila, da sva se lahko vsaj malo naspala. Nato pa sva se začela dojiti. Drage moje nobena stvar ni lahka. Pri dojenju so ene težave, pri hranjenju z aptamilom pa druge. Tako kot so že mnoge povedale povem tudi jaz. Verjamem, da vsaka mama želi poskrbeti za svojega otroka kar se da najbolje. Tudi mene je tašča in moja mama prepričevala, da nimam dovolj mleka, da se preveč pogosto doji, da se crklja,.. pa kaj. Naredila sem tako kot sem jaz mislila, da je najbolje. Strinjam se, da je ljubezen izkazovana na različne načine in hvala Bogu da je tako. Nekatere se razburjate za prazen nič, če Saša napiše svoje mišljenje in s tem NE ŽALI NIKOGAR. TUDI MOJ NAMEN NI TAK.
Lepa tema. Sama imam tri otroke. Vsi so dojeni. Mi je pa zelo pomagal nasvet kolegice, ki ima pol leta starejsega otroka od nasega ta prvega. V porodnišnico mi je napisala mail, ne poslusaj jih ampak ga pristavi takrat ko on hoče. In sem ga. Pa ne za pet minut, ampak se je cerkljal kar pol ure. Enako sem storila tudi pri naslednjih dveh. V porodnišnici so zvečer še potrebovli malo dodatka. Ko smo prišli domov, pa je dojenje pri vseh treh steklo.
Je pa res, da so bili kakšen mesec vsaj podnevi pristavljeni tudi na uro. Pač, ko so hoteli. Pri nas načrtenga hranjenja ni bilo.
Kakor koli bom dojenje vedno zagovarjala, ker je za lenuhe. Ponoči ga vzameš k sebi pa lepo skupaj zaspita(ponavadi sem jaz prej kot ta mali). Poleti greš na morje, pozimi smučat, vse se da,če je le volja. Če začne piskat pa ga pristavš, malo poje in mirno zaspi.
Za tiste, ki pa res ne morejo dojiti, pač ne morejo. Se bodo pa drugače pocrkljali.
Tiste, ki bi lahko, pa zanalašč nočejo, pa otroka tudi drugače ponavadi ne pocrkaljo prav velikokrat.
popolnoma ničesar ne morem iz izkušnje vedeti o dojenju, ker imam eno napakico - sem mož in oče. Zato bom glede dojenja tiho. Bi pa rad poudaril nekaj, kar se mi zdi izredno pomembno. Za kvalitetna življenja mamic in tudi otrok…
Kar nekaj je bilo govora v komentarjih o užaljenosti “nesamozavestnih mamic”, ki naj bi se, če sem prav razumel, zaradi določenih trditev v tem in podobnih zapisih še povečala. Užaljenost mislim. Rad bi vas samo spomnil (ker itak že veste), da je užaljenost ali celo jeza samo čustvo. Čustva pa vedno nastanejo na osnovi naših misli. Nobena zapisana ali izgovorjena trditev v zvezi z dojenjem ne more povzročiti užaljenosti ali jeze. Oboje nastane na osnovi misli, ki jo izbere mamica, ki je slišala ali v tem primeru prebrala določeno trditev. In pri izbiri misli imamo vedno na voljo veliko možnosti.
Seveda se velikokrat zgodi, da misel izberemo na nezavedni ravni in v takšnem primeru resnično izgleda, kot da je užaljenost nastala zaradi trditve. Če pa se naučimo svoje misli izbirati zavestno, bomo vedno zavestno izbirali tudi svoja čustva. Seveda bomo, tako kot tudi vse ostalo, to dragoceno znanje zavestnega izbiranja misli in čustev prenesli tudi na svoje otroke in jih tako naučili, kako lahko v sami nadzorujejo svoje življenje, ne glede na dogodke okrog njih.
Naj mi bo oproščeno, ker sem komentiral komentarje. Ampak resnično se mi je zdelo vredno povedati to “pozabljeno” resnico.
vse dobro vam želim vsem skupaj. Obilo radosti!
Zelo sem hvaležna moji starejši sestri za spodbude, ki mi jih je dala glede dojenja, ko je bil moj sonček še v trebuščku. Zavestno sem se odločila, da bom dojila, da bom dala vse od sebe, da mi uspe.
Ko pa sem rodila je potekalo vse skupaj malo drugače. Z mojim sončkom sva bila prve štiri ure skupaj v porodni sobi. Tam sem se že zelo trudila, da bi kaj”priteklo”. Ni nama uspelo…
Potem pa šok… otrok mora nujno na operacijo… Potem pa strah, kako bo vse skupaj potekalo, ali ne bo kakšnih komplikacij, zdravniki te pripravljajo na najhujše…
Hvala Bogu, da je sin vse dobro prenesel, da se je vse skupaj obrnilo v dobro.
Kako pa zdaj z dojenjem… želela sem dojiti. Ampak kako, saj je sin bil na intenzivni negi. Potem pa bolečine v prsih ter strah, da ne bom dobila mastitisa. Moj dragi mi je šel kupit “črpalko za izbrizgavanje mleka”.
V porodnišnici sem si mleko izbrizgavala, da so ga odnesli mojemu sinčku na intenzivni oddelek. Tako sem delala dokler sem bila v porodnišnici. Ko sem sinčka lahko vzela v naročje to je bilo 4. dan po operaciji sva se zopet poskušala dojiti, kar so mi tudi sami priporočili. Seveda je mali bil navajen na stekleničko (z mojim mlekom) in se ni prav nič trudil. Ko pa mi je babica prinesla nastavek za dojenje pa je mali kar nekaj pojedel. Iz dneva v dan je bilo bolje. Bila sem zelo vesela in ponosna.
Bili so zelo moreči dnevi glede vsega kar se nam je dogajalo v tistih trenutkih, ampak na koncu s pomočjo osebja in mamic, ki so bile na tem oddelku mi je uspelo, da sva se potem dojila skoraj do njegovega 1. leta starosti.
O, kje je že to… Če zdaj gledam nazaj, je bil to najlepši čas v naši družini. Ves čas smo bili skupaj, se crkljali. Kamorkoli smo šli, smo šli vsi. Tiste, ki imate majhne otroke, izkoristite čas, bodite s svojimi otroci, saj ta čas tako hitro mine.
Vse lepo pozdravljam; pri nas je pravkar posijalo sonce!
Ja, bo kar držalo, najhujši sovražnik dojenja je nesamozavest!!!
Moj prvi sonček se je dojil na 4ure in ker se pri 3mesecih ni dovolj zredil sva imela kontrole teže vsak mesec in pediatrinja je predlagala dodajanje, kljub temu, da sem jaz imela dovolj mleka in je mali vedno, ko je bil lačen dobil zizo (ampak on je bil lačen na 4ure). Ker se med nosečnostjo nisem nič zredila (9kg, ko sem prišla iz porodnišnice sem imela isto postavo kot pred nosečnostjo) so vsi pametovalo da nimam dovolj “močno mleko”…. Jaz sem vstrajala pri dojenju in fantiček je zrastel v fanta, ki je še vedno suh in zdrav in je katar je lačen.
Drugi sin se je dojil na 1uro, 2uri včasih je zdržal celo 3ure (skratka brez pravila) in se je lepo redil (po pediatrinje mnenju) in še danes rad je in sta z 1,5leta starejšim bratom enako težka.
Skratka pri dojenju ni pravil. Pomembno je poslušati otroka in sebe ter nobenih drugih pametovanj!!! Treba je biti samozavestna mamica!!!
Tistih, ki pa po svoji lastni odločitvi ne dojijo pa ne razumem.
Veliko samozavesti in lep dan!
Pozitivno razmišljanje je temelj kvalitenega življenja.
Ja, res je.
Življenje je 10% tega kar se nam zgodi in 90% tega, kako na to odreagiramo.
Berem, berem in ne morem biti tiho. Sicer sem kar dolgo zdržala, sedaj pa naj se izrezim z besedami Saše “Moram pljunit”. Dojenje mi je bilo kljub temu, da sem nedonošenček (rojena pri 7 mesecih s porodno težo 1750 g) položeno v zibko. To se je dogajalo pred 45 leti, ko še marsičesa kar imamo danes ni bilo. Zrasla sem in odrasla z veliko ljubezni, potrpljenja in skrbi moje mame in očeta. Hvala. Danes sem sama mama štirim nadobudnežem starim med 18. in 10. let. Vsi so bili dojeni in moram priznat, da imam na čas dojenja čudovite spomine. Na začetku je res potrebno nekoliko več potrpljenja. Toda čas dojenja so trenutki ljubezni, miru, crkljanja, hranjenja in tudi počitka. Moj mož je večkrat pripomnil, da ne ve kdo pri dojenju bolj uživa, dojenček ali mamica. Dojenje je izredno bogastvo za oba. Zelo dobro se spomnim starejše babice v materinski šoli, ko nam je predavala na temo dojenje in je rekla: “Doji se z glavo, pomembno je da se sprostite, potrpite toliko, da se mamica in dete navadita drug na drugega in potem bo teklo, dokler boste želeli”. In tako je bilo tudi pri meni. Res pa je, da sem dojenje kot vzorec hranjenja dojenčka odnesla tudi od doma. Moja mama je dojila in vem, da je dojila tudi moja babica in prababica zagotovo tudi. Naj dodam še to, da jaz pri dojenju nisem vzpostavljala nekega urnika, temveč ko je dojenček želel (zajokal) sva se stisnila drug k drugemu in blaženi trenutki so se začeli. Vem, da sem bila svojim otrokom marsikdaj tudi “živa duda”, malo za tolažbo in crkljanje. Vsi štirje moji otroci namreč nikoli niso imeli dude.
Vsem tistim dekletom, ženam in puncam, ki si želite dojiti sporočam, ne se bat. Včasih so rekli, da koristi pred dojenjem spiti kakšno pivo - mislim, da je to zato, da izgine strah. Dojenje je nekaj najlepšega kar lahko podarite sebi in svojemu otroku, vzemite ga naravno in tako se bo tudi zgodilo. Kakršnokoli kompliciranje je pri tem popolnoma odveč. Vse dobro vam želim vsem, tistim ki ste dojile, ki boste dojile in tudi tistim, ki ne boste in niste.
Pod vse kar je napisala Saša se podpišem, popolna resnica!
Moram povedat, da sama (še) nimam otrok, si jih pa zelo želim in upam, da jih bova z bodočim možem tudi imela. Sem pa vseeno vesela, da je Saša odprla to temo in da mamice in en očka tako številčno delite svoje izkušnje z bralci tega bloga. Verjamem, da nas je veliko, ki se nam zdijo vse te informacije zelo dragocene in dobrodošle. Hvala in vse dobro!
Živijo Saša!
Kako se strinjam s teboj! Sama sem mamica nedonošenke in črpanje mleka je šlo zelo težko ampak se nisem vdala. Moja pikica je potrebovala moje mleko pa čeprav po sondici. Dojiti se ni mogla saj je bila preslabotna. Ko pa sva po dveh mesecih prišli odmov pa mi je dejansko čez noč zmanjkalo mleka. Poskusili smo vse mogoče, ni šlo. Očitno je psihični in fizični napor terjal svoje. Ne znam povedati kako mi je bilo hudo. Tako neznosno sem si želela dojiti - mleka pa od nikoder. Dolgo se nisem sprijaznila s tem in prejokala dneve in noči. Kako nama je obema s pupo manjkalo to crkljanje in navezovanje! Zakaj bi sploh katera mamica pomislila na umetno mleko, če ima svojega? Tega žal ne razumem. Da ne omenjam koliko lažje je imeti hrano vedno s seboj brez bojazni, da jo bo zmanjkalo ali da bo pretopla, prehladna,… Konec koncev tudi finančno ni ravno mačji kašelj. Naša pupa ima poleg vsega še močan refluks in seveda mleko AR stane še več. Mamice dajte svojim otrokom najboljše!
Hej Saša, odlično si napisala!! Sem mamica 15 mesečne punčke, katero še vedno dojim (kljub nekaterim precej začudenim pogledom-mislim halo, kaj jim pa ni jasno?!) Z vsem napisanim se popolnoma strinjam, predvsem bi pa dala to v branje patronažnim sestram, za katere žal vedno večkrat poslušam, kako zganjajo paniko in nagovarjajo mlade, nesigurne mamice k dodajanju umetnih dodatkov, kadar otrok dnevno ne “paše” v tiste njihove tabele, grafe ipd. Dojenje je krasna stvar, sočustvujem z mamicam, katere ga ne morejo “sfurat” in se čudim “shopping frikicam” da ne prepoznajo vrdnosti le tega..
Želela bi se zahvaliti Biokmetovalcu, da deli z nami še kako resnične trditve na katere kar velikokrat pozabimo.
Sama sem obe moji punčki dojila in hvaležna sem da mi je bilo to “dano”, ker menim, da je to res ena lepa izkušnja.
Še enkrat se oglašam, ker se običajno vedno postavim za tiste, ki se jim godi krivica.
V tej temi se malo preveč enostavno gleda na zelo občutljivo vprašanje. In sicer, da se večina mamic, ki hrani dojenčke po flaški, za to odloči zaradi lastne komoditete. Vse, ki to trdite, prosim, da se potrudite in poveste, koliko takih mamic v resnici poznate. Verjetno bi bilo že mnenje enega pediatra dobrodošlo, saj se pri svojem delu sreča z resničnimi osebami in ne fiktivnimi »šoping frikicami«. Mene je ob težavah, ki so mi preprečile dojenje, pomirila prav pediatrinja, rekoč, da ne bo moja punčka zaradi hranjenja po flaški prav nič prikrajšana.
In to želim prenesti tudi na vse tiste, ki vam ne gre in ne morete dojiti.
Ker sem sama kakšen mesec najprej hčerko podojila, potem pa ji ponudila flaško, lahko iz lastne izkušnje povem, da je dete prav tako božansko hraniti po flaški, se mu zazreti v nedolžne učke, ga božati po ličku in opazovati, kako se njegovo zadovoljstvo iz požirka v požirek veča. Razlike med opazovanjem otroka pri hranjenju na dojki ali po flaški ni, moja je celo z večjim užitkom pila po flaški, ker se je hitro najedla, na dojki pa se ji ni dalo vleči. Je pa pri mamici razlika v tem, da se pri praznenju dojke sprosti napetost, kar je gotovo prijeten občutek za mamico, ko pa ni mleka, pa je po mojem mnenju brez veze, da bi otroček cuzal dojko. Kolikor je ljubezeni do otročička, toliko različnih načinov najde mamica, da jo svojemu otročičku tudi izkaže, če pa je te malo (v kar pa, razen pri kakšnih poporodnih depresijah, močno dvomim), pa ne pomaga niti dojenje.
Lucija veste, na človekovo zdravje vpliva še vse kaj drugega kot fakt ali je bil kot dojenček dojen ali ne. V generaciji, iz katere izhajam, nas prav veliko ni bilo dojenih prav veliko časa, ker so imele mame 3 ali 4 mesece, ne vem točno, porodniške, pa se življenjska doba v zadnjih npr. 50-ih letih skokovito daljša. Znanstveniki trdijo, da več kot 65% zdravja pridobimo z zdravim načinom življenja, katerega bistvena elementa sta zdrava prehrana in zdravi odnosi med ljudmi in do samega sebe, po 10% doprineseta še dednost in medicina. Tako sem mnenja, da so lahko vse mamice, katerih otroci so bili hranjeni po flaški, brez skrbi, da bo tudi njihov dojenček zdravo odrasel, če mu bodo ponudile zdravo hrano, poskrbele za zdrave odnose v družini in mu pomagale razviti zdravo samopodobo, sama pa stavim precej tudi na božjo previdnost.
Kar pa se tiče prilagojenega mleka pa sem se ob izbiri seznanila z dejstvom, da so danes najboljša prilagojena mleka v resnici že zelo podobna materinemu mleku, sicer pa te podatke dobite tudi na spletu. Ob tem, ko danes svet pozna zdravila za bolezni, ki so bile še pred nekaj leti (ne desetletji) neozdravljive, ste lahko prepričane, da premore tudi znanja, ki omogočajo, da so danes dojenčki hranjeni po flaški z odličnim mlekom. Ne vem pa, če je mleko matere, ki se npr. slabo prehranjuje tudi odlično.
“Mojcica, ko boš imela svojega otročka, boš razmišljala drugače. Verjemi. In ne boš prenesla misli, da je 23 ur s tvojim otrokom nekdo drug, ti pa le eno uro. Tudi če bo to kvalitetno.” Z vsem spoštovanjem do Vas… Nikoli nisem rekla, da bo moj otrok pri nekom drugem 23 ur, tega nisem rekla, napisano je bilo v prispodobi. In kot drugič, ne izhajma ravno iz idealnih razmer, niti nisem bila polno dojena… Ampak sem pa zrasla v pokončnega človeka, ker sem rosno mlada ugotovila, da takega življenja pač ni vredno živeti. In še nekaj, naj bo tujec, naj bo kdor koli, če premore brezpogojno ljubezen in če sama ne bom zmogla, ne bom mogla tega dati mojemu otroku, bom poizkala nekoga, ki mu jo bo lahko. Moja mati je to zmogla. Ni popolna tista mati, ki ves čas čepi pri svojem otroku in je nesrečna, ker otrok to čuti, še tako majčken to čuti in še huje, misli, da je on kriv za mamino nesrečo. Vem iz lastnih izkušenj. Tista ena ura, tista ena lepa ura na teden, na mesec z mojo mamo je meni najlepši spomin, čista ljubezen. Zato tako pravim iz sebe, pa še nekaj… Poznala sem krasno gospo, ki je bila polno zaposlena, ni dojila a je vzgojila dva krasna otroka. Toliko torej o slabih in ne slabih mamah. Ne nimam še otrok, lahko pa povem, kaj sem čutila kot majhna in če bo to prebrala ena mamica, ki se počuti oh in sploh slaba, ker nekaj ne zmore dati svojemu otroku, sem dosegla svoj namen.
ma,tule se bomo pa vedno razhajale-mene zelo moti ,da kamor prideš te kup žesk najprej vpraša če dojiš,če rečeš da ne začnejo govoriti v smislu saj je tudi tako dobro,obstajajo nadomestki,saj si se najbrž trudila…..če pa rečeš da, pa se začne da kako so čudne tiste ki ne dojijo,da se jim ne da potruditi in take cvetke.Jaz sem bila res sita teh vprašanj neznank in znank ,kajti vse se vrti okoli tako osebne zadeve kot je dojenje.In zato nočem biti kot večina super mam in se o tem ne pogovarjam na sprehodu,ampak to vejo moji bližnji in zdravnik ki spremlja razvoj mojih otrok.
Nobena od zagovornic dojenja ni rekla, da se mame delimo na dobre in slabe. Vse smo enkrat dobre, dugič malo manj dobre. Gre preprosto za to, da ne razumem, kako se lahko neka mama odloči, da NE BO dojila, četudi bi lahko. In še enkrat-to ne velja za tiste, ki ne morejo. Nočejo-ne morejo. Je razlika, kaj ne?! Kot tudi ne razumem tistih nosečnic, KI MED NOSEČNOSTJO KADIJO. Kdor zastruplja sebe, naj se. Tudi jaz sem se. A zastrupljati otročiča? Pa naj zdaj takoj planejo nekateri z raziskavami, da kajenje nič ne škoduje otroku, da je mama kadilka nervozna, če ne kadi in se to pozna na otroku, da….
Saša, oprosti, ravno ti si pljunila na takšne mamice, ki se “prehitro odločijo za dodatek”. In zdraven natrosila še kup razlogov zakaj to počno. Tako da si že s tem delila na dobre in slabe, čeprav morda res nisi ravno dobesedno napisala, da so te mamice slabe.
Nika besede razumeš tako kot jih hočeš.
Prosim te, g. Saša Einsiedler tudi jaz ne razumem marsičesa kar napišeš na svojem blogu, pa te ne žalim, tako kot ti počneš na svojem blogu, zato prosim nehaj žaliti vseh, ki ne delamo tako, kot ti misliš da je prav. Doma imaš katastrofo, tukaj pa
se znašaš nad vsemi, ki ne mislimo in ne delamo kot ti. Prosim odgovori mi na vprašanje, zakaj imaš večvrednostni kompleks. Nimaš nobenega pravega razloga za to. Zapustil te je že drugi mož, ostala si sama s petimi otroki iz dveh zakonov, mož se ti veselo kurba naokoli in pred očmi cele Slovenije razgaljša svojo družino z nič krivimi otroki na čelu.
sušica in kaj ima to veze z dojenjem??
Ja, oprostite Saša, ampak tale vaš zadnji post je pa sprenevedanje. Seveda ste obsodili tudi tiste mamice, ki ne morejo dojiti. Potisnili ste jih v koš nesamozvestnih mamic, ki po nasvetu tet in okolice prehitro dodajo dodatek: “Vse preveč mamic tudi naseda tetam in pametnim sosedam, ki modrujejo, da je verjetno mleka premalo. Da bo potrebno dodajati. To v večini primerov ne drži! Tudi sama, zaprisežena dojilja, sem izkusila kako je, če se otrok joka. In iz prsi ne priteče niti kaplja mleka. Pa sem se z otrokom zavlekla v posteljo, v pol temi sem mu pela in ga božala in vsake toliko pristavila. Trajalo je dva dni, potem mi je pa mleko kar teklo! Če bi bila manj samozavestna mama, bi takrat začela dodajati. Pa nisem.” Ob tem očitno ne razumete oz. nočete razumeti, da to storijo ravno zato, ker imajo svoje dojenčke rade! Veste, od daleč smo vsi lahko pametni, mamice v tistem trenutku pač enostavno ne znajo drugače!
sušica ne vem zakaj berete sploh Sašin blog. Jaz ga že nekaj časa, pa nimam občutka, da koga žali. Kje pa piše, da se moramo vsi z vsem strinjati.
Pa še nekaj: glede njenega privat življenja: to je njuna stvar in se vseh nas ostalih sploh ne tiče.
Preden drugič napišete tak žaljiv komentar predlagam, da se vprašate: kaj bom s tem dosegla? Če bo odgovor, da vam bo lažje, potem je z vami nekaj hudo narobe.
Spoštovana ga. Saša Einsiedler,
Tale vaša zadnja objava pa presega vse meje dobrega okusa. Da primerjate odločitev za ne-dojenje s kajenjem v nosečnosti??? Lepo vas prosim, no!
In če pač ne razumete mam, ki se ODLOČIJO ne dojiti, je to vaše osebno mnenje. Nikar pa zaradi tega ne bodite do njih žaljivi (kar ste s svojim namigovanjem o razlogih, zakaj se tako odločijo, absolutno bili: “Zakaj? Zato, da se ni treba stiskati z otrokom in ga pestovati? Zato, da ga lahko ponoči hranijo očetje in babice? Zato, da gredo lahko s prijateljicami takoj po porodu v miru po nakupih?! Zato ker je pretežko zdržati bolečino, dokler se bradavice ne navadijo?”.
In ja, s tako žaljivimi komentarji ste jih brezkompromisno uvrstili v predalček “slabe mame”.
In ponavljam vprašanje: ste kdaj imeli priložnost katero od teh mam OSEBNO VPRAŠATI zakaj se je tako odločila? Ali pišete (in pljuvate) na pamet?
Drage mame, tiste, ki se požutite žaljene ali kakorkoli prizadete.
Prepričana sem, da ni bil to namen. Saša je podrezala nekam, kjer nekatere niste pomirjene in prepričane vase. Ker, če bi bilo tako, bi preprosto povedale svojo izkušnjo brez užaljenosti in potrebe po blatenju piscev drugačnega mnenja.
Komentar Biokmetovalca je zelo na mestu. Tiste, ki nadaljujete obrambo s čustvenim napadom, ga najbrž niste razumele.
Poudarila bi rada razliko med obsojanjem dejanja in obsojanjem človeka.
Sama obsojam kajenje. Vendar imam še vedno veliko prijateljev - kadilcev. Rada jih imam. Njihovega kajenja pa ne.
Obsojam lahko odločitev mamic, da ne bodo dojile. Te mamice so lahko moje prijateljice in jih zelo cenim. Njihove odločitve za nedojenje pa ne.
Pričakujem pa, da so mamice, ki se odločijo za nedojenje, s svojo odločitvijo pomirjene in o tem spregovorijo jasno in mirno. Brez hude krvi. Prepričana sem, da obstaja veliko razlogov za tako odločitev. Nikoli pa se ne bodo vsi strinjali z vami.
Bi ve zapustile svojega otroka in odšle v Egipt za dojiljo? Kaj mislite o tem, da bi dale svojega drugega otroka v zastonj jasli in v tem času čuvali prijateljičinega za 300 evrov? Obstaja tukaj “prav” in “narobe”? Kljub temu lahko dejanje odobravamo ali pa ne. In nikogar ne obsojamo.
Namesto označevanja in blatenja pisca, zapišimo raje “všeč mi je”, “všeč mi ni”. “Se strinjam” / “se ne strinjam”. Govorimo o dejanjih! S tem nikogar ne žalimo, ker ga ne označujemo. Če pa se kdo kljub temu počuti užaljenega, naj se vpraša s čim ni pomirjen.
Razumem mamice, ki bi rade dojile in niso (iz kateregakoli razloga), da so se težko s tem sprijaznile in je dojenje tema, ki jih vsakič prizadene. Verjetno bi mene tudi.
Spoštovana ga. Murnček,
sama nisem razumela, da Saša primerja odločitev za nedojenje s kajenjem v nosečnosti. Izrazila je neodobravanje dveh popolnoma različnih dejanj. Skupno tem dejanjem je le to, da se zanje odločajo mamice.
Se pa strinjam z vami in tudi meni ni bilo všeč, da je Saša prejudicirala razloge mam za nedojenje. Raje bi jih pozvala, da o svoji izkušnji spregovorijo in navedejo svoje osebne razloge.
Jaz nisem mamica in zato nimam izkušenj kar se dojenja tiče, pa vendar bi podala svoje mnenje. Zakaj obsojati dejanja tistih mamic, ki se odločijo, da ne bodo dojile? Jaz VEČINOMA ne obsojam, vendar skušam ljudi sprejemati takšne kot so z vsemi njihovimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Tudi jaz nisem popolna in nihče tukaj tudi ne. Vsi smo samo ljudje in zakaj bi se obsojali, če to ni potrebno, dajmo se raje sprejemati. Nikoli namreč ne vemo, zakaj se je katera mamica odločila, da ne bo dojila. Čisto vsaka ima svoje razloge in mogoče je tem mamicam težko govoriti o teh razlogih, ker se bojijo, da ne bodo razumljene… In jaz jih razumem. Velikokrat pa se zgodi, da ne razumemo stvari, ki jih ne poznamo…
Da imaš otroka mora biti nekaj najlepšega na svetu in meni se zdi izredno pomebno, da so otroci ljubljeni. To pa otroci enostavno začutijo, in sicer naj bo to dojenje, božanje, “crkljanje”… Vsaka mamica se odloči po svoje in prav je tako. V končni fazi šteje pristna ljubezen.
Lep pozdrav prav vsem mamicam; tistim, ki dojite in tudi tistim, ki zaradi kakršnih koli razlogov ne, pa tudi vsem ostalim, ki niste mamice.
Spoštovana Lara,
sama nisem dojila, ker nisem mogla in ne ker ne bi hotela. Odločitev, da preneham matrati otroka in sebe s kapljicami mleka je bila težka, potem pa je sledilo olajšanje in sem s tem že zdavnaj sprijaznena. Tema dojenja me danes prav nič ne prizadene, pač pa se mi je zdel nekorekten zapis npr.: “OK-nekaj je takšnih, ki zares ne morejo dojiti, ampak teh je zelo malo. Kaj pa vse ostale?” in zato sem se oglasila.
Tako kot dojilje prej navežete kontakt, ga tudi me, ki smo hranile otročke po flaški, tako da sem spoznala precej takih mamic, pa se ne spomnim niti ene, ki bi hranila po flaški zaradi lastne komoditete. Torej jaz mislim, da jih velika večina hrani dojenčke po flaški zaradi tega, ker drugače ne morejo ali ne znajo, da do take odločitve ne pride nepremišljeno, in da je tistih, ki nočejo v resnici zelo zelo malo.
Ker ne želim, da se ustvari tako javno mnenje, da človek ob tem, ko v javnosti vidi mamico hraniti dojenčka po flaški, pomisli oh ta pa noče dojiti, sem se oglasila. Ne zaradi sebe, ampak zaradi teh mamic, ki danes hranijo dojenčke po flaški in so lahko zaradi takega posplošenega zapisa še kako prizadete!! S svojo osebno izkušnjo sem vam želela pomagati pri razumevanju hranjenja po flaški, ker ga po vaših zapisih sodeč nekatere pač ne razumete dobro.
Upam, da do go. Saše ob tem nisem bila prav nič žaljiva, saj rada prebiram njen blog in jo spoštujem, še posebej prav zaradi tega, ker je petkrat rekla da klicu otroka.
Samo želela sem sporočiti, kako velika sreča vaju je bilo danes imeti v naši sredi.:)
Hvala za vse.:)
Meni se pa zdi zelo infantilno,ko sebe odrasle osebe imenujejo mamice, njihove otroke pa soncke. Sama sem mama stirim otrokom in nikoli se nisem imela za mamico in moji ljubi otroci so bili vedno otroci. Povejte mi prosim,kako se lahko kot odrasle osebe poimenujete s pomajnsevalnicami in kaj zelite s tem povedati, ko govorite o svojih sonckih. Ste odrasle osebe in menim,da tako tako naslavljanje sebe, ne kaze ravno na to.
No, moja hči je stara 30 let, pa je zame še vedno moj sonček - pardon, da ne boš imela pripomb, sonce.
In tako bo dokler bom živa, pa zato nisem nič defektna ali prizadeta oseba.
Tudi jaz sem stara čez 20, pa mi moja mami še zdaj včasih reče, ti srček ali sonček moj, pa se mi ne zdi nič kaj groznega… kvečjemu mi je fajn :) Tako, da ne vem, zakaj se ne bi mamice smele imenovati mamice in njihovi otroci sončki, srčki, pikice ali kaj drugega ljubkovalnega…
Irena ti pa res znaš zakoplicirat najbolj enostavne stvari! Men se tud pomanjševalnice ne zdijo nič sporne. Zakaj koga ne bi smel “poklicat” tako, kot v danem trenutku čutiš? Veliko bi naredili zase in za druge, če bi bili vsaj malo bolj odprti in spontani, ker k “zategnjenosti” in uradnosti nas že spravlja vsakdan….
Joj, koliko obtožb, samo zato, ker smo ene za dojenje in nekatere ne. Vsaka zase že ve, zakaj se je tako odločila in zakaj se ni odločila za dojenje. Ljudje imamo pač srečo, da se lahko odločamo. Vsaka mama se v po svojih zmožnostih - fizičnih in psihičnih- vedno odloči za najboljše. Prepričana je v to in zato zadovoljna in le taka lahko otroku nudi vso ljubezen in skrb. Pomembno pa je le to. Sama imam tri hčere. Vse sem skušala dojiti kolikor časa je le bilo možno. Prvo in drugo hči sem polno dojila po 6 mesecev, pri tretji pa mi je uspelo le dva meseca. Velik boj je bil v meni in veliko vloženega truda je bilo potrebnega za vsaj dva meseca. Ni mi bilo jasno zakaj mi ne uspeva in ker se je zapletlo, je psiha naredil svoje in mleka ni bilo. Nikoli nisem razumela mamic, ki niso hotele dojiti, zdaj jih razumem in podpiram, kajti če v psihi ni vse tako kot je treba, če te zagrabi panika, se kaj hitro zgodi, da mleka ni. Zame je bil najtežji trenutek, ko sem bila brez mleka, otrok pa si je želel le hrane. Jaz osebno nisem imela srca, niti moči niti časa, da bi se zavlekla v sobo in čakala na mleko. Občutek groze me je preveval, ko je otrok jokal, jaz pa nisem imela hrane. Še danes se spomnim, kako mi je odleglo, ko sem v sebi našla moč, da sem hčeri dala flaško. Punce vesela sem vaših pogledov na dojenje, še najbolje, kot stranski opazovalec, pa je zapisal biokmetovalec. Kar nekaj punc tega pisanja ni razumelo, zato bi bilo zelo na mestu, da si ta zapis preberejo še enkrat. Na mestu bi bilo tudi vprašanje zakaj ste tako napadalne, zakaj jemljete vse kot napad, zakaj ste nezadovoljne. Je pa dojenje res ena najlepših izkušenj. A mar ni lepo, da otroku pri 30-ih še vedno rečeš moj sonček. Moj najstrejši sonček zdaj pri 28 letih pričakuje svojega sončka. Močno se veselim svojega prvega vnuka. Od moža pričakujete, da vam reče ženka ali srce moje in ne moja stara (pa čeprav imate morda že več kot 30 let), otroku pa zaradi zategnjenosti in nespontanosti ne rečete ljubkovalno sonček, pikica… Kdo bi vas razumel. Ženske - mamice, zamislite se nad seboj. Ne morete spremeniti sveta. Vsaka lahko spremeni le sebe, a samo pod pogojem, da si to želi. In svet boste videle lepši. Ne razumem, zakaj nekatere sploh berejo ta blog, če se morajo vedno znova pritoževati in kritizirati. Jaz v prostem času delam in berem le tisto kar me veseli, me bogati in sprošča. Stresa imamo tako že več kot dovolj. Punce imejte se rade in zaupajte vase.
Predvsem pa se mi zdi pomembno, sprejemati drugačnost…od sebe, od večine, od splošno sprejetih norm. Pa, če mi je to všeč, ali pa ne preveč.
Materinstvo nas nenehno postavlja pred vedno nove preizkušnje in, ko je treba odreagirat, ravnamo, kot v danem trenutku lahko, zmoremo in znamo. Navadno v želji in prepričanju, da smo storile najboljše za svojega otroka. Torej, kot dobre mame. V očeh drugih pa ni vedno tako.
Pa je to sploh pomembno? To, kaj o nas mislijo drugi?
Za srečo naših otrok je pomebno, da otroka slišimo, poslušamo, mu stojimo ob strani in pomagamo, ko od nas to želi in pričakuje. Navadno je to veliko za dojenjem, ali hranjenjem, kar smo že poskušale in uveljavile ob svojih otrocih. In, če se nam zdi to pri majhnih otrocih tako pomembna reč, ugotovimo, da je teh “pomembnosti” med odraščanjem vse več in več.
In malo je situacij, kjer bi ob vzgoji lastnih otrok lahko s pridom uporabljale izkušnje drugih. Tista, ki ima več otrok natančno ve, da z enakim ravnanjem pri enemu otroku doseže veliko, pri drugemu skoraj nič.
Pomembna je vztrajnost, doslednost, podpora in dopolnjevanje obeh staršev in še marsikaj. Predvsem pa je pomembno najti način, ki prinaša zadovoljstvo staršev in naših otrok.
Čas otroštva tako hitro mine in ničesar kar zamudimo, ne moremo nadoknadit. Zato uživajte z otrokom, z dojenjem ali na kak drug način, ki vas osrečuje.
Dragica, krasen epilog te teme!
Sasa, oprosti, da temo nadaljujem, a rada bi odgovorila maji in ireni.
Maja, izpoved tvoje izkušnje se mi zdi zelo dragocena in sem ti zanjo hvaležna. Zapisala si jasno in spoštljivo do vseh. Vsaj jaz sem te tako dojela. Žal mi je, da si pomislila nase, ko sem pisala o nepomirjenih mamah, ki se branijo s čustvenim napadom na drugače misleče. Tvoj prispevek namreč sporoča, da si umirjena in razumevajoča.
irena, jaz bi bila zelo vesela, če bi mi mama kdaj rekla “sonček”.
Vsak dan skočim na tole stran, malo preberem odgovore, se ob njih kdaj nasmehnem, kdaj pa kdaj sem malo jezna– ponavadi ne pišem ničesar. Tokrat izjemoma. Ob rojstvu sem imela onfalokelo, okvaro, zaradi katere je bila takrat umrljivost 90%. To je bilo 35 let nazaj. Mama me ni mogla dojiti, ker sme bial v inkubatorju, pa po opreacijskih…in to se pozna. Z mamo nimava povezavo, popolni tujki sva. Pred mesecem sem ostala brez službe. Živim sama in danes jem krekerje, ki sem jih kupila 50% ceneje, ker so pred rokom. Moje kosilo. Mami je vseeno. Ima dobro plačo, hišo, briga njo kaj se dogaja z mano….in to boli. Jaz pa ne vem kaj naj dam v lonec jutri ali naj raje kar zaspim…
Vesna, če je to klic na pomoč, sem razumela.
Obrni se takoj na najbližji center za socialno delo. Verjamem, da je stiska tako velika, da trenutno ne najdeš rešitve,,,a vedno se najde izhod.
Za hrano se obrni na Karitas ali Rdeči križ. Ne razmišljaj o “sramu”, ne boj se ljudi, ki tam delajo. Vsega so vajeni in zato so tam, da ljudem v stiski pomagajo.
Pomisli na prijatelje, znance, na kogar koli, ki ti bo lahko v teh trenutkih v oporo. Držim pesti, da najdeš dovolj volje in kjer je volja, je tudi pot….
in vedi, ko je človek na tleh, pot lahko vodi samo navzgor…
No, pa smo izvedeli o novi oddaji.
http://www.rtvslo.si/zabava/druzabna-kronika/sasa-slava-je-vcasih-dobra-vcasih-slaba-stvar/222055
Še odgovor Lari: Tudi jaz bi bila zelo vesela, če bi mi mama kdaj rekla sonček. Pa mi ni, kot sem že napisala, me nikoli niti pobožala ni niti me vzela v naročje. Saj me niti tepla ni. Samo enkrat sem bila našeškana. Pa še to po krivici. Sicer me je pa puščala, da sem bila samorastnik. In Vesna: tudi jaz se nikoli nisem zatekla k mami po pomoč, čeprav je imela hrane in vsega dovolj. Pa sem bila v isti situaciji kot ti. Sem se zagrizla in uspela. Tudi tebi bo. Samo ne kloni.
Jaz te napake ne delam, moji otroci so za mene moji sončki, za katere bi dala življenje in vse, kar imam. Prej kot zase.
Tako je to v življenju. Pa naučila sem se: Oprostiti je treba.
In še to: Saša čestitam. Krasno izgledaš.
Bolje pozno,kot nikoli,je moj moto,zato pišem tale odgovor,čeprav je bilo že tooooliko povedanega na tole temo! Nisem si mogla kaj,da bi ne pomislila na svojo sestro,ki je svoja otroka rodila z razliko samo 13 mesecev,a dojila ni nobenega od njiju,ker ni mogla poslušati joka sredi noči…Da ji je neprijetno,ko ji otrok sesa bradavico na dojki,je rekla. Nekako mi to ni čisto jasno,kajti jaz sem od prvega dne naprej dojila z veseljem,čeprav mleka ni bilo vedno na pretek. Menim,da mama,ki so se ji z rojstvom otroka izpolnile velike sanje,ki je za ta dar iz srca hvaležna in ki v materinstvu uživa,čeprav ni vedno postlano z rožicami,res ne more pri tem nežnem stiku občutiti odpora…Naj priznam še to,da mi je žal,da tudi sina nisem dojila dlje;stresna situacija je pač usahnila vrelce in neizkušena 21-letnica pač nisem znala rešiti problema…Svetujem vsem novopečenim mamam naj vsaj za nekaj mesecev odvržejo skrbi z ramen,in v središče svojega sveta postavijo dvoje bitij:sebe,in svoje detece.Potem bo zagotovo uspelo!
ahaha Saša redno briše moje komentarje.Le zakaj?Najbrž zato ker ji vsaka oddaja propade,haha.
Ko berem nekatere komentarje iz njih veje neka nerazumna hudobija. Zakaj? Kakšna naslada je v negativne klevetanju in izpodbijanju nekaterih pametnih resnic. Še enkrat se vprašajmo zakaj imamo otroke… zaradi nadaljevanja roda? Zakaj takšno sovraštvo po svetu? Zakaj smo slovenci privoščljivi, če sosedova krava crkne? Poglejmo vase, zamislimo se nad svojimi dejanji! Vesela sem, da sem vzgojena krščansko in z občutkom sočutja… Mara naj bo mir s teboj in v tebi.
lejo,meri,kaj pa tebi ni prov?pa sej tebi sploh nč nisem rekla,zakaj se utikaš v debato,če ne veš o čem je stvar?
Mara tebi osebno nič. Se prepoznaš?
Pozdrav vsem. No, pa naj še jaz dopišem nekaj vrstic, pa čeprav tole s tokratno temo, torej z dojenjem, nima prav nič opraviti. Me je pa zbodlo, zato se oglašam. Glede hudobije se povsem strinjam z gospo Meri. Nekateri, kot kaže, prav uživajo v njej. Še najhujša pa so namigovanja. Pa nam povejte, gospa ali gospodična Mara, v čem je stvar, kot pravite. Bo bolj pošteno. Pa še nekaj - tudi način pisanja, izrazoslovje, upoštevanje oziroma neupoštevanje slovničnih pravil, skratka ’slog’ napisanega, povedo o pišočem marsikaj. Tudi to, kako spoštuje sogovornike, pa čeprav so le ‘pač nekdo iz računalnika’.
kaj je,Jelča,a ti naštejm tvoje slovnične napake.Ko ste v šoli jemali vejice,pa podredja in nadredja,si bila verjetno bolana.
Prosim, izvolite.
Vesna, nikakor ne želim opravičevati tvoje mame, vendar verjamem, da “ohlajen” odnos med vama ni nujno samo posledica nedojenja. Zagotovo si se našla v težki situaciji, vendar ne pozabi, da nosiš v svoji notranjosti neomejene moči, s pomočjo katerih lahko rešiš še veliko težje situacije. Ne morem ti tukaj na dolgo in široko razlagati, kako si lahko pomagaš, spomnim te samo na nekaj izjemno močnih in preprostih orodij, ki jih lahko uporabiš, da ti bo lažje.
Če je potrebno, vsekakor upoštevaj moder nasvet Dragice. Nato pa sprejmi odgovornost za nastalo situacijo. Nikakor se ne smeš obtoževati. Izgovori stavek: “Čeprav sem v težki situaciji, brez službe in zaloge denarja, čeprav v tem trenutku ne vem, kako bom rešila to situacijo, se popolnoma in v celoti sprejemam, se imam rada in si odpuščam za vse!” Izgovori to večkrat in prisluhni občutkom, ki bodo sledili. To je uvodni delček EFT metode, zelo močne tehnike, ki se je lahko brezplačno naučiš sama iz priročnika na uradni spletni strani EFT Slovenija in jo začneš redno uporabljati.
Nato razmisli o odnosu do svoje mame. Nekaj ti je zagotovo nudila, da si odrasla. Verjetno so druge mame svojim hčeram nudile več, ampak tvoja moč se skriva v hvaležnosti za to, kar si pač prejela. Potrudi se v sebi začutiti hvaležnost za tisto, kar ti je tvoja mama nudila. Nato se potrudi in svoji mami odpusti vse, kar verjameš, da ti je storila slabega. Odpuščanje te bo osvobodilo. Odpuščanje je izredno močno orodje, ki ga imamo vsi ljudje vedno na voljo.
Nato moraš prevzeti odgovornost za svoje življenje. Tudi za situacijo, v kateri se trenutno nahajaš. Mogoče mi boš dejala, da sem popoln kreten (vsekakor ne bom jezen), ampak zagotovo si sama največ pripomogla k tej situaciji, čeprav na prvi pogled vse skupaj izgleda kot splet nesrečnih okoliščin. V naravi, kjer živimo vsi skupaj, vladajo določena pravila. Eno najmočnejših je Zakon privlačnosti. S svojimi mislimi, ki so naše najmogočnejše orodje za ustvarjanje našega življenja pritegnemo k sebi vse, kar se nam zgodi. In s spremenjenim načinom razmišljanja lahko delamo spremembe v svojem življenju. In dokler verjamemo, da je za našo situacijo, težave, kriv nekdo drug, verjamemo, da nimamo moči za spremembe. Šele, ko se odločimo verjeti pravi resnici, da smo s svojimi mislimi s pomočjo zakona privlačnosti sami kreatorji svojega življenja, spoznamo, da je v nas vsa moč in da imamo na voljo vsa orodja, da naredimo spremembe.
Zagotovo obstaja vsaj kakšen razlog za veselje v tvojem življenju. Imaš vsaj krekerje. kaj če bi ibla kje v Afriki brez vode in krekerjev. A ni čudovito, da imaš krekerje…
Išči radost in veselje v stvareh, ki jih imaš, bodi hvaležna, za to, kar imaš in začni pričakovati tisto, kar si želiš zase. Začni neomajno verjeti v lepše življenje, uporabljaj vizualizacijo in verjemi, tvoje življenje bo postalo eno čudovito prijetno bivanje. Da se to zgodi, pa lahko narediš vse sama, s svojimi mislimi in neomajno vztrajnostjo in zaupanjem v Naravo, Vesolje, Življenje…
Ga. Saša, se opravičujem, ker moj prejšnji zapis ni v zvezi s temo Vašega zapisa na blogu. Vse dobro želim!
Vesna, ne smili se sama sebi. Ko poješ krekerje se odpravi iskati službo. To, da z mamo nisi povezana ni krivo to, da te ni dojila. Tudi jaz mojih dveh nisem dojila, pa se dobro razumemo in smo zelo navezani. Manjka ti malo samozavesti. Veš koliko ljudi je v naši ljubi domovini brez službe ? Le pogumno naprej. Dokaži da zmoreš tudi sama.
Velikokrat pogledam na tale blog, nikoli pa se še nisem oglasila. Naj bo tokrat še moje mnenje o dojenju.
Sem mamica treh fantov, prvega sem dojila 11 mesecev, drugega 10, tretji pa ima 6 tednov in sva se že privadila na dojenje. Ko enkrat dojenje steče, mislim, da je to najenostavnejši način hranjenja otroka. Sem ena od mamic, ki se jim sredi noči ne ljubi vstajati in pripravljati stekleničk in zato mi je najlepše, da otročička stisnem k sebi in spim naprej. Ne bi rada govorila o prednostih dojenja: manj bolezni, boljši imunski sistem… Ravno jaz bi lahko rekla, da dojenje nima super vpliva na zdravje otoka. Naš triletnik je kljub dojenju pred 8 meseci zbolel za levkemijo. Ampak gre na bolje in niti pomislim ne da bi najmlajšega nehala dojiti.
Pozdravček! Mara, izjava, da Saši propade vsaka oddajo ni čisto na mestu, ampak nič zato. Tvoje mnenje pač! Jaz sicer Saše kot osebe in karakterja prav tako nimam prav nič v čislih, v določenih primerih jo, priznam, celo preziram. Kar se pa tiče njene poklicne poti, bom rekla pa sledeče: Saša je zelo dobra učiteljica javnega nastopanja! Tukaj kapo dol! Tudi sama sem imela z njenimi učenkami, učenci kar precej opravka, namreč sama delam zelo podobne stvari kot ona in tudi moja kariera je medijska… Kar se tiče pa nje kot voditeljice je pa res tako, da je kovačeva kobila vedno bosa. Žal! Sama se (za večino nas, ki smo v tej stroki) zeloooo slabo znajde kot voditeljica. Njeno mahanje z rokami je moteče, med stavki je preveč tišine, ki jo nadomešča s pretiranim pogledovanjem v kamero - z dvignjenimi obrvmi in široko razprtimi očmi, njena drža pa je tako ali tako katastrofalna kot tudi njeno podzavestno držanje glava vstran… No še bi lahko naštevala, ampak naj bo dovolj. Glas je pa zelo simpatičen, kar gledalcu ponuja zbeganje. Gre za to, da glasu nikakor ne more povezati z videno podobo, zato njene oddaje ne vžgejo. In tudi pri tej ne bo prav nič drugače! Evo, zdaj sem se res malo preveč razpisala. Bom si pa res z veseljem pogledala oddajo svoje “kolegice” Saše, ker me resnično zanima, če je delala kaj tudi na svojem nastopu… Res. Celo privoščim ji, da bi ji tokrat uspelo… Ne pa res posploševati v smislu, da ji itak vse propade, ker je po karakterju taka in taka… To so nebuloze. Zaradi svojega karakterja samo ona težje živi in posledice nosi sama, kariera pa je res odvisna od znanja in samokontrole pred tv kamerami. Tukaj je potrebno res veliko znanja. Vem pa da ga Saša ima, zato mi ni jasno, kako ga ne zna vnovčiti. Ampak kot sem že rekla, mogoče bo tokrat bolje… Se bojim, da prav veliko popravnih izpitov ne bo več imela, ker je praktično medijsko že odpisana oseba…
Joj, kolk mate dela z njo, a se je že kdo vase poglobil in svoje napake iskal in jih še takole javno izražal??? Najlažje je bit pameten za drugega sebe pa s tem povzdigovat in poveličevat!
Mi je kar slabo, mogoče od vas pametnjakovičev kdo Saši moralno in finančno pomaga??
Lidija, meni in vsem mojim je pa Saša prav zato všeč, ker se ne trudi biti popolna, ker se ne trudi biti všečna vsem pametnjakovičem tega sveta, ampak je v vsem, kar dela to zares ona, pristna in prava Saša. Berite včerajšnjo klepetalnico! Saša, prav zato vem, da ti bo oddaja uspela - tako kot ti je še vedno vse, če si vztrajala. Vmes pa tudi kdaj povej, da imaš pet otrok - vsem pametnjakovičem na čast:).
Lidija, tvoj post mi daje občutek, da želiš na nek način Saši s svojo analizo njenega nastopanja omajati samozavest, ji vpliv dvom v to, da je dobra voditeljica… In to tik pred začetkom njene nove oddaje… Ker povrh tega omenjaš še, da tudi sama delaš v medijih, se mi zdi, da jo mogoče doživljaš kot tekmico, in čeprav vmes navržeš stavek, da ji privoščiš, da bi uspela, je najbrž namen tvojega pisanja precej drugačen.
Saša, ne poslušaj takih komentarjev! Odlična voditeljica si!!! Sposobna, lepa, prijazna, preprosta in ljudem si všeč, zato verjamem, da bo oddaja uspela!
Vse dobro ti želim!
Pa še vprašanje za Maro, ki žali Jelčo zaradi slovničnih napak. Kaj pa tvoje slovnične napake? Vejice in pike so levostična ločila (besedila se “držijo” na levi strani, za njimi je presledek). Ko ste v šoli to jemali, si pa bila verjetno ti bolana, a ne? :)
“Lidija” ob tvojem postu sem se prav zamislila in ugotovila kako daleč gre zavist! Mislim, da v prvi vrsti bi morala ravno TI sama delat na sebi. Mislim pa, da vem kdo si in nikakor ti ni prav ime Lidija. Bi ti pa svetovala, da nasljednjič in nikoli več ne “zasedaš” avto parkinge invalidov, a prav “Lidija?”
Saša vedi, da si krasna in takšna tudi ostani! Pa veliko sreče in uspeha pri novi oddaji, kot v življenju nasploh!
Kljub vsej kritiki, mislim, da smo na tem blogu v večini tisti, ki imamo Sašo radi prav tako kot je.Zdi se mi, da ne maramo pred kamero “popolnih” ljudi. Takih, ki niso spontani, ampak naučeni. Saša z veseljem te bom gledala! Vsem lep pozdrav!
Zdaj je pa že čas, da se spet malo oglasim, a ne?!
Mara-oddaja na Radiu Aktual ni propadla, kot domnevaš, ampak ravno nasprotno-podaljšala se je na 45 min!!!!!! Odslej bom v živo v studiu vsak ponedeljek ob 13h! Lidija, a se poznava? Morda bi mi rada dala še kakšen nasvet v živo? Sprejmem kritiko, daleč od tega, da bi sama znala nastopati popolnoma brez napak. Je pa tako, da so že teorije o dobrem “nastopajočem” različne, kaj šele praksa. In tudi tista drži, da imajo vsake oči svojega malarja… Kakorkoli že-jez se oddaje že zelo veselim!
Kako gledam na Sašo!?
Tema res ni povezana z naslovno vsebino, čeprav se mi zdi, da tudi!! Bolj je to odgovor na novo nastajajočo oddajo.
Torej, v začetku mi je bila všeč ta njena ideja, da bi bil nekje en kotiček, ki bi izžareval resničnost, iskrivost in naravnanost na dobro. In meni njen lik izžareva in svetli ( tako pravi Manca Košir) iz svoje naravnosti. Ljudje so simpatični, če se ne skrivajo za masko. Zna pokazati svojo stisko, zna se sprejeti in objeti v svoji resničnosti. Življenje je včasih tudi neokusno, včasih veseli, drugič žalosti. Zna pa pokazati tudi meje, do koder sega spoštljivost.
Spominjam se predavanja v srednji šoli, kamor je zahajala moja punca, dr. Karla Gržana. Povedal je, da ni vseeno, čemu se damo nagovorit. Postavljati moramo meje varnega sobivanja po načelu spoštovanja, pravičnosti in odgovornosti. Na njenem blogu je to prisotno. Všeč mi je, ker ne terja dovršenosti. Ljudi, ki težijo za perfekcionizmom, se ponavadi bojimo, ker delujejo vzvišeno.
Saša zna vlivati upanje. Mnogo ljudem, mladim in manj mladim, ga je že ponudila. Pokazala je, da zna nositi križ in ga osmisliti.
Če je dobro v meni, bo tudi ob meni!!
Zato bomo radi gledali oddajo.!!
Tudi jaz se oddaje že veselim in te podpiram. Ja, Saša res imaš velike in lepe oči. Tvoj stil pa je pristen, spontan. In to je važno, to je gledalcem všeč. Narejenih in izpiljenih obrazov imamo na Tv že preveč. Ko gledalec že v naprej ve, kako bo voditelj odreagiral - naučeno seveda! Vsak ima kako kvaliteto. Zavist pa res ne pozna meja. Upam, Lidija, da tvoja edina kvaliteta ni kritiziranje in parkiranje na pakringih za invalide. Morda bi nam pa povedala, kje te lahko vidimo in bomo malo pokomentirale tvoj nastop, tvoje oči in tvoje pavze… Da vidimo, če nas bo tvoj glas zbegal, kot praviš. Prepričana sem, da ne bomo pol toliko žaljive. Najlaže je kritizirati za zaveso, skrito očem javnosti.
Vesna, ti pa resno začni delati na sebi. Imej se rada, oprosti sebi in mami in išči lepe trenutke, male radosti v življenju. Ko ti bo uspelo sprejemati in doživljeti to, boš našla pot do mame in do sreče. Nisi edina, ki ji je hudo. Veliko žensk tvoje starosti je tudi v stiski, pa morajo poskrbeti še za mala usteca. Vem, ni lahko, ampak iz krize ti ne bo pomagal nihče. Sama boš morala narediti prvi korak. Vsak naslednji bo lažji, verjemi. Bodi pogumna in močna!
Lidija, mislim da vaše strokovno mnenje ne bo zdržalo v praksi. Poglejte npr. Maria. Bil naj bi gej, ni noben mačo, ampak bolj nežen tip moškega, zelo kultiviran, sicer pa tudi zelo maha z rokami in gestikulira, ima odprte oči in slabo držo kot naštevate, pa je kljub temu na sceni že celo večnost. Pa še všeč nam je! Je pa res, da ni domišljav, da je do sogovornikov iskreno vljuden, da je inteligenten in razgledan… In to mislim, da predvsem šteje, ne pa strenirane poze, ker jih gledalci vedno prepoznamo. Poleg tega je pri tipu zabavne oddaje za njeno trajanje pomemben tudi njen format, mislim da se tako strokovno reče konceptu oddaje, termin, finance in še kaj. Noben dober voditelj ne more uspeti s slabim konceptom zabavne oddaje in obratno, npr. popularni resničnostni šovi prenesejo vsakršnega voditelja.
Saša, mislim, da imate vse potrebne atribute za dobro voditeljico, zato srečno!
Pozdravček! Ja, najprej odgovor Barbi. Ne, ne poznaš me, ker potem bi vedela, da še v življenju nisem parkirala na prostoru za invalide, ker sem enega imela v družbini in sem vedno dobila pike, če sem videla, da kaka dama s petkami koraka proti avtu (parkiranem na prostoru za invalide) z vrečko ličil in drugih izdelkov. Tako, da se očitno ne poznava. Moram reči, da Saša ni moja konkurenca, res ne, ker tudi ne jemljem ljudi za konkurenco! Sama sem v drugačnem žanru! Še enkrat vam povem, da Sašo kot radijsko voditeljico zelooooo cenim. Resnično! Res je tudi, da kot pravi Saša, imajo vsake oči svojega malarja, ker če temu ne bi bilo tako, ne bi ne Saša, ne jaz, imeli kruha! To je moje osebno mnenje. Morate pa vedeti, da televizijci (tudi Saša) telelvizijskih oddaj nikakor ne gledamo samo z vidika vsebine ali zaradi dobre volje, temveč smo strogi opazovalci voditeljev (večkrat nenamenoma) in zato je za nas vse, izredno malo dobrih oddaj. Ker je za nas dobra oddaja skupek marsičesa (voditelja, vsebine, spontanosti, zmožnosti povezovanje, scenskega pristopa, mešalca slike, montažerja, maskerja…) Uf, kajne Saša, še marsičesa? :)) Skratka nisem mislila napadati, ker nima to nobenega smisla :) Ja Saša, tudi jaz se veselim oddaje. Z veseljem si jo bom pogledala, res. :)
No draga “Lidija” kje te lahko občudujem, ko si tako popolna in načitana? Aja, šment, nisi trenutno v medijih a ne? :) Ja domov te pa res ne bom hodila gledat! :) Čeprav si v drugem postu spremenila dlako, presneto dobro vem kdo si in to ime ni tvoje pravo ime - toliko o tem! In tudi nimaš nobene oddaje, tako da …,, če se motim pa povej katera je in se ti javno opravičim; pa vem, da se mi ne bo treba!
Sicer pa spoštujem tvoje mnenje, ampak to “ocenjevanje” pa ni za nikamor. Kdo smo mi, da to lahko počnemo? Nihče ni popoln, ne jaz, ne TI in ne Saša. Ampak ravno te “nepopolnosti” dajejo človeku žar, čar in edinstvenost. In ravno v tem edinstvenem paketu je Saša in zato ti verjetno gre na “jetra.”
Vse dobro vsem!
Poglejte, kam smo prišle na to, da se spet obrekujemo in gor in dol. Daj Barbi poglej prosim še enkrat prvi Lidijin post, potem Sašinega, ki je namenjen Lidiji in potem Lidijinega. In boš videla, da Lidija ni napadala Saše, ampak je le povedala svoje mnenje in ker je Saša odrasel človek se lahko sama brani in se tudi je.
Mojčica prav vedela sem, da se boš ti in s tem načinom odzvala. :)
Ni mi všeč javno linčanje ljudi, sploh od ljudi, ki še svojega imena pravega ne prikažejo. Jaz vidim žaljenje vse od 10 vrstice njenega prvega posta in nadaljnih 10 vrstic in mislim, da se tako ne razpravlja, sploh “če smo s kom kolegi!” Mislim, da kultura obnašanja še vedno mora bit na prvem mestu, torej pred mnenji, ampak to je moje mnenje.
Tema je o dojenju, torej kakšno vezo ima to z voditeljstvom? :)
Ej, čisto popolnoma vseeno mi je, kaj si kdo o mojem voditeljstvu misli-vem, da znam delati dobro, ne brez napak, ampak kdo pa je popoln? Zato me nič ne gane, če komu nisem všeč. Saj ne morem biti vsem!
Sem pa danes pomerjala obleke za oddajo. Ej, lepo bo. Nič napihnjeno, malo bolj damsko. Saj nisem več najstnica, mar ne?!
Sasa, čestitke! Za oddajo in predvsem za držo!
Ni veliko poklicev, ko se moraš soočiti s kritiko in raznoraznimi okusi raznoraznih ljudi. Biti izpostavljen javnemu ocenjevanju lahko nekoga zelo potre. Tisti, ki se temu navadi, ki utrdi zaupanje vase in dela stvari s srcem, se lažje osredotoča na svoj uspeh in na to kar lahko iz sebe da. Strah pred kritiko zamenja z zaupanjem v to, kar lahko dobrega naredi. Tega se učim. In to pri tebi zelo cenim.
Veselim se tvoje oddaje!
Hej,
Ženske, ženske,… Saša, po moje bo oddaja prav simpatično izpadla, ker ste vi fajn, pa Valičev fant. Super izbira voditeljskega para.
Še namig za naslednjo temo bloga. Pišite o pogumu in upanju. To ste vi, Saša.
Pa lep pozdrav,
Verjamem samo tistim, ki v svoji sreči živijo tiho in je ne poveličujejo. Sreča in ljubezen se vidita na obrazu, v dejanjih, mnenjih. Zares srečna mama, doječa ali ne, se ne ukvarja s tem, koliko so srečne druge mame, kako dobre so druge mame in kaj vse bi lahko počele, da bi jim bilo po njihovem mnenju boljše. Zares srečna mama se ne ukvarja s tem, kdo doji in kdo ne, si ne beli glave s tem, kje so razlogi za nedojenje, ampak preprosto uživa v svoji sreči in ne - pljuva.
Spremljam Sašin blog, pišem in komentram pa ne. Toda ta komentar, ki ga je napisala Barbara, da misliti vsem ženskim mnenjem, napisanim pred njenim. Tistim, ki se strinjate s Sašo in tistim, ki se ne, vključno z njo. Menim, da je že v osnovi zgrešeno polemiziranje o dotični temi, če pa že, se pridružujem izključno Barbarinem razmišljanju o stvari.
Strinjam se z Barbaro, da je zadovoljna mama, srečna mama in se to vidi vsak trenutek na njenem obrazu, v njenem obnašanju….življenju in odnosu do njega. Mislim, da je Sašin blog namenjen bralcem in Saša želi, da povemo svoje mnenje o temi tudi mi. Ti, Draga Mia pa, če meniš, da je že v osnovi zgrešeno poleminiziranje o kakršnikoli temi, res ne vem, zakaj ti je v užitek brati temo in nanjo še komentarje???? Jaz stvari, ki me ne zanimajo, enostavno ne počnem, sploh pa ne v prostem času. Pri nas močno sneži, tudi kidanje snega je lahko užitek in poseben dogodek. Punce, poskusite vse kar delate, delati z zadovoljstvom in veseljem (kot to počne Saša) in laže vam bo.
Pozdravljeni . Jaz ne vem več kaj naj naredim . Dojenje mi ne gre , čeprav je mleka veliko . Moj bebač je star skoraj 4 mesece in so se pred kratkim pojavile težave pri dojenju . Delno sam tudi sama kriva za to . Več kot tri mesece sva se čist normalno skoraj brez problemov . Ko je otrok bil star tri mesece smo sli na obisk sorodnikom in tedaj so se začele težave . Naenkrat se je začel zbujat skoraj na vsako uro ponoči ker je bil lačen . Tedaj so mi “izkušene” mamice začele dajati nasvete ,kot so češ da imam preveč gosto mleko in da bi mogla mu nekaj drugega vmes dodajati ( adaptirano mleko ali čaj ) , nekatere so tudi povedale da verjetno nimam dovolj mleka ter da se otrok ne nasiti . Ker je večina njih že ima svoje odrasle otroke sam mislila da imajo pravo . Tako da sam se odlocila da začnem dodajati adaptirano mleko po flaški . In zdaj so se začele težave , otrok noče več dojiti . Ko mu dam flaško cca. 130 ml poje za 2 minuti , ampak dojiti noče in noče . Zdaj več ne vem kaj naj naredim ker imam čisto polne dojke ki so boleče . Poskusila sam tudi da mu dojko vsilim ampak se vedno zjoka in moram nehati ter mu pripraviti flaško . Zelo si želim dojiti in vsakič ko pomislim na to da mi ne gre se zjokam . Please , help . Sam že obupala ….
Tarči, poglej na MON o temi dojenje. Tam so prav svetovalke za to!
http://med.over.net/forum5/list.php?94
Spoštovani, najboljša knjiga o dojenju, ki jo najdete tudi v knjižnici je DOJENJE IN MATERINSTVO IZ SRCA, Ksenja Olmer Šoster.
Tesen stik otroka in mamice, občutek sprejetosti - to otroci rabijo. In skuliranost.
Ne pa vsemogočih stolčkov, vozičkov, svojih sobic,….
A ste že kdaj videli, da je muca skotila in pustila mucke v enem kotu, sama šla pa spat drugam? Pa kenguruji,…
Pa človek?
Srečno vsem skupaj in veliko človeške topline!
Kot nedoječa mati se moram oglasiti na tole brezmejno kritiziranje in pametovanje (razen redkih izjem) pa o tem kdo je egoističen in kdo ne… Torej, zaradi nenehnih vnetij dojk nisem mogla dojiti in obakrat odnehati. Otroka sta že velika in zelo ljubljena iz vseh strani. Sama sem videla v nedojenju kar nekaj pozitivnih stvari. Na primer to, da sva z možem lahko popolnoma enakovredno skrbela za otroka, nikoli se ni čutil odrinjen, lahko so jih stari starši pazili in sva šla za kak vikend sama kam in se posvečala drug drugemu. Niti malo se mi ne zdi narobe, če si vzameš čas zase in za partnerski odnos. Nasprotno, to se mi zdi nujno potrebno. Če samo sanjaš o dišečih dojenčkih, dojenju, brezmejnemu materinstvu kot nenadomestljivem poslanstvu itd. Kje je tu prostor za očete - če na primer dojenček cele noči leži ob mami na dojki? Tako lahko narediš po mojem mnenju otroku več škode kot koristi. Lahko so te želje res samo osebne in je prav tako lahko otrok sredstvo za zadovoljevanje potreb matere po brezmejno dišečih dojenčki, po možnosti v čim večjem številu. No, ti dojenčki zrastejo in potrebujejo še veliko več kot le uspešno dojenje, na primer starše, ki se razumejo, imajo urejeno spolno življenje, ki ne visijo na svojih otrokih in znajo v prvi vrsti poskrbeti zase. Samo taki starši nmareč poskbijo dobro tudi za svoje otroke.
Nisem brala vseh komentarjev pred svojim pa vendar - JA, strinjam se z dojenjem. NE strinjam se s pritiskom, ki se izvaja na novopečene mamice. Žal nisem mogla polno dojiti, morda tudi zato, ker so mi po porodu otroka odpeljali na IUV v LJ in sva bila teden dni ločena, pa so me zdravniki na viziti postrani gledali. Veliko mamic, ki so imele težave z dojenjem je imelo enake občutke in vse smo se počutile grozno krive zaradi tega. DOVOLJ.
Sem si vzela dve uri casa in prebrala blog, na katerega sem naletela slučajno med brskanjem po spletu za majicami za dojenje. Sicer vem, kdo je gospa Saša, in jo podpiram v komentiranju brez dlake na jeziku, kajti ravno takih konkretnih pogovorov mladim, ali pa bolje rečeno, prvim mamicam manjka. Kot je tudi meni. Moram reči, da se sicer smatram za razgledano osebo, poleg tega sva pred prvim porodom oba z možem obiskovala tečaj, o dojenju sem se pogovarjala tudi s prijateljico, ki je rodila nekaj mesecev pred mano. Torej misleč, da že vse vem, sem šla rodit. Toda kljub vsej moji samozavesti in volji, so bile na začetku težave. Kot prvo je porod bil malo težji in je izčrpal tako mene kot mojo dojenčico. Zato sva prvi dan bolj ko ne spali. Potem pa je nastopila lakota. Ker seveda o mleku še ni bilo ne duha ne sluha, so v porodnisnici postajali nejevoljni in mi ves čas ponujali flaško. Kar je seveda dojenčkom prijazno-kratkoročno. Nenehno nenadno pristavljanje je uničilo moje že tako vdrte bradavice. Toda nisem se pustila in s čudnimi pogledi s strani babic vztrajala pri dojenju. Mleko je steklo šele četrti dan. In en mesec sem jokala od bolečin, da so se zacelile bradavice. A ni mi žal. Toda jaz sem bila vztrajna, v sobi pa sem imela mamico, ki je bila v podobni situaciji, kot jaz in opazila sem, da ji je hudo, ker ni vedela, kako, od sester pa itak nič kaj požrtvovalnega. Klavrno.
Nato sem imela drugega dojenčka, ki se je začel dojiti takoj po porodu, in je teža šla le navzgor. A drugič sem bila vnaprej pripravljena: z brisačo sem si drgnila bradavice že dva meseca pred porodom, pristavljajala sem ga takoj in čim večkrat, saj je le tako hitro nastalo mleko. In potem tako lepo naprej. Sedaj vsakič, ko govorim s kakšno nosečko, ji z veseljem odkrito povem, kako je z bradavicami in pristavljanjem, saj bi tudi meni bilo tako prvič lažje.
Pa še to: zakaj se ljudje ne podpišejo s pravim imenom? Tema je zelo lepa in vzpodbudna za nove mamice. In bilo bi bolj pregledno, če bi komentarji ostali v tem okviru.
V knjigi ki sem jo omenila je opisano mnogo takšnih primerov, ki se nam dogaja. Padci in vzponi dojenja. Verjamem, da ni mamice, ki ni imela začetniških ali poznejših težav. Žal se mladi težko obračamo na starejše v tem pogledu, ker so naše mame rinili po treh mesecih v službo in jih veliko nima te izkušnje. Prehitro pride do izjave: ja gospa, vi pa nimate dovolj. No, v tej knjigi lepo piše, da ima vsaka mama dovolj mleka za svojega otroka. Jaz sem jo prebrala preden sem tretjič rodila.
Otrok je imel hude težave s požiranjem, sledile so operacije in veste kaj mi je rekel rentgenolog, ki je ugotovil, da je v trebušku res nekaj hudo narobe: “Gospa, z dojenjem ste jo rešila.” Čeprav je revica spila le pol litra mleka na dan in bila drobižek. Do enega leta in pol je pila samo mleko pri meni in zdaj je zdrava in velika punca.
Veste, otrokom v posebnih zdravstvenih stanjih (tudi slepi, gluhi,….) ta stik mnogo pomaga. Prijateljica, ki je rodila slepega dečka je našla potrditev svojega truda dojenja s težavnim dojenčkom le pri mladem stažistu, ki ji je na pregledu (3 mesece) poiskal prazno pisarno, da je nahranila in potolažila svojega otroka.
Prosim vas vse, vzpodbujajte mamice k dojenju. Saj nam ni treba v prvem letu otrokove starosti hodit po vsem svetu brez otroka. Res pa da ne smemo kritizirati če se ženska odloči da ne. To je njena odločitev. Otrok dandanes nihče itak nič ne vpraša. No, to je pa že druga tema. Srečno
Saša,
spremljam tvoj blog, vendar se do sedaj nisem javila, tole pisanje pa me je “prisililo”, da nekaj napišem.
Imam dva čudovita sinčka, vendar pa je zaradi takih in enako mislečih kot si ti prvi zaradi podhranjenosti pristal v bolnici. Ko sem bila noseča so me vsi enako misleči naokoli pumpali, da je dobro le mamino mleko in da tudi če skoraj izdihnem zraven moram dojiti itd itd…. S tako “napumpano” glavo sem seveda z velikim veseljem začela dojiti svojega prvega sinčka. Vlekel je in vlekel, jaz vsa srečna da zadeva laufa……pa ne dolgo. Sinko je vedno več jokal in imel vedno nižjo težo. Pa so mi še vedno prigovarjali naj vstrajam, da bo že steklo in tako naprej…seveda sem poslušala njih in ne svojega notranjega glasu, ki mi je govoril, da nekaj ni v redu. Potem pa je moj sinko nekega dne spal in spal in spal…..nikakor se ni zbudil. Odšli smo k zdravniku, ki nas je poslal v bolnico……moj sinko je bil namreč tako hudo lačen, da ni imel več moči biti pokonci. Si predstavljate? Takrat sem se počutila kot najhujša mama na svetu in ne takrat, ko sem mu prvič dala umetno mleko. Pri drugem sinku je bil začetek praktično enak, vendar nisem tako dolgo mulasto vstrajala in sem mu hitro dala dodatek zaradi katerega je bil sit in zadovoljen dojenček.
Še sedaj si ob misli nazaj očitam, da nisem takrat takoj poslušala sebe in ne vseh PAMETNIH DOJILJ okoli mene.
Pa še to: bolano se mi zdi, da če NE MOREŠ DOJITI, svojega otroka daješ na joško da se crklja - halo, to je zame že začetek incesta. Joška je izključno in zgolj embalaža za hrano in če hrane ni potem nima otrok kaj sesati. Potemtakem pa naj se na eno stran prisesa otrok, na drugo pa možek, da bomo imeli vsi ljubeč odnos! Jaz kot mama imam čudovit ljubeč odnos s svojima sinovoma, vsakodnevno si povemo in pokažemo kako se imamo radi, se stiskamo en k drugemu……..skratka imamo pristem stik, čeprav ju nisem dojila!!!
Včasih se mi zdi Saša, da ste res kot fijakarski konj, ki gleda samo naravnost, drugače misleči pa smo zate drugorazredna bitja.
Ampak to je pač samo mnenje nedoječe mame.
Pa lep dan še naprej!
Tina
Tina, še sreča da ste poslušali sebe-skorajda malo pozno, ampak to je tisto, kar šteje pri materinstvu. Škoda je, da veliko mamic ne stori tega in uboga vse okoli sebe, le sebe ne. In ponavadi vsi pametujejo ravno to-nimaš mleka, dodajaj… pri vas je šlo drugače. Na srečo ste si prisluhnili pravočasno. In sinova sta vam lahko hvaležna, da ste mama, karšna ste. Nisem pa mislila, da je treba otroka pristavljati na čisto “prazno” dojko, a če je v njej še kakšna kapljica-zakaj ne?
ga. Saša,
branje vašega prispevka o dojenju me je zelooo potolažilo in opogumilo. Sem mamica 4 tedne stare punčke, z dojenjem se trudiva od njenega prvega dne dalje in kljub številnim težavam vztrajava. Zaradi razpok na bradavicah tudi jaz vidim zvezde vsakič, ko jo pristavim, vrh vsega je nekaj dni nazaj dobila še soor v ustkih (bel jeziček), ki se je prenesel tudi name. Zdravnica nama je predpisala Daktarin (zoper soor), za celjenje razpok pa uporabljam lanolin. Upam, da bo šlo počasi na bolje - branje vzpodbudnih misli, kot so vaše, vsekakor pomaga vsaj toliko, kot zgoraj navedena zdravila :O). Hvala!
Niki, pogumno! Jaz sem si z Daktarinom tudi kar bradavice namazala.