Zadnjič enkrat se peljem v Celje, službeno. In seveda čas v avtu vedno rada izkoristim za to, da koga pokličem po telefonu. Pa po mestu nikdar ne telefonarim rada, saj je toliko ovir, na katere moraš biti pozoren; držanje telefona v eni roki, pa sukanje volana, pozornost na pešče in druge nepredvidljive voznike, ki telefonirajo v avtu… vse to človeku jemlje pozornost in kaj hitro gre lahko kaj narobe.
No, kot rečeno, se pa zadnjič enkrat peljem v Celje, avtocesta, nič kaj prida prometa in jaz pokličem prijateljico. Klepetava o vsem mogočem, ko v vzratnem ogledalu opazim policijsko vozilo. Eh, saj me ne bodo videli, sem si mislila, se malo bolj potuhnila s telefonom in vozila naprej. Potem pa….
Kot v filmu!!! Rdeče lučke, sirena in besen policist, ki mi kaže, naj zapeljem vstran. A kam, saj ni bilo-vsaj po moji presoji-varno ustavljati se pravzaprav sredi avtoceste! Zato sem sicer upočasnila vožnjo, a ustavila se nisem takoj, saj sem čakala, da bo bolj varno… Kakšna napaka! Policista sta očitno posumila, da sem begosumna, kot se menda reče v pravnem žargonu in sta še bolj silovito nakazovala, naj se vendarle ustavim. Ko se mi je končno zazdelo, da ne bom preveč ovirala hitrega prometa, sem se ustavila.
“Dober dan. Prometno in vozniško prosim.”, je bil klasičen uvod. Potem pa še, če vem, zakaj sta me ustavila. Sem tako mencala, ker sem upala, da me nista videla s telefonom, ampak seveda sta me. In ravno zato sta me tudi lovila po avtocesti. Potem sem jih pa poslušala! Kako je to nevarno, pa kaj si predstavljam, pa da je to res višek, pa… In bolj ko sem poskušala čim bolj milo in nedolžno zreti policistu v oči, bolj je bil neizprosen. Ter mi zaračunal kazen.
Telefona se nisem dotaknila niti na poti nazaj domov. Sem se pa, preden sem šla po otroke v vrtec, ustavila v prodajalni z mobi opremo in si kupila slušalko za v uho. Osemdeset eurov sem dala za kazen, za slušalko pa petindvajset!!!!! Le kaj mi je bilo, da si je nisem kupila že davno prej??!! Verjetno se mi je zdelo, da je tako ali tako ne potrebujem, da sploh ne telefoniram med vožnjo, da… Sami izgovori. Zdaj imam slušalko v ušesu-prve tri dni me je sicer tako bolelo uho, da sem skoraj jokala, a zdaj je v redu. In prav uživam v vožnji in klepetu. Sem pa morala doživeti akcijsko kriminalko, da sem izvolila poskrbeti za varnost. Eh, a je na čisto vseh področjih naših življenj tako, da nas morajo stvari krepko lopniti, preden se odločimo in kaj pametnega storimo??!!
btw.: v raziskavi nemškega ADAC-a so ugotovili, da je celo prostoročno telefoniranje med vožnjo bolj nevarno kot 0,5 v krvi.
Zdaj se pa le lobirajmo.
Ojoj, potem smo ljudje še večji norci, kot sem mislila… Ampak vendarle sem jaz za telefoniranje in ne za alko…
TUDI JAZ SEM ZA. ZA TELEFONIRANJE IN NE ZA ALKO. AMPAK - HVALA!!!!!!!!!! GREM TUDI JAZ PO SLUŠALKO. TAKO BO TUDI POSPRAVLJANJE PO HIŠI PRIJETNEJEŠE, SAJ ME VEDNO POŠTENO BOLI VRAT OD DRŽANJA MOBIJA Z RAMO IN SEM PO ENI URI ŽE POVSEM SKRIVENČENA. A VZAMEM LE - TO DEFORMACIJO V ZAKUP, SAJ SE MEDTEM STANOVANJE POSPRAVI “SAMO OD SEBE”, SKORAJDA… A 80 EVROV ZA TELEFONIRANJE V AVTU…. JOJ….NE BOM VEČ. ZAME SO TE KAZNI IN PA TISTE, KO PREKORAČIŠ HITROST ZA 12, PLAČAŠ PA…., ZELO VZGOJNE. BOLEČE UHO? IMAM ŽE NATRENIRANA UŠESA. OD ZAMAŠKOV ZA SPANJE. A TO JE ŽE DRUGA ZGODBA…
Uživaš v vožnji in klepetu?
Med vožnjo ni priporočljivo sploh govoriti po telefonu. Jaz naprimer in tudi mnoge druge sem videl, se zapeljem vstran in se ustavim, če mi že ravno telefon zvoni. Med vožnjo pa ne kličem. Smrtno nevarno. Kaj pa,če bi se ti kaj zgodilo, ko bi imela zadaj otroke?
Sicer pa to sploh ni bil namen mojega pisanja. Hotel sem ti predlagati, da ko te bo naslednjič ustavil policaj in te pobaral za prometno in vozniško, mu daj samo prometno. Ko te bo pa vprašal še za vozniko mu odgovori: Joj nimam, sem samouk. :)
Tako je, tudi prostoročno telefoniranje je zelo nevarno. Stvar je v koncentraciji. Izkoristiti čas vožnje za telefoniranje? A je res vse treba za nekaj izkoristiti? Ni dovolj več samo peljati avto, je treba vedno delati nekaj več.
Ja, žal niso le proste roke tiste, ki odločajo o varnosti, pač pa predvsem koncentracija, torej glava. Proste roke ti nič ne pomagajo, če pa z mislimi nisi pri cesti. Jaz sem sicer tudi ena tistih, ki občasno (redko) telefonirajo med vožnjo. Vsekakor pa to niso klepeti, pač pa hitri domenki. Pa vseeno ni OK, vem, zbranost popusti.
Saša, kazen le plačaj - imaš možnost tudi polovičnega zneska. Za naprej pa veš. Draga šola, ampak ja - včasih nas žal streznijo samo takšne. Je pa to, roko na srce, še najmanj kar te je lahko doletelo (če pomislim, da bi lahko prišlo tudi do prometne nesreče).
Srečno.
Oprosti, Saša, zgožena sem! Ti kot mama, pa tako neodgovorna. Kaj če bi se ti kaj zgodilo? Kaj če bi ti povzročila nesrečo in bi bil kdo drug hudo poškodovan? Neodgovorno, neodgovorno in še enkrat neodgovorno. Kazen je premila, kazen bi morala biti najmanj 500 evrov (govorim na splošno), saj je postalo telefoniranje in pisanje sms sporočil med vožnjo že bolj pomembno opravilo kot sama vožnja. Že drugič v 14-ih dneh se mi je na AC zgodilo tole: prehitevam (125km/h), nenadoma nekdo z desnega pasu zapelje predme na prehitevalnega (seveda brez smernika), močnooooooooo zmanjšam hitrost, da se izognem trku. Ne blendam, ne trobim, ker si mislim, da me je morda spregledal - lahko bi se zgodilo tudi meni. Vozim za njim, ko nenadoma zniža svojo hitrost na 80 km/h. Ja, na prehitevalnem pasu. Po voznem pasu naju prehitevajo (sem bila dobesedno ujeta za njim). Začne vijugat. Takrat začnem trobit, trobijo mu tudi drugi avtomobili z desnega pasu, ko se končno zave in brez smernika spet zavije na desni pas. Peljemo mimo njega in mu besno trobimo, on pa se povsem sproščeno pogovarja po mobitelu. Kaj se je zgodilo? Med prehitevanjem je zazvonil mobitel, tip se je oglasil in popolnoma pozabil na to, kje je in kaj počne. V nevarnost je poleg sebe spravil še nekaj drugih, a nič ne de, da le ni bilo zgrešenega klica.
[…] nekdo, ki v avtu telefonira, kot pa nekdo, ki je pijan – na novo prostoročno opremljena Saša je za telefoniranje, ne pa za alko. Dvolično podpira vožnjo pod vplivom telefoniranja, hkrati pa je je proti vožnji pod vplivom […]
Saša, prav si naredila. Tu ni kaj razmišljati. Telefoniranje med vožnjo je nevarno. Ničkolikokrat peljem sina čez Dunajsko cesto pri zeleni luči in pridrvi avtomobil, ki spregleda rdečo luč, notri pa voznik s telefonom v roki. zato mu vedno pravimo, čez cesto, ko se ustvaijo vsi avtomobili, neglede na zeleno luč. Žal je danes tako, vsi samo hitimo.
UVOD, JEDRO, ZAKLJUČEK; TO NAJ BI IMEL SPIS, TAKO SO NAS NEKOČ UČILI V ŠOLI PRI SLOVENŠČINI. IN TEKST GOSPE SAŠE VSE TO IMA. STE MORDA POZABILI PREČITATI ZAKLJUČEK? V NJEM JE ŠE NEKAJ VEČ KOT LE ZAKLJUČEK. JE - UVID. IN - OBŽALOVANJE. IN - REAKCIJA. NAREDILA JE NAPAKO. JO JAVNO PRIZNALA. SE SPREMENILA. BRAVO, GOSPA SAŠA.
Štrikarica, ne klamfaj! Vsi vemo, da je to hud prekršek. In to je vedela tudi Saša, pa je vseeno telefonarila. Dokler je niso udarili po žepu, seveda.
To je tako, kot če bi iz službe vsak teden nesla paket papirja za tiskanje. Ko bi me dobili, bi se pa posipala s pepelom, pa čeprav vsi vemo, da je to navadna kraja.
Sicer pa je pisanje z velikimi črkami znamenje nekulture.
Štrikarca občudujem tvoj pedagoško andragoški pristop. Odlično.
Tudi jaz grešim (klepetam) ko vozim. Izprašala sem si vest in sklenila, da se bom poboljšala. Torej od danes dalje med vožnjo ne bom več klepetala po telefonu.
Ma ja, se tu nekateri delamo pametne.
Tudi jaz, ko vozim po ravni cesti oz. malo prometni cesti opravim kak telefon. Takrat sem umirjena, razmišljam, se kaj spomnim in pokličem. Tega seveda ne delam v vožnji po mestnih ulicah.
Tako je, ker me priganja čas, tako kot Saša tudi jaz opravljam samostojni poklic in je to pač nuja.
Pozdravljeni!
Priznam, tudi jaz včasih med vožnjo vzamem telefon v roke, ker vidim, da je ura 7 zjutraj in pomislim, ali je hčerka vstala, ali je zaspala nazaj in lahko zamudi v šolo. Včasih samo sporočim možu, da se že peljem domov, ker sva zmenjena, da ga naj pokličem, da bo pristavil krompir in bomo imeli prej kosilo…. In še je takšnih situacij. Pa ne, da ne vem, da ni prav govoiti med vožnjo. S tem lahko povzročimo veliko škode. Lahko povzročimo nesrečo, v kateri se kdo poškoduje… Ampak tisti trenutek ne pomislim na to. Tisti trenutek mi je pomembno, da sem mirna, ker vem, da se je hči zbudila…. Tudi ti Saša nisi mislila na to, da bi lahko povzročila nesrečo. Nič slabega v srcu nisi mislila. Želela si le izkoristiti čas, ko si vozila, da ubiješ dve muhi na mah, pa poklepetaš s prijatzeljico, kajti takrat si imela čas. Takrat te ni nihče vlekel za rokav in ti prekinjal klepet. Ne vem, očitno nas mora vsaka stvar izučiti. Ti si si zapomnila to kazen, si kupila slušalke, pa je rešeno. Pametno ti bom rekla.
Danes, ko imam malo več časa, ko premišljujem o sebi, o moji družini, o vzponih in padcih, ko se poskušam notranje spet napolniti z energijo, sem se spet spomnila nate Saša. In ko berem tole, se res človek lahko zamisli. Eno pošteno priznanje, pač človek si. Iz mesa in krvi. Pogovarjala si se med vožnjo, policija te je ustavila in kaj potem? Človek si. Človek, ki se iz napak uči. Saj konec koncev smo tu na tem svetu zato, da se učimo. Ne vem, zakaj ljudje tako različno odreagiramo. Eni čisto človeško, drugi s prezirom. In že je tu enačenje z alkoholom. In nek gnev, bes. A ni škoda? A ni boljših občutkov, če si namenimo kakšno prijetno besedo, nekaj lepega, si priznamo, da smo vsi z napakami in nas ta misel neke povezanosti greje?
Nekateri Sašo obrožujejo, nekateri ji zavidajo, nekateri privoščijo, nekateri so na njeni strani. Res je, trazlični smo, pa vendar vsak, ki je jezen nate Saša, naj se vpraša, pa kaj za vraga sovražim pri sebi, da je ne prenesem? Saša, saj veš, da si carica. Da si super ženska.
Tudi jaz se včasih vprašam, zakaj za vraga me mora vsaka stvar, ki jo malček naredim narobe lopne, da mi sploh ni jasno. Da se mi strezne glava, da pojem ves zarečen kruh in še drobtine zraven!!?? Pa vendar zato, ker sem tukaj, na tem svetu, da se nekaj naučim….
srečno, Andreja
Jaz bom pa kar lepo priznala in še prav ponosna sem na to, da jaz nikoli ne telefoniram in vozim. Sem imela kar nekaj takih situacij, da mi je dalo misliti in meni je človeško življenje zelo dragoceno. Navedla bom samo eno situacijo, ki me je zelo pretresla. Sama se imam za zelo obzirno voznico, pa vendar bi približno pred letom dni povozila človeka… Bila sem res pod zelo hudim stresom, mama je bila v zelo hudem stanju in jaz sem hitela k njej na obisk v bolnišnico. Bila sem zelo raztresena in na prehodu za pešce sem spregledala
človeka. Zagledala sem ga zadnji hip. Na srečo na drugi strani ni bilo nobenega voznika in tako sem zapeljala na levo. Bilo mi je hudo, ker vem, da nisem bila z mislimi pri vožnji. Se mi zdi, da če voziš, potem moraš biti zbran in pri vožnji. Ne smeš biti pod vplivom alkohola, ne pod stresom in prav tako je nevarno vsakršno drugo početje zdraven vožnje.
Prav vsakdo izmed nas je že kdaj naredil kakšno napako. Pomebno pa je, da je potem ne ponavljamo več, in da se iz napake kaj naučimo. Srečno vsem na cesti in tudi drugače.
Tudi jaz nikoli, ampak res nikoli ne telefoniram med vožnjo. In vedno sedem za volan, ko imam 0,0, čeprav bi lahko kaj malega spila. Za vsak slučaj. Se preveč bojim. Vsem tistim, ki imate občutek, da se nekatere delamo svetohlinske in napadamo pa sporočam, da sem žal ena izmed tistih, ki je v prometni nesreči izgubila bližnje. Vzrok je bil alkohol in ne telefon, pa vendar … že ko normalno vozimo, se nam lahko pripeti nesreča, trenutek nepozornosti ali napačne ocene, kaj šele, če ne upoštevamo nekih osnovnih pravil varne vožnje. Nisem zgrožena, da je Saša med vožnjo opravila telefonski klic, lasje pa so mi šli po konci, ko je napisala, da si je zaželela čvekanja (sigurno ne Živjo in Adijo) s prijateljico. Tako kot se med sexom ne da početi drugih stvari, se tudi med vožnjo ne da telefonirati. Za noben telefonski klic ni opravičila.
Ja ja, so tudi mene izšolali. Pri meni je bila sicer prehitra vožnja (jah omejitev 50km/h me hudo muči, še vedno) in od takrat naprej gledam več na števc kot na cesto. Oropali so me za 250EUR :(
Jaz vedno pravim, da nikoli ni zadeva tako slaba, da ne bi lahko bila še slabša. In navsezadnje je to znak oz. opomin pred “čim težjim” oz. usodnim. In mislim, da v večini primerov kazen obrodi sadove takrat, ko nas lopne po žepu, žal!
Se pa strinjam, da tukaj na Celjskem imamo res “krvoločne” policiste - ok pozdravljam red in vse, ampak sami pa ne poznajo “rdečih luči na semaforju” in, da to pomeni STOP, tudi oni se pogovarjajo to gsm-u, kar po domače in še bi lahko naštevala…. Naj bodo pravila za VSE ISTA in moti me to, da NISO, ker se še vedno imajo za Bogove v modrem…
Če pa po drugi strani pogledam pa sem sama prav alergična, če vidim koga, da se med vožnjo pogovarja in to vse od takrat, ko me je en tip s telefonom in cigretom obenem skoraj na zebri zbil in takrat je šlo res za las.
In takrat upam, da sva imela oba zelo močno lekcijo; on zaradi svojega obnašanja na cesti, jaz pa, da tudi, če imam prednost jo “moram” bit pripravljena v vsakem trenutku jo odstopit, ker kaj mi pomagajo morebitne odškodnine, če jaz nisem več to, kar sem zdaj?!
ojla Saška…
kaj naj rečem previdno kadar voziš s telefonom…si pa SUPER mamica, ženska ena A…skratka..Te čitam..tokrat tudi komentiram in lepo pojdi po svoji poti dalje…pokončno kot do sedaj…Srečno Saša….pa lep večer Želim tudi Tvojim drobižkom doma…
andreja
:) Nisem vsega brala, a jaz sem PROTI vsemu, kar ni VARNA VOŽNJA! To pomeni 0 alko, GSM, CDje menjat, kadit, jest, ….. aktivno spremljanje prometa in pozornost glede naravnih razmer in predvsem ostalega prometa (vsega, ne sam avtomobilov pač pa tudi kolesarjev, pešcev!). Bodite previdni, upoštevajte verjetnost napak drugih in predvidevajte .. pa seveda bodite STRPNI in PRIJAZNI (tudi kdaj koga spustite predse, če se trudi vključit v promet in je gneča)
.. pa bo dan lepši!
Jaz pa rečem se zgodi… Saj je plačala kazen. Me pa to spominja name, ko naredim kaj narobe vsi vedo, da sem to naredila, ker imam slabo vest, posebej moja draga mama. In potem me sekira, teži pa sem pa tja. A mi je res tega treba? Niti ne, mami nič več ne povem, je sama tako izbrala, žal.
Na vprašanje, če nas mora res nekaj trapniti, da potem nekaj spremenimo, bom pa kar odgovorila, da ja. Žal, tako pač je.
Saša, res je tako, da nas mora pošteno “lopnit”, da kaj spremenimo. Takšno je življenje. Prepričana sem, da vsi delamo napake. razlika je le v tem, da jih nekateri priznamo, se jih zavedemo in skušamo delati drugače boljše, drugi jih pa ne priznajo, jih nočejo videti in nič ne spremenijo … Ne bom sodila kdo je boljši. Včasih so rekli, da če storiš kaj narobe priznaj, pa ti je pol odpuščeno (zato boš plačala samo pol kazni- seveda, če boš pohitela..).
Tudi sama sem proti vsemu kar ni varna vožnja, strinjam se s Piko. Ampak prostoročno telefoniranje je tako (vsaj zame) kot bi se pogovarjala s sopotniki v avtu. Menim, da zato vožnja ni nič manj varna. Bolj nevarno je, da ne telefoniraš pa te celo pot nekaj skrbi in si z mislimi dejansko drugje.
Lep vikend in varno vožno vsem!
Zanimiva tema. Jaz sem ena tistih, ki so alergični na telefone v avtu. Ampak očitno nas je takih malo. Kakarkoli vidim nekoga, ki telefoni med vožnjo, se vprašam, kaj je tako nujno, da ne more počakati do prvega postanka z avtom. Kaj ne moremo sami pri sebi razčistiti, da ogrožamo druge udeležence v prometu, medtem ko smo z mislimi : pri kuhi, v službi, pri problemih, pri ….. Čeprav je kazen visoka, je še premajhna. Če bi v križiščih snemali voznike in jim naknadno pošiljali položnice, mislim, da bi se država zelo opomogla - finančno in moralno. Bilo bi zelo, zelo zanimivo.
Bodite pametni in telefone ignorirajte med vožnjo! Že zaradi drugih, lepo prosim.
Seveda vsi grešimo v avtu. Eni s telefoni, drugi imajo glasbo tako na glas, da verjetno tudi sirene ne slišijo, tretji imajo malico, da o tistih s čiki niti ne govorim. Eni pa delajo vse našteto istočasno. Verjetno zaradi teh mnenj ne bo nič boljše, smo se pa verjetno vsi, ki tole beremo vsaj malo zamislili. Lep dan vam želim!
Enkrat sem šla s Tamaučkom čez Šišensko na prehodu za pešce (na prehodu za pešce!) in vozi proti nama velik avto in gre direkt v naju!!!! Ker sem strašno strašno alergična na voznike, ki ne ustavijo niti, ko vidijo, da si že na prehodu za pešce (avstrijski in nemški vozniki ustavijo že, če te vidijo, da greš proti prehodu za pešce), sem mislila… pa valda bo ustavil, saj sem že skoraj na sredi… in… sem videla, da ne bo…. in zadnjo desetinko sekunde potegnila Tamaučka nazaj s ceste. Voznik je telefoniral. Ni naju videl!!! Ker sem ga gledala direktno v oči, sem opazila grozo v njegovih očeh… Hodim vsak dan z otroci po Šiški peš v šolo in nazaj (mogoče dva kilometra) in vidim ogromno ogromno ogromno ljudi, ki telefonirajo za volanom - točno vidiš po vožnji avtomobila (od zunaj), kdo vozi zbrano in “normalno”, kdo pa telefonira za volanom…
lp
A tista gospa od Tilna je pa noseča? Si pa zadnjič v blogu lagala, da je vse super in oh in sploh…
lidija,kaj ima to v vezi s telefonom?Priporočam ti,da pometeš pred svojim pragom,potem pa piši takšne škodoželne stvari kam drugam,ker nič ne veš,kaj se tebi lahko zgodi.Ne privošči nesreče drugim,ker lahko sama kaj hitro vanjo padeš.Pa srečno!
Lidija in kdo si ti, da bi ti moral kdo osebne račune polagat?! Glej se zase, ker po postu sodeč imaš ogromno za počet pri sebi!
Ne razumem zlonamernih ljudi, ter privoščljivih in obenem tako “zabitih” da ne skužijo, da misel je energija in, da se vsaka dobra, pravtako pa slaba pomnoženo vrne….
Vse dobro vsem!
Ne, nisem noseča…
No, ena takih zgodb bi verjetno v teh predbožičnih dneh res prodajala časopise. Ko so nesrečni ljudje še bolj depresivni, ker jim hočemo pričarati lažni zunanji blišč in jim je tuja bolečina obliž na rane.
Pravkar sem prebrala zgodbo o možu, ki ga cenim in je moral skozi podobne stiske. Takole pravi: “O teh stvareh nisem hotel govoriti, se nikomur opravičevati. Bil pa sem vesel vseh, ki niso verjeli tistemu, kar je pisalo v medijih, kjer je bilo vse tako prirejeno. Nikogar nočem obtoževati. Bolelo me je, ker je toliko dobrih ljudi verjelo meni. Pomislil pa sem, koliko ljudi je bilo pohujšanih.”
Potem opisuje svojo zgodbo, ki se je pojavila v rumenih časopisih. Hotel je pomagati ljudem in oni so to obrnili proti njemu. Ko je prebral članek, ga je tako zabolelo, da ni upal do konca prebrati. A po tehtnem premiselku si je priznal, da človek nikoli ni igrača usode. Nekdo je to dopustil, da bi se na koncu vse obrnilo v dobro. Bil pa je tudi prepričan, da pošteni ljudje obsodbam ne bodo verjeli.
Naj belina zimske pokrajine tudi v naša srca pričara
prijaznost.
“Sicer pa je pisanje z velikimi črkami znamenje nekulture.”
Lepa Mrena
Hvala Vam za opozorilo, Lepa Mrena, moja pojoča travica je zapela in pišem z malimi.
In kako mehko podaja opozorila meni zelo ljuba duša, gospa Manca Košir:
“Nisem med tistimi, ki bi se, na primer, razburjala nad »pokvarjeno« mladino, ki v avtobusih sedi s slušalkami na ušesih, ne gleda ne levo ne desno in ji je malo mar, če stari ljudje stojijo, medtem ko smrkavec in frklja udobno sedita. Se ne razburjam, ampak rečem: »Mladi mož, ste tako prijazni in se dvignete, kajti s tole težko torbo res ne morem stati.« Niti enkrat samkrat se mi še ni zgodilo, da mladenič ali mladenka ne bi hotela vstati. Tudi pogledal me ni od te »pokvarjene« mladine še nihče grdo. Vsi so ljubeznivo vstali in mi dali prostor. Ker sem rekla. Ker sem jih povabila, da nekaj malega dobrega in lepega postorijo za drugega. Sami se namreč tega niso domislili, zato so hvaležni, če jih kdo spodbudi in spomni …”
Lepo, ne? In - beroč enega zgornjih prispevkov - se vprašam, kam lahko odjadramo od začetne teme - telefoniranja… Tja, kamor sami želimo. Še vedno - čeprav se včasih počutim že malce naivno - verjamem, da dobro dela dobro. Pa čeprav se sadovi pokažejo šele čez čas in drugje, kot bi jih sprva pričakovali. Zato, tki. Tilnova gospa, pogumno naprej. Z izjavami, dejanji. Naj Vas povratne misli, ki so lepe, pobožajo in naj se grde samodejno odbijejo od Vas. Menda itak deluje zakon akcije - reakcije, bumeranga. Menda nam niti ni treba soditi drugega, tistega, ki nam dela zlo. Menda je to kozmično urejeno tako, da zares seješ, kar žanješ. Vse dobro, gospa Saša!
Zelo lepo napisano, Štrikarica:
“Naj Vas povratne misli, ki so lepe, pobožajo in naj se grde samodejno odbijejo od Vas.”
Se pridružujem in res, Saša, vse lepo ti želim, naj se vse dobro obrne k tebi, vse slabo pa odbije daleč stran od tebe in tvojih dragih.
Pa čuvaj otroke, da do njih takšne grde stvari, na katerih se prodaja rumeni tisk, pridejo čim manj, čeprav vem, da se temu ni mogoče povsem izogniti.
Štrikarica, se strinjam z napisanim. Tudi jaz se trudim, da ne bi sodila, čeprav me določene stvari razjezijo. V takih trenutkih skušam razumeti. Ni pa zmeraj lahko, se pa da, če se hoče. Vsaka stvar ima vzrok in posledico. Včasih sem se tako zelo razburjala za krivice, sedaj pa jih skušam razumeti, ker prav nikoli nepoznam celotnega ozadja. Še vedno pa ne pomeni, da se strinjam s provokacijami. Ne, ne strinjam se z njimi, pa vendar jim ne želim posvečati pozornosti.
Pozdravljeni!
Sicer tole, kar bom sedaj napisala ne spada v omenjeno rubriko pa vendarle bi rada napisala par vrstic.
Vsi vemo, da se približujejo prazniki z njimi pa tudi datum, ko se odprejo takoimenovana kozmična vrata v angelski svet in to “pomembno obdobje” se prične 21.12. Na ta dan se začnejo spuščati intezivne energije, ki so med nami še bolj čuteče in to traja vse do 12.1., ko se vrata zapro.
V tem času vsakodnevno ustvarjamo takoimenovani energetski koncentrat, torej vsaki dan delamo na sebi in na naši določeni tematiki, ter tako predelujemo in opuščamo zadeve, v januarju pa manifestiramo in realiziramo energetski koncentrat za vsak mesec posebej prihajajočega leta.
Torej, če kdo želi ta program, kjer je vse obširno razloženo mi lahko piše na moj elektronski naslov (storitvesoncek@gmail.com) in Vam ga posredujem tekom jutrišnjega dne.
To je seveda moje skromno darilo za vse Vas kateri želi se res soočit s sabo, opustit, kar nas bremeni in manifestirat željeno!
Vse dobro!
Barbi, odkloni so takšni in drugačni. Vaš “odklon” to sploh ni. Oziroma je nemoteč, celo nasprotno, prijeten je, takšni so vedno zaželjeni!
Jaz bom pa povedla tako, Barbi. Ne verjamem v nobene programe.
Jaz sem vsak dan posebej priporočim, izročim, Jezusu in se mu zvečer zahvalim. Vse teče tako, kot je treba, od kar to delam tako. Pogosto se ne morem načuditi, kako se stvari zlagajo skupaj, kot jaz temu rečem.
Poznam tudi podjetnika, ki se vsak dan nekaj podobnega v molitvi dogovori z Marijo in dogajajo se mu neverjetne stvari. Skratka, zaupati in predati se je treba Bogu: sebe, svoje delo, svoje skrbi, svoje težave in kdaj pa kdaj tudi priznati, da smo samo ljudje in da nečesa ne zmoremo, to predamo na njegova ramena in vse se lepo reši.
Od kar delam to tako, sem veliko bolj mirna in srečna.
To bo verjetno spodbudilo marsikatero pikro, ampak tako je. Naj vsak poskusi, pa bo videl.
Irena1; to je za vse, ki želijo, kdor ne želi naj ignorira. Je pa vse energija in zakaj ne bi izkoristli pravo kozmično energijo v pravo smer.
Mogoče ti ne rabiš orientacije oz. programa, ker si dovolj odprta in se enostavno predaš Bogu; drugim pa to povzroča preglavice; to je ravno tako, kot eni delajo pecivo po občutku in ne tehtajo sestavim, drugi pa…
Skratka jaz sem odprta za vse takšne duhovne vsebine, pripomočke, ki nam je cilj delo na sebi s tem pa boljši in lažji jutri, sodim pa ne - sploh pa ne stvari, katere ne poznam.
Jaz sem to ponudila vsem, ki to želijo, se še enkrat opravičujem, ker ne spada v to rubriko, ampak je bilo izrečeno le dobronamerno. Ni pa moj namen prepričevat kogarkoli ali spreobračat in Irena1 resnično upam, da se sedaj razumeva!
Vse dobro vsem!
Barbi, mogoče sem res “zadaj”, ampak tvojega pisma sploh ne razumem.
Vedno se zatečem pod Božje varstvo. Tako enostavno je. Bog mi zmeraj nakaže pravo pot. Včasih ima kakšen ovinek preveč, na koncu se pa zmeraj izide. Želim vam lep advent, kmalu se bomo pa veselili Rojstva.
Jaz se tud vedno obrnem na Boga, Angele in odkar to počnem je bistveno drugače. Bistveno pa je, da kar želimo, da usmerimo energijo oz. prošnjo v “tukaj in sedaj” in, kot, da je že to kar želimo v našem življenju, ker pospešimo tok, drugače pa postavljamo vse v nedefinirano prihodnost, torej se zgodi “enkrat.”
Lep preostanek večera!
Ja, jaz se enostavno predam Jezusu, da me vodi.
Čist enostavno je, ko se odpreš.
Jaz pa mislim, da ni pošteno prelagati odgovornosti na druge, še najmanj na bogove in energije. Jaz se zanašam nase. Lahko pomaga, ne pa se na to zanašat, ni fer.
Barbi, Pika in Irena1, pa saj vse ve delate popolnoma identične stvari, le vsaka jih imenuje po svoje. To je moje mnenje, ker sem spoznala obe plati…
Pozdravljena dekleta!
Te dni sem imela internetni mrk in bolno hčer (gre lepo skupaj). Tako sem danes dočakala kar nekaj “čtiva” na Sašinem blogu.
Hvala Saša, da si načela temo varne vožnje! Še posebno pred prazniki je potrebno takole ozaveščanje. Telefoniranje v avtu se marsikomu zdi nekaj običajnega in je prepričan, da je temu kos. Dokler se ti ne zgodi…
Budni za volanom, pozorni na prehodih in tudi sicer!!
Barbi, Irena1, Pika, se strinjam, čas, ki je pred nami, je poseben in zelo dragocen. Naj ga vsak doživi na njemu najboljši način. Mojcica, mislim, da se strinjamo, da je vsak odgovoren za svoja dejanja in odločitve. Tudi za to, komu zaupamo, verjamemo in kam usmerjamo svoje misli.
Lep pozdrav vsem!
Mojčica, ne prelagam odgovornosti na druge. Delam maksimalno, samo voditi se pustim.
Do tega sem prišla v nekem trenutku že zdavnaj, ko sem svojega bremena enostavno nisem več zmogla. Ne fizično ne psihično. V nekem trenutku sem se zlomila in prosila za pomoč, nekako tako: Ne morem več, dragi Jezus, pomagaj mi. Bilo je seveda bolj dramatično, kot tu zdaj izgleda.
Nato so stvari počasi začele rasti in se stopnjevati.
Potrditev sem dobila nato tudi, ko sem enkrat na radiu Ognjišče poslušala eno sestro, ki je povedala, da dela popolnoma isto kot sedaj jaz.
Včasih so nam stvari enostavno pretežke, moramo se zlomiti, da gremo lahko spet od začetka. Nekateri takrat pristanejo na psihitriji, drugi pri Bogu.
Jaz sem, hvala Bogu, pristala pri Bogu,
Irena1, vseeno bi te malce korigirala, ker si me s svojim zapisom malce zbodla. Če pristaneš na psihiatriji, ni nič sramotnega in to prav tako ne pomeni, da je s tabo, kaj narobe. Tudi ljudje, ki verujejo, so že kdaj pristali na psihiatriji, ker druge možnosti ni bilo. Na psihiatriji se znajdejo tako verujoči kot neverujoči. Samo toliko. Ne maram stigme…
Napisala bi točno tako kot Irena1.
Lep, mrzel pozdrav!
Janja B., nisem mislila dobesedno in nič slabega o ničemur. Hotela sem poudariti, da pristaneš na tleh, se ti utrga, se ne znajdeš, vidiš vse črno, si brez izhoda, v vsem in vseh vidiš zaroto, skratka, ne znajdeš se, ne znaš si pomagati etc.
Dobesedno lahko postaneš psihični bolnik, brezdomec ali, Bog ne daj, si še kaj hujšega narediš.
Verjemi, imam velike tovrstne izkušnje, v družini smo veliko od navedenega dali skozi. Se prebijali na vse mogoče načine, iskali rešitve, dokler nismo našli Boga.
Nato pač priznaš: Bog, Jezus, ne morem več. Preveč si mi naložil. Pomagaj mi, odvzemi mi del bremena. Pomagaj mi ga nositi. Vodi me sleherni trenutek, vsak dan, naj se zgodi Tvoja volja.
Moj dodatek pa je še: Jaz lahko naredim vse, kar je v moji moči, fizično delam na vso moč, Jezus vodi me, utiraj mi pot. Poskrbi zame, da se ne bom izgubila v vsem tem.
In deluje.
Vse lepo vam vsem skupaj želim.
Pozdravljene!!
Bog je, ga ni? Moram reči, da sem imela glede tega vedno zmedene občutke. Kako ne, k verouku sem hodila, oče pa je govoril drugače. Metal naprej, da so vse fari krivi…. In kaj se naj je motalo po moji glavi, majhni punčki???
In moja vera je šla naprej bolj tako, tako. Ko sem bila v stiski, sem malo pomolila, verovala pa resnično nikoli. Kolikor je bilo ene mržnje iz strani očeta, prepirov- pomislim, da drugače udi ni moglo biti.
No, potem pa se je pred dvema letoma v moji družini zgodil vulkan najvišje možne stopnje. Mož me je varal s sodelavko!! Dva otroka. En kup kredita. Smisel vsega se je v trenutku zrušil. Kaj sedaj!!?? 10 dni nisem spala ne podnevi, ne ponoči. Jok, bolelo me je vse. Srce, duša, vsak del telesa je jokal. Gledala sem otroka, odsotnega moža, ki sploh ni slutil, kaj vse sem izvedela. Meglilo se mi je pred očmi. Šok, šok, šok. Ne, ne bom zmogla, ne upam si, naj grem, naj ostanem, naj vse pustim. Prijatelji, za katere sem mislila, da jih imam, pametni eni bolj kot drugi. Ko sem padla na 47 kg, ko sem komaj se prebiljala iz dneva v dan, ko nisem videla izhoda, ko se nisem znala ceniti, ljubiti ne sebe, ne več otrok, svojega varnega zavetja… Preblisk!! Nihče ni vreden mene, da me uniči. Andreja, tu si, vredna si, močna si. Bog pomagaj mi, višja sila, ki si nekje nad nami, pomagaj mi. Brala sem duhovne knjige, sestavila sem se, cela družina se je po odhodu in prihodu nazaj nekako našla. In jaz se cenim vsak dan bolj. Cenim preproste trenutke, se jih veselim, rada imam, ko mi ponoči mož stitne dlan, me objame in zaspiva pod toplo odejo. Ko moja otroka prideta k meni, ko me do konca razjezita, pa rečeta, joj, mami tako te imam rad. ti si moja najlepša mamica na svetu. Nisi huda!!?? Oči, a si moj, me imaš rad? vsi se imamo radi.
Kaj je prava pot? To, da smo skupaj? Da sem začela zaupati vsak dan bolj višji sili, da je nekaj nad nami, ki nam pomaga, ki nas vodi, nas preoblikuje!! In če pogledam nazaj, so se v mojem življenju pojavili ljudje, ki jih prej nisem poznala, ki so mi pomagalai preživeti. Nekateri so odšli, prišli so pa pomembni. In če malo pomislim, od kje so se našli? Nekdo jih je poslal v moje življenje, da premagam sebe, ovire, da se spremenim najprej jaz, se vzljubim, odpustim vsem, na katere sem se jezila. Sedaj sem zadovoljna vsak dan bolj. Ne čutim več močne želje kupiti večje stanovanje, kaj vse ustvariti, se zapufati do konca, biti živčen… Želim samo živeti, biti mirna, srečna, si zaupati. Najprej sebi, imeti rada, vedeti kdo sem in vse ostalo pride samo. Včasih je peklensko težko, ko mislim, ne, ne morem več, ima smisel se truditi, pozabiti preteklost in iti naprej, pa potem spet najdem smisel… To so stopnice v mojem življenju, ki mi pomagajo, da se kalim, postajam vsak dan boljša, mirnejša. In bog je, ga ni? Nekaj je, jaz verjamem, da je nekdo, ki nam pomaga in zaupam višji sili, ker z njeno pomočjo sem tukaj, pišem tukaj, sem se pobrala in sem močnejša kot kdajkoli.
lp, Andreja
Tudi jaz verjamem v Univerzum, Višjo silo… Jaz dopuščam možnost, da vsak verjame v tisto, kar pač želi verjeti. Tu ni univerzalne in ekskluzivne resnice. S svojim vpisom sem želela samo povedati, da se bolezen zgodi tudi in kljub temu, da prosiš Višjo silo za pomoč. Zboli lahko prav vsak; tisti, ki ne verjame in tudi tisti, ki prosi za pomoč. Irena1, tebi res ni bilo potrebno iti v bolnišnico, dobila si pomoč in vero vase. Pri moji zelo ljubi osebi pa je bila kljub močni veri, kljub neštetim prošnjam, hospitalizacija neizbežna. Zakaj? Ker je bila to preizkušnja, izredno pomembna življenska preizkušnja. Pa ne samo za to osebo, ampak za vse nas, ki smo ji bili blizu. Začeli smo se zavedati določenih stvari v življenju, ki so se nam prej zdele samoumevne. Vsi smo stopili skupaj in eden drugemu smo pomagali in morali smo se soočiti tudi s stigmo psihiatrije. To niso bili lepi časi, pa vendar smo vsi skupaj Univerzumu hvaležni za to preizkušnjo, ker nas je obogatila in nas naredila močnejše. Sem pa v tem času, ko sem hodila na obisk na psihiatrijo, videla, da je tam ogromno ljudi in tudi verujočih. S tem sem hotela samo povedati, da je lepo, da človek verjame, vendar prošnja in verovanje žal ni dovolj. Tukaj je ogromno dejavnikov, ki vplivajo na potek hudih bolezni. Ni samo stres vzrok za psihične bolezni, tukaj je veliko več, vendar to bi pa bilo že za drugo temo.
Lep dan vsem skupaj!
Živi in pusti živeti. Saša tvoja pozitivnost in ljubezen do življenja te drži pokonci. Okrog sebe imaš prave osebe, ki ti stojijo ob strani. Rumeni tisk kar kliče po hrani, žal kruto piše o tistem kar ni resnica. Življenje je prekratko, da bi se sekirala. Živi in pusti živeti..
Najprej, hvala Saša, da imamo ta blog in oprosti, da pišemo o vsem drugem, samo o temi, ki si jo ti zastavila, ne.
Andreja, globoko me ja ganila tvoja zgodba. Hvala, da si jo podelila z nami.
Janja B. - veš, tudi moj mož je bil tako na tleh, da je teden dni ležal v postelji in mislil, da je Jezus kot dojenček. Še prej je obiskal neko kao vedeževalko, ki mu je dala nek talisman. Teden dni se je premetaval, nič jedel, nič pil in klical njeno ime. Ko se je spet pojavila (sama, brez da bi je kaj obvestili ali klicali) in še preden je potrkala na vrata, se je zbudil iz svojega sna in jo klical, vedel je, da je pred vrati. To so bili živalski glasovi. Nato je iz hiše znosil ven vse, kar je lahko, zažigal, poleg še denar in kartice.
To so bili grozni časi, trpeli smo vsi nepopisno, pa nisem iskala zdravnika, ampak duhovnika. En mlad duhovnik je delal z njim non-stop, pojavil se je pri nas bolj po naključju, nato pa postal pravi psihoterapevt. Mož ga je moril, na primer, da je vsaka travica duša, ki moli iz zemlje. In podobno, on mu je potrpežljivo ure in ure razlagal, da temu ni tako, da je to prav in ono ne.
Pobrali smo se, hišo večkrat blagoslovili in še kaj več naredili.
To je bilo pred 15 leti. Danes je mož povsem ozdravljen.
Na psihiatrijo pa nisem niti pomislila, ker sem bila tam večkrat na obisku pri svoji teti in videla marsikaj. Ven je prišla takšna, da je šla pri 45. letih samo še na zaprti oddelek enega od slovenskih domov, danes pa je, žal, že pokojna.
Ne, ni mi treba nikakršnih osebnih računov polagat, samo na jetra mi gre, ker piše o vsem mogočen in moralizira kot kašen kardinal, tisto kar pa bi lahko povedala pa daje popolnoma na stranski tir. Če se že dela neko odprto osebno, ni treba da je odrpta samo tam, kjer je vse lepo in poleg tega daje občutek slabe vesti vsem tistim, ki pač nismo njenega kopita in nismo tako zelo verni, da bi noč in dan viseli v cerkvi in razmetavali denar v cerkvene puščice. Jasno, ona nese v cerkev, mi davkolačevalci pa v njen žep… Jasno, nekaj otrok in živiš na tuj račun. Pa nič osebnega, samo svoje mnenje. Saj domnevam, da je blog odprt za vsa mnenja a ne?? A je spet mogoče samo za tista, ki so po merilu avtorja?! Kar se pa telefona tiče, pa ja, tudi jaz sem že dobila kazen… Jah, tko no, vsaka šola nekaj stane. Me pa veseli, da si je tudi Saška kupila slušalko, ker je s tem varnost zanjo in za vse ostale v prometu res večja. Pa lep pozdrav…L
ojej!
Hmmmm, ampak tisto, kar nas zmoti pri drugih imamo ravno MI tam “lapsus” in šibko točko…
Kdo si ti, Lidija, da bi tebi in vesoljni Sloveniji Saša morala polagati račune in razgrinjati svoje življenje do potankosti?
Odkrij se, napiši svoj naslov, pa da vidimo, kaj lahko kdo o tebi izbezlja ali pa si kar izmisli. Kar je najpogosteje.
Misliš, da je tako enostavno biti javna oseba? Mar res ne vidiš, kako je to težko? Postavi se v Sašino vlogo, pa malo razmisli.
Jaz se večkrat postavljam v njeno vlogo …. in pomislim: PA KAKO JE LAHKO TAKO DOBRA!!! Nič je ne zlomi (no, vsaj na zunaj), nič/nihče je ne zmede, vedno preseneti…
Saša, ta stavek:- “Sasa | 20. december 2009 ob 14:35 :Ne, nisem noseča…” - pa razoroži še tako močnega sovražnika!
Upam, da si tako močna tudi takrat, ko ugasneš računalnik … Želim ti VSE najboljše, in vsem tvojim.
Tilnova gospa. Ja, ta je bila pa res dobra. Tudi sama sem razumela to - o domnevno noseči domnevno Tilnovi gospe - kot o neki drugi, ne Saši, po blogu pa da se bojda govori (s Sašine strani, tako sem razumela ta očitek), kot da je vse v najlepšem redu - predvidevam, da v njunem zakonu. In potem se kot Tilnova gospa oglasi tista, ki to v resnici je. Gospa Saša. Ha ha, fino ste jih, gospa Saša. Bravo.
Seveda je njegova gospa, če se pa ne moreta ločiti. Tu pa res ni nobene globlje logike.
ojla
Joj prejoj!
Ko berem zadnja mnenja se zamislim. Kaj je v vas ženske!!?? Kaj bi rade, da se Saša zlomi. Da propade. Da se zjoka, da prizna, da ne more več?!!!
Saša očitno je že dovolj pametna in močna. Ima otroke, zaradi katerih pa res ne more vreči puške v koruzo in obupati nad sabo. Izkušnja je njena. Kakšni so občutki pri taki situaciji ve samo tisti, ki je to dal čez.
Ženske, tu na tem svetu smo zatio, da si pomagamo, da nam je lažje, da se spodbujamo, ne pa mečemo kolena pod noge. Saša sama pri sebi ve, kaj in kako. Ona ve, kdo je, kaj dela, kako živi, kako misli v svojem srcu. Njen mož pa zase ve. Ali so celota, kot družina, ali ne, je njuna stvar. Mislite, da bo tukaj na dolgo in široko razpredala o tem??
Jaz jo cenim, jo spoštujem in vem, da moraš biti preklemansko močan, da zmagaš bitko s sabo. In vsaka čast ti Saša.
Sprašujem pa se, kaj je z vsemi tistimi, ki pišejo take nesramne in hudobne opazke. Nekaj hudo je narobe z vami. Mogoče ste nemočne pri sebi, pa se počutite slabo, ker je Saša močna. Vsak se mora obrniti vase in razmisliti, zakaj ga obdajajo takšni občutki.
A ni škoda? Božič se bliža, namesto, da bi nas obkrožale lepe misli, pa tole.
lepo se imejte, Andreja
http://www.dnevnik.si/debate/komentarji/1042325800
Pozdravljene punce!
Malo po pomoti sem zašla na tale blog, ga malce pregledala in prišla do spoznanja. Saša nisi lepa le na zunaj, največja tvoja lepota in moč sta v notranjosti. Vesela sem, da imamo tako plementite ženske, kajti le tako lahko dobro premaga zlo. Preprična sem, da boš s pomočjo tvojih petih sončkov premagala sivino, ki te obdaja in zapomni si, za nikogar v življenju se ni vredno zlomiti. Vsak v življenju pade (npr. tako kot ga Lidija, samo, da tega še ne ve). Vsak ima črne plati v svojem življenju…….NI POMEMBNO KOLIKOKRAT V ŽIVLJENJU PADEMO, POMEMBNO JE LE KOLIKOKRAT SE POBEREMO! Kajti, draga Saša, usoden je le zadnji padec! Zapomni si to, dvigni glavo, nič nisi zakrivila, bodi močna, ponosna Tilnova gospa. Nikomur nisi dolžna polagati računv, le sebi. Verjemi vase, svojo pot in ljubi sebe in svoje sončke v katerih boš našla moč. Ob tej priliki želim tebi in vsem tvojim mirne praznike in optimizma poln prehod v Novo leto. Občudujem te tako kot prenekatere tvoje prijateljice s katerimi tu deliš misli. Nekatere pa imajo probleme same s seboj in ni niti pametno zgubljati časa za branje njihovih pripomb.
Pa srečno vsem
Jana