Pride tako, da se zvečer spravim pred računalnik, misleč, da bom usula ploho besed, pa ni nič. Začnem, pa zbrišem. Še enkrat začnem, pa spet zbrišem. In tako nekako se mi dogaja že kakšnih deset dni. Res je, da sem vidno utrujena od vsega letanja čez dan, res je, da me ljudje sprašujejo, če imam seneni nahod, ker imam tako rdeče oči. Seveda nimam senenega nahoda, le kakšne dve leti in pol se že nisem naspala… A vse to pač ni izgovor, da bi ne mogla napisati česa vsaj približno pametnega. Hja, pa vendar ne gre. O politiki se mi ne ljubi pisati, pa še takoj jih vsaj trideset plane name, češ, da ne razmišljam prav. O možu in otrokih sem se že malo naveličala, pravzaprav nočem, da je to edina moja tema, o povojnih pobojih raje ne bom, je pretežka tema, o kakšnem filmu v kinu ne morem, ker tam nisem že zelo dolgo nisem bila, o vrtnarjenju ne vem toliko, da bi lahko komu solila pamet… Eh, mislim, da si grem tale hip kar malo na živce in bo še najboljše, da grem kar spat. Jutri je pa nov dan in se ga že prav veselim. Ah, pa velika sreča je tudi, da so otroci končno kar zdravi, da imamo lepo dnevno in jedilnico, da ima Manca v nedeljo birmo, da imam zobozdravnika šele jeseni, da so mi že skoraj prav moje “prednosečnostne” kavbojke, da imam rada moža, da nam je ostalo ogromno drv za prihodnjo zimo, da drevje cveti, da …
…da sem ravno pravi trenutek “našla” tole:
Daj mi dobro prebavo, Gospod,
pa tudi kaj, kar bom imel prebaviti.
Daj mi telesno zdravje,
pomagaj mi, da ga, kolikor je mogoče, ohranim.
Daj mi sveto dušo, Gospod, usmejeno v lepoto in čistost,
tako da se ne bo zgražala, ko bo videla greh,
ampak bo pomagala popraviti položaj.
Daj mi dušo, ki ne bo poznala dolgočasja,
vzdihovanja in stokanja.
Ne daj, da bi si delal preveč skrbi,
s to nadležno rečjo, ke se ji pravi “jaz”.
Gospod, daj mi smisel za humor,
da bom znal nekaj potegniti iz življenja
in pomagati, da bo tudi drugim v korist.
Amen.
sv. Tomaž More
Saša.
Pridi k nam na obisk v Stockholm.
Naredimo s tabo en lep pogovorni večer, srečaš svoje slovenske rojake na Švedskem in potem lahko o nas še in še pišeš :))).
Krasno napisano. Tudi če se tebi zdi, da nimaš kaj napisati, je vedno prijetno brati tvoja razmišljanja. Saj smo vsi enkrat bolj, drugič manj navdahnjeni. Sem se pa tudi sama po tem zahvalila za tisto, kar imam. Hvala, da si me “opomnila” na to.
Lep dan.
V oddajah Ljubo doma si res super!!! Sem jih gledala preko neta. In res imaš lepo doma!
Pozdravljena Saša!
Zakaj bi pa vedno moralo biti vedno vse popolno? Vse prevečkrat namreč ne želimo pokazati svoje šibkosti, da nam pa včasih tudi ne gre, kot bi hoteli, da smo utrujeni, brez navdiha… Zakaj bi pa morala biti vedno v pogonu in vsem všečna? Ko bi le znali živeti bolj umirjeno, današnji tempo je vse preveč hiter. Zakaj si včasih ne bi dovolili tudi polenariti? Ker bodo potem sosedje s prstom kazali na nas? Res ne vem, zakaj se toliko obremenjujemo…
Saša, mimogrede- krasno so ti uredili doma!!!! Ma same pohvale.
Hej,Saša! Tudi jaz vem,kaj je blokada ustvarjanja;v srednješolskih letih sem neprestano kaj škrabljala po papirju,nikoli nisem bila brez ideje,kaj pisati…danes pa le sem in tja še kak verz!Če že dobim navdih,težko najdem čas,da ga zapišem.Mimogrede,pravkar prebolevamo angine,pa viroze;dobra si,da tole daješ čez trojno-meni že pri enem malem bolniku zmanjkuje energije! Ahem,če boš sprejela Jerčino vabilo,pomisli kaj tudi name! In hejsan tebi,Jerca;ali veš,kaj je lyckans ost?Ja to,da lahko živiš tam gori,v deželi polnočnega sonca! ;)
Hja.
Dežela polnočnega sonca že, ampak ne pozabi, da imamo tudi Zimo. Doooolgo in temno!
:)
Zimo z veliko začetnico,eh? Tako ta pravo,z veliko snega,in Severnim sijem na nebu? Vau,magija! ;}
Saša, temu o čem govoriš se pravi izgorelost. Nisi prva in ne edina, in le priznati si je včasih treba, da nismo (večkratne mame) vsemogoče. Tudi mi smo le ljudje. In kolikor berem, se ti je v zadnjem času fuuulll dogajalo. Vsa snemanja, intrevjuji, pa mojstri, pa stres, če bodo vsi zadovoljni, pa da še za vesoljno Slovenijo vse izpade kot treba, pa da ti zgledaš kot treba, pa otroci, pa šola, pa seveda boooleeezniii, ki jim ni konca.
Veš, dobro vem o čem govoriš. Ampak na koncu vsakega tunela je luč in včasih ti samo misel na jutranjo kavo, popito v miru z možekom da energije za lep začetek dneva….
Evo, pa sem navdihnjena, ha ha ha
Kako res je vse, kar si napisala… Smrk, smrk, sem se kar malo zasmilila sama sebi. Hvala za tole.
Ker se premalokrat zahvalimo za vse kar “imamo”, sem se odločila s seboj nositi droben lep kamenček. Imenujem ga kamenček zahvale. Kadarkoli ga zagledam ,
pomislim: kako lep dan, hvala za sonček, hvala za dobro kosilo, hvala za avto, hvala za prijatelje,…. vse kar nas obkroža - je lepo. Zavedamo se pa ne, zato ker nam je to samoumevno, da tako mora biti. Pa ni res. Vse lahko tudi v trenutku izgubimo. Zato se zavedajmo, da nam je v resnici - l e p o .
Naj bo tako tudi vnaprej. Bodimo sončki…
lp