V teh dneh sodijo Fritzlu…
Sploh ne najdem besed… Razmišljam pa, kaj neki mora biti z nekom, da lahko stori silo svojemu otroku. Pa menda tako iztirjeni niso samo moški, ampak tudi ženske, mamice… Ne, te si te lepe besede sploh ne zaslužijo.
Pravijo, da je potrebno razumeti. Da imajo tisti, z groznim otroštvom, na odrasla leta hude težave. Verjamem. Ampak za svoja dejanja smo odgovorni sami, ne pa da se izgovarjamo na dogodke izpred let. Vsaj za takšna dejanja, kot je storiti otroku silo.
Ko pogledam v zaupljive oči svoje male dveletnice in se spomnim na grozljiva poročila, sem zbegana. Ne najdem ne besed, ne opravičila. Gnusobe. Čeprav vem, da se ne sme soditi, da ima vsakdo svoje vzgibe za določena ravnanja, tega ne morem in ne želim razumeti.
Seveda se razmišljajočemu človeku postavljajo v teh primerih, ki jih je na žalost vedno več, mnoga vprašanja. Kdaj človek postane zver, ali so za to potrebne okoliščine (vojna maščevanja…, odgovor na nasilje nad lastno družino..), ali to obstaja v človeku in nekoč realizira (poboji v srednjih šolah…) Meni osebno, ki živim v ljubezni in miru se pojavlja strah pred nasiljem v sanjah in podzavestno se tega bojim najbolj od vsega v mojem življenju. Kako to premagati? Z obsojanjem teh zločinov, s sprijaznjenjem, da tako pač je in ne moreš nič narediti ali kaj drugega? Da preprosto ignoriraš vse te zločine, ki se dogajajo, ker smo mi tukaj v tem trenutku srečni? Ali odpuščati, kot narekuje krščanska vera? To so vprašanja, na katera enostavno ne veš odgovorov, vsaj jaz si ne morem odgovorit, zato me tlači mora. nekateri pa te nočne more doživljajo v svojem življenju in tako se grška tragedija ponavlja vedno znova. Prav je Saša, da opozarjaš na takšne dogodke, čeprav so daleč od tebe. Kaj lahko sami naredimo? Širimo pozitivnega duha in ljubezen do bližnjih.
Ja grozno res. Najbolj me je pa razjezilo da se skozi celo sojenje skriva za neko modro mapo. Ma kar je naredu je naredu in nobena mapa ga ne more skriti.
Grozljivo, temačno, … Že ko razmišljam o tem me spreleti srh, do konca izprijeno, poteptana otroška srca, jok, prošnje usmiljenja, nemoč. Meni se zdi že nepojemljivo, da mlada mamica zapusti 2 majhna otroka, zaradi ljubezni oz .razmerja z drugim moškim. To se je pred kratkim zgodilo v mojem sorodstvu. Neme otroške oči vprašujoče gledajo, zakaj mamice ni, zakaj naju ne mara? Razumeti? Kako?
Stari pokvarjenec bo tudi poroto nadmudril.
Zdaj je vse priznal in se bridko pokesal, ker je slišal hčerino pričanje, kot, da ga prej ni 24 let poslušal. Zdaj bi rad postal tudi uboga žrtev, ker ga je mama v otroštvu menda preveč tepla …
Pa še psihiater je baje dal mnenje, da je resno duševno bolan.
Končal bo na odprtem oddelku kakšne psihiatrične bolnice in nič mu ne bo falilo.
So stvari, ki so preprosto gnusne in ta človek je gnusen. Je pa tudi res, da je moten in je stvari dojemal drugače, kot je bilo v resnici. Pa ga ne zagovarjam, sodi pod ključ, na pomirjevala in upam srčno upam, da bo nekdo stran vrgel ključ in ga nikoli več našel.
On je moten - to je jasno, pa vendar, mene moti to, da je nekaznova njegova žena, ki na j ne bi nič vedela! To je nezaslišano, pa saj je to popolnoma nemogoče. Mislim, da je sokriva, saj ni nič naredila, da bi pošast ustavila.
Seveda je moten, kaj bo pa drugega. Vprašanje je samo koliko je moten.
Občutek imam, da je še vseeno bolj brihten kot sodniki in tisti psiho-vrači, ki ga opazujejo.
Lepo jih je prinesel okrog, do smrti se bo na državni strošek izležaval v bolnici, se sprehajal po kakšnem lepem parkecu in užival na sončku - skratka vip tretma.
Edina pravična kazen za njega bi bila dosmrtna čorka v kevdru.
Glede žene tudi mene čudi, da jo je kar tako odnesla. Velik del odgovornosti nosi tudi tisti,ki stvari ve, pa nič ne naredi. Tudi če ni soudeležen. Nič storiti je tudi greh! In res ne verjamem, da ni vsaj slutila…
Saša, na tem svetu je več dobrega kot slabega le to smolo imamo, da se o tem ne piše.