Vikende imamo radi. Ker sama nikoli nisem bila zares redno zaposlena, kar nekako nisem čisto dobro vedela, česa se pri vikendih ljudje tako zelo veselijo. No, zdaj pa, ko imam dva šoloobvezna otroka in enega v vrtcu, mi je bolj jasno. Že jutro se začne drugače, na kakšen deževen dan si damo duška in se valjamo v pižamah do kosila….
Seveda pa imamo raje lepo vreme, ko nas sonček zvabi iz hiše. Včasih, ko smo živeli v bloku, je bil odhod iz stanovanja pravi projekt. Zdaj pa, ko imamo naravo pred hišo, je to čisto druga pesem. Začelo pa se nam je dogajati, da se nam nikamor več ni ljubilo. »Kaj pa bi hodili drugam, ko imamo vse doma…« je bil večkrat izgovor. In čeprav sva z možem zapečkarja, naju neka žilica vendarle velikokrat zvabi od doma, malo pogledat naokoli…. Tako je ta »svežepriseljenska« kriza je minila in zdaj se prav radi kam odpeljemo. Izbiramo pa seveda takšne kraje, kjer ni astronomskih vstopnin, kjer kava z rogljičkom ne stane premoženja in kjer ne gledajo grdo, če se naokoli podijo majhni otroci. Pozimi ni prav dosti takšnih kotičkov, poleti pa nas vleče v bolj hribovite kraje, pa k kašni vodi…tudi če si malico vzamemo kar s seboj, saj je v kakšnih bolj finih restavracijah kosilo za veliko družino prehud strošek.
Ponavadi ljudje tarnamo, ko dežuje. Pa ravno za vikend…. Jaz pa sem opazila, kako nam dež upočasni ritem, nas umiri in zbliža. Ko dežuje, odpade vse hitenje oblačenja, zajtrkovanja, odpravljanja od doma…. Takrat se jutro zavleče v poldne, kosilo na pozno popoldne, vmes malo počivamo, se valjamo po postelji ali igramo kakšno družabno igro. Imamo čas za pogovor, za objeme, no, včasih tudi za pospravljanje….No, čeprav slednjega nihče ne mara preveč in se takrat vsi potegujemo za mesto varuške najmanjše Polone….
Žal pa traja vikend le dva dneva. Niti ne cela, saj je nedelja zvečer ali pa že njeno popoldne rezervirano za pripravo na nov delovni teden, šolske naloge, kopanje, urejanje otroških krempeljčkov…a za nami je prijetno druženje in okrepljeni z novo močjo, ki jo črpamo v družini in zavestjo, da si bomo tudi v naslednjih napornih dneh stali ob strani, je vse lažje…
Kult, rubrika Vikend
Redno berem tvoj blog, naj bo še pogostejši.
Tudi jaz vsak dan pokukam,če je kaj novega.Tale zapis pa,kot bi ga jaz pisala,jap če dežuje nimaš prav nič slabe vesti,če se valjaš po sedežni,kakšno stvar skupaj narediš,spečeš ali razlagaš matematiko najstarejšemu.
Decimalna števila sme osvežila,zdaj je na vrsti geometrija,jupi!
Joj, jaz pa nimam otrok,ampak sem prav takšna.Včasih si prav želim takšen turoben vikend,da imam izgovor,da lahko poležavam in seveda dobro jem.Si pa predstavljam enkrat v prihodnosti družino,ki jo bom kar okužila s to mojo razvado.Ja pa tudi jaz pogrešam teh vaših blogov in da veste sem v službi že vsem raztrobla o tej vaši strani in kadar je nova tema me klepetmo in klepetamo…
Hej, super! Bom poskusila biti bolj pridna. Saj sem po 20 letih v medijih kot šolarček s temle blogom….sploh ne vem, kako naj se obrnem, da ga bo še kdo našel. Zato je takšna trobilna akcija več kot dobrodošla!!!
Hali-nauči me, kako naj te dam med znance s sosednjega bloga? Pa še Natašo, pa Sašo, Saško…..
He he he,bom poskusila razložit,čeprav sem jaz pr računalniku bolj samojed,ups samouk :-).
Mislim,da kar enostavno skopiraš tole http://hali.blog.siol.net/ in vse ostale povezave v rubriko znanci iz sosednjaga bloga (meni s eodpre ena tabelc ain potem vpisujem naslove in imena). Mogoče ti bo kdo še bolje razložil :-)
Obožujem poležavanje ob deževnih dneh. Tisti, ki si je izmislil kavč, pa volneno dekico, pa čajček, jah tistega bi kušnila na sredino ksihta!