Zadnjič enkrat je bila moja gostja na radiu magistra filozofije Ester Fabiani, hudo zanimiva ženska, ki se že vrsto let ukvarja s t.i. bullyingom, to je medvrstniško nasilje. In me je prav šokirala z nekaterimi ugotovitvami.
Ko sošolci drug drugega zbadajo, se nam zdi, da je to čisto nekaj navadnega. Ker so otroci pač takšni in da nekateri lažje, drugi pa pač malo težje prenašajo šale na svoj račun. In da največkrat to samo od sebe mine, mali ljudje postanejo veliki in pozabijo na dogodke v šoli. Pa ni čisto tako. Sploh ni tako!
Medvrstniško nasilje je namreč nekaj, kar globoko zaznamuje otrokovo dušo. In ima prav posebno strukturo, svoje zakonitosti in zelo hude posledice. S pismom se je oglasila poslušalka, ki je napisala, da ji je takšno”otroško” nasilje uničilo življenje. Nikdar si ni opomogla od zbadljivk sošolca, ki ji je kar nekaj let rušil njeno samopodobo. Še danes, odrasla ženska,lahko živi in preživi samo s pomočjo zdravil. Ali pa primer znanke, ki je začela opažati, da je njena hčerka kar naenkrat čisto drugačna-ni se več smejala, nobene otroške radoživosti ni bilo v njej, zapirala se je sama vase… Ko je ta moja znanka ugotovila, v čem je pravzaprav težava, je šla v šolo, k razredničarki, pa celo k ravnateljici… A ker je deklica, ki je izvajala nasilje, prihajala iz ugledne in urejene družine, ni ukrepal nihče. Dokler se ni znanka odločila in svojo hčerko prepisala v drugo šolo. Zdaj se spet smeji, je vesel in radoživ otrok. Lahko pa bi se ta zgodba končala drugače. Tako kot verjetno tisoče le-teh, ker starši ne opazimo, ker si mislimo, da bo pač minilo ali pa zamahnemo z roko, češ, saj to ni nič. Pa je. Namreč-znanstveno je dokazano, da se pri otroku, nad katerim se izvaja nasilje, celo možgani razvijajo drugače, kot bi se sicer. Posledice za vse življenje, torej.
Bom Ester pozvala, da se oglasi na blogu in kaj bolj strokovno napiše. O tem je potrebno govoriti. In ukrepati!
Sama sem to doživela, odgovor odgovornih oziroma tistih, ki naj bi me zaščitili je bil se bodo otroci že sami zmenili.
Razmišljam o tem, zakaj se mi je to zgodilo? Odgovor pa najdem v pomankajnju samozavesti, o tem, da se dam hitro sprovocirati… Ne vidim rešitve v tem, da se o tem govori in pogovarja, saj pogovarjamo se tudi na kavi kaj ne? Takega otroka je potrebno naučiti samozavesti, pogldeati, kaj se z revežem dogaja doma, mu dati rešitve… Ne pa da so pobalini zaščiteni, ker imajo težke razmere doma… Mar ne bi morali oni nositi posledic? Nasilje je nasilje in ja bo kaznovan tisti, ki ga izvaja. Resnično, ko danes gledam vse te majhne “srčke” si ne morem kaj, da ne bi pomislila, kako je bilo lahko v tako majhnih bitjih toliko zlobe.
Napiše se bullying. ;)
…ugledna in urejena družina… in kaj potem. Gospa je svojo hčer prepisala in dovolila, da si ta deklica izbere drugo žrtev. Začaran krog. Vsakemu problemu je treba priti do dna. Tudi sama sem v življenju naletela na take in drugačne probleme katerih vzrok so bili ”ugledni” ljudje. Zame smo vsi enaki. Kako bomo rešili ta problem, če enostavno pred njim zbežimo in lastnemu otroku pokažemo, da ga ne moremo ubraniti dugače kot, da se umaknemo. Postavimo se zase, svoje otroke in družbo. Joj, me je razkuril ta način reševanja problema. Kaj takega si odrasel človen ne bi smel dovoliti. Dovoliti, da nasilje lahko nekdo izvaja naprej, samo, da ni to moj otrok.
Hvala, tinca!
S tem razmišljanjem se pa ne strinjam. Vrašati se je potrebno, kako sploh nastane občutek žalosti, užaljenosti… Preberite si tale moj članek na Ventilatorju besed, ki govori ravno o verbalnem nasilju v šolah:
http://www.ventilatorbesed.com/?opcija=kom_clanki&oce=85&id=1303 .
Sicer ne vem, ali bo link aktiven, lahko ga pa skopirate in sledite povezavi…
Branka, ta moja znanka je poskusila vse, tudi s sestanki z drugimi starši, pa so vsi pokazali s prstom nanjo, češ, doma naj se vprašajo, kaj delajo z otrokom narobe, nas pa naj pustijo pri miru. In je pač rešila le svojega otroka.
Pred leti sem se odločila za raziskavo medvrstniškega nasilja v osnovni šoli, ki naj bi bila podlaga za mojo diplomsko nalogo. V anketi sem postavila konkretna vprašanja za otroke, ki so se dotikala fizičnega in psihičnega nasilja. Ko sem vprašanja pokazala priznani psihologinji na eni izmed fakultet, me je odpravila, da s takimi vprašanji izvajam nasilje nad otroki,. Tako rezultati nikoli niso bili objavljeni, bili pa so zelo zaskrbljujoči. Najlažje si je zatiskati oči. Nasilje se dogaja na vseh ravneh, samo videti ga moramo hoteti in pravočasno ukrepati. Ne si delati iluzij, raje se pogovarjajte z otroki, jim svetujte kaj storiti in bodite odprti, ko vidite, da se vam otroci hočejo zaupati.
Tudi tema današnjih šmarnic p. Brankota je ravno nasilje med otroki. Zanimivo razmišljanje, ki ni daleč od resnice.
Če se dobro spomnimo svojih mladih let, se je to dogajalo tudi takrat in se vedno bo. Posebno dekleta so prave mojstrice v izvajanju psihičnega nasilja. Danes starši mislimo, da bomo s tem ko se vtikamo v odnose med otroci kaj spremenili. Moje mnenje je, da ne.
Tatjana, umetnost je vedeti kdaj se vtakniti in kdaj ne. Najbolj narobe je razmišljati, da je to neke vrste šola za življenje in pogledati stran. Dobro je treba razmisliti in otroka poslušati, mu svetovati in če so stvari šle čez mejo ukrepati. Strinjam se s tabo, dekleta znajo biti veliko bolj nasilna s prefinjenimi očem nevidnimi oblikami nasilja, zato je treba biti še bolj pozoren. Moje izkušnje so, da ravno tiste, ki se ves čas prilizujejo učiteljem, jim kimajo in se smejčkajo znajo, ko učitelji odidejo iz razreda terorizirati ostale. Kdor se jim upre, ga izločijo iz skupine. Svoja dejanja pa znajo v vsakem trenutku zanikati in lagati, ko gledajo naravnost v oči. Težava je v tem, da manipulirajo s svojimi starši, ki jim slepo verjamejo in ne reagirajo na opozorila iz šole.
Tatjana!
Kako da ne moreš vplivati na odnose med otroki? Lahko, samo tiho ne smeš biti in pogledati malo globje, ne pa stran. JAz sem hrepenela, da bi me kdo zaščitil, pa me ni…
Tudi 30 let nazaj so se dogajale podobne stvari. Bila sem otrok s kmetov in v osnovno šolo sem hodila z otroki z blokov. Dostikrat so me zasmehovali češ da smrdim po gnoju. Zelo me je bolelo pa čeprav nisem nil smrdela… Mamame ni zaščitila, ker se ni upala in mi je vedno rekla naj potrpim.. Zdaj ko sem odrasla in ko gledam nazaj razumem današnjo mladino, ki doživljajo mnogo večje žalitve in celo pritiske. Svojim otrokom večkrat pravim, da mi morajo povedati, kadar pride do izsiljevanja, poniževanja… te stvari niso za zanemarjat saj imajo lahko včasih tudi usodne posledice.
Imam hčerko. Jopici je imela obešeno čez stol, pa je prišel mimo sošolec in dobesedno pljunil v jopico, pa pljunek malo razmatal z eno in drugo stranjo in šel lepo naprej. Hčerka je povedala učiteljici, ki pa ni nič reagirala. Hčerka me je prosila, da grem v šolo in se pomenim z učiteljico, ker češ drugi starši vedno povedo svoje, če se dogaja kaj takega…ja res bom šla v šolo, ker sem dobila občutek, da se bi lahko hčerka počutila ob tem manjvredno, ker se nisem potrudila za njo. Ja bom se, ker je tudi to za mene nasilje ! Naj povem, da je ta sošolec že znan nasilnež in da se z njim ukvarja ravnateljica, psihologinja…pa učinka žal ni. Starost je 9 let. Kaj menite vi bralci o tem ? Kako naj se vedem oz. reagiram ko grem v ponedeljek do učiteljice?
Kva se delaš ????
Ema, moraš povedati učiteljici kaj se je zgodilo. Povej, da se želiš skupaj z njo soočiti s tem fantom. Naj napiše opravičilo in ga prebere glasno pred celim razredom. Učiteljica naj naredi razredno uro, kjer naj sošolci in sošolke glasno povedo nasilnežu kako se počutijo, ko se spravlja na njih. Lahko tudi napišejo in preberejo. Naj se fant javno sooči, kaj povzroča njegovo nasilno vedenje. Ker so otroci stari šele 9 let, bo dovolj zapisana beseda lai en stavek. Če pa učiteljica ne bo nič reagirala, kar je seveda sramota, pa pojdi do psihologinje, ravnatelaj, samo, da stvar ne bo poniknila. Če zapiramo oči iz malega nasilneža zraste velik nasilnež!
Rozi, hvala tvoje besede so mi dale moč. Vse prevečkrat mislimo, da moramo potrpeti, sklanjati glavo…pred nasilneži…in to sliko prenašamo tudi na naše otroke, s tem pa jim dejansko kvarimo samopodobo.
Lidija, tvojega vprašanja pa žal ne razumem.
S tem, ko se odločimo izbrati neprijetna čustva, če nas nekdo zmerja, se odrečemo nadzoru nad lastnim življenjem. Rešitev problemov glede verbalnega nasilja vidim v tem, da se starši naučimo, kako v takšnih situacijah (ko nas nekdo zmerja, saj se to dogaja tudi znotraj družine) zavestno izbrati misli, ki nas vodijo do prijetnega občutka. Če mi žena reče, da sem kreten ali osel, lahko izberem naslednje misli:”Draga moja, to preprosto ni res. Res nisem nezmotljiv in naredim kakšno napako, ampak tvoje trditve pa niso resnične. Kljub temu se ne bom razburjal, saj se preveč cenim…” In takšne misli me ne bodo vodile k žalosti ali užaljenosti ali celo jezi, ampak bom najmanj ravnodušen. In s tem vzgledom bom to sposobnost zavestne izbire misli prenesel na svoje otroke, ki bodo v primeru verbalnega nasilja v šoli lahko ravnali enako.
Dokler pa vztrajamo pri trditvah, da verbalno nasilje mora povzročiti duševno bolečino, kar ni res, bomo težko rešili problem. Ker spreminjamo lahko samo sebe, druge pa veliko težje…
Kakšen bi bil odziv nasilneža, ki zmerja drugega otroka, če bi prejel naslednji odgovor:”Aha, ti me torej zmerjaš. To, kar govoriš ni res. Ampak kljub temu vem, da si v resnici dober človek in da me pravzaprav ne želiš prizadeti…no, saj me tudi ne moreš prizadeti…” Popolnoma se zavedam, da večina otrok nima te sposobnosti, vendar se je lahko nauči čisto vsak človek in tudi čisto vsak otrok. Strinjam se tudi s tem, da verbalno nasilje lahko pusti resne posledice v mladem človeku, vendar samo v primeru, če se človek sam tako odloči, pa čeprav na nezavedni ravni. Zato se mi zdi zelo dragoceno, da otroke naučimo resnice - da ne rabijo trpeti kljub temu, če doživljajo verbalno nasilje. Da imajo vedno možnost izbire in da so preveč dragoceni, da bi izbrali trplenje, če lahko izberejo prav prijetne občutke…
Biokmetovalec, zelo se strinjam s tvojim razmišljanjem in tudi sama se trudim v tej smeri. Na težave naletim pri otrokih.
Res je, da je učenje tovrstne spretnosti zanje zelo pomembno, bolj od pisanja in računanja, a kako jih učiti, usmerjati, jim pomagati? V mislih imam tako tiste, ki povzročajo nasilje, kot tiste, ki so ga deležni.
Pri vzgoji seješ, seješ in ne veš kaj bo zraslo. Večinoma bi radi hitre rezultate, če torej nekomu nekaj poveš petnajstkrat, bo to držalo!? Pa ne drži.
Lastne izkušnje otrok so lahko najbolj učinkovit poligon za učenje, a so mnogokrat preveč boleče in lahko povzročijo trdovratne posledice. Pri nasilju je že tako.
Otrok, ki je deležen nasilja v šoli lahko spremeni vedenje, kar je moč opaziti in ukrepati. Pri otroku, ki ima nasilje doma (tudi psihično) pa je težje.
Kako pravzaprav nastanejo nasilneži? Je to stvar genov, vzgoje, izkušenj… Gotovo vsak odrasel nosi odgovornost za svoja dejanja, ne glede na globje vzroke zanje. Otrok pa se napaja pri vzgojiteljih (to smo vsi, ki z otrokom gradimo odnos) in tukaj je po mojem nmenju ključ.
Nujno se mi zdi, da se najpomembnejši vzgojitelji otroka poznajo med seboj, da komunicirajo, si izmenjujejo mnenja izkušnje in se izobražujejo na temo vzgoje (ne glede na izkušnje in starost). To so starši, skrbniki, učitelji. Osebe, ki vsakodnevno preživijo več ur z otrokom. Vzgoji je potrebno posvečati več pozornosti. Ne čakat, da zrastejo!!!
Draga Ema, ukrepaj! Nujno! Pri svojem ortoku, da se z deklico pogovoriš o njenih občutkih, o tem, da dejanje ali mnenje njenega sošolca nima veze z njeno vrednostjo. Da vedenje tega sošolca kaže, da ima hude osebne težave, ki jih izraža na tak način. Da mu učitelji (psiholog, ravnatelj) gotovo želijo pomagat pa ne znajo, ne zmorejo…
Ukrepaj tudi v šoli. Ne z napadom, ampak s ciljem izboljšati odnose. Vprašaj učiteljico, kakšno ukrepanje se ji zdi primerno in kaj so ali bodo storili za poravnavo tega dejanja. To je stvar dogovora tvoje hčere in sošolca, pri čemer je učitelj (ali drug strokovni delavec šole) mediator. Vprašaj jo kakšna klima sicer vlada v razredu, kako se razumejo otroci med seboj, se spoštujejo si pomagajo?
V nekaterih primerih (in tvoj je tak, po mojem mnenju) bi stopila v kontakt tudi s starši tega dečka in jih prijazno vprašala, če vejo kakšne težave ima, da se tako vede. Morda se ti bodo opravičili in ti celo zaupali tegobe s katerimi se srečujejo pri vzgoji, morda ti bodo rekli kaj te briga. Vseeno, ostanita obe prijazno pokončni in ne kloniti pred nasilneži!
Nasilneži lahko nekatere zlomijo, lahko jih spremenijo v nove nasilneže (npr. maščevanje je tak primer), lahko pa ostanemo močni in pokončni v prijaznosti in dobrohotnosti!
Naučimo svoje otroke izbirati dobre misli in vedenja, ki vodijo do dobrih odnosov.
Menim, da veliko otrok doživlja nasilje. Od čisto otroških zadev do res hudih. Bistvo vsega je POGOVOR med starši in otroki. Pustimo, da nam otrok vse razloži skupaj s svojimi ČUSTVI. Mi pa ga nato le vodimo, da SAM najde odgovor, kako se bo odzival v primeru nasilja.
Pač, svet je tak, agresivnosti je veliko. Tudi odrasli smo dnevno tarča agresivnim posameznikom (v prometu, na delovnem mestu,…) in enostavno jih moramo “nadmudrit”.
Bodimo realni: treba je preživeti. A hkrati nikomur škodovati. Uporabljati psihološke prijeme in se ne pustiti manipulirati. Ni lahko, je pa izvedljivo.
Spoštujmo svoje otroke. Imejmo jih radi take kot so. Velikokrat jih pohvalimo, ker pohvala godi vsakemu.
Bodimo iskreni in odprti do vseh. Smo iskrenost in ljubezen odpirata poti do drugih. Saša rada te imam in te zeeeeeelo spoštujem. Vredna si in neponovljiva. ON te ima rad takšno kot si in samo ON te pozna v globino tvojega srca. Obilo sreče in Božje milosti na tvoji poti. Z mislimi in molitvijo sem s teboj.
Saša, jaz enako kot Tanja, kar pogumno naprej. Sreča je na strani pogumnih !
Ej, hvala!!!!!
Se pridružujem laru,bi pa povedala izkušnjo,dogodek,ki se je hvala Bogu srečno končal.Hčerka je morala nositi steznik že od prvega razreda.Seveda sem si vzela čas,učiteljico o tem obvestila,ker sem pričakovala,da ne bo enostavno s strani sošolcev.Do tretjega razreda je še zdržala-zbadljivke,žalitve,opazke…Nekega dne jo je sošolec še na poti domov zbadal…v tistem je vrgla torbo na tla in z njim “fizično “obračunala.Pač preseglo ji je,in od takrat je imela mir.Ta fant naj bi bil tudi iz urejene družine,ampak se je čez čas pokazalo ,da temu ni tako. To dejanje je videla učiteljica in moja sestra,ki jo je skoraj kap,da njeni hčerki pa nista taki…No skratka,o tem smo se pogovorili,hčerki sem odobravala to njeno reakcijo,istočasno pa sem jo opozorila,naj ji to ne pride v navado.Enako sem spet govirila z učiteljico,tako,da se je potrudila in razredno uro namenila tudi takim temam.