Moram pljunit.
Ženske, ki se odločijo, da ne bodo imele otrok in gradile kariero, so v današnji družbi toliko več vredne od tistih, ki se odločijo za otroke! Pa čeprav so slednje tiste, ki pravzaprav družbo ustvarjajo. Pa ne za svoj zaslužek, ravno nasprotno in z veliko odrekanja… In ker mame nimajo časa posvečati se svoji karieri, ki prinaša denar, bodo imele tudi »penzije« temu primerno nizke. V nasprotju z ženskami, ki imajo čas vlagati le vase in bodo tudi na stara leta imele bistveno višje pokojnine. Na račun naših otrok, ki bodo levji delež prispevkov plačevali zanje. Strinjam se in res sem prepričana, da bi moralo biti v politiki, v gospodarstvu…bistveno več žensk. Ker smo sposobne in drugačne od moških, zato bi družbi vtisnile novo dimenzijo s svojim načinom razmišljanja. Ampak, kje pa piše, da ne moreš aktivno vključevati se v družbo potem, ko tvoji mladički že malo zrasejo oz. lepo uskladiti svojega dela z družino??!! Poznam kar nekaj žensk, ki so uspešne, pa niso začele s kariero pri dvajsetih, takrat so rojevale, zdaj pa “razturajo” drugače.
Se strinjam, svobodna odločitev vsake ženske je (kmh, kje so pa tu moški?), ali bo imela otroke ali ne, ampak VREDNOTE v naši družbi so napačne. Kaj je na primer uspešnost? Vsakdo takoj pomisli na denar, oblast, status…. Pa ni nič od naštetega. Uspešnost je zgolj in samo notranje zadovoljstvo vsakega posameznika in njegov notranji mir. Ne glede na delo, ki ga opravlja, denar, kakšen avto vozi… Če vidimo žensko v kombiju, polnem otrok, si mislimo, joj, glej te norce, koliko jih je. Če pa vidimo žensko za volanom pregrešno dragega avtomobila, si mislimo, hej, glej jo žensko, kako je uspešna. Je to prav?
Nikdar ne bom pozabila besed neke mame nekoč na televiziji, ko je pripovedovala, da je bila z možem na banketu. Ljudje so se spoznavali, klepetali med seboj in drug drugega spraševali, kaj počnejo. Povedala je, da so vsi, brez izjeme, takoj odšli klepetat drugam, ko so izvedeli, da je ona doma in da ima štiri otroke. Popolnoma nezanimiva ženska. Ker je samo mama in nima »kariere«. To je odraz naše družbe.
In zato me jezi, no, pravzaprav bolj žalosti, da so mladim vzornice »uspešne poslovne ženske brez otrok« in ne takšne, ki imajo otroke, družino, vrednote, po možnosti pa tudi hodijo v službo in imajo »kariero«. Koliko pritožb slišim mladih mamic, ki si želijo pri delodajalcih izkoristiti pravico do npr. šest urnega delovnika. Ravno včeraj mi je ena pripovedovala; delala je od osmih do dveh. Potem, ko je bila deset dni na bolniški, pa je dobila odločbo, da mora odslej delati od desetih do štirih. Samo zato, ker je šlo delodajalcu v nos, da izkorišča svojo pravico. Ali pa so primeri, ko jih npr. iz Ljubljane prestavijo delat v Maribor. In tako nekaj ur dnevno izgubijo z vožnjo. Vse za dobiček. Matere so breme družbe. Kdo pa jim bo plačeval bolniške, pa vrtce za otroke, šolanje, zdravnike….Kdo jim bo plačeval drage nosečniške preglede, pa rojevanje….Dol z mamami! Živela svoboda! Juhuhu, še par let, pa bomo brez teh kričečih malih stvorov in v miru bomo pojedli kosilo v gostilni. Saj kuhala tako ali tako nobena ženska ne bo več. Ker je sramota za žensko, če se znajde v kuhinji.
Je to res pot, ki si jo želimo?
V isti sapi pa globoko sočustvujem z vsemi, ki se trudijo zanositi, čestitam jim za ves pogum in srčnost, ki jo premorejo na tej trnovi poti. Imam kar nekaj prijateljic, ki hrepenijo po otroku, pa nikakor ne zanosijo. In imam kar nekaj prijateljic, ki ne najdejo moškega-niso več stare dvajset let, kakšna ponesrečena zveza….in ostale so same. Ampak takšne ženske se ponavadi posvetijo kakšnemu dobremu delu, skrbi za uboge, so pripravljene pomagati, se na kakšen drug način razdajati. In niso vajene ponavljanja le ene besede: JAZ, JAZ, JAZ.
No, toliko o tem. Zdaj grem pa skuhat kosilo. Ker to pač tudi počnem.
No, ena izmed podobnih mam kot je ta z banketa, sem po (verjetno) mnenju nekaterih tudi jaz,…..mama štirih otrok. totalno nezanimiva :)
Saša kapa dol, sem šele sedaj odkrila vaš blog, in mogoče ste to tudi že omenila, vendar vseeno: kdaj pričakujete otročka?
Srečno!!
Sredi maja. Še malo….
Saša, najprej naj še jaz pljunem. Ne razumem, kako se lahko ženske tako srborito pogovarjamo o lastni vlogi v svetu. To se nanaša na prejšnji post in komentarje. Predlagam, da vsaka, preden zares začne z napol žaljivimi argumenti ad hominem, razmisli, ali bi bila “tak des’c”, če bi bilo to treba povedati naglas pred Sašo in ostalim občestvom, ki bere ta blog. Predlagam malo manj obsojaštva in agresivnega tona, če se z nečim ne strinjamo. Iskreno povedano se z ogromno stvarmi, ki jih Saša zapiše, ne strinjam, včasih to tudi povem, ne zdi pa se mi potrebno, da bi bila zaradi tega osorna in zoprna.
Drugo. Tale tvoj post me je kar malo razžalostil. Tako kot me vedno razžalostijo namigovanja, da smo ženske, ki nimamo otrok, skorajda manj vredne. Pred časom je po blogosferi krožila celo modrost, da so ljudje z otroki kar bolj etični kot tisti brez. S tem se seveda ne strinjam: poznam osle z otroki, ki so bili osli prej in potem. In poznam fajn ljudi brez otrok - pa najsi bo po lastni odločitvi ali zaradi take ali drugačne “prisile”. V mojem svetu je veliko fajn punc. Žal mi je, da govorim tako povprek in v njihovem imenu, ampak veliko žensk, ki bi jih verjetno opazovalec stlačil v kalup “karieristka”, je karieristk zato, ker jim drugega ne preostane. Mož dela do poznih ur, zato do poznih ur dela tudi ona. Mož ni čisto prepričan, ali bi imel otroke, ona pa čaka - ker jih želi imeti z njim. S fantom bi se skoraj poročila, saj sta ravno v pravih letih za “tradicionalne” stvari, pa jo pusti zato, ker “se mora najti”. Ne vem, če to velja na splošno, ampak med vsemi dekleti, ki jih poznam, se lahko domislim točno in samo ene, ki noče imeti otrok in jih zato nima.
Tretjič. Če bo to brala, bo točno vedela, da mislim nanjo. Tega takrat nisem rekla, ker mi je šele kasneje prišlo na misel. V glavnem: s kolegico sva se pogovarjali o ekologiji. Moje mnenje je, da vsak začne pri sebi, da le tako lahko počasi zdramimo kolektivno zavest, da bi se zlorabljanje narave vsaj nekoliko omililo. Če bi vsak svoje vedenje popravil za 10%, bi to zagotovo ne pomenilo samo 10% izboljšanja položaja VSEH nas. Njej pa se je zdelo, da se “ona” že ne bo žrtvovala zato, ker gre itak vse k vragu. Mama dveh otrok, ki bosta del tega “vraga” nemara že doživeli - če ga ne bomo vsi. Potem gledam družine, ki se z SUV-ji vozijo od bloka do bloka. Vsak s svojim. To je zame bistveno bolj škodljivo obnašanje kot to, da nimaš otrok.
Pa tudi če bi bile res vse nerazmnožene ženske karieristke: zdi se mi nedostojno ljudem gledati v spalnice ali v vagine. Če nekdo želi imeti 5 otrok, bravo, podpiram, ne samo moralno, tudi finančno, saj imam kot karieristka tako visoko plačo, da mi jo kar leeeeeeeep del jemljejo za socialne transferje.
Če ti kdo reče, da imaš preveč otrok, je pa po moje tako evidentno, kaj moraš storiti, da ni vredno pogovora: tak človek je TEPEC in ga mirno ignoriraš, ne pa da te to prizadene.
Pa še za konec tale o banketu: o konkretnem dogodku ne morem soditi, ampak po izkušnjah sodeč, ste mame precej agresivne s pogovori o otrocih. Pomislite kdaj na to, da se morda pogovarjate z nekom, ki si jih želi, pa jih ne more imeti in se zato distancira od vas? Pomislite kdaj na to, da človek brez otrok VAŠIH otrok ne doživlja kot najlepšega pojava na svetu?
No, in še to. Prvi stavek je samo teza. Ne vem, kje si slišala, da smo več vredne.
No, Saša te misli so mi pa všeč. Biti mama je najpomembnejša naloga na tem svetu. Jaz pa hodim v službo in imam zelo malo časa za družino, včasih še kosila ne morem skuhati tako sem utrujena. Pa ne toliko od dela kot od tega, da moji šefi samo to pričakujejo kako bom prodala več. Uf dost mam tega, se bom raje še za enega otročka odločila in ostala doma. HA HA- če bo mož lahko položnice plačeval in hišo vzdrževal in tako dalje-iluzija ali pa resničnost kakor si narediš.
Veliko ljudi razmišlja predvsem o sebi in ko imaš otroke so ovira- ne moreš iti sem pa ne tja, pa ne v savno, pa ne na večerjo, pa ne na partnerski večer in če imaš še službo pol pa sploh ne- vsaj jaz, ki imam hči v varstvo pri babici in jo ne morem obremenjevat še med vikendom. No želela sem povedat ljudje otroke čutimo in vidimo kot ovira na naši poti, ker smo vase obrnjeni, pa kaj vse bomo prikrajšani. Pa na smučanje ne moreš, ker so majhni..Potem smo pa nesrečni, pa nezadovoljni, pa depresivni- pa nič ne znamo potrpet- pa ja niste vsi taki, eni imate radi otroke- no vsi imamo uradno radi otroke, svoje mislim. O grozno kam nas peljejo vrednote kapitalizma… v Propad in to zagotovo…!
Problem je v totalnem razpadu družine kot tradicionalne celice družbe. Vsakodnevno se moramo dokazovati na delovnih mestih tako ženske kot moški, pri tem izgubljamo veliko življenjske energije, materialno smo med spoloma neodvisni in dejansko se ne potrebujemo več. Če si uspešna ženska z veliko denarja moškega lahko enostavno kupiš in si ga zaželiš po potrebi. Enako velja tudi obratno.
Poglejte malo po internetnih oglasih in star je popolnoma jasna kakšne so potrebe.
Samo še vprašanje časa je kdaj se bomo ženske šle umetno oplojevat z genetsko spremenjeno spermo in si bomo spol in izgled otroka izbrale iz ponudbe.
V Ameriki in še kje po svetu se to namreč že dogaja.
Moški so ravno tako v podrejenem položaju, saj zahtevamo vedno več od njih, ker same vsega ne zmoremo. Tako se vloga moškega, ki naj bi priskrbel materialne dobrine za družino obrne na glavo, kadar večji denar k hiši prinašamo ženske. Včasih so bili moški lovci in so zvečer prinesli kaj za v lonec.
“Ja za kaj ga pa potem dedca sploh rabimo, če pa še noče kuhati, likati, prati, pomivati in v celoti nam ustrezati in nas znati zmasirati (ARON), se naj pa kar spelje.” To je model razišljanja uspešne ženske.
Zato se strinjam s Katarino, da drvimo v prepad.
A veste, da sem tudi jaz, od kar imamo tri otroke, deležna pomilovalnih pogledov v stilu, glej jo revčko, v kaj se je spustila…
Nekateri me skos sprašujejo, kako zmorem, koliko je naporno, blablabla. Seveda je tudi naporno, a koliko lepega prinesejo otroci, tega ne vidijo.
Meni je moja kariera - služba mame, najboljša. Če bi mož imel večjo plačo, bi jaz kar doma ostala. Vsaj dokler otroci ne zrastejo.
Res pa je, da nas bo tale materializem pokopal:( Nekako se mi zdi, da ko družba kot celota začne zgubljat vrednote, to definitivno vodi v propad civilizacije. Pa saj ne bomo prva civilizacija, ki je propadla. Enako se je zgodilo starim Rimljanom in še kom.
No, naj se oglasi še en očka …
Tudi med moškimi smo nekateri, ki smo dali prednost družini, in zato zdaj gledamo sošolce, ki so že na vodilnih položajih, mi pa pač še ne. V tolažbo se takrat spomnim, da ne živim zato, da me bodo drugi občudovali in hvalili, ampak zato, da izživim svoje sanje. Naj pač kupujejo pleh. Večina med njimi v srednjih letih kljub temu začuti neko praznino. Meni pa ostane vse razen pleha. Nasmehi, toplo gnezdo, skrbi in veselje. Pomembno je, kaj bom pomislil, ko bom umrl. In potem živeti vsak dan v popolnosti, kot da je zadnji. Jaz zase ob treh otrocih (in starem plehu :) ) že zdaj vem, da bodo moje zadnje besede, pa kadarkoli to že bo, danes ali čez veliko let, čisto preproste: Dobro je bilo!!!
In ja, jaz osebno brez otrok in žene tega ne bi mogel reči. Brez kariere pa to lahko rečem!
Rok, dobro si napisal! Se podpišem, mama petim otročkom, s šestim na poti.
OK
Samo še tole moram povedati, podčrtati. Vsak dan prosim Boga, naj nakloni otroka šestim mojim prijateljicam in vsak dan ga prosim za sedem prijateljic, ki nikakor ne najdejo partnerjev. Pa bi rade imele družine, otroke…. Moje misli v zvezi z “vrednostjo” oz. občudovanjem okolice, češ, ta pa je uspešna, ker toliko zasluži… seveda niso namenjene njim. Ker so vsemu navklub nekakšne mame. Darujejo v dobre namene, gredo na obisk k kakšnemu osamljenemu starčku, so dejavne v dobrodelnih organizacijah, nudijo inštrukcije sosedovim otrokom, če znajo, naredijo komu spletno stran….. In na ta način pomagajo tudi sebi, ne samo drugim. Če katera želi, jo lahko dodam na spisek prošenj…
Aja,
pa še tole-zelo me razveseli, kadar se najde kakšen pogumen moški. Kot si ti, Rok!
Oj Saša,
še mojih 5 prijateljic priloži na seznam prošenj Bogu. Sama sicer nisem verna, pa vseeno prosim “nekoga tam gor”, da bi uslišal želje in prošnje petih zlatih žensk, ki bi dale vse na tem svetu, da bi nekoč postale mamice.
Meni je hvala bogu, uspelo. Imam zlato punčko, žal pa tudi angelčka, za katerega upam, da mu je lepo tam nekje gor med oblaki. Vem, da pazi na svojo sestrico.
Pozdravčke, zvončica
OK. Rečeno-storjeno!
Sem danes izvedela-ena je že noseča! Juhuhu!!!
Saša, tale vaša stran je pa super.
lp, Dušica
Od mojih pa še nobena:(
Tvoji pa čestitke!
Tjašino razmišljanje mi je precej blizu.
Trditve, da “bodo moji otroci delali za vas, ki jih nimate”, pa se mi zdijo krivične, populistične, nesramne in - precej neresnične.
Za koga delamo “karieristke”, drage mame - med drugim tudi za vaše otroke. Otroke, ki vam bodo na starost morda nudili socialno varnost, ki je “karieristke” ne bomo imele iz tega naslova. Pa še marsikaj, kar prinašajo otroci. Razmišljanje v stilu “žrtvovanje za otroke, za slovenski narod”, je v prvem delu žalostno in v drugem smešno.
(1)Zavestna odločitev za otroka in igrati “žrtev”, trkati na vest vseh, ki jih nimajo… ali ni tako, da se za otroka vendarle odločiš sam, da se odločiš za toliko otrok, kolikor jih pač želiš ali (z)moreš imeti? In da verjetno vsaj približno lahko predvidiš, kaj otroci v življenju spremenijo, zahtevajo in dajo? In da se, ko je teh otrok vendarle malo preveč, spravljaš na tiste, ki jih pač nimajo. Da jih nimajo, se zdi tako zelo sebično, plehko, karieristično, da pravi razlogi enostavno niso več pomembni in niti slučajno opravičljivi.
(2) Imeti otroke za narod, pa je hud, hinavski populizem. Nikogar ne poznam, ki bi imel otroke ravno zato. Poznam pa takšne, ki jih imajo zaradi različnih ugodnosti, ki jih država nudi v ta namen. Torej čisto koristoljublje, in ne domoljublje.
Razmišljam o očitku… kdo lahko meni, ki dam 41% od svojega zaslužka od svojega dela državi brez kakršnihkoli olajšav…, očita, da bom starost preživljala na ramenih tujih otrok? Kaj boste potem rekli vsem tistim, ki so danes deležni mojega “skromnega” finančnega prispevka: upokojencem, bolnim, invalidom, nezaposlenim, otrokom… Ali moj denar tu nič ne šteje, samo zato, ker nimam otrok? Bom torej parazit, ko bom ostarela in živela “na račun vaših otrok”? Otrok, ki bodo ravno ali tudi zato, ker ne bo “mojih otrok” imeli več možnosti za zaposlitev, imeli bodo boljše pogoje za življenja kot jih ima današnja generacija - ko ni dovolj služb za vse … in je enostavno ljudi preveč…, ko so stanovanja odločno predraga in da - celo karieristkam so nedosegljiva, kajti večina od njih mora zase poskrbeti popolnoma sama; biti čisto sam, drage mame, pa je razsežnost, ki ste jo bodisi pozabile ali nikoli doživele. Vidite, ko ob tem pomislite na svoje otroke, si ob tem lahko kar oddahnete. In brez skrbi, vaši otroci ne bodo trpeli in garali zaradi sebičnih karieristk; če bo manj brezposelnih kot jih je danes, bodo lahko precej bolj lahkotno živeli kot današnje “brezčutne, plehke…” karieristke.
Lp.
Joj Tkalka, pa kdo vendar pravi, da so karieristke plehke in brezčutne… Si ti karieristka? Ali se ti je pač zgodilo, da nisi našla pravega partnerja, ne moreš imeti otrok? Si se zavestno odločila, da boš brez naraščaja? Vem, to so izjemno občutljive teme in govoriti o njih je hoditi po spolzkih tleh, ampak zakaj pa bi morali biti tiho? Jaz na primer ne sprejmem argumentov, da nekdo šola moje otroke-ko zaslužim 100 eurov, jih moram skoraj pol dati državi. Ker sem pač v svobodnem poklicu. Močno pa se strinjam s tem, da so otroci vendarle veselje in če tudi sama razmišljaš tako, potem mi je jasno, da nisi “prostovoljna” karieristka, ampak te je življenje pripeljalo na takšno pot. To pa je čisto druga zgodba!
Pozdravljena, Saša!
(Se bom poslužila internetnega “bontona” in te kar tikala, če ne zameriš.)
Tolikokrat sem že prebrala kak intervju s teboj, ali te gledala po TV in VSAKIČ sem si rekla: “Ta ženska je pa tako simpatična, tako pozitivna!”. Danes pa nekaj brskam po internetu in iz ene krščanske tematike me pot zanese na tvoj blog. Sem že skoraj pozabila, kaj sem prvotno iskala, tako me je zdaj branje posrkalo vase. :)) Priznam, prebrala sem samo kanček napisanega, ampak en prispevek mi je boljši od drugega. Evo, tukaj sem se pa zdaj ustavila in moram pokomentirat. Ker nas veže podobno razmišljanje. Sem ponosna mama, edino… imam “samo” 2 otroka in čez pol leta končam s porodniško. Potem pa se začnem “pehati” za službo, ki jo dandanes z določenim poklicem tako težko najdeš :( Sem se pa nekako odločila, da bomo pri nas ostali kar pri 2 otrokih (če ni to samo zarečen kruh), ker smo daleč od babic in dedkov, v bolj odročnem kraju pa še z malo hišo (vanjo se, odkar smo se priselili, stekajo naši regresi in božičnice+ sproti zaslužen denar, ker jo pospešeno obnavljava in to z lastnim trudom in znanjem - brez t.i. majstrov). Uf kakšni klobasasti stavki… No, mislim, da je iz tega dobro razvidno, da sva se podala na trnjevo pot osamosvajanja brez večje denarne pomoči staršev, o moževih kreditih raje sploh ne bi… AMPAK NAMA NI ŽAL! Resnično se tolikokrat z veseljem zazreva v svoja zlata otroka in res vsak mesec je kaj novega videti pri hiši ali v okolici (ki je, mimogrede, “Bogu za hrbtom” in ravno zaradi tega tako neokrnjeno lepa). In prav nelagodno se počutim ob srečanju kakega kolega ali kolegice iz šolskih klopi (OŠ, SŠ ali faksa), ki še sploh ne misli na družino. In takih je veliko, res veliko. Ne bi bilo tako čudno, če se ne bi res že bližala tridesetim. Zato se pa toliko bolj razveselim novice, da kak par pričakuje naraščaj. Z onimi prvimi smo čisto izgubili stike, s tadrugimi pa se že od naraščajočega trebuščka dalje spet čudežno zbližamo. In taka postaja družba. Glej nas mame (in očke), kako se spoznavamo v raznih mama-forumih :). In beseda teče res večinoma o otrokih, delimo si nasvete in se srečujemo. Karieristi imajo pa spet svoje konjičke in se družijo v svojem svetu. Med nami je pa res velik prepad. Vsaj tako jaz doživljam ta naš ljubi svet. Zato v mojih očeh veliko več pomeni mamica, ki s kombijem razvaža otroke kot nališpana ženska v svojem kajvemkakšnem dragem avtu. Se mi po svoje kar zasmili, no.
Je pa kruta resnica, da je vedno več primerov neplodnosti in neuresničenih hrepenenj po lastnih otrocih. Take resnične zgodbe me pa vedno potrejo. Jih poznam tudi jaz vse preveč v svojem krogu poznanstev.
Tako. O tako zanimivi temi se bi dalo še na kilometre pisat, pa kdo me bo bral ;) . Bom samo še izkoristila priliko in povem samo še to: mamice, občudujem vas vse! Sploh pa tiste z več otroki, ki ste si za kariero izbrale domače gospodinjstvo. Ker sploh ni lahko! Pa vzgoja in potrpežljivost… Meni včasih kar zmanjka energije pri dveh otrokih pa imam še zelo pridnega moža.
In Saša, HVALA! Res si zlata in Bog je s tabo!
No, pa sem prebrala skozi še druge komentarje. Saj, vsak ima po svojem prav. Samo se pa res vidi, da živimo v različnih svetovih.
Ta kapitalizem gre pa meni tudi pošteno na živce. Kam smo že prišli… :(
Saša, nisi edina, ki od 100 evrov pol da državi (med drugim tudi vse “karieristke”). In zato nismo krivi tisti, ki nimamo otrok, ampak “nekdo” drug…
O karieristkah pa si ti začela govoriti in o tem, koga bodo živeli tvoji otroci in kdo je več vreden itd. Sploh ne mislim, da bi morala biti tiho - a vendarle, ni ravno čisto tako. Zakaj ne, sem že napisala. Med drugim pa je v naši staromodni, patriarhalni družbi najmanj vredna ravno ženska, ki ni poročena, ki nima otrok. Če je na poklicnem področju izredno uspešna, potem se ji vsaj malce vse skupaj oprosti.
Stvari je potrebno pogledati z več zornih kotov, morda potem kotiček, v katerem ždimo, ne bo več takšen, kot se nam je zdel…
Se strinjam, vedno je potrebno na stvari pogledati z več zornih kotov. Tako blizu mi je ena primerjava, ki pravi, da dva gledata sliko-eden spredaj, eden zadaj. Prvemu se zdi lepa, drugi, ki vidi zadno stran, se čudi, kako je nekomu lahko lepa. Človek zaradi svoje vpetosti v vzorce nikdar ne more pogledati na nek problem zares celostno, ker je vedno tudi sam čustveno vpleten.
Kot zanimivost naj povem, da sem bila kot punca dolgo časa prepričana, da ne bom imela svojih otrok, ne moža, pač pa da bom posvojila črnčka. Mojo staro mamo je skoraj kap ob teh izjavah. Sploh sem bila feministka od glave do pete in moje sanje so bile, kako s poslovnim kovčkom, v kostimu in petkah hitim z enega sestanka na drugega. In imam seveda veliko denarja. Ko bi takrat vedela… Hočem pa reči to, da se današnja družba ne nagiba k vrednotam, ki naj bi krojile svet -ljubezen, družina, poštenje… ampak je vse bolj usmerjeno k dobičku za vsako ceno, lepota (predvsem zunanja), zdravje….Bog ne daj, da si bolan-takoj si odrinjen na rob. Bog ne daj da si brez denarja-takoj veljaš za neuspešneža.
Seveda-še enkrat poudarjam-žal je ogromno žensk, ki niso “prostovoljno” brez otrok, tudi ne brez moških. In njim, ki sicer hrepenijo po družini, otrokih, iz srca privoščim, da so uspešne v poslu, da se razdajajo na drug način. Ker ženske imamo to skrb, razdajanje, zapisano v genih.
Da bi danes v družbi več veljale ženske, ki imajo kariero in še nimajo otrok od tistih, ki ga imajo? Oprosti, ampak meni se ravno nasprotno zdi. Še vedno je družba tradicionalna, staromodna, se mi zdi. Sama sem študentka, v predzadnjem letniku, o otroku še ne razmišljam in najbrž še kar nekaj let ne bom, ker mi je študij in obštudijsko delo prioriteta - konec koncev, če si tukaj ne bom postlala, ne bom niti sanjala o otroku. In kar naprej poslušam očitke od tet, gospe itd., ja, 22 sem že, pa bi že ja lahko imela pr teh letih otroka … in me zaničujejo zaradi tega, ker pač študiram, ker o otroku še ne razmišljam, ker nisem 20 ur na dan za štedilnikom in strežem vsem po vrsti ter ne igram nevrotične ženičke možu ter ne živim v prepričanju, da ženska ni za drugam kot za bit mama in za štedilnik … In ja, oh in sploh in za vzor seveda so pa tiste moje vrstnice, ki so že 4 leta na borzi, ker niso dokončale šolanja, ker so po nesreči zaradi neodgovornosti zanosile in imajo pri mojih letih že otroka, po možnosti ga preživljajo brez dovolj finančnih sredstev - to je zame neodgovornost. neodgovornost je tudi, da imaš toliko otrok, da vsakemu od njih ne moreš nuditi vsega - pa tu ne govorim samo o finančnih sredstvih, ampak tudi o toplini, čustvih in ukvarjanju z otrokom, da se bo razvil v celovito, samostojno osebnost - vsak otrok terja nekaj časa, in če jih imaš več kot tri, sem prepričana, da vsakemu ni posvečeno dovolj časa (branja pralvljic, pogovor z najstnico o najstniških problemih itd). Zatorej menim, da bom sama imela otroka šele takrat, ko bom res poskrbela za vse drugo (v prvi vrsti za primernega moškega, in seveda služba ter stanovanje) - zagotovo pa ne bom imela več kot enega ali dveh, da se jima bom lahko posvetila z vidika vzgoje - sem zato karieristka?? To pa je dosežek ja, da se ženska zasužnji z 8 otroki in ima po možnosti še moža, ki namesto da bi se kaj pritaknil pri vzgoji, raje hodi po gostilnah in še kaj drugega … Mogoče sem malo zašla s teme, ampka menim, da je pri “imeti otroka” pomembno še vse kaj drugega in predhodno poskrbeti za še vse kaj drugega, kot pa kar imeti par otrok z nekom in si reči “ja zdaj pa sem izpolnila svoje poslanstvo, ki je veliko več vreeno od tistega”. Ni res. V prvi vrsti je potrebno poskrbeti tudi zase - vsaj preden imaš otroke. In za vse ostalo. Sicer pa nisem na strani nikogar - sem nekje vmes. Zagotovo pa se mi zdi neodgovorno imeti preveč otrok.
Reddish ancha, ko boš imela izpolnjene vse te pogoje, ki si jih naštela, boš pa že prestara za otroka. in ko boš nekoč kasneje, če seveda boš, imela svoje otroke, ne boš razmišljala čisto tako kot sedaj pišeš. Boš videla. Javila sem se zato, ker sem tudi jaz kot študentka tako razmišljala, sedaj pa z dvema otrokoma in brez zaposlitve, razmišljam totalno drugače. Se pa strinjam s tabo, ko praviš, da je neodgovorno imeti veliko otrok, sploh če jim ne moreš nuditi dostojnega življenja.
Trditev, da bom takrat prestara, je relativna … Kolikšna pa je po vašem tista meja, da lahko rečete, da je ženska prestara za otroka? Zanima me tudi, kakšno je sedaj vaše mnenje, ko pravite, da je drugačno, kot je bilo včasih? Naj povem, da sem nalašč zaupala svojo starost, da vidim, če zaradi tega moje mnenje kaj manj velja … Seveda nimam otrok in valjda kajpak ne morem zaradi tega vedeti, kaj je lajf …
Vse bolj se mi zdi, da igraš neko žrtev, ampak sama si se
odločila za bataljon otrok ti samooklicana strokovnjakinja za medije in javno nastopanje. Kolikor
vem si falirana študentka. Raje študiraj, saj z nedokončano šolo daješ slab zgled predvsem svojim otrokom. Praviš, da te jezi, da so mladim vzor uspešne poslovne ženske. Vprašam te zakaj?Saj vemo vsi, da je
na prvem mestu izobrazba. Valjda, da mi je vzornica npr.
Marta Kos ali pa Svetlana Makarovič, ne pa ti, ki samo
nekaj jamraš, si zafrustrirana in delaš otroke kot po tekočem traku. Sedaj si se še spravila na ZZZS, ki ti po
mojem mnenju, glede na to kar si o tem povedala, upravičenoniso priznali bolniške. V tistem času, ko si imela tako grozne bolečine v križu (mimogrede temu se ne izogne skoraj nobena nosečnica), si veselo hodila na razne oddaje (izguba časa, saj nisi nič pametnega povedala), torej le ni bilo tako hudo, kot skušaš predstaviti vesoljni Sloveniji.
Draga Jasmina, res nočem igrati žrtve in se mi tudi ne zdi, da ves čas jamram… Če se mi pa kaj ne zdi prav, to pač povem. Imaš pa seveda pravico do svojega mnenja. Glede bolečin v križu pa-si bila že večkrat noseča, da se tako spoznaš? Ne verjamem, če sta tvoji vzornici dve, ki sta brez otrok…
Draga Saša
Ne boš verjela, sem rodila in to dvakrat In brez skrbi
na nosečniške težave predvsem na bolečine v križu in
močne slabosti se prav dobro spoznam. Ne pri prvi in
ne pri drugi nosečnosti nisem bila na bolniški.Te težave sem pač vzela v zakup, saj nosečnost ni bolezen ampak
naravno stanje. In da, kljub temu da imam otroke, sta
mi vzornici Marta Kos in Svetlana Makarovič. Kaj pa je s
tem narobe? Seveda je še v Sloveniji kup drugih žensk, ki jih spoštujem in so mi na nek način tudi vzornice,( npr
tvoja sogovornica v oddaji Trenja Nina Ivanič,) ti pa res nisi med njimi.
Lep pozdrav drage mame ter tiste ki to še niste
Sem mati treh otrok cetrti pa je na poti, slucajno sem zašla na to stran in res mi je zal da je tudi na teh straneh toliko negativnosti, Cestitke vsem, katere ste se pogumno odlocile za številcnejso druzino in tudi tebi draga Sasa. Sem srecna nekdanja karireristka s cudovitim mozem, ki me je zivljenje odneslo v poslanstvo katerega opravljam z velikim veseljem. Biti mama in zena mi je izziv,ter se le nasmehnem ob spominu na svojo sicer uspesno kariero. Nikakrsne poslovne rezultate in uspehe ne morem primerjati z radostjo, katero uzivam s svojimi otroki dan za dnem, iz trenutka v trenutek… in navklub tezavam s katerimi se srecujem, kot vsaka mama.
Te vrstice pa pisem tudi zato, ker bi zelela pozvati drage Slovenke in Slovence , Jasmino in podobne , k malo vec strpnosti, spostovanja in tolerance, socutja ter pozitivizma do socloveka. Potovala sem po svetu in imela moznost opaziti, da nas nas odnos resnicno loci od mnogih, pa vendar je tako enostavno biti, preprosto dober.
Lep pozdrav drage mame ter tiste ki to še niste
Sem mati treh otrok cetrti pa je na poti, slucajno sem zašla na to stran in res mi je zal da je tudi na teh straneh toliko negativnosti, Cestitke vsem, katere ste se pogumno odlocile za številcnejso druzino in tudi tebi draga Sasa. Sem srecna nekdanja karireristka s cudovitim mozem, ki me je zivljenje odneslo v poslanstvo katerega opravljam z velikim veseljem. Biti mama in zena mi je izziv,ter se le nasmehnem ob spominu na svojo sicer uspesno kariero. Nikakrsne poslovne rezultate in uspehe ne morem primerjati z radostjo, katero uzivam s svojimi otroki dan za dnem, iz trenutka v trenutek… in navklub tezavam s katerimi se srecujem, kot vsaka mama.
Te vrstice pa pisem tudi zato, ker bi zelela pozvati drage Slovenke in Slovence , Jasmino in podobne , k malo vec strpnosti, spostovanja in tolerance, socutja ter pozitivizma do socloveka. Potovala sem po svetu in imela moznost opaziti, da nas nas odnos resnicno loci od mnogih, pa vendar je tako enostavno biti, preprosto dober.
v
vLep pozdrav drage mame ter tiste ki to še niste
Sem mati treh otrok cetrti pa je na poti, slucajno sem zašla na to stran in res mi je zal da je tudi na teh straneh toliko negativnosti, Cestitke vsem, katere ste se pogumno odlocile za številcnejso druzino in tudi tebi draga Sasa. Sem srecna nekdanja karireristka s cudovitim mozem, ki me je zivljenje odneslo v poslanstvo katerega opravljam z velikim veseljem. Biti mama in zena mi je izziv,ter se le nasmehnem ob spominu na svojo sicer uspesno kariero. Nikakrsne poslovne rezultate in uspehe ne morem primerjati z radostjo, katero uzivam s svojimi otroki dan za dnem, iz trenutka v trenutek… in navklub tezavam s katerimi se srecujem, kot vsaka mama.
Te vrstice pa pisem tudi zato, ker bi zelela pozvati drage Slovenke in Slovence , Jasmino in podobne , k malo vec strpnosti, spostovanja in tolerance, socutja ter pozitivizma do socloveka. Potovala sem po svetu in imela moznost opaziti, da nas nas odnos resnicno loci od mnogih, pa vendar je tako enostavno biti, preprosto dober.
Lep pozdrav drage mame ter tiste ki to še niste
Sem mati treh otrok cetrti pa je na poti, slucajno sem zašla na to stran in res mi je zal da je tudi na teh straneh toliko negativnosti, Cestitke vsem, katere ste se pogumno odlocile za številcnejso druzino in tudi tebi draga Sasa. Sem srecna nekdanja karireristka s cudovitim mozem, ki me je zivljenje odneslo v poslanstvo katerega opravljam z velikim veseljem. Biti mama in zena mi je izziv,ter se le nasmehnem ob spominu na svojo sicer uspesno kariero. Nikakrsne poslovne rezultate in uspehe ne morem primerjati z radostjo, katero uzivam s svojimi otroki dan za dnem, iz trenutka v trenutek… in navklub tezavam s katerimi se srecujem, kot vsaka mama.
Te vrstice pa pisem tudi zato, ker bi zelela pozvati drage Slovenke in Slovence , Jasmino in podobne , k malo vec strpnosti, spostovanja in tolerance, socutja ter pozitivizma do socloveka. Potovala sem po svetu in imela moznost opaziti, da nas nas odnos resnicno loci od mnogih, pa vendar je tako enostavno biti, preprosto dober.
Lep pozdrav drage mame ter tiste ki to še niste
Sem mati treh otrok cetrti pa je na poti, slucajno sem zašla na to stran in res mi je zal da je tudi na teh straneh toliko negativnosti, Cestitke vsem, katere ste se pogumno odlocile za številcnejso druzino in tudi tebi draga Sasa. Sem srecna nekdanja karireristka s cudovitim mozem, ki me je zivljenje odneslo v poslanstvo katerega opravljam z velikim veseljem. Biti mama in zena mi je izziv,ter se le nasmehnem ob spominu na svojo sicer uspesno kariero. Nikakrsne poslovne rezultate in uspehe ne morem primerjati z radostjo, katero uzivam s svojimi otroki dan za dnem, iz trenutka v trenutek… in navklub tezavam s katerimi se srecujem, kot vsaka mama.
Te vrstice pa pisem tudi zato, ker bi zelela pozvati drage Slovenke in Slovence , Jasmino in podobne , k malo vec strpnosti, spostovanja in tolerance, socutja ter pozitivizma do socloveka. Potovala sem po svetu in imela moznost opaziti, da nas nas odnos resnicno loci od mnogih, pa vendar je tako enostavno biti, preprosto dober.
Lep pozdrav drage mame ter tiste ki to še niste
Sem mati treh otrok cetrti pa je na poti, slucajno sem zašla na to stran in res mi je zal da je tudi na teh straneh toliko negativnosti, Cestitke vsem, katere ste se pogumno odlocile za številcnejso druzino in tudi tebi draga Sasa. Sem srecna nekdanja karireristka s cudovitim mozem, ki me je zivljenje odneslo v poslanstvo katerega opravljam z velikim veseljem. Biti mama in zena mi je izziv,ter se le nasmehnem ob spominu na svojo sicer uspesno kariero. Nikakrsne poslovne rezultate in uspehe ne morem primerjati z radostjo, katero uzivam s svojimi otroki dan za dnem, iz trenutka v trenutek… in navklub tezavam s katerimi se srecujem, kot vsaka mama.
Te vrstice pa pisem tudi zato, ker bi zelela pozvati drage Slovenke in Slovence , Jasmino in podobne , k malo vec strpnosti, spostovanja in tolerance, socutja ter pozitivizma do socloveka. Potovala sem po svetu in imela moznost opaziti, da nas nas odnos resnicno loci od mnogih, pa vendar je tako enostavno biti, preprosto dober.
Lep pozdrav drage mame ter tiste ki to še niste
Sem mati treh otrok cetrti pa je na poti, slucajno sem zašla na to stran in res mi je zal da je tudi na teh straneh toliko negativnosti, Cestitke vsem, katere ste se pogumno odlocile za številcnejso druzino in tudi tebi draga Sasa. Sem srecna nekdanja karireristka s cudovitim mozem, ki me je zivljenje odneslo v poslanstvo katerega opravljam z velikim veseljem. Biti mama in zena mi je izziv,ter se le nasmehnem ob spominu na svojo sicer uspesno kariero. Nikakrsne poslovne rezultate in uspehe ne morem primerjati z radostjo, katero uzivam s svojimi otroki dan za dnem, iz trenutka v trenutek… in navklub tezavam s katerimi se srecujem, kot vsaka mama.
Te vrstice pa pisem tudi zato, ker bi zelela pozvati drage Slovenke in Slovence , Jasmino in podobne , k malo vec strpnosti, spostovanja in tolerance, socutja ter pozitivizma do socloveka. Potovala sem po svetu in imela moznost opaziti, da nas nas odnos resnicno loci od mnogih, pa vendar je tako enostavno biti, preprosto dober.
Lep pozdrav drage mame ter tiste ki to še niste
Sem mati treh otrok cetrti pa je na poti, slucajno sem zašla na to stran in res mi je zal da je tudi na teh straneh toliko negativnosti, Cestitke vsem, katere ste se pogumno odlocile za številcnejso druzino in tudi tebi draga Sasa. Sem srecna nekdanja karireristka s cudovitim mozem, ki me je zivljenje odneslo v poslanstvo katerega opravljam z velikim veseljem. Biti mama in zena mi je izziv,ter se le nasmehnem ob spominu na svojo sicer uspesno kariero. Nikakrsne poslovne rezultate in uspehe ne morem primerjati z radostjo, katero uzivam s svojimi otroki dan za dnem, iz trenutka v trenutek… in navklub tezavam s katerimi se srecujem, kot vsaka mama.
Te vrstice pa pisem tudi zato, ker bi zelela pozvati drage Slovenke in Slovence , Jasmino in podobne , k malo vec strpnosti, spostovanja in tolerance, socutja ter pozitivizma do socloveka. Potovala sem po svetu in imela moznost opaziti, da nas nas odnos resnicno loci od mnogih, pa vendar je tako enostavno biti, preprosto dober.
Se opravicujem , za zgoraj storjeno napako… tiskarski skrat ter seveda pozna sta mi ponagajala.
Lep pozdrav, bivša karieristka Ana
Preden obtožuješ mene in meni podobne Slovence, kot si se sama izrazila, nestrpnosti in negativizma, prosim pozorno preberi kaj je je o tem napisala S aša Einsidler.
In ko boš to pozorno prebrala, boš videla, kdo je nestrpen in poln negativizma. Einsidlerca je nestrpna do samskih žensk, žensk brez otrok in do karieristk in pa seveda do vseh, ki imajo drugačen pogled na življenje, kot ona. Poleg tega pa je v raznih oddajah, v katerih je sodelovala, povedala in jasno pokazala nestrpnost do
istospolno usmerjenih. Pred kratkim sem prebrala v intervjuju, ki ga je dala za revijo Jana, da je “goreča”
vernica. S tem, da je vernica ni seveda nič narobe. Sama
imam prijatelje med vernimi in nevernimi. Zmotila me je
goreča. Menim, da je vskao pretiravanje, pa naj bo to pri hrani, delu, igrah na srečo… pa seveda tudi veri škodljivo. Ko sem prebrala, da je goreča vernica, sem se takoj spomnila na študentko Uršulo iz okolice Ljubljane, ki jo je lastna mati hladnokrvno ustrelila (za kar je bila že
obsojena) in to samo zato, ker je njena hčerka imela drugačen bolj svoboden pogled na življenje kot ona.
Ta mati je bila prav tako goreča vernica.
Lep pozdrav,
Ne bom zgubljala veliko casa in energije za podobne razprave. Kot sem ze dejala, polna si nestrpnosti tudi sama, lahko bi celo rekla, da si goreca nestrpnica tudi ti, prav tako kot nekateri verniki, politiki, ….*jaz temu pojavu recem,kar slovenski sindrom* Ce menis, da pretiravanje skodi , ne razumem zakaj potem tak ton na teh straneh, tudi sama pretiravas…mocno. Naj vsakdo zacne pri sebi, kajne. Le tako lahko spremeni delcek sveta, Z nestrpnostjo, prav gotovo ne. In ker sem tudi sama goreca zagovornica pospravljanja lastnega praga se trajno poslavljam, saj me caka se mnogo dela.
Draga bivša karieristka in goreča zagovornica pospravljanja lastnega praga
V čem pa pretiravam? Glede nato, da si se poimenovala
goreča zagovornica pospravljanja lastnega praga bi pa res lahko začela s pospravljanjem pred svojim lastnim pragom. Začni, da te ne bo ujela noč.
Draga Ana, naj te citiram: “…katere ste se pogumno odlocile za številcnejso druzino …”.
Jaz menim, da je za otroka potrebno nekaj oz. veliko več kot pogum. Čeprav sem sama mama, mi osebno grejo na živce mame, ki mislijo, da so nekaj več, potem ko rodijo. Oziroma: ki mislijo, da imajo edine največ dela, da edine znajo kuhati in pospravljati - zakaj se pa potem na koncu delate žrtve, češ koliko dela imate, ostale pa ne? Kar imejte veliko dela, saj ste se same odločile za to, nehajte kar naprej pljuvati čez tiste z manj ali nič otroki … Živi in pusti živeti. Mame z bataljonom otrok ste veliko bolj nestrpne do tistih, ki jih nimajo, kot obratno. NEHAJTE ŽE Z VAŠIM VEČVREDNOSTNIM KOMPLEKSOM, ki ga jasno izražate kar naprej, nehajte se že delati žrtve in spoštujte ženske, ki so se odločile za manj ali nič otrok.
Vrednost ženske ni premosorazmerna s številom otrok (se ne meri s številom otrok), ampak je vse kaj drugega, še pomembnejšega, ki naredi človeka. Saj niste edine, ki imate delo doma.
Če pa imate res tooooooliko dela zaradi otrok (kot same pišete kar naprej in se delate žrtve), kako imate potem čas ta takšno čvekanje na netu?!
Btw: popnam nekaj čudovitih žensk brez otrok ter z nič troki in pa kakšne obupne, grozne, neuke, s štirimi ali več. Tako se človek res ne meri s številom otrok.