Pred dnevi sem se, ko se je začela polemika o Titovi cesti da ali ne, spomnila na knjižico Cicibani, pionirji in mladinci Ljubljane o Titu iz srca. To je knjižica, ki je izšla leta 1980, kmalu po Titovi smrti. Napisali in narisali smo jo mi, rojeni tam med leti 63 in 76 prejšnjega stoletja. Ravno prav stari, da nam še ni bilo nerodno izražati naših čustev in ravno prav stari, da nismo imeli nikakršnega mnenja-razen tistega seveda, ki so nam ga privzgojili. In meni so privzgojili takšnega:
»Še preden smo znali abecedo, smo čebljali njegovo im, še preden smo se zavedli življenja, smo vedeli, da ta junak res živi. V igri, v delu, vedno smo omenjali njegovo ime. Imeli smo besedo Titi za nekaj nedosegljivega, velikega. Tako s ponosom, z veseljem nam je šla ta beseda z jezika. Brez težav smo si jo zapomnili. Mislili pa smo si, da je to le neuresničljiva legenda o junaku.
Prvi koraki v svet knjige-slikanice, zopet njegovo ime, napisano z rdečim svinčnikom. Šele tedaj smo zagotovo vedeli, da je res, da živi, da obstaja naša skrita legenda.
Pisali smo prve črke in še preden smo se naučili napisati svoje ime, smo pisali njegovega. Neizmerno zadovoljstvo nas je obdajalo ob misli nanj, na njegovo delo.
Prišel je čas, ko se je bilo potrebno ločiti od igračke in slikanice. V roke smo dobili prave, pravcate knjige. V vsakomur se je porodila želja po junaštvu, borbi. Igrali smo se vojne. Vsakdo je hotel zmagati. Nihče izgubiti. In očetje, ki so opazovali naše bitke in naše zmage, so momljali sami pri sebi:«Tudi življenje prestati je junaško, toda vedno zmagati! Ne, no te je nemogoče.«
Konec igre, srečnega otroštva. Začelo se je življenje. Prava bitka, pravi boj. Takrat smo pravzaprav vedeli, kaj pomeni biti junak. Morali smo naprej, še višje. Takrat smo tudi spoznali besedo politika. V vseh stavkih pa se srečevali z besedo Tito.
Mladi smo še. A ko bomo postali starci sredi otrok, jim bomo pripovedovali o njem, o tem človeku, ki je bil vse. In žalostna solza spominov nam bo zdrknila po licu. Toda naši otroci bodo razumeli, vedeli bodo, za koga je ta solza, zato bodo tiho sami sebi zaprisegli zmage, ki jih bodo čakale v življenju.«
Tako sem torej napisala takrat, stara trinajst let. Vse globoko iz srca in zares. Zares sem jokala, zares me je skrbelo, kaj bo, saj sem večkrat skrivoma poslušala odrasle, ki so se spraševali, kako bo, ko ne bo več »starega«. Bomo tako različni ljudje, zbrani v eni državi, znali in zmogli sami?
Potem je nekako šlo, sama se nisem kaj prida ukvarjala s politiko, niti nisem razmišljala, kako živijo ljudje okrog mene-sama s seboj sem imela dovolj opravkov…
Kadar je kdo v družbi pripomnil kakšno pikro čez Tita, pa sem vendarle poskočila, kot bi me zbodel. V meni je bilo namreč trdno usidrano prepričanje o njegovi veličini in nezmotljivosti. Tako sem ga neomajno zagovarjala in citirala njegove besede, naučene v šoli.
Dokler…
Dokler ni prišla osamosvojitev. In z njo korenite spremembe. Spoznala sem prijateljico, ki je z družino živela v majhni garsonjeri in mi je pripovedovala, kako so jo, kot majhno, vzgajale guvernante. Učile so jo šivanja, lepe drže, kuhanja… Imeli so kmetijo, posest, konje, denar in ugled. Zdaj pa se je stiskala v garsonjeri.
Potem sem spoznala moškega, ki je pripovedoval, da so imeli doma obrt. Prišli so po očeta in od takrat ga ni več videl. V njihovi hiši so, z njihovimi srebrnimi vilicami, zdaj jedli čisto drugi ljudje. On pa ni podedoval ničesar, ja, je podedoval, črno piko, ki ga je spremljala v šoli in kasneje, ko je iskal zaposlitev.
Tančice so se začele odstirati. A kot da nisem želela videti skoznje… Seveda, vsa moja mladost, vse moje čutenje do domovine, do Tita, bi se sesulo in moje vrednote z njimi. Ko sem vendarle začela spraševati starejše, naj mi povedo resnico, sem ugotovila, da resnica ni le ena. Lahko je zamahniti z roko in reči, kaj pa nam je bilo hudega! Priznam, NAM ni bilo nič hudega. A MI nismo VSI. Kje pa so TISTI? Tisti ležijo pobiti v jamah, ki jih počasi odkrivamo. TISTI objokujejo svoje mame in očete, svoje otroke in brate in sestre. TISTI so razkropljeni po vsem svetu in še zdaj je, ko pripovedujejo svojo zgodbo, čutiti v njihovih besedah strah.
Danes sem odrasla ženska in po svetu želim hoditi z odprtimi očmi. Predvsem pa želim biti odprtega srca in ni me sram, da sem v zrelih letih prevetrila svoje misli, priznala svoja zmotna prepričanja. Tito in sistem, v katerem sem živela, meni ni naredil nič slabega, hodila sem v šolo in živela precej brezskrbno otroštvo. A TO, DA SEM SAMA ŽIVELA DOBRO, NE OPRAVIČUJE SMRTI TISOČIH, ki niso imeli te možnosti. Čeprav mi gre težko z jezika, danes vem, da sem častila morilca.
Težko je izstopiti iz svojega okvirja, znotraj katerega živiš in deluješ vse svoje življenje. A le če ti uspe ta korak, greš lahko naprej. Poimenovanje ulice ali ceste z imenom Tita, je ta hip popoln padec nazaj. Odpiranje starih ran, starih zamer, ki sploh še niso dobile priložnosti, da bi se zacelile. Pomeni popolno zanikanje dejstev, ki jih nekateri sramotno poimenujejo »premetavanje kosti«. Si bomo zopet zatiskali oči? Ne, nočem! Nočem hoditi po Titovi ulici, cesti ali aveniji. Nočem, da so vrednote moje domovine znova zgrajene na lažeh, zavajanjih, pobijanjih, tatvinah, mučenjih. Pa ravno zdaj, ko je že tako dobro kazalo, da se bomo lahko poklonili drug drugemu in si segli v roke.
Ni me sram, da sem bila Titova pionirka. Tako so me pač takrat naučili. Sram me je danes, da se pogovarjamo o Titu kot o velikem junaku, sram me je in žalostna sem, da je okrog mene toliko trdosrčnih ljudi, ki jih ne premaknejo niti okostja dojenčkov, najdenih v jamah množičnih grobišč.
Objavljeno v reviji Reporter, 11.5.2009
Vse lepo in prav, ampak po nobeni vojni se še ni zgodilo, da ne bi bilo žrtev. In če želiš zmagati ti sigurno ne rata tako, da deliš rože med ljudi. NE odobravam pobojev, vendar se verjetno niso zgodili kar tako: iz dolgčasa…In kot naj bi bil poimenovanje ulice (ceste, avenije…) nazaja v TITOvo “pogrevanje” starih stvari, je tudi “odkritje” dotične jame pogrevanje starih stvari. Ker SO vedeli, da obstaja…..že mnogo prej.
Tito… Rodila sem se štiri leta in štiri dni po njegovi smrti, v šolo sem šla ravno takrat ko je padla Jugoslavija, vojna mi je za dest let vzela očeta, pa je bilo le tistih deset dni.
Jaz moram dobro pomisliti kdo je mož_Tito na fotografiji, tako čudno znan se mi zdi, pa ne vem točno kam bi ga dala.
Vem pa le nekaj, da vsak človek želi vedeti kje je pokopan njegov oče, mama, brat ali pa prijatelj… Da ima vsak človek pravico do dostojnega pokopa. Zato se mi zdi prav, da se razišče, kje ležijo, da se postavijo spomeniki, da se zapiše tukaj leži oče, otrok tega in tega.
Ampak veste, poveličevati tiste, ki so se postavili na stran tistega, ki nas je hotel poklati, za tistega, ki nas je imel za suženjsko ljudstvo (kar so domobranci in ustaši naredili), to pa ne gre. Jaz sem Titu in njegovi vojski hvaležna, da lahko danes rečem:” Moje ime je Mojca in ne Meine name ist Marija.”
Tita ni več, Jugoslavija je na smetišču zgodovine, mi pa živimo danes za tukaj in zdaj. In taka delitev gre le na strune politike, nič drugega.
Povojne krivice glede zaplenitve premoženja so delno popravljene ali pa je vsaj možnost, da se popravijo.
Mi pa se veselimo, da živimo v miru v času, ko brat ne kolje brata, v času, ko imamo svojo državo, svoje pravice. In mislim, da k temu niso prispevali ne Tito ne nesrečniki v grobiščih. Naj le mirno spijo, upam, da so našli svoj mir, če ga že mi živeči ne najdemo.
Se je že morda kdo vprašal od kje je znal Tito igrati klavir, če so nas pa učili, da je bil iz revne delavske družine, ki je komaj preživela. Se ga je morda naučil pri 60 letih???
Kako je bil uglajen gospod, kadil cigare Kubanke, ljubil modo, kar se sploh ne spodobi za navadnega delavca. Gre morda za aristokratskega ruskega KGB-jevca?
Tudi o njegovih dveh ruskih ženah ne duha in sluha.
Najbolj bizarno pa je, da sploh ni znal tekoče govoriti
svojega materinega jezika in je govoril počeno srbohrvaščino. Dokaj nenavadno za človeka rojenega v Kumrovcu.
Tudi dejstvo, da so nemci v svojih fašističnih časopisih objavili, da je Tito mrtev na bitki pri Neretvi in objavljeni so bili tudi posnetki. Komunisti pa so potem izjavili, da ga je rešil njegov pes.
Je bil Tito res to, kar so nam pripovedovali.
Malo se zamislite in iščite resnico.
Ali je sploh važno iz kje je bil, kaj je počel, kako, zakaj,….? Dejstvo je, da “nam” (našim staršem) ni bilo hudega. Živeli so precej boljše kot nekateri živijo/ živimo sedaj. On je del zgodovine, to je dejstvo in tega nič in nihče ne more spremeniti. In nehajmo pogrevati starih stvari, delajmo raje dobro za boljšo prihodnost.
Če je bil Tito kriv za smrt samo enega nedolžnega človeka je po vseh pravnih normativih to umor in povzročitelj morilec.
Danes bi bil verjetno na sodišču v Haagu če bi bil živ.
Zaradi mene je lahko živelo precej ljudi lepo (ker so bili rdeče barve in so dobili zastojnske kredite in gradili hiše, vendar ne zaradi uspešnega gospodarstva pač pa zaradi kreditov iz tujine, ki jih bodo odplačevale še generacije), vendar diktatura komunizma ima tudi zelo črno plat medalje in zato zame taka osebnost kot je bil Tito ni vredna nič.
Nekateri so pod Titovim režimom trpeli bistveno bolj kot si lahko predstavljamo in nekaterim je bilo tudi odvzeto življenje, zato je na novo poimenovanje ulic po njem nekaj nepojemljivega.
Res je to, da je Tito del zgodovine, ki pa je po njegovem odhodu povzročila krvavo vojno in sprtje narodov.
Se opravičujem da še enkarat motim… Gospa Saša, kje ste pa videli trupla dojenčkov? Imate kakršen koli dokaz(fotografijo, kar koli)? Pogovarjala sem se namreč z ljudmi, ki so prisostvovali pri odkrivanju grobišč in dobila podatek, da je šlo za odrasle ljudi vojaškega značaja..
Ta podatek se mi zdi pomemben, ker lahko pripelje do še večjega sovraštva, nikakor pa ne iz kakršne koli provokacije.
Tudi meni se zdi necivilizirano poimenovati ulico našega glavnega mesta po nekom kot je Tito.
Po človeku, ki je odgovoren za smrt samo enega človeka, se ne bi smelo poimenovati ničesar razen nagrobnika. In opravičila, da po (?) vojni so pač mrtvi… ne zdržijo.
Ja, vojna je vojna. Se pa sprašujem, zakaj zaboga so hoteli soditi Miloševiću? Saj je samo hotel dobro svojemu narodu. A ne? In če bi zmagal, bi lahko rekel, da bi se sicer v Srbiji govorilo hrvaško, albansko ali kako že. In mnogi bi ploskali. Mimogrede, zgodovina ne sme operirati s “kaj bi, če bi”.
Saša, zelo lepo ste napisali prispevek, če prav razumem, za Reporter. Jaz postanem, ko naletim na tako sprenevedanje, čisto preveč ostra. Pa čeprav sem tudi jaz pisala dragemu tovarišu Titu, ko je bil še v Kliničnem centru. Pravzaprav je to tudi stvar, ki jo zamerim prejšnjemu režimu. Da so naše nedolžno naivne možgane pitali s takimi bedastočami.
In ne, jaz nisem vedela za Teharje, Hudo jamo, Goli otok. In četudi bi, ali to zločine opravičuje?
Spoštovana gospa Einsidler,
nikomur, ki ne želi ni potrebno hoditi po Titovi cesti, aveniji ali ulici. Pa uberite kako drugo pot.
Mamalada, Milošević ni branil lastne države, napadal je druge države in želel razširiti Srbijo.
Narodnoosvobodilni boji so potekali pa na ozemlju bivše Jugoslavije, nihče se ni želel širiti, samo svoje smo želeli ohraniti in zdi se mi ZELO pomembno, da danes lahko govorimo slovensko. In to je bistvena razlika, Milošević in Tito pa nista kar eno in isto.
O domobrancih si pa ne mislim nič dobrega, zakaj niso ubranili domačinov, sotrpinov, ko so napeljali bodečo žico.?
Ah dajte no, saj se ve, da v jamah niso, kot pravite mojcica, samo “odrasli ljudje vojaškega značaja”. Tudi ženske in tudi otroci in predvsem CIVILISTI.
Da se razumemo-podpiram partizanstvo, sem hvaležna pogumnim možem in ženam, ki so bili pripravljeni braniti svojo domovino. Ampak naši ljudje so bojevali DVE VOJNI v eni. Proti okupatorju in še proti TOTALITARNI oblasti, ki jih je pobijala, proti KOMUNIZMU. In Tito je bil komunist, ki je čistil…
Nič ne pravim, meni so to povedali. Ne vem, tako sem slišala in nimam prav nobenih dokazov za to, nisem bila zraven nisem videla skeletov, ne fotografij.
Me pa zanima, če imate vi slučajno kakršen koli dokaz. Ne gre za provokacijo, gre le zato, da če nekaj napišemo moramo imeti za to tudi stvaren dokaz, ker to v tem primeru, če ga seveda ni, razpihuje negativna čustva in sovraštvo, le na to sem želela opozoriti. Nič osebenga ne mislim s tem proti vam, imate pač mnenje, ki je (pa ne v vseh pogledih) drugačno od mojega.
Ok zdaj pa res zadnjič, moram pojasniti, da vas ne bo deset planilo name, da gospo Sašo obtožujem sovražnega govora. Želela sem povedati le to, da če poveš neko tako resno stvar, kot je umor dojenčka, moraš za to imeti dokaz in nič drugega. Pardon, če sem ispadla preveč napadalno.
Mojcica, sploh ni nobene panike, saj je prav, da ljudje s svojo glavo mislimo! Sem pa skušala oddati tale komentar že pred dnevi, pa ni šlo… Pojma nimam, kaj se je zaštrikalo.
Malo sem pobrskala po netu in našla kar nekaj linkov do pričevanj o povojnih pobojih in so tudi otroci med žrtvami. Ta hip jih ne morem znova iskat, sami poglejte, sicer bom pa jaz, ko bom imela vsaj petnajst min.
Tamara, samo na kratko…
Milošević se ni “boril” samo v Bosni, kaj pa Kosovo? Kaj pa državljanska vojna v Bosni?
Z zločini domobrancev se ne more opravičevati zločinov komunistov.
Mojcica, ali ti dokaz “Otroci s Petrička” ni dovolj? Teh zgodb je žal veliko in ljudje, ki jih povedo so nekateri še vedno prestrašeni…nikoli pa ne bodo mogli živeti čisto normalno, saj jih ves čas preganjajo prizori, ki so jih doživeli…seveda še kot otroci…
Atatata!
Gre za osebna pričevanja otrok, ki jih je zgazila vojna, nesrečnih nedolžnih žrtev, tudi jaz sem gledala ta dokumentarec in tudi meni se je strgalo srce, se je zgodilo in ni bilo prav.
Moja poanta je le v tem, da je potrebno za neko obtožbo imeti v roki STVAREN dokaz. Sem bodoča arheologinja, ki je delala tudi ne grobiščih (pa ne povajnih) in vem kako se stvari tam strežejo in stvari niso tako enostavne kot jih želi prikazati politika.
Ljudje, ki držijo s Hitlerjem, si po mojem mnenju zaslužijo le smrt.