Zadnjič enkrat smo dobili vabilo, naj pridemo vpisat v šolo našega mlajšega fanta. Pa so se mi kar solze ulile. Moj mali mišek gre jeseni že v šolo. Ne vem zakaj me takšne prelomnice vedno tako čustveno “zdelajo”. Gre pač v šolo kot tisoči drugih. A vem, da bom prvega septembra znova skrivaj brisala solze…
Enkrat sem nastopala na šolski prireditvi, malčki so peli, deklamirali…. Ko so nastopali prvošolčki, sem začutila, kako mi solze kapljajo po obleki in kako se mi topi puder… In čeprav sem vedno toliko profesionalna, da na odru moja čustva ne vplivajo na delo, me je takrat zvilo. Nekoč so me povabili med otroške bolnike. Komaj sem se obvladala, vsakič, ko sem se ozrla vstran, sem hitro z roko potegnila pod očmi. Res namreč nisem želela, da bi me zalotili objokano.
Ko grem v kino (no, ali kako se že reče tistemu prostoru, kamor nekateri hodijo gledat filme, jaz sem že skoraj pozabila…..) in je na sporedu kaj solzavega-jokam. Od veselja, žalosti, sočutja, olajšanja…. In z leti me niti ni več sram, ko rdečih oči zapuščam dvorano.
Pred dnevi mi je znanka zaupala, da se bo poročila. Jaz pa v jok.
Soseda omeni, da bo verjetno imela kdaj otroka, jaz pa v jok.
Starejša hči mi pripoveduje, kako so se sošolke zavzele za deklico, ki jo fantje kar naprej zafrkavajo, jaz pa od ponosa v jok….
Upam, da so to še vedno poporodni hormoni. Ker se mi je že zgodilo, da sem se med jokom sama sebi začela smejati. To je šele poslastica za soudeležene! In ne bi jih več zabavala na tak način…
Glede jokavosti si lahko kar podava roko pa čeprav nisem v po porodnem obdobju. Mislim, da smo ljudje pač različni eni bolj čustveni drugi manj. Spomnim se, ko je šel moj prvi otrok v vrtec. Groza. Jokala sem že dva dni prej preden sva sploh stopila skozi vrata vrtca. Med uvajanjem je še kar šlo, a ko je ostal prvič sam osem ur je bilo z mano konec. Pred vrtcem sem jokala kot dež. Pa potem razne prireditve, ki so jih prirejali za nas. Skrivaj sem brisala solze. Celo razne čestitke in želje ki jih narišejo in napišejo otroci me ganejo. No seveda tudi če si ogledam kakšen dober film ne ostanem ravnodušna. Taka pač sem in je že prav da je tako.
Jaz pred nosečnostjo nikoli nisem jokala, včasih so se mi kvečjemu nabrale solcice. Zdaj jokam vsaj 3x na teden pa ima sine že 2 leti. :)
Jaz sem pa vedno čudno gledala mojo mamo, kako se za vsako figo razjoka. Potem sem s prvo nosečnostjo sama postala jokica, z drugo nosečnostjo pa spet čisto kontra. Pa ne, da me ne bi ganilo. Tako da ja, po moje so kar hormoni. Al pa sem malo čudna. ;)
Jok je gotovo pol zdravja.
(ta druga polovica od Smeh je pol zdravlja. ali morda Čistoča?)
Ta pretiranan sentimentalnost izgine ( dobim vlažne oči ob mobitel reklamah, plesnih nastopih, vedno znova ko don Jose zabode Carmen…), ko se otroci odselijo?
Tudi meni se od poroda dogaja podobno. Kar jokam … kadar mi moj prvošolček prinese pokazat sliko, ki jo je narisal, pobarval, ko mu berem pravljice z žalostnim koncem; celo v razredu, ko učencem prebiram poezijo določenega avtorja, mi gre pogosto na jok (če je seveda pesem taka). V slednji situaciji mi je še posebej težko.
Drage moje, zelo me veseli, da nisem edina…
Tale post je pravo olajšanje zame. Res je lepo prebrat, da nisem sama v tem. Se pravi, da sem kjub temu normalna.
Me veseli, da nisem edina. Se mi je zgodilo, da je moral sin star sedem let ostati v bolnišnici na opazovanju in je jokal kot dež. Jaz pa naj bi ga tolažila in bodrila pa sem še bolj jokala, se sploh nisem mogla zadržat. Prvič je ostal sam v bolnišnici. Naslednji dan, ko sem prišla na obisk, pa me skoraj ni opazil tako se je igral s svojim novim prijateljem.
Evo, javlja se vam še ena vrhunska jokica, ki izkoristi svako priložnost, da spusti solze ali pa se vsaj zarosijo kotiički.
Najbolj stresni so definitivno vrteški začetki-takrat se je jokalo na veliko.
Hvala bogu, da smo s tem opravili in ne bo več nobenega, ki bi se uvajal v vrtec. Prehod iz vrtca v šolo pa je prav tako en velik razlog za jok.
Saj ne jočem od žalosti, od sreče pa tudi ne, ampak se mi zdi to ena taka velika prelomnica v življenju otroka, pa tudi staršev, da me vedno spravi iz tira.
Ko je šla v šolo prva (pred desetimi leti) ni bilo nič hujše kot lani, ko je začel obiskovati šolo tretji otrok.
Tega se pač ne navadiš.
Potem pa nastopi otrok, sploh če zapojejo kako na temo mamice-ojojoj, mož me kar naprej pogleduje, jaz pa si ne morem pomagat.
Dobro, da nas je več takih.
Se že zdaj bojim hčerinega maturantca, pa jojmene-čez leta poroke-menda me bo pobralo.
Saša, naj te negativne misli ne zadanejo preveč. Vsakemu kdaj pa kdaj kar kaj pade od kje in se tega iskreno veselimo-saj za to se tudi moramo potruditi, pa čeravno ne zgleda tako.
Ti si pa res ena dušica, Melita!!!