Živijo Saša in obiskovalci bloga,

Ko sem prvič res slučajno (ker zaenkrat nimamo doma nobenega časopisa/tabloida razen občasno časopisa Delo) pri frizerju prebrala da Saša pričakuje petega otroka (za četrtega takrat sploh vedela nisem), se mi je zdelo to tako enkratno, vznemirljivo, da sem kmalu izbrskala Sašin blog, ker je podzavestno vzbudila moje zanimanje in hkrati nekakšno občudovanje. Pri prebiranju njenih misli, sem se pogosto zalotila ob kimanju in podobnem doživljanju različnih tem, katerih se je dotaknila. Ko pa sem prebrala vse več njenih prispevkov, me je začelo nekaj vse bolj motiti, kot da s svojim sedanjim načinom življenja kar nekako posiljuje
tiste, ki živijo tako kot so - neko povprečno življenje brez kakšnih radikalnih sprememb in preobratov.
- najprej preselitev v “naravo”: vse lepo in prav, strinjam se z vsemi prednostmi življenja v naravi. A po branju njenih prispevkov se mi zdi tako kot da pravi: življenje v naravi je edino pravo, naredi to in vsi problemi bodo rešeni. Prosim le za realno interpretacijo: Človek je lahko zadovojen tako v mestu kot v naravi, če najde svoje ravnovesje. Pravi da v Lj le skačeš iz ene dejavnosti na drugo, da družina nima možnosti preživeti toliko časa skupaj, itd… Moj komentar bi bil: Le če tako dovoliš. Sem mama 7 in 4 letnih deklic in lahko bi ju vpisovala v milijone aktivnosti ki so na voljo (živimo V LJ za Bežigradom), a ker hočem tudi sama preživeti dosti časa z njima in možem, smo naredili kompromis: imata vsaka eno dodatno aktivnost, kamor ju morava peljati, ta starejša ima še nekaj krožkov v šoli takoj po pouku, popoldevi so pa naši. Je bila tudi pri nas pred časom dilema: prodati stanovanje v LJ in kupiti hiško na deželi ali ostati v LJ. OBOJE IMA PREDNOSTI IN SLABOSTI, a nam bolj ustreza LJ, spet drugim pa druga možnost, vse ima prednosti in slabosti. Zakaj bi porabila cca 2 uri na dan na vožnji če lahko porabim le pol urce, v eni uri in pol prednosti pa lahko skuhamo in zložimo posodo v stroj in nam ostane več časa za skupne aktivnosti. In zakaj bi takrat, ko si končno vzameva nekaj časa zase, spet vozila nazaj v LJ da bi si ogledala kak dober film, predstavo, šla npr. v savno tja, kjer me ne bo vsak someščan poznal in vedel o meni tudi tisto, kar še sama ne vem - kar se, bodimo realni, v manjšem kraju le pogosteje dogaja.
tudi v Lj lahko kuhamo “domača” kosila in ne preživljamo vikendov v nakupovalnih centrih (ki so mimogrede polni ljudi iz različnih koncev Slovenije, ki morajo v LJ skoraj po vsako malenkost, ker je menda tam izven LJ nemogoče kaj dobiti).
Tudi v LJ so ljudje, ki so preprosti, ki najdejo srečo v majhnih stvareh, ki se ne prepustijo materializmu, itd. …. Skratka še vedno mislim, da je odvisno od posameznika kako živi, da lahko talo v mestu živiš mirno, z naravo povezano življenje kot lahko živiš v naravi stresno, z družino nepovezano življenje - VSE JE ODVISNO OD NAS.
Približno isto sem dojemala ob odločanju o število otrok. Lahko je doma le en otrok, pa je družina povezana, zadovoljna, lahko jih je pa deset. Vse je po svoje prav, vsaka odločitev ima svoje prednosti in slabosti. Moram pa reči da si tako v današnjem času kot v času naših mam, babic vseeno težko predstavljam aktivne starše ob več kot treh otrocih - to je lahko moja velika napaka, ampak tako pač čutim. Spoštujem ženske, ki se odločijo za več otrok, a mislim, da sama tako ne bi funkcionirala in definitivno je v mojem primeru bolje da ostanem pri dveh, mogoče treh otrocih. Spet za drugo žensko pa je mogoče nujno, da jih ima dosti več..
VSEM ŽELIM ĆIM VEČ SREČE IN RAVNOVESJA, ki je potrebno da dajemo kar želimo dajati, da se čutimo koristne, da ljubimo in smo ljubljene.

PA LEP POZDRAV IN BREZ ZAMERE.