Zadnjič dobim pošto od gospe Darinke, ki piše pravljice, zgodbice, razne zanke in uganke oz. naloge za otroke…in v pošti omeni, da bi morda lahko njeno zanimivo življenjsko zgodbo predstavila v oddaji Živimo lepo. Pa ji odpišem, da žal ne bo šlo, ker ni dovolj znana osebnost. Potem pa me njen mail gloda, grem še na splet in začnem brskati, izvem, da je že imela intervju za revijo Jana, zato pokličem Mišo Čermak, ki ga je napisala in ugotovim, da je gospa silno znana, izjemno zanimiva, duhovno bogata…. A seveda ne v “našem” svetu silikonskega oprsja. Dobila sem popoln napad slabe vesti in gospe Darinki takoj skrušeno napisala pisemce, v katerem sem se opravičila za svoje nepoznavanje in jo seveda povabila v oddajo.
Gospa ima noro zgodbo. Bila je dolga leta učiteljica v prvem razredu. Otroci so ji kar lezli v naročje in učila je že pred tridesetimi leti tako, kot se nekateri trudijo zdaj - integrirano. Seveda je imela zaradi takšnega dela kup težav, kolegi so ji metali kolena pod noge in enkrat je celo izgubila službo. Potem pa je šla k nekemu gostilničarju, ki se je širokoustil, koliko denarja ima, da bi ga prosila, naj za njene šolarčke kupi en kasetofon oz. CD. Tam je imel pa ta gostilničar v kletki medveda, za katerega se je govorilo, da je popolnoma udomačen. Darinka, zvedava duša, je seveda šla medveda pogledat in ko je videla, da ga nekdo hrani z jabolki, je pristopila še ona. Pobrala je jabolko in mu ga ponudila, takrat pa - hops, jo je medo skozi kletko zagrabil za roko in ji jo skoraj odtrgal. Mi je pokazala slike ranjene roke. Razmrcvarjena. Do kosti.
No, gospa je potem seveda morala v pokoj, ker res težko delaš z otroci, če ti manjka nekaj prstov-kako bi pa pisala po tabli, rezala, lepila…. In je začela pisati pravljice in zgodbice. Popoln uspeh! Napisala jih je preko 190 in jih objavljala samostojno oz. v raznih otroških revijah. Potem pa-diagnoza rak. Obsevanja, zdravljenje in namesto da bi se sama sebi smilila, je v času obsevanj napisala še sedem! knjig. Tri so že izšle, ostale še bodo. In seveda je raka premagala.
Ko sem jo vprašala, ali se ji ne zdi, da je ena stvar, ki te lahko sesuje v življenju, že čisto dovolj, mi je rekla: “Sprejemam vse kot izziv, kot darilo, ker se vedno iz vsega izcimi nekaj dobrega.” Hudo dobro razmišljanje, a ne?
Aj, gospa je pa Darinka Kobal. Morda imate doma celo kakšno njeno pravljico. Jaz jo zdaj imam!
Woa, kakšna zgodba. Tebi pa nasvetek: naslednjič prej vprašaj najdi.si ali google, da te potem ne bo pekla vest. ;)
Res zelo zanimiva, vzpodbudna, poučna,… zgodba…Žal si v današnjem času znan samo če se ločiš, si daš povečat prsi, te kje zalotijo,…takšni ljudje, ki bi si pa res zaslužili slavo pa ostanejo tam nekje v ozadju…
MALO KOMENTARJEV - NA VSE SKUPAJ PO MALEM
Živijo Saša in obiskovalci bloga,
Ko sem prvič res slučajno (ker zaenkrat nimamo doma nobenega časopisa/tabloida razen občasno časopisa Delo) pri frizerju prebrala da Saša pričakuje petega otroka (za četrtega takrat sploh vedela nisem), se mi je zdelo to tako enkratno, vznemirljivo, da sem kmalu izbrskala Sašin blog, ker je podzavestno vzbudila moje zanimanje in hkrati nekakšno občudovanje. Pri prebiranju njenih misli, sem se pogosto zalotila ob kimanju in podobnem doživljanju različnih tem, katerih se je dotaknila. Ko pa sem prebrala vse več njenih prispevkov, me je začelo nekaj vse bolj motiti, kot da s svojim sedanjim načinom življenja kar nekako posiljuje
tiste, ki živijo tako kot so - neko povprečno življenje brez kakšnih radikalnih sprememb in preobratov.
- najprej preselitev v “naravo”: vse lepo in prav, strinjam se z vsemi prednostmi življenja v naravi. A po branju njenih prispevkov se mi zdi tako kot da pravi: življenje v naravi je edino pravo, naredi to in vsi problemi bodo rešeni. Prosim le za realno interpretacijo: Človek je lahko zadovojen tako v mestu kot v naravi, če najde svoje ravnovesje. Pravi da v Lj le skačeš iz ene dejavnosti na drugo, da družina nima možnosti preživeti toliko časa skupaj, itd… Moj komentar bi bil: Le če tako dovoliš. Sem mama 7 in 4 letnih deklic in lahko bi ju vpisovala v milijone aktivnosti ki so na voljo (živimo V LJ za Bežigradom), a ker hočem tudi sama preživeti dosti časa z njima in možem, smo naredili kompromis: imata vsaka eno dodatno aktivnost, kamor ju morava peljati, ta starejša ima še nekaj krožkov v šoli takoj po pouku, popoldevi so pa naši. Je bila tudi pri nas pred časom dilema: prodati stanovanje v LJ in kupiti hiško na deželi ali ostati v LJ. OBOJE IMA PREDNOSTI IN SLABOSTI, a nam bolj ustreza LJ, spet drugim pa druga možnost, vse ima prednosti in slabosti. Zakaj bi porabila cca 2 uri na dan na vožnji če lahko porabim le pol urce, v eni uri in pol prednosti pa lahko skuhamo in zložimo posodo v stroj in nam ostane več časa za skupne aktivnosti. In zakaj bi takrat, ko si končno vzameva nekaj časa zase, spet vozila nazaj v LJ da bi si ogledala kak dober film, predstavo, šla npr. v savno tja, kjer me ne bo vsak someščan poznal in vedel o meni tudi tisto, kar še sama ne vem - kar se, bodimo realni, v manjšem kraju le pogosteje dogaja.
tudi v Lj lahko kuhamo “domača” kosila in ne preživljamo vikendov v nakupovalnih centrih (ki so mimogrede polni ljudi iz različnih koncev Slovenije, ki morajo v LJ skoraj po vsako malenkost, ker je menda tam izven LJ nemogoče kaj dobiti).
Tudi v LJ so ljudje, ki so preprosti, ki najdejo srečo v majhnih stvareh, ki se ne prepustijo materializmu, itd. …. Skratka še vedno mislim, da je odvisno od posameznika kako živi, da lahko talo v mestu živiš mirno, z naravo povezano življenje kot lahko živiš v naravi stresno, z družino nepovezano življenje - VSE JE ODVISNO OD NAS.
Približno isto sem dojemala ob odločanju o število otrok. Lahko je doma le en otrok, pa je družina povezana, zadovoljna, lahko jih je pa deset. Vse je po svoje prav, vsaka odločitev ima svoje prednosti in slabosti. Moram pa reči da si tako v današnjem času kot v času naših mam, babic vseeno težko predstavljam aktivne starše ob več kot treh otrocih - to je lahko moja velika napaka, ampak tako pač čutim. Spoštujem ženske, ki se odločijo za več otrok, a mislim, da sama tako ne bi funkcionirala in definitivno je v mojem primeru bolje da ostanem pri dveh, mogoče treh otrocih. Spet za drugo žensko pa je mogoče nujno, da jih ima dosti več..
VSEM ŽELIM ĆIM VEČ SREČE IN RAVNOVESJA, ki je potrebno da dajemo kar želimo dajati, da se čutimo koristne, da ljubimo in smo ljubljene.
PA LEP POZDRAV IN BREZ ZAMERE.
Alja,
hvala za komentar… Nisem hotela, da bi izgledalo, kot da posliljujem s svojimi načeli, le pišem o svojih izkušnjah in mislih. Za nas je bila selitev v naravo nekaj najboljšega, kar smo storili in ker sem preizkusila obe plati-mestno in naravno, sem tudi sama presenečena nad veliko razliko v kakovosti. V prid življenja v naravi, seveda. Tisoč drobnarij je, za katere si pri življenju v mestu prikrajšan, pa če si še toliko z otroki. Ja, so prednosti-vse imaš bolj pri roki, ampak ko si enkrat na svojem travniku, še pomisliš ne več na to, kaj ti morda manjka… In glede otrok-seveda, samo ti in tvoj mož vesta, koliko otrok bosta imela oz. si jih želita. Mnoge ženske pa se ne odločijo za naraščaj zaradi lenobe, saj veš, pri otroku si je pač ne moreš privoščiti…
In ja-tudi jaz želim tebi, možu in tvojima sončkoma veliko ljubezni, saj se večkrat pogovarjamo pri nas doma in ugotavljamo, samo da bi se imeli radi, pa je vse ostalo skoraj nepomembno…
Hvala za tole novicko.