No, pa smo se dobile. Pika, Sonja, Marjana, Milka in jaz. Tik pred peto, ko smo bile zmenjene v gostišču Gerbec na Igu (http://www.gerbec.si/) , sem skočila na Kurešček po svečke. Za darilca, za punce. In seveda so me že vse zbrane čakale in se verjetno spraševale, če jih nisem morda nahecala, da se res dobimo… Kajti prišla sem-pravzaprav z Urško sva prišli- nekaj minut čez peto. Tralala, tukaj sva!!!
In že smo bile sredi debate, izmenjale smo si darilca-moje borne svečke so se kar izgubile med ličnimi Miklavževimi paketki z bomboni in suhim sadjem, pa toplimi, na roke spletenimi nogavicami, ki me ravnokar grejejo, pa velikanska škatla z okusnimi domačimi piškoti, pa skodelice za kavo, pa čokolada, pa domače olje in kis, pa…. Hej, komaj sem vse odnesla, otroci so pa kar skakali od veselja, ko sem vse dobrote prinesla domov!
Najprej smo se sramežljivo lotile štrukljev s tarfufi. Še nikdar nisem jedla takšne kombinacije, ampak mislim da je bila usodna za potek večera. Ob predjedi smo se namreč razgovorile, kot bi se poznale že sto let.
Miha, ki je skrbel za naše borbončice, je komaj prišel do besede, ko nas je spraševal po glavni jedi. Večina se je odločila za žrebička z višnjevo omako. Mnjnami. Še kozarček črnega vina in za sladico vanilijeva strjenka s kokosom, pravo čokolado in orehi.
Ne bom pisala, kaj smo se pogovarjale. Klepetale smo o vsem, tudi o sebi in nikakor to ni bil večer, ko bi bilo najbolj pomembno to, kako je katera oblečena… Iskreno in do konca smo šle in čutile, da smo ene take prave sestre. Kot v sestavku, ki mi ga je pred dnevi poslala Sonja:
Mlada ženska je sedela na zofi nekega vlažnega dne, pila ledeni čaj, medtem,
ko je bila na obisku pri svoji mami. Pogovarjali sta se o življenju, o
poroki, o odgovornostih življenja in obvezah odraslih ljudi. Mati je
zamišljeno mešala pijačo in ledene kocke so trkale ob kozarec, ko se je
obrnila k hčeri in z jasnim in treznim pogledom v očeh rekla:” Ne pozabi
svojih Sester.” “Še bolj pomembne bodo, ko se boš starala. Ne glede na to,
kako zelo ljubiš svojega moža, ne glede na to, kako zelo boš ljubila otroke,
ki jih boš imela, še vedno boš potrebovala sestre. Ne pozabi nanje, obišči jih od časa do časa, pojdite skupaj kam, počnite
stvari skupaj.”
“Zapomni si, da sestre pomeni vse ženske… tvoje prijateljice, hčere, vse
ženske in sorodnice s katerimi se čutiš povezano. Potrebovala boš druge
ženske. Ženske se vedno potrebujemo.”
Kakšen čuden nasvet mi je dala, si je mislila mlada ženska. Ali se nisem
pravkar poročila?
Ali se nisem pravkar pridružila svetu parov? Sedaj sem poročena, za božjo
voljo. Odrasla! Jasno, da je moj mož in družina, ki jo bova osnovala vse, kar
bo moje življenje ovrednotilo.”
Vendar je prisluhnila svoji materi. Obdržala je stike s Sestrami in vsako
leto imela več ženskih prijateljic. Ko so se leta prekopicevala, eno čez
drugo, je sčasoma razumela, da je njena mati vedela, kaj ji govori. Ko čas
in narava naredita svoje spremembe in skrivnosti na ženski, so Sestre glavna
opora v njenem življenju.
V več kot 50- tih letih svojega življenja tukaj, sem se naučila tole:
Čas teče.
Življenje se zgodi.
Razdalja ločuje.
Otroci odrastejo.
Službe pridejo in gredo.
Ljubezen zbledi in upade.
Moški ne naredijo kar naj bi.
Srca pokajo.
Starši umrejo.
Kolegi pozabijo usluge.
Kariere se končajo.
VENDAR…
Sestre so vedno tukaj, ne glede na to koliko milj je med njimi. Prijateljica
ni nikoli tako oddaljena, da je potreba po njej ne bi dosegla. Ko moraš
hoditi po tisti osamljeni dolini in hodiš sama, bodo ženske v tvojem
življenju stale na robu doline, te spodbujale, molile zate, se potegnile
zate, posredovale v tvojem imenu in te z odprtimi rokami čakale na koncu
doline.
Včasih bodo celo prekršile pravila in hodile teboj… ali prišle in te
odnesle ven.
Prijateljice, hčere, vnukinje, snahe, sestre, matere, babice, tete,
sestrične, nečakinje, tvoja razširjena družina, vse blagoslavljajo tvoje
življenje!
Svet ne bi bil isti brez žensk, in tudi jaz ne.
Ko začnemo to avanturo, ki ji pravimo ženskost, nimamo prave predstave nad
neizmerno srečo ali žalostjo, ki leži pred nami. Prav tako ne vemo, kako
zelo bomo potrebovale druga drugo.
Vsak dan potrebujemo druga drugo.
In tako smo odšle napolnjene, z vsem lepim in dobrim.
Hvala Mihu iz gostilne Grebec, če razmišljate, kam bi šli dobro jest s svojo družino ali s svojimi poslovnimi partnerji je Gerbec zagotovo dobra izbira. Pravzaprav- zelo okusna izbira, tudi otrok se ne branijo!
Ja, res je bilo super! Šele po fotografiji sem videla, da imajo v gostilni tudi knjige. Če ti je slučajno dolgčas…Nam zagotovo ni bilo! Vsem lep pozdrav!
Pika, se popolnoma strinjam s tabo. Vse je bilo super, le čas je prehitro tekel …
Slikovito in barvito,pa tudi kulinarično nepozabno je očitno bilo tole vaše srečanje! Jaz se tokrat oglašam z vabilom za vse,ki boste v nedeljo ob 17h v bližini ljubljanskega gradu:pridite si ogledat tradicionalno švedsko praznovanje dneva sv.Lucije in prigriznit kakšen pepparkaka ali srknit malo kuhanega vina! Tudi če ne boste utegnile,naj vam Lucija prinese svetlobo v domove in srca!
Lepo, da ste uživale in se načvekale… takšni ženski večeri so super!!!!
Undine, tvoje povabilo je pa zelo prijazno in zanimivo. . Lahko morda kaj več poveš o tem. Sv. Lucija mi je od nekdaj izziv, posebej še zato, ker je to eno izmed imen, ki je v naši družini ostalo še prosto. Namreč, ko se nam je rodil sin Vid, smo imeli alternativno ime Lucija. Naj kot zanimivost povem, da je na sv. Vida dan najdaljši in na sv. Lucijo najkrajši. Joj kako sem zašla od teme. Oprostite. Undine morda pa mi bo dano biti v nedeljo tam v bližini in prav rada bi si ogledala kaj prijetnega in lepega. Mislim, da se tudi kuhanega vina ne bi branila, kaj je to pepparkak pa žal ne vem.
Kakšne dame! Cvet slovenski.
Čudovito.
Prav vidi in začuti se, da ste same pozitivke na kupu… Super!
Hej, Sonja!Lucijin večer enostavno moraš doživet…skandinavci ga praznujejo,ker je tam zdaj nevzdržno temno :) in preden se jim dokončno utrga,jim nebesa pošljejo Lucijo-ponavadi je to najlepše dekle v vasi,ki skupaj s spremstvom hodi od hiše do hiše,in naznanja,da bodo dnevi od zdaj naprej daljši in bolj svetli! Lucijini spremljevalci čudovito prepevajo in nosijo sveče=svetlobo v hišo. To mora vsak v življenju videti vsaj enkrat! Pepparkakor-ja,to so pa tradicionalni švedski piškoti,vir njihove dobrote in prijaznosti;čudovito dišijo po ingverju,cimetu in klinčkih,tudi jaz sem jih letos že pekla!
pozdravljena Saša!
Joj, kako lepa družba ste bile. Prav lepo vas je pogledat. Saša, ti si faca. Izgledaš tako pozitivna, po petih porodih, po vseh izkušnjah…. Vsaka čast. Res je, ženske rabimo oporo v sestrah. Preklemansko jih včasih rabimo. Redno, vsak dan, ko imam v službi čas za malico, ko hrustam kaj dobrega, izkoristim priliko in preberem kaj je novega na tvojem blogu. Če boš pogledala nazaj, boš videla, kakšno izkušnjo sem imela jaz. In ko sem izvedela za tvojo, v mojih mislih si vsaki dan. Občudujem te, iskreno in si moj zgled. Jaz pa zadnje dni nekam nisem v redu. Včasih pride vse za mano, pa naj bom še tako močna. Saj bo bolje, jutri, pojutrjišnem. Ne moremo biti vedno nasmejani in polni energije. Očitno je že tako v življenju. Da se iz slabih trenutkov nekaj naučimo, postanemo močnejši….
Saša, bodi fino in vse, ki so močne, pozitivne na tvojem blogu. Rade se imejmo vsak dan. Vsak trenutek imejmo pred očmi, da smo edinstvene in nenadomestljive, vredne vsega lepega, kar je možno na tem svetu. Saj konec koncev smo zato tukaj, da se nekaj novega naučimo, dokler se ne izbrusimo v diamant.
Počasi se odpravljam domov. Upam, da bo vikend lep, da doma ne bo tišine, da bo dobra volja, veselje…seveda bo, prepuščam svoje želje višji sili. Včasih moraš biti močan kot bik, da preživiš, pa vseeno sem ponosna nase.
Imejte se skrajno lepo, naj sonce posije vsaki v dušo in prinese tisto čisto energijo.
Andreja
Ja lepo, da ste se zbrale, jaz nisem imela prevoza, žal. Ampak me je obiskal dragec in jaz nad moškimi še ne mislim obupat. Moški so fajn, le me včasih ne znamo izbrati.
Tudi ženska družba je fajn, pa moraš tudi pravo izbrati. Vedno je tako, da smo pač sami odgovorni zase in nihče drug, zgovarjati se na boga, na božje načrte na… Eh ne gre vse valiti na druge, še najman pa na bogove, pa na energije, pa na…
Kakor koli, da ne bom morila. Imejte se lepo, jaz sem preživela krasen dan s prijateljico, ki sem jo že odpisala, pa je bila čisto druga. Tako da ne se sekirat, gnili dnevi so, pridejo, njboljše pa je da včasih odidejo. Danes sem srečna po dolgem času. Samo to sem želela podeliti z vami.
Dejstvo je, da rastemo iz bolečine, žal. In dejstvo je, da skozi to preizkušnjo, bolečino lažje “pridemo” oz. spoznamo poanto preko Boga, Kozmosa, energije… To je vedno blo in vedno bo.
Je pa tako, da vsaka oseba, ki nam je “poslana” v življenju ima višji namen in nič ni samoumevno in nič ni naključno, ampak se vse zgodi z določenim namenom; pa, če to hočemo ali nočemo enostavno tako je.
Res lep šopek ’sester’. Sonjin sestavek je pa priklical kar kurjo polt. Nisem še tako daleč, da bi izkusila resničnost tega, moja družinica šele raste, mož mi je trenutno najpomembnejši, si pa z leti res nabiram vse več prijateljic, ki so mi pomembne, katerim sem jaz, vsaj upam, pomembna nazaj.
Spoštovane dame, s tole sliko pa ste v meni prebudile pravi babji firbec.
Sprašujem se, katera je Milka, ki vedno napiše kako prijazno in spodbudno misel, katera je Marjana, ki zna napisati v kratkem toliko življenjske modrosti, katera je Sonja, ki je odkrita in pokončna v svojem prav, in katera je Pika, ki je vedno kratka, jedrnata in vesela? Za Sašo pa vemo, da je tista super mama, ki ji poleg štirih otrok uspevajo še čudeži na sebi.
Lep vikend!
Lucijo lahko sama opišem. Sem jo danes doživela. Vstala ob 5h zjutraj, da smo ob 6.30h že čivkali “Sankto Lucijo” in ostale Lucijine pesmi. Dejansko je zelo lep običaj, predvsem je pa tu tako temno, da je prava poživitev za mesec december. Potem pa še en žafranov kolaček in dan je popoln.
Letos smo to izvajali že na 11, ker pride Lucija na nedeljo. Pa tudi v nedeljo bo tu zelo živahno.
Saša, Urška ti je zelo podobna.
Me veseli, da ste se imele fajn, lepe ste na sliki, pa verjamem, da tudi drugače.
Imam pa jaz doma Lucijo, no pravzaprav ne več doma, je že odletela iz gnezda, si spletla svojo, se pa še vedno rada vrača v staro gnezdo. Čez nekaj dni jih bo imela 28.
Pa se mi zdi, da še ni dolgo, kar sem jo prinesla domov.
Irena, tvoji Luciji želim vse najboljše, za god in za rojstni dan. Zdi se mi, da se na sveto Lucijo seje božično žito, a katera ve kaj o tem?
Lenka, sestavek, ki ga je objavila Saša ni moj, priletel je od nekje, vendar mislim, da je neke vrste življenjska modrost….. Tudi jaz imam, hvala Bogu, lep in vesel zakon, ki že dolgo traja in je kronan s štirimi otroci. Če dovoliš naj ti povem, da sem v prvih letih zakona mislila ravno tako kot ti in tako je prav. Toda z leti vidiš, da potrebuješ poleg vsakdnevnega pogovora s svojim življenjskim sopotnikom tudi družbo “sester”, ki jim zaupaš. Včasih samo za čvek, štrikanje in gospodinjske nasvete, včasih pa tudi za kaj globljega.
Ja, pa da ne boste mislili, da smo na srečanju poudarjali samo ženskost. Priznati moramo, da so skrivne niti vlekli tudi naši moški. Sicer niso bili ne vem kako fizično prisotni, razen na koncu in pa seveda, Miha,a hoteli so nam pustili svobodo. Poskrbeli pa so tako za prevoz, pa varstvo otrok in seveda moralno podporo.
Vendar je v ženski naravi prisotna močnejša intuicija, lažje se odpiramo in razdajamo. Eni drugim smo dopolnitev, če le želimo.
Undin oprosti, kje točno se bo v nedeljo ob 17. uri dogajal Lucijin večer, saj veš okolica gradu je kar obsežna in ne bi rada prav zelo iskala.
živjo, tudi mene zanima tale praznik v okolici Gradu…
Andreja, tako dobro mi je zadnjič povedala prijateljica… Včasih moraš doživeti dno, da se lahko odrineš… A ni resnično??!!
Maja, ne vem če se bodo punce želele razkriti, naj to storijo same, če želijo…
Maja, na sliki sem v karirastem krilu.
Lucijin sprevod bo prav na ljubljanskem gradu;če bo katera v množici zagledala majhno rjavolasko v beli bundi z za glavo višjim sinom in vozičkom v katerem bo punčka,stara toliko kot Sašina Urška,jo lahko pocuka za rokav! Alenka
Alenka hvala, vendar ni nam uspelo priti. Pa naj to ostane izziv za prihodnje leto, upam, da se bo tudi dogajalo. Sicer pa lahko ti kaj več napišeš o tem, saj si sigurno bila tam.
za Majo!
Sem tista v temno svetli kombinaciji. To je tudi moje nenapisano življensko pravilo - iz teme k svetlobi!
ojla,
Ja, resnično imaš prav Saša!!
In kdor dno zares doživi, se odrine, postane močnejši kot kadarkoli, bolj se zaveda sebe, preprosto ne more biti več tak, kot prej. Bolj cenim sebe, vidim naravo okrog sebe, jo dojemam drugače, kot prej. Cenim lepe trenutke, najbolj pa se zavedam sebe. Družina pa mi je dragulj, za katero mi ni žal, da sem požrla grenko izkušnjo, ki je bila preklemansko težka. Ko vidim otroka, ki sta ponovno zacvetela v svoji radosti, in ko vidim moža, za katerega čutim, da je ponovno pripaden svoji družini, ko se imamo ob večerih preprosto fino, si rečem, splačalo se je.
Danes sem že bolje. Pridejo temni dnevi, pa grejo, brez teh v življenju ne moremo. Čim prej jih obiti. In sedaj je spet sonček v mojem srcu.
Izkušnje nas krepijo in bogatijo.
Lep zimski dan tebi Saša in vsem dobromislečim v srcu.
Andreja
Popolnoma se strinjam s tabo Andreja. Taki padci nas, ko se poberemo, zelo okrepijo. Znamo ceniti in se veseliti majhnih stvari.
Vesela sem, da si danes bolje. Ne pozabi za vsakim dežjem (pa naj bo še tako neurje!) posije sonce!
Naj te sonček v srcu greje kljub zimskemu dnevu, naj žarki posijejo tudi v globino tistih, ki imajo danes črn dan.
Vse ste zelo lepe!!
Super dekleta!
Marjana, zate sem najbolj vesela, da si se udeležila druženja. Ker si že probala z izgovori. Bi te pa ob tej priložnosti povabila na “naša” petkova srečanja, ki jih letos špricaš.
Te pač pogrešamo. Kva češ.
LP
Oh, Barbara, sedaj me daje pa nostalgija.!
Namreč, Barbara je ena taka punca, ki spada k opisu Sašinega sestavka o srečanju. Preiskušana in pokončna v svojem prav, tako kot je Sonjo opisala Maja. Spoznali sva se v šoli, ki jo obiskujeva. S puncami smo se zelo povezale, pomagale smo si pri študiju, skupaj znojile pred izpiti in se skupaj veselile nad uspehi. Jaz sem si letos omislila “pauzo”, ker se mi zdi, da moram še neke stvari “pošlihtat”.
Barbara, velikokrat začutim tvoje besede na Sašinem blogu, čeprav se ne vidiva, čutim povezavo. Nas pa res povezuje nevidna sila, kakor je v lepem prispevku napisala “štrikarica”.
Ojla, Barbara moja soimenjakinja lepo te je bilo prebrat. Lahko kaj več prosim poveš o teh petkovih srečanjih?
Ker si pač želim, kot verjetno tudi večina tukaj, da ne ostane samo pri tvojem enem postu, se bom pa jaz preimenovala v ime, kot me kličejo vsi prijatelji in sicer v Barbi, da ne bo kdo mislil, da piše samo ena Barbara. :)
Lep snežni pozdrav iz Štajerske!
Saši eno iskreno opravičilo, vem, da imate pet otrok, se je zatipkalo na štiri…
Sonja, sem kar ta pravo mislila ob pogledu na sliko…
Se pa strinjam z Andrejo, da nam preizkušnje v življenju pomagajo k osebnemu zorenju. Sama zelo cenim tiste, ki so srčni in duhovno bogati tudi brez njih.
Se mi pa zdi, da veliko preizkušenj kar sami pridelamo, jih pa Previdnost dopusti, če so nam v pomoč pri zorenju.
Ali kot sem nekoč nekje slišala, da je vsak križ, ki ga moramo nositi, pred tem natančno umerjen na naše sposobnosti, da mu Previdnost natančno izmeri obe stranici in ga stehta na grame natančno, da le ne bi bil prevelik ali pretežek.
Vsem lep pozdrav!
Maja, ali imate kakšen tretji čut. Kako ste pa to vedeli, me prav zanima. Sara hvala za kompliment zelo dobro sede.
Sonja, samo žensko intuicijo, pa nekaj vizualnega daru, vi pa izžaravate odločnost, pokončnost, ki sem si jo zapomnila predvsem v temi družine, posvojitve v istospolna zveze, ki je zelo težka tema in je težko biti odločen v svojem prav, …. tako da vas ni bilo težko prepoznati. Sem pa npr. za Marjano mislila, da je gospa v rdečem in sem se zmotila, za Piko pa sem prepričana, da je tista v svetlo modrem.
Saša, lepo je prebrati, da ste se imele lepo. Hvala še enkrat za povabilo, ki sem ga bila zelo vesela, čeprav potem nisem mogla priti. Imaš zelo “luškano” hčerkico.
Drugače pa sem tudi sama mnjenja, da nas preizkušnje bogatijo, vendar bi tukaj vseeno dodala, da obstajajo tudi ljudje, ki so srčni in duhovno bogati tudi brez njih. Tukaj se strinjam z Majo. Kar nekaj takih ljudi je in vesela sem, da se da biti srčen in duhoven tudi brez težkih preizkušenj.
Maja, zelo nerada se vpletam v tvoj dialog, pa vendar se jaz Sonje ne spomnim iz tiste teme, mislim, da pri tisti temi niti ni sodelovala. Mogoče se motim. Sem pa tudi jaz, tako kot ti, prepričana, da je Milka tista v rdeče črni kombinaciji in Pika tista v kavbojkah. Jaz sem dobila tak občutek.
Mojcica, me veseli, da si spet srečna po dolgem času.
Lep dan vsem skupaj!
SESTRSTVO. LEPO “VAS JE ČITAT”, KO - SICER ODRASLE ŽENSKE - SPET POSTANETE ŽENSKICE, VSE DEKLIŠKE, ZA PED DVIGNJENE OD TAL…SAMA GA ZELO GOJIM. IN SKORAJ NIKOLI NE ČAKAM NA KORAK Z DRUGE STRANI, PRAVILOMA POTEZE VLEČEM SAMA. V VEČINI PRIMEROV PA SO ITAK SOČASNE. LE EN NAMIG - ZNA SE ZGODITI, DA PO (DVO)DESETLETNEM VLAGANJU V SESTRSTVO SESTRA UGOTOVI, DA SE NE GRE VEČ, SAJ SI JE PRIŠLA (SI ji PRIŠLA) ZARADI “KILOMETRINE” IN PREVEČ ISKRENOSTI PREVEČ BLIZU, S ČIMER PA SE NI ZMOGLA SOOČITI. LE ODNOS MAMA - MAJHEN OTROK JE LAHKO POPOLNOMA SIMBIOTIČEN, BREZPOGOJEN. KAR PA NE POMENI, DA V ODNOSIH NAJ NE BOMO ISKRENE. A PIKICO, LE PIKICO, JE VČASIH DOBRO ZADRŽATI ZASE…KONEC KONCEV - KAJ PA JE ena ZANKA NA CELEM PULOVRU…PULOVER JE ŠE VEDNO PERFEKTEN…KAR PLETITE DALJE!
Sonja,nič hudega če te v nedeljo ni bilo…morda te ne bi niti spustili zraven! Švedski konzulat je s to prireditvijo obeležil konec svojega predsedovanja v eu,in vsa gospoda je bila v oblekah in kravatah,njihove žene pa v toaletah,tako da je bilo moji mami,ki se nam je pridružila prav nerodno ker je prišla v trenirki! Predstava in petje pa sta bila nepozabna,tako da se vidimo naslednje leto!
Oj, Marjana, no, saj si mi ti povedala za ta blog. Itak ne berem drugih, ker imam mnogo drugega za počet.
Ja, včasih kaj napišem, ker me kakšna stvar spravi na obrate. Sploh tisti, ki si probajo delat reklamo za svoje bloge.
Sicer pa je tudi Saša verjetno ugotovila, da si res fejst punca. Moram pa tu povedat še nekaj osebnega: ko smo se letos poleti spuščali po senožetih in mimo vinogradov do tvoje hiše, smo naleteli na pravega čistokrvnega modrasa. Še danes ga ne morem pozabit, kako je leno ležal na soncu ob potki. Ja, še sedaj se zahvaljujem, da ga je mož opazil in ni hči stopila nanj. Bog vedi kaj bi potem bilo?
Miren advent!
pletemo, pletemo….in vedno boljše in lepše se zdi!!!
Barbara, sedaj vidiš, da moram biti na preži pred čistkrvnimi modrasi in ne morem v petek na predavanja!!!!
(Kaj je že rekel profesor Peklaj, da je bila kača zvita bolj kot vse druge živali!?)
Tudi jaz želim vsem predvsem harmoničen advent.
zakaj pa oglaševanje gostilne in njena spletna stran? Ali je bila sponzor vašemu druženju….