Danes sem pa zelo žalostna. Ne zato, ker sem že tri tedne ujeta med štiri stene, kajti kar trije otroci so se nalezli noric. Bogu hvala, da imajo norice. Bogu hvala, da mi nagajajo, da ponoči jokajo, da so…
Hčerka mi je danes povedala, da se je fant z njene šole smrtno ponesrečil. Trinajst let. In je konec.
Kako krhka so naša življenja. En sam hip je dovolj. In v trenutku si želiš, da bi bilo vse tako, kot je bilo in bi ga objemal, se z njim igral, se več pogovarjal, mu vsak dan pripravljal najljubše jedi…
Danes molim za tega fanta in njegovo družino.
Povedali so
Povej tudi ti
« ADIJO 08 PREDAVANJE »
Joj groza! Danes sem samo iz bloga in komentarjev na forumu izvedela že za 3 smrti otrok (pa sploh nisem kaj dosti brala)… Nepredstavljivo hudo! Sploh nimam besed. In ja, res je, da nas kar malo strezni, da so v momentu odpuščene vse nagajivosti… še celo zaželiš si, da bi še nagajali, samo naj ŽIVIJO!!!
Res strašno, na te stavari sem še bolj občutljiva od kar sem sama mama.
To je res nekaj najbolj groznega kar se lahko zgodi staršem- izgubiti otroka. Tudi jaz se pridružujem molitvi.
OB TAKI ŽALOSTNI NOVICI SE ZAVEŠ MINLJIVOSTI ŽIVLJENJA. KER JE BIL FANT ZNANEC TUDI MOJE HČERE IN ŽIVIJO BLIZU NAS, ME JE PRIZADELO IN NOČ SE JE KONČALA PRAV V RAZMIŠLJANJU O NAŠIH OTROCIH. KAKRŠNE KOLI BESEDE SO ODVEČ, BOLEČINA JE VELIKA, IMEJMO JIH RADI.
Mislim, da že čista tišina vse pove. Za take dogodke je težko najti prave besede.
Pravijo, da otroci niso naši. Da smo jih dobili samo začasno - da jim pomagamo odrasti. Potem gredo po svoje in si ustvarijo svoj življenjepis. Ampak starši ne moremo brez ljubezni. Za otroka bi bil vsakdo pripravljen marsikaj žrtvovati. Tudi življenje, kajne.
LP
In potem še mala Ana. In danes moški na motornih saneh. Pa še trije z avtomobili. Kar ni konca.
Hčerka mi je povedala, da so danes v šoli vsi jokali.
Vsak dan prebiram te vrstice in kar ne morem napisati svojih občutkov. Ostala sem brez komentarja. V srcu ne najdem pravih besed za vse te tragedije, ki se dogajajo. Za vse te starše, ki so zgubili svoje otroke lahko edino molimo in smo jim v oporo preko molitve.
Imejmo radi svoje otroke pa čeprav so uporniški, jezikavi…ampak so naši in so tukaj.
Ja, vse nas je kar spreletelo ob tako strašnih novicah. Tudi jaz sem tisti večer bila v mislih z njimi, razmišljala kaj doživljajo,… molila in prosila angele naj nas varujejo.
Huuuah,punce,kakšen vikend…Toliko tragedije,da je edina lepa novica s slovenskih smučišč kar zbledela! In mene je do konca minil entuziazem,da bi končno za božjo voljo le peljala enkrat svojo družino v hribe na sneg! Ne,ne,sem kar rada med svojimi štirimi stenami,čeprav je tam noro tesno;da smo le živi in skupaj!
Ojla, nič bat na smučke.
Čas življenja ni v naših rokah.
Zato se ne bojte smučin. Veliko hudega je na cestah. Najhuje od vsega pa je, da se moramo starši, ki smo izgubili otroka prav na cesti, vsak dan voziti po njih.
Hvala Bogu, so otroci sedaj v dobrih rokah. Upam in tudi jaz molim, da se starši in povzročitelji nesreč ne bi utopili v občutkih krivde in videli pot na svetlo. Počasi a vztrajno. Verjamem, da ni bilo nalašč. Splet okoliščin. Ob takšnih trenutkih me vedno vzpodbudi Slomškova pesem: V nebesih sem doma….
Smrt je del življenja, tudi otrok. Če umre otrok starši tega zares nikoli ne prebolijo, pa naj bo otrok star en dan ali pa več let (vem iz lastne družine).
Vendar ni prav, da se zabarikadiramo za štiri stene. Otroci morajo uživati, se pa zgodi, žal.
In če je povzročitelj pijan, no, za take bi morala obstajati dosmrtna ječa. Nihče nikogar ne sili, da pije in tudi nimam nič proti če ljudje pijejo. Proti pa imam, če so neodgovorni, za njihovo lenobo in lažno srečo umirajo nedolžni. Ne bom rekla, da so to naredili za nalašč, so bili pa gotovo neodgovorni in zato morajo biti kaznovani. Nekaj povesm drugega je, da ti otrok skoči na cesto in ne moreš preprečiti nesreče. Da pa z teptalnikom snega zapelješ v otroško vlečnico…
Bi pa rada opozorila še na nekaj, ko umre en otrok v Sloveniji (kar je grozno) joče vsa Slovenija (ker smo pač čustvena bitja, kar je tudi prav). Ko pa v Gazi, Afriki, Južni Ameriki vsak dan umre na desetine, stotine otrok, ker se ta veliki ne morejo zmeniti, pa molčimo, rečemo grozno in se obrnemo stran. Neki pametni mož je rekel, da je smrt desetih velika tragedija, smrt dveh miljonov pa je le statistika. Žalostno a resnično, kako človeška rasa v resnici razmišlja.
staš mu je blo ime….