Zadnjič sem pozno popoldne sedela ob gozdu. Objela me je čista tišina. Tako globoka, da sem jo zaslišala in začutila. Potem pa je zapihal veter in iz gozda se je zaslišalo padanje listov. Jesen. Potem pa znova tišina. In tak mir! Razlegel se je vse naokrog, tudi vame. Jesen ni čas divjanja, jesen ni čas množičnih nakupov ob prihajajočih praznikih. Jesen in zima sta čas za mir, razmišljanja in potovanja globoko vase. Narava nam to sporoča že tako dolgo, utrujena je že od našega upiranja kroženju… V času, ki naj bi pomenil umik vase, smo ljudje najbolj obrnjeni navzven. Trgovine, hrup, tekanje, pehanje…
S kratkimi otoki tišine se lahko povežem, postanem del celote. Postanem list, zvezda na nebu ali seme mogočnega drevesa. Edino, česar si ne želim, je postati del človeške norije ob koncu leta. Mi bo uspelo?
Ali ti bo uspelo?
Mislim da ne, žal. V celoti sigurno ne …. Saj veš, Božič, Novo leto, darila, posekana “prava” smrekica, metri celofana, plastična embalaža, božične pesmi v nevemkateri priredbi …..
Ne gre. Tudi če si želimo.
Lepo pa je, da obstaja še kak prostorček, kjer se lahko skrijemo pred hrupom in najdemo sebe.
Obožujem jesen!
Sedaj tudi jaz sebe začutim drugače.
Mirno in spokojno ….
Glede na to, da so kometnarji pri Anki izklopjeni…. Anka, takoj takoj se spokajte od tega moškega. Potem pa sama pojdite k terapevtu… Kako so ene ženske naivne in kako eni moški to izkoriščajo, nimam besed.
O Mojcica, se pa dolgo nisva brali… Pri tistih odgovorih izklopim komentarje, ker imam slabe izkušnje s kakšnimi neokusnimi. Najmanj, kar si nekdo, ki je v krizi, želi, so kakšne trapaste pripombe… Sicer pa dobrodošla…
No saj sem si mislila, da je tako :)
Hja očitno sva obe preživeli viharje, no ja…