Komentarjev na NEKDO TE MORA IMETI RAD

By: barbara

barbara — Wed, 15 Oct 2008 09:23:34 +0000

Pozdrav!
Saj vsi poznamo vzklik, ko zagledamo majhnega otročička: A je priden? Jaz odgovorim: Kot vsi dojenčki. Priden za njih pomeni, da spi ponoči. Ampak dojenčki rastejo najhitreje, zato morajo jesti tudi ponoči. To pomeni, da ne spijo celo noč. Da se zbudijo in jejo. Kar je normalno. Pa je sosed to pridnost razumel drugače in zahteval od svojega novorojenčka, da bo priden vso noč in spal. In mu je dal stekleničko. Pa še vedno ni priden. Ker se še vedno ponoči zbuja, z dojenjem pa tudi ni nič. Oj, oj, ta pridnost. Jaz obožujem malo manj pridne otroke, ki se ponoči crkljajo v veliki postelji, ko so večji se s starši pregovarjajo in dojemljivi starši spoznavamo, da imajo tudi otroci prav. Npr. moja hči ni hotela biti pridna in sesati dvakrat na teden, kar se je meni zdelo normalno. Zdaj sesa enkrat na teden. Kar se nam vsem zdi bolj normalno, kot prej. Torej biti priden / ne priden, to je zdaj vprašanje?

By: mojcej

mojcej — Sun, 12 Oct 2008 15:18:52 +0000

Meni se zdi ključna in še kako resnična tale tvoja trditev: “In tudi ni nekaj, kar bi lahko enostavno kopiral z enega na vse otroke. Kaj šele z ene knjige z nasveti, na otroke.”
In zato se iz dneva v dan učim. IN sem v negotovosti, ker ne vem, kakšne sadove bo obrodilo tole moje učenje.

Pa še o besedi; priden/pridna. Pred leti me je prijateljica opozorila nanjo. Kaj ta beseda sploh pomeni? V drugih jezikih je menda sploh nimajo.

By: Sasa

Sasa — Sun, 12 Oct 2008 08:50:25 +0000

Res je, kako se naše misli valijo od enega k drugemu. Imamo vsi podobne izkušnje… To me napeljuje na misel, da, kjub naši različnosti, obstaja nekaj, kar nam je vsem enako… neko hrepenenje po svobodi in ljubezni. A da ne bom razumljena napak-ne po svobodi, kakršno predstavlja današnji svet, ampak po svobodi, ki ne omejuje niti z užitki.

Sicer pa starši v resnici nikdar niso krivi. Vse so delali in delamo s prepričanjem, da želimo otrokom najboljše. Takoj pa, ko nekdo misli, da je njegov način edini pravilen in nezmotljiv, je na dobri poti, da naredi največ napak.
No, na srečo smo ljudje gnetljiv material in se kakšno napako da odpraviti tudi kasneje…

By: Melita

Melita — Fri, 10 Oct 2008 12:15:32 +0000

Ja, zmeraj ko se kje pogovarjam o mojih otrokih in me sprašujejo, kako zmorem vse pri petih, pravim da gre, ker so pridni…ampak s tem ne mislim, da vse delajo sami od sebe, starejši pazijo na mlajše, opravljajo vsa gospodinjska opravila, ne ugovarjajo, se ne postavljajo zase in za svoj prav, ne kuhajo mule, ne trmulijo….NE, to enostavno pomeni, da so v globalu OK, da se da z njimi lepo sodelovati, se dogovarjati in dogovorjeno tudi spoštovati in upoštevati-obojestransko seveda. Pomeni, da se upošteva njihovo mnenje, še bolj pa moje in moževo…
Enostavno pomeni to, da življenje v naši družini, kljub temu da je pet otrok, ena že pubertetnica, ena zelo blizu, pa prvošolček in vrtičkarja-še malo pleničkarja ni bav bav, ni kaos ampak eno tako prijetno druženje, cartanje, prepevanje pa seveda tudi kreganje.
No, naj končam.
LEPO NAM JE IN IMAMO SE RADI.

By: Marijana

Marijana — Fri, 10 Oct 2008 10:18:30 +0000

Replika Mojcici! Tudi sama sem svoje starše sprejela takšne kot so oz. se jih trudim. Absolutno pa, ko se ozrem nazaj, ne soglašam z njihovimi vzgojnimi prijemi. Kajti, meni so dali veliko, materialno, tudi po čustveni plati nisem bila zanemarjena, hkrati pa so me kovali po svoji podobi. Hoteli, da postanem taka kot oni, da so mi blizu vrednote, ki so tudi njim,… In ker sem v življenju dobila drugačne signale od njihovih in hodim absolutno po svoji poti, je vse narobe. Težko evalviram ta njihova ravnanja. Vedno sem bila tam, ko so me potrebovali in obratno. Ko sem jaz potrebovala njih so mi pomagali. To pa je vse. O svojem življenju ne pravim, sem spoštljiva, imam jih rada, moje življenje pa je moje življenje. In zdaj, ko jim ni dovoljeno več posegati po njem, niso ravno navdušeni. Pa vendar. Tako je življenje.

By: Janja

Janja — Fri, 10 Oct 2008 03:57:08 +0000

Moji najstarejša hči, ki je gimnazijka je pred kakšnim letom izjavla, da je pridna, pametna in lepa. Tako vesela sem bila te njene izjave. To naše dekle (pa tudi njuni sestri) ima zelo dobro samopodobo. Mimogrede opravi vse svoje obveznosti in je vedno vesela sreča. RESNIČNO SE SPLAČA VZGAJATI S POHVALO, SEVEDA PA MORAJO BITI MEJE JASNO POSTAVLJENE, SMISELNO GLEDE NA STAROST OTROKA.

By: franci.frantar

franci.frantar — Thu, 09 Oct 2008 23:05:17 +0000

Priden in pridna…

Biti priden ali ne - to je vprašanje…
Včeraj sem sredi neke debate postal pozoren na izraz “priden/a”. Kar nekako mi beseda ni šla v ušesa in mi je še danes ostala v spominu. Malo zoprna je. Morda me je spomnila na otroška let…

By: Tjaša » Blog Archive » Pridna dekleta ne pridejo nikamor

Tjaša » Blog Archive » Pridna dekleta ne pridejo nikamor — Thu, 09 Oct 2008 21:46:58 +0000

[…] Tu in tam se mi zazdi, da misli, ki jih mislimo, letijo po zraku, se naseljujejo v naše glave, na kratko bivajo pri nas, se razrastejo in potem skočijo h komu drugemu. Ali je to samo sočasnost, sinhronost, naključje? V vsakem primeru: zadnje čase se mi pogosto dogaja, da moje misli mislijo drugi - ne, da sem jih dala posvojiti, ampak da se ustavijo pri meni, ostanejo malo v moji glavi, v naslednjem trenutku, ko jih ni več, pa nanje (po naključju?) naletim recimo pri Bojanu ali Saši. […]

By: mojcica

mojcica — Thu, 09 Oct 2008 16:21:17 +0000

Ok priznam, jaz sem bila en grozno jezen otrok svojih staršev, ker sta veliko preveč naredila narobe, ker me nista znala objeti, ko mi je šlo narobe, ker mi nista znala povedati, da me imata kljub mojim učni težavam rada…
In sem bila nesrečna, kritična, jezna in vse je bilo proti meni. Seveda da sem zbolela in potem sem hodila v hribe, brala, pisala, tekla in skušala ugotoviti zakaj se mi je vse to zgodilo in ona dva sta bila kriva, sveto sem bila prepričana v to. Vse sem zavozila, ker ona dva nista znala. Sliši se noro ampak, takrat sem vedela, kako se morajo počutiti otroci, ki umorijo lastne starše. Zaukazan mi je bil umik in dolgo dolgo nisem hotela domov. Kako sta me lahko izdala, kako me majhno nista znala obvarovati in zakaj sta vse amapak prav se nalagala meni in rekla, da sem jaz kriva. In jaz sem verjela, da ata pije zaradi mene, da je mama nesrečna zaradi mojih grehov.
Minila so tri leta in jaz hodim domov, ker sem spoznala, da nista znala drugače, da tudi njiju niso objeli, kaj šele obvarovali in da se vsaj zdaj trudita, da se biti dobra starša nista imela kje naučiti. Moje srce se je omehčalo in spet ju imam rada. Odpustila sem nekako na pol, nikoli pa ne bom pozabila.
Ne vem, kakša bom kot mama, a nekaj vem zagotovo, nikoli ampak prav nikoli jih ne bom krivila za napake, ki sem jih storila sama. Ker otroke imaš zato, da jih imaš rad. Nikoli jih ne bom privezala nase, ker otroke rodiš, da jih daš svetu, da naredijo nekaj dobrega zanj.
In upam, da jim ne bom nikoli rekla, da jih nimam rada, ker so nekaj naredili narobe, kajti motiti se je človeško in mislim, da je to ena izmed prvih lekcij, ki se jih morajo naučiti.

By: Primorka

Primorka — Thu, 09 Oct 2008 10:47:43 +0000

Ne izpostavljaj se,ne znaš polesati,nimaš posluha,imaš veliko rit…
Še vedno se mama ne zaveda,koliko je prispevala k moji nizki samopodobi in posledično k nesamozavesti.
Močno se trudim , da njenih napak ne ponavljam,vendar se marsikdaj zalotim, da hočem odreagirati kot ona.
Čas bo pokazal svoje…moji pubertetniki bodo odrasli in povedali,kaj smo počeli narobe-v dobri veri,da ravnamo pravilno in otroku v korist.
Vzgoja je res težko delo,pa že rezultati so vidni šele,ko otroci odrastejo…