…da znaš ti imeti rad. Kolikokrat pomislim na to, kakšno dediščino puščam otrokom in kakšno sta meni pustila moja starša. Sem otrokom dober zgled? Jih vzgajam tako, da bodo imeli trdne temelje za življenje? Se zavzemam za prave vrednote?
Vzgoja otrok je delo, trdo delo. In tudi ni nekaj, kar bi lahko enostavno kopiral z enega na vse otroke. Kaj šele z ene knjige z nasveti, na otroke. Vsak otrok je poseben in vsak na svoj način starše uči. Predvsem tega, kaj moramo sami najprej počistiti pred svojimi vrati.
Pa bom kar zelo konkretna. Na tečajih za boljši javni nastop, ki jih izvajam, se veliko pogovarjamo tudi o tremi. In kolikokrat slišim odrasle ženske, ki mi povedo, da še danes slišijo v glavi besede svojih staršev, češ, »saj ti ne bo uspelo«, ali pa, »glej, da se ne boš osmešila«. En stavek, izrečen morda trikrat, pa se ga spomniš vse življenje! In ne samo to- te, včasih celo mimogrede izrečene besede, lahko predstavljajo pravo oviro na življenjski poti. In gredo iz roda v rod. Kajti nehote tudi sam prenašaš svojo »prtljago« na otroke. In ob teh besedah tečajnikov, sem se zelo, zelo zamislila. Kaj pa jaz rečem otrokom? Kateri so tisti stavki, ki sem jih kot otrok poslušala sama in so me zaznamovali?
BITI PRIDEN
Eden takšnih stavkov je, zagotovo, »bodi pridna«. Kolikokrat ga izrečem mojim trem puncam, tudi fantoma! Kaj pa je sploh narobe s to besedno zvezo? Tudi sama sem potrebovala kar nekaj časa, da sem temu prišla do dna. Ko razmišljam o sebi, kot otroku, se spomnim pridne punčke, odličnjakinje. Mami je bila učiteljica in je učila na šoli, ki sem jo obiskovala tudi sama. Tako je vedela za vsak moj korak, vsako nenapisano domačo nalogo, klepetanje v razredu…. In ker sem vedela, da bi s »porednostjo« mamo spravljala v zadrego, sem bila pač pridna. Doma sem, še preden je prišla iz službe, hitro pomila tla in jih namazala z loščilom, da me je pohvalila. Potem sem še vse pospravila in skoraj nikoli, tudi ko se mi ni ljubilo, nisem odklonila dela, ki sta mi ga starša namenila. Ker sem se trudila biti pridna. In pohvaljena. Nehote se mi je zdelo, da si moram ljubezen staršev na nek način zaslužiti.
Ko sem bila stara nekaj čez trideset, pa sem spoznala, da sem v odnosu do staršev pravzaprav še vedno majhna punčka. Da me je npr., kljub temu, da sem imela že dva otroka, strah povedati, koliko let je od mene mlajši moj novi partner in kaj počne v življenju. Pa čeprav mi starša nikoli nista oporekala mojih odločitev in se v moje življenje nista vmešavala! Pridne punčke pač nimajo deset let mlajših moških.
Spoznala sem, da si ljubezni staršev ni potrebno zaslužiti, da jo pač kar imam, ne glede na to, ali se z mojimi dejanji strinjata ali ne. Takrat v to nisem bila prepričana. Verjetno res samo zaradi stavka, ki je bil izrečen mimogrede, brez pogojevanja.
A vzorci se ponavljajo in skoraj vsak dan se ugriznem v jezik, ko mi besede o pridnosti želijo zleteti iz ust. Seveda, otroke je potrebno pohvaliti in to velikokrat. A na takšen način, da jim jasno in nedvoumno sporočimo, da jih imamo radi ne glede na rezultat njihovega truda. Če vem, da hčeri ne gre matematika in dobi dobro oceno, sem veliko bolj navdušena kot nad enako pri nekem drugem predmetu. Ker vem, koliko truda je vložila v učenje. In ta trud je vreden vseh pohval.
Težje mi gre od rok pri manjših otrocih. Polono, dveletnico pohvalim, ker je tako razumevajoča, da ne govori preveč glasno, ker dojenček spi. Se mi zdi, da se počuti kar bolj odraslo, ker čuti, da jo spoštujem in jemljem resno. A priznam, kadar mi ne uspe prepričati je, ji zabrusim, da »ni pridna!«
ČE BOŠ PRIDEN, TE BOMO IMELI RADI…
Pogojevanje starševske ljubezni z dosežki se mi zdi dandanašnji pravzaprav splošna težava. Včasih imam občutek, da otroci hitijo iz ene dejavnosti na drugo, pa na domače naloge in učenje… ne zaradi sebe, ampak zaradi staršev. Ker so le-ti potem tako neskončno ponosni nanje. Sploh pri športu ali dejavnostih, kjer imajo starši svoje neizživete ambicije. Ironija pri tem pa je, da imajo tako zelo »uspešni otroci« pravzaprav zelo nizko samospoštovanje oz. zaupanje vase. Strah jih je poraza, ker ne vedo, kako se bodo odzvali starši in če jih bodo imeli radi tudi kot poražence. Verjetno so to tisti otroci, ki kar naenkrat, že v puberteti, presenetijo starše s kakšno novodobno boleznijo-motnje prehranjevanja, rezanje z britvicami… Ali pa imajo vsaj strah pred nastopanjem, čeprav je to še najmanjše zlo…
Včasih se mi dozdeva, da smo postali instant družba na vseh področjih. Tudi pri odločitvah imeti ali ne imeti otroke in pri njihovi vzgoji. Ko pa opazujem družine in berem članke, si ne morem kaj, da ne bi prišla še do enega spoznanja. Tudi tisti starši, ki svojim otrokom omogočijo skoraj vse, ki jim dovolijo, da se ves čas svobodno odločajo, da njihovo neprimerno obnašanje opravičujejo na vse mogoče načine-delajo napako. Povedati želim, da je preveč in premalo pozornosti narobe. Da je prav ravno nekje vmes. Da se v družini ve, kdo je otrok in kdo oče oz. mama. In kje so meje, preko katerih se ne gre.
VSAK DAN JE UČENJE
Pravzaprav zelo nerada pišem in govorim o tem, kako naj bi vzgajali otroke. Lahko pa govorim o svojih izkušnjah, ki so se izkazale kot uspešne, čeprav tudi starejša otroka še niti nista v tistih najbolj kritičnih letih, ko napačno zastavljeni vzgojni prijemi najbolj izbruhnejo na dan. Zdi se mi torej, da sem na dobri poti. In vsak dan se naučim kaj novega. Z možem se včasih pozno v noč, ko vsi zaspijo, pogovarjava o otrocih, analizirava njihovo obnašanje in najine reakcije. Ker oba še vedno nosiva v sebi zapise svojih staršev, ki so dobri, ali pa tudi ne. A če si uspeš priznati, ko otrok nehote »beza« v stare rane, da so to pravzaprav TVOJE težave, in ne otrokove, si na poti zmage.
Otroci nam tudi vsak dan s svojim obnašanjem sporočajo, kaj se dogaja v njihovih dušicah. Naloga staršev je, da to prepoznavamo. Uspe pa nam lahko le, če si za otroke vzamemo čas. Ne da jih le prevažamo iz baleta na klavir, pa na tenis in jih silimo v znanje veščin. Veščine brez osnove-čustvene trdnosti in globokega prepričanja, da jih imamo radi natanko takšne, kakršni so, ne zagotavljajo sreče v življenju.
Nekoga moraš imeti rad. Pa ni lepše imeti rad živo bitje, otroka, kot pa par novih čevljev ali športnega avtomobila??!!
Objavljeno v prilogi Ona, 7.10.2008
Ne izpostavljaj se,ne znaš polesati,nimaš posluha,imaš veliko rit…
Še vedno se mama ne zaveda,koliko je prispevala k moji nizki samopodobi in posledično k nesamozavesti.
Močno se trudim , da njenih napak ne ponavljam,vendar se marsikdaj zalotim, da hočem odreagirati kot ona.
Čas bo pokazal svoje…moji pubertetniki bodo odrasli in povedali,kaj smo počeli narobe-v dobri veri,da ravnamo pravilno in otroku v korist.
Vzgoja je res težko delo,pa že rezultati so vidni šele,ko otroci odrastejo…
Ok priznam, jaz sem bila en grozno jezen otrok svojih staršev, ker sta veliko preveč naredila narobe, ker me nista znala objeti, ko mi je šlo narobe, ker mi nista znala povedati, da me imata kljub mojim učni težavam rada…
In sem bila nesrečna, kritična, jezna in vse je bilo proti meni. Seveda da sem zbolela in potem sem hodila v hribe, brala, pisala, tekla in skušala ugotoviti zakaj se mi je vse to zgodilo in ona dva sta bila kriva, sveto sem bila prepričana v to. Vse sem zavozila, ker ona dva nista znala. Sliši se noro ampak, takrat sem vedela, kako se morajo počutiti otroci, ki umorijo lastne starše. Zaukazan mi je bil umik in dolgo dolgo nisem hotela domov. Kako sta me lahko izdala, kako me majhno nista znala obvarovati in zakaj sta vse amapak prav se nalagala meni in rekla, da sem jaz kriva. In jaz sem verjela, da ata pije zaradi mene, da je mama nesrečna zaradi mojih grehov.
Minila so tri leta in jaz hodim domov, ker sem spoznala, da nista znala drugače, da tudi njiju niso objeli, kaj šele obvarovali in da se vsaj zdaj trudita, da se biti dobra starša nista imela kje naučiti. Moje srce se je omehčalo in spet ju imam rada. Odpustila sem nekako na pol, nikoli pa ne bom pozabila.
Ne vem, kakša bom kot mama, a nekaj vem zagotovo, nikoli ampak prav nikoli jih ne bom krivila za napake, ki sem jih storila sama. Ker otroke imaš zato, da jih imaš rad. Nikoli jih ne bom privezala nase, ker otroke rodiš, da jih daš svetu, da naredijo nekaj dobrega zanj.
In upam, da jim ne bom nikoli rekla, da jih nimam rada, ker so nekaj naredili narobe, kajti motiti se je človeško in mislim, da je to ena izmed prvih lekcij, ki se jih morajo naučiti.
[…] Tu in tam se mi zazdi, da misli, ki jih mislimo, letijo po zraku, se naseljujejo v naše glave, na kratko bivajo pri nas, se razrastejo in potem skočijo h komu drugemu. Ali je to samo sočasnost, sinhronost, naključje? V vsakem primeru: zadnje čase se mi pogosto dogaja, da moje misli mislijo drugi - ne, da sem jih dala posvojiti, ampak da se ustavijo pri meni, ostanejo malo v moji glavi, v naslednjem trenutku, ko jih ni več, pa nanje (po naključju?) naletim recimo pri Bojanu ali Saši. […]
Priden in pridna…
Biti priden ali ne - to je vprašanje…
Včeraj sem sredi neke debate postal pozoren na izraz “priden/a”. Kar nekako mi beseda ni šla v ušesa in mi je še danes ostala v spominu. Malo zoprna je. Morda me je spomnila na otroška let…
Moji najstarejša hči, ki je gimnazijka je pred kakšnim letom izjavla, da je pridna, pametna in lepa. Tako vesela sem bila te njene izjave. To naše dekle (pa tudi njuni sestri) ima zelo dobro samopodobo. Mimogrede opravi vse svoje obveznosti in je vedno vesela sreča. RESNIČNO SE SPLAČA VZGAJATI S POHVALO, SEVEDA PA MORAJO BITI MEJE JASNO POSTAVLJENE, SMISELNO GLEDE NA STAROST OTROKA.
Replika Mojcici! Tudi sama sem svoje starše sprejela takšne kot so oz. se jih trudim. Absolutno pa, ko se ozrem nazaj, ne soglašam z njihovimi vzgojnimi prijemi. Kajti, meni so dali veliko, materialno, tudi po čustveni plati nisem bila zanemarjena, hkrati pa so me kovali po svoji podobi. Hoteli, da postanem taka kot oni, da so mi blizu vrednote, ki so tudi njim,… In ker sem v življenju dobila drugačne signale od njihovih in hodim absolutno po svoji poti, je vse narobe. Težko evalviram ta njihova ravnanja. Vedno sem bila tam, ko so me potrebovali in obratno. Ko sem jaz potrebovala njih so mi pomagali. To pa je vse. O svojem življenju ne pravim, sem spoštljiva, imam jih rada, moje življenje pa je moje življenje. In zdaj, ko jim ni dovoljeno več posegati po njem, niso ravno navdušeni. Pa vendar. Tako je življenje.
Ja, zmeraj ko se kje pogovarjam o mojih otrokih in me sprašujejo, kako zmorem vse pri petih, pravim da gre, ker so pridni…ampak s tem ne mislim, da vse delajo sami od sebe, starejši pazijo na mlajše, opravljajo vsa gospodinjska opravila, ne ugovarjajo, se ne postavljajo zase in za svoj prav, ne kuhajo mule, ne trmulijo….NE, to enostavno pomeni, da so v globalu OK, da se da z njimi lepo sodelovati, se dogovarjati in dogovorjeno tudi spoštovati in upoštevati-obojestransko seveda. Pomeni, da se upošteva njihovo mnenje, še bolj pa moje in moževo…
Enostavno pomeni to, da življenje v naši družini, kljub temu da je pet otrok, ena že pubertetnica, ena zelo blizu, pa prvošolček in vrtičkarja-še malo pleničkarja ni bav bav, ni kaos ampak eno tako prijetno druženje, cartanje, prepevanje pa seveda tudi kreganje.
No, naj končam.
LEPO NAM JE IN IMAMO SE RADI.
Res je, kako se naše misli valijo od enega k drugemu. Imamo vsi podobne izkušnje… To me napeljuje na misel, da, kjub naši različnosti, obstaja nekaj, kar nam je vsem enako… neko hrepenenje po svobodi in ljubezni. A da ne bom razumljena napak-ne po svobodi, kakršno predstavlja današnji svet, ampak po svobodi, ki ne omejuje niti z užitki.
Sicer pa starši v resnici nikdar niso krivi. Vse so delali in delamo s prepričanjem, da želimo otrokom najboljše. Takoj pa, ko nekdo misli, da je njegov način edini pravilen in nezmotljiv, je na dobri poti, da naredi največ napak.
No, na srečo smo ljudje gnetljiv material in se kakšno napako da odpraviti tudi kasneje…
Meni se zdi ključna in še kako resnična tale tvoja trditev: “In tudi ni nekaj, kar bi lahko enostavno kopiral z enega na vse otroke. Kaj šele z ene knjige z nasveti, na otroke.”
In zato se iz dneva v dan učim. IN sem v negotovosti, ker ne vem, kakšne sadove bo obrodilo tole moje učenje.
Pa še o besedi; priden/pridna. Pred leti me je prijateljica opozorila nanjo. Kaj ta beseda sploh pomeni? V drugih jezikih je menda sploh nimajo.
Pozdrav!
Saj vsi poznamo vzklik, ko zagledamo majhnega otročička: A je priden? Jaz odgovorim: Kot vsi dojenčki. Priden za njih pomeni, da spi ponoči. Ampak dojenčki rastejo najhitreje, zato morajo jesti tudi ponoči. To pomeni, da ne spijo celo noč. Da se zbudijo in jejo. Kar je normalno. Pa je sosed to pridnost razumel drugače in zahteval od svojega novorojenčka, da bo priden vso noč in spal. In mu je dal stekleničko. Pa še vedno ni priden. Ker se še vedno ponoči zbuja, z dojenjem pa tudi ni nič. Oj, oj, ta pridnost. Jaz obožujem malo manj pridne otroke, ki se ponoči crkljajo v veliki postelji, ko so večji se s starši pregovarjajo in dojemljivi starši spoznavamo, da imajo tudi otroci prav. Npr. moja hči ni hotela biti pridna in sesati dvakrat na teden, kar se je meni zdelo normalno. Zdaj sesa enkrat na teden. Kar se nam vsem zdi bolj normalno, kot prej. Torej biti priden / ne priden, to je zdaj vprašanje?