SOVRAŽNI GOVOR

8. julij 2009

Še preden sem danes prižgala računalnik, sem vedela, da bom obtožena sovražnega govora. In verjamem, da je vsakomur takoj jasno, da sem kanila napisati nekaj besed o istospolno usmerjenih ljudeh. Ker se besedna zveza »sovražni govor« v zadnjem času največkrat pojavlja ravno v tej povezavi.
Kot o mnogočem, sem tudi o istospolnih partnerjih v različnih življenjskih obdobjih razmišljala različno. Pred dvajsetimi in več leti, ko še nisem imela otrok in družine, sem ob vprašanjih o porokah in posvojitvah otrok istospolnih, zamahnila z roko. Pa naj se poročijo, pa naj imajo otroke.
Potem sem začela delati na radiu in televiziji. Moji najboljši prijatelji so bili vedno homoseksualci. Kakšno razkošje za žensko je, da imaš ob sebi moškega, ki hodi s teboj po trgovinah, se na modo spozna stokrat bolj od tebe, se smeji šalam o menstruaciji in te nežno poboža po laseh, ko mu pripoveduješ o svoji nesrečni ljubezni! In v medijskem okolju je bila izbira vedno zelo, zelo bogata…
Potem pa sem si ustvarila družino. In kmalu z dvema zelo majhnima otrokoma ostala sama. Punčko in fantom. Oba sta me opazovala, me čutila, bila sem jima vzornica in trudila sem se biti oče in mati v eni osebi. Pa se je zgodilo, da je hotel sin, star dve, tri leta, naj mu nalakiram nohte. Tako, kot je to videl početi mene. Uau, fant naj bi gledal očeta, kako se brije, ne pa mamo, kako se lišpa… In sva šla k mojemu očetu na učno uro britja in moških pogovorov.
Takrat sem začela razmišljati…
Oče in mama sta celota, ki mora oz. naj bi bila prisotna v življenju otrok. Dva pola, dve dimenziji. Le tako lahko otrok zraste v človeka, ki je »nepoškodovan«. In moja otroka sta bila na dobri poti, da ju zaznamujem za vse življenje… Pa sem se trudila na vse možne načine, brala strokovne in malo manj strokovne knjige na to temo, ju obsipavala z ljubeznijo, tudi zaradi slabe vesti… Takrat so kar naenkrat začeli prihajati v moje življenje ljudje, ki so odraščali brez enega od staršev. Prijetni, pametni, zelo zreli ljudje. A pod krinko-ena sama ranjenost, zavrženost, občutek osamljenosti. »Oče nas je zapustil«, je bil najpogostejši stavek. »Nisem si mislila, da lahko še zdaj, ko je že nekaj let pokojni, tako vpliva name. Še vedno sem jezna nanj in ga hkrati pogrešam.« Vse življenje eno samo neizpolnjeno hrepenenje, iskanje pravega partnerja, razveze, obup. In posledica? Otroci, ki ne čutijo varnosti, brez trdnih temeljev lika očeta in matere, zmedenost, strah in skrb, da jih bosta starša zapustila, na odrasla leta pa ponavljanje vzorca svojih staršev. In krog je sklenjen. Kot bi mi nekdo želel pokazati, da sama ne bom zmogla. Vsaj ne tako, kot bi si želela. In za svojega otroka si pač želiš vse najboljše, mar ne?!
In potem razmišljam naprej. Če smo tako globoko ranjeni in prizadeti vsi odrasli in otroci iz zvez, ki so »naravne«, kaj šele… Ne bom napisala, ker bo to verjetno sovražni govor.
In zato sem proti temu, da imata dve ženski otroka. In sem proti temu, da imata otroka dva moška. Pa naj bosta še tako ljubeča, skrbna, pozorna.
Seveda jih ob takšnih stališčih človek takoj dobi pod nos, da smo zaprta družba, da nimamo posluha za drugačne, da smo nazadnjaški… A tudi če nek pojav obstaja in je množičen, ne pomeni, da je norma. Četudi vsi sošolci moje hčere preklinjajo, še ne pomeni, da je to prav. In meni se zdi, da ni prav. Četudi istospolni dajejo vtis o tem, da je to nekaj naravnega, se s tem pač ne strinjam. In sočustvujem s tistimi, ki bi morda želeli imeti »normalne« odnose, pa tega ne znajo ali ne zmorejo. Bi pa bilo verjetno zelo zanimivo pogledati v njihovo zgodnje otroštvo in raziskati, kaj se je takrat dogajalo. Prepričana sem, da bi odkrili marsikaj zanimivega. A tu se moje teorije končajo, nisem strokovnjak, imam pa vendarle toliko izkušenj, tudi svojih, da si upam to »na glas zapisati«.
V razmislek pa še tale misel nekajkratnega doktorja, psihologa in profesorja Christiana Gostečnika:«V poznejših odnosih bo otrok, ki je bil zanemarjen ali celo zavržen, ponovno nezavedno še z večjo silovitostjo iskal ljudi in odnose, v katerih bo ponovno doživel podobna občutja zanemarjenosti in zavrženosti…«
Vsi odrasli smo nekakšni ranjenci. Iščemo tisti najbolj prvinski odnos z materjo ali očetom, da bi se zacelili, pa padamo v še hujše stiske. In takšni vzgajamo otroke.
Ne glede na to, da se mnogi istospolno usmerjeni ne strinjajo s tem, da je imeti moža oz. ženo in družino odločitev, je način življenja vendarle nekakšna odločitev. Čeprav znotraj lastnih omejitev.
Ljubezen je lepa, ne glede na to, komu je namenjena. Ima pa tudi ljubezen svoj temen del. Ljubezen, ki je sebična, ljubezen, ki je rušilna, ljubezen, ki boli. Zelo boli, lahko za vse življenje!
Objavljeno v reviji Reporter, 6.7.2009

Povedali so

jure | 8. julij 2009 ob 18:00

http://drugidom.net/istospolne-druzine-otroci/
cherry | 8. julij 2009 ob 18:37

Velika večina gejev, lezbijk in transseksualcev izhaja iz heteroseksualnih “urejenih” družin z obema staršema.

Po vaši logiki bi morali potemtakem v dobro otroka prepovedati heteroseksualne družine?

Dejstvo je, da istospolne družine pri nas ŽE obstajajo in njihov status je potrebno urediti. Na Juretovem linku pa si lahko pogledate raziskave na to temo, ki niso ugotovile nikakršne prikrajšanosti otrok v istospolnih družinah.
nimiy | 8. julij 2009 ob 18:45

najprej se je seveda treba ustaviti pri tej nesrečni formulaciji “naravnega”. sicer nisem vseved, ampak ni mi znano, da bi bila homoseksualnost produkt nekega “nenaravnega” vzroka. homoseksualci niso produkt nekga biološkega eksperimenta, oziroma nekih okoliščin, ki jih je ustvaril nek poseg človeštva v naravno okolje tipa ozonska luknja (čeprav naj bi za nekatere celo bil naraven proces) ali česa podobnega, ampak produkt narave. homoseksualnost je ravno tako naravna kot heteroseksualnost, čeprav jo seveda lahko označimo za neko deviantnost v določenih smislih ter je manj razširjena, a vseeno. to je podobno kot če bi ljudi z šestimi prsti na eni roki označili za nenaraven pojav. ja, kaj pa potem je, če ni naraven?

drugo na kar sem pri tvojem razmišljanju postal pozoren pa je očitno protislovje. zapisala si… “A tudi če nek pojav obstaja in je množičen, ne pomeni, da je norma.” točno to. četudi bojo vsi sošolci tvoje hčerke zrasli v heteroseksualce, to ne pomeni, da je to norma, v katero ne gre dvomiti do te mere, da vsako drugačnost označiš za “nenaravno” in škodljivo.

in na koncu koncev smo se konceptu “naravnega” iztrgali že tam nekje ob izumu ognja. naravni zakon je recimo zamenjal koncept pravičnosti. in ravno v tej luči se mi zdi smiselno gledati tudi v tem primeru. tu ne gre več za biti naraven, ampak biti civiliziran, biti občutljiv na pojme kot so človekove pravice, enakost, pravičnost, strpnost…

tvoja izkušnja je pač tvoja izkušnja in kot taka vredna razmisleka. seveda pa ni edina. verjamem, da je marsikdo izkusil stvari drugače, morda celo ravno nasprotno.

na koncu koncev v čem je pa problem, če si moški lakira nohte? v čem, razen pač v neki kulturni indoktrinaciji, ki pač to dojema kot deviantnost. ampak a je to absolutna norma? saj več, boys don’t cry in to.
mojcica | 8. julij 2009 ob 19:44

Mislim, da imam vsak pravico živeti tako kot si to želi sam. Tudi sama menim, da je za otroka bolje, da ga vzgajata urejena ata in mama in se na tej točki strinjam z Vami, vem pa tudi da take družine že obstajajo in je nihov status potrebno urediti. Poleg tega pa lahko otrok zdrave vloge moškega in ženske vidi tudi kje drugje.
Bom pa malo provokativna in bom vprašala. Če bi bil vaš otrok istospolno usmerjem, kaj bi naredili? Bi rekli, da to ni naravno in da je to gotovo dobil v primarni družini? Kajti po mojem prijatelju sodeč, je to on čutil že kot otrok, vzgojen je v ljubeči heteroseksualni družini, ki je poleg tega še katoliška. Otrok pa niti ne želi imeti, ker se zaveda, kakšno breme bi padlo na njih. Je res težava v njem ali pa v nas, ki njegove drugačnosti ne želimo sprejeti. Razmislimo.
Sasa | 8. julij 2009 ob 20:57

Se vam včasih ne zazdi, da je kar malo moderno biti homoseksualec? No, jaz že imam takšen občutek. In res ne vem, kaj bi naredila, če bi to bil moj sin. Vem le nekaj-nič manj ga ne bi imela rada.
Marjana | 8. julij 2009 ob 21:13

Nekako takole smo se učili pri psihologiji. Psihoafektivni razvoj naše osebnosti poteka po fazah. Prva faza je oralna- center pozitivnih doživetij so usta, dojenje je zelo pomembno. Če otrok pozitivno doživlja to leto, doživi sposobnost zaupanja ali pa postane nezaupljiv. Zaradi nezaupanja se človek bori s seboj vse življenje. Druga faza je analna, če človek dobro preživi to obdobje, zna uveljavit svoj ne, ki pomeni uveljavitev identitete. Sem kar sem in ne to kar ti misliš! Tretja faza je falična, center pozitivnih doživetij so genitalni organi. Tu pride do spolne identitete, otrok se izenači s staršem enakega spola. V času med 3. in 5. letom se razvije OJDIPOV oz. ELEKTRIN kompleks. Fantek se zaljubi v mamo, punčka v očeta. Pomembna je v tej fazi ljubezen med starši, ki omogoči, da otrok preseže ta konflikt in se istoveti s staršem istega spola. Zato je pomemben ODNOS MED STARŠEMA.
Nato gredo faze naprej. Do pubertete. V tem času se odprejo vse krize-konflikti hkrati in pojavlja se vprašanje:KDO SEM? Če otroku uspe priti do odgovora, pride do stabilne IDENTITETE. Proces identitete je proces integracije. Človek je sposoben določene izkušnje tako sestaviti, da postane harmonično bitje.
Kakšna sreča, da obstajajo posebni trenutki KAIROSA, ki nam pomagajo na poti iskanja.
Saša prispevek je zelo lep in široko zastavljen. Mislim, da se ne istoveti z naslovom, temveč pričevanjsko osvetljuje našo problematiko. Vsi se pomalem najdemo v njem, saj smo vsi le iskalci rešitev in smisla življenja.
Sasa | 8. julij 2009 ob 21:16

Pa še tole sem našla:

Matere in očetje SO pomembni! Na stotine študij poudarja ključno vlogo matere in očeta pri vzgoji otrok v okviru heteroseksualnega zakona. 40-letna izkušnja legalizirane ločitve nas uči, da oblast s svojimi socialnimi programi ne bo nikoli sposobna učinkovito nadomestiti odsotnosti matere ali očeta (nasprotno: najpogostejši vzrok nasilnega in kriminalnega vedenja je prav odsotnost očeta). Peščica nejasnih študij in obilica govoric še ne potrjuje, da je homoseksualno starševstvo enakovredno heteroseksualnemu. Sociološke študije jasno kažejo, da je trajna zakonska zveza med moškim in žensko najboljše okolje za družbeni, telesno-duševni, čustveni in ekonomski razvoj mož, žena, še posebno otrok.

Nasprotovanje istospolnim “porokam” ni izraz sovraštva ali predsodkov. Neizražanje podpore istospolnim “porokam” ne smemo nikoli enačiti s sovražnostjo do istospolno usmerjenih ljudi. Nestrinjanje s posameznikovim vedenjem ne izključuje spoštovanja njegove osebe. Med nami, v naših družinah, med prijatelji, je veliko tistih, ki trpijo zaradi negativnih posledic svoje homoseksualnosti (krajša življenjska doba, AIDS, porast nasilja v družini, alkohol, zloraba drog, duševni problemi). Naš cilj ni obremenitev njihovih življenj, ampak nasprotno: nudenje opore in pomoči, zdravljenja (www.pathinfo.org). Oblast ne bi smela uzakoniti vedenja, ki je tako uničujoče za posameznika kot za družbo. V tej družbi ima večina pravico zaščititi temelj svoje lastne prihodnosti: zakonsko zvezo.
Zakonska zveza NE pomeni samo ljubezni in predanosti. Mnogo ljudi ljubimo, a se z njimi ne poročamo. Zakonska zveza ima veliko bolj temeljno vlogo od zgolj javne oz. formalne potrditve ljubezni. Ljubeča, predana partnerstva še ne pritegnejo interesa države, razen če gre za razmerja, ki obetajo potomstvo. Heteroseksualni pari so po biološki danosti zmožni rodnje otrok in hkrati predstavljajo najboljše okolje za vzgojo novih generacij. Zakonska zveza zagotavlja otroku tako očeta kot mater. To ni diskriminatorno ali nerazumno, ampak je bistvenega pomena za uspeh civilizacije.

Homoseksualci niso zatirana manjšina. Homoseksualci so ena najmočnejših interesnih skupin v ZDA in njihov uspeh z uveljavitvijo posebnega zakona o “gejevskih pravicah” je precedens brez primere. Njihov primer je postal tudi ena glavnih platform Demokratske stranke. Gejevski aktivisti označujejo tiste, ki jim nasprotujejo, za “homofobe” in v mnogih primerih jim je že uspelo uničiti življenja (oz. kariere) prenekaterih, ki so jim javno nasprotovali. Njihova politična moč daleč presega moč, ki bi jo pričakovali od manjšine (2-3% populacije). Homoseksualci so ena najvplivnejših skupin v Ameriki s povprečnim letnim osebnim dohodkom 55.430 $ mesečno (po Wall Street Journalu je nacionalno povprečje 32.286 $ neto mesečno/).
nimiy | 8. julij 2009 ob 22:50

@saša,

to z modernostjo je pa precej mimo. kot da bi bila spolna usmerjenost modni stil. to ni resno.

drugače pa je tvoja skrb, tako za otroke in homoseksualce impresivna. zanima me pa naslednje: a se morda zavzemaš tudi za to, da se recimo med heteroseksualnimi pari izvajajo neka testiranja, ki bi poskušala ugotoviti ali je ta partnerska zveza primerna za vzgojo otroka? recimo, a se ti zdi ok, da ima neka oseba, ki je vedenjsko problematična, recimo nagnjena k nasilju, alkoholizmu, kriminalu ipd. imela pravico do otrok? ali je tako oseba lahko pozitiven starš? ali je dobro za otroka, da se to dovoli? zakaj se to dovoli, če nam je skrb za otroke tako pomembna? a v teh vprašanjih ne zaznaš vsaj kanček hinavstva, ki se v primeru nepodpore istospolnim družinam skriva v tej skrbi za otroka? koliko te res lahko skrbi za otroka, če dopuščaš, da ga vzgajajo ljudje, ki so garancija za to, da bo tak otrok odrasel v človeka s travmami samo zato, ker je pač heteroseksualen? a se ti ne zdi, da se nekako pri tem kaže pravo bistvo nasprotovanja, ki je preprosto nestrponost do drugačnih?

podobno je z geji. ti bi jih sedaj kar zdravila. zanimivo pa je, da osebno ne poznam zdravsvene organizacije, ki bi homoseksualnost smatrala za bolezen. in verjamem tudi, da je velika večina gejev povsem zadovoljnih in srečnih, tisti ki pa morda niso, pa najverjetneje zaradi vseh pritiskov, ki jih družba glede homoseksualnost še vedno izvaja. kot verjetno tudi sama ne bi bila pred ene 100 leti, ko materam samohranilkam družba ni bila ravno naklonjena. tako da na koncu koncev pazi. zakaj se ti zdi, da imaš sedaj ti pravico, da vzgajaš otroka kot samohranilka. a ni to za otroka škodljivo? a si ti ne zdi, da si s tem svoja lastna otroka prikrajšala za neko normalno zdravo odraščanje, ker pač nimata ob sebi očeta? tako da koga bi rada okoli prinesla? dvojna merila?

potem greš pa v še večje absurde tipa, da naj bi bila legitimnost partnerske zveze utemeljena v interesu države!? očitno se tebi o deklaraciji človekovih pravic niti sanja ne. in še tako za informacijo, tovrstna razmišljanja v bistvu definiramo kot fašistična. ko si država, oblast podredi človeka in njegove pravice imamo pač fašizem.
Sasa | 9. julij 2009 ob 08:02

Ej, to sem pač našla na spletu in kopirala v komentar, saj sem napisala… Je pa morda protiutež temu, kar pišeš ti in ostali. Dajmo biti raznoliki v pogledih!
Prebrala sem tudi podatke, kako zelo so homoseksualci izpostavljenim boleznim, imajo krajšo življenjsko dobo, so zaradi svoje “drugačnosti” notranje nestabilni… Ah, pa saj lahko še to prilepim…

ZDRAVSTVENE POSLEDICE HOMOSEKSUALNE SPOLNOSTI

Promiskuitetno in nehigiensko spolnost spremljata bolezen in smrt. 70% do 78% homoseksualcev je izjavilo, da so že imeli kako od spolno prenosljivih bolezni. Pogostnost črevesnih parazitov (črvov, metljaja, amebe) se giblje od 25% do 39%, vse do 59%. Od leta 1992 je bilo 83% primerov AIDS-a v ZDA med homoseksualci.

KRAJŠA ŽIVLJENJSKA DOBA

Kadilci in zasvojenci od drog ne živijo tako dolgo kot nekadilci in ne-zasvojenci, zato smatramo kajenje in zlorabo drog za škodljivo. Povprečna življenjska doba homoseksualcev navaja k sklepu, da so njihove aktivnosti še bolj uničujoče kot kajenje oz. nevarnejše od drog. Primerjava podatkov iz osmrtnic (6.516) 16 ameriških homoseksualnih časopisov v obdobju zadnjih 12 let in podatkov iz osmrtnic v običajnih časopisih, je pokazala, da je bila življenjska doba heteroseksualnih ljudi sledeča: povprečna starost med umrlimi poročenimi moškimi je bila 75 let. 80% od teh je umrlo starejših (t.j. nad 65 let). Med neporočenimi ali ločenimi moškimi je bila povprečna starost 57 let, od katerih je 32% umrlo starejših. Poročene ženske so v povrpečju dočakale 79 let (85% teh je umrlo starejših). Neporočene ali ločene ženske so dosegle 71 let in 60% teh je umrlo starejših.

Povprečna starost homoseksualcev je bila v vseameriškem oziru sicer navidezno enaka, vendar jih je manj kot 2% doživelo visoko starost. V primeru AIDS-a je bila smrtnost v povprečju 39 let. Za 829 homoseksualcev, ki so umrli zaradi drugih vzrokov, je bila povprečna starost 42 let (9% je umrlo starejših). 163 lezbijk je doživelo starost 44 let (20% je umrlo starejših).

2,8% homoseksualcev je umrlo nasilne smrti. 116 krat bolj so bili nagnjeni k okoliščinam, da bi bili umorjeni, so 24 krat večji potencialni samomorilci, smrtnost v prometnih nesrečah je bila 18 krat višja od heteroseksualnih vrstnikov. Srčni infarkt, rak in odpoved jeter so bili izjemno pogosti. 20% lezbijk je umrlo zaradi umora, samomora ali nesreče, kar je 487 krat več kot pri heteroseksualnih ženskah med 25 in 44 letom. Tudi druge analize starosti homoseksualcev v znanstveni literaturi kažejo na skrajšano življenjsko dobo.

In ja, se strinjam da je ogromno staršev, ki imajo otroke, pa jim bi jih bilo bolje vzeti… Ampak kaj pa če so med njimi tudi homoseksualci?
nimiy | 9. julij 2009 ob 11:57

saša,

tudi če bi to vse 100% držalo ne moreš v zdravljenje prisilit nekoga, ki to noče, oziroma se sploh ne čudi “bolnega”. na koncu koncev obstajajo tudi “teorije”, da je verovanje v boga neke vrste psihična motnja. naj torej k zdravniku pošljemo tudi vse vernike?

“In ja, se strinjam da je ogromno staršev, ki imajo otroke, pa jim bi jih bilo bolje vzeti… Ampak kaj pa če so med njimi tudi homoseksualci?”

ravno zaradi tega je pač smiselno, da apriori ne delamo razlik med heteroseksualnimi in homoseksualnimi partnerstvi, ampak postavimo v ospredje dejansko skrb za otroka. torej, da nam ni pomembno to ali gre za homoseksualce ali heteroseksualce, ampak ali gre za ljudi, ki bodo za otroke dejansko skrbeli odgovorno ali ne. skratka, gre za enakopravnost.

ampak prvo kot prvo se mi zdi pomembna to, da na homoseksualnost ne gledamo kot na nekaj bolezenskega, degradiranega, zavrženega in škodljivega. gre preprosto za ljudi z določenimi potrebami, ki na noben način ne morejo poseči v pravice heteroseksualcev. to, da omogočiš homoseksualcem poroko ne pomeni, da se heteroseksualci ne bodo smeli več poročati, oziroma da bo njihov status v čemerkoli slabši kot doslej. enakopravnost je pač nekaj, kar nas ne bi smelo motiti. diskriminacija na osnovi spolne orientacije pač ne bi smela biti dopustna. to je prvo, potem se pač lahko pogovarjamo naprej in ugotavljamo ali taka zveza res neprimerna za vzgojo otrok ali ne.
cherry | 9. julij 2009 ob 12:40

Dajmo razčistit ene par stvari glede homoselsualnosti in spolnosti. Homoseksualnost ne pomeni promiskuitetnega vedenja in predvsem homoseksualnost ni vezana samo na seks, kot bi večina morda želela prikazati.

Gre za pristne čustvene odnose, del katerih so seveda tudi spolni odnosi. Upala bi si trditi celo, da je promiskuitetno vedenje bolj zasrkbljujoče pri današnjih najstnikih kot pa istospolno usmerjenih. Enako je z drogami, spolnimi boleznimi in vsem ostlalim.

Mit, da je AIDS predsvem bolezen homoseksualcev pa je že dolgo nazaj pogorel in ne vem, zakaj se ga nekateri še tako trdno oprijemljete.

Peščica nejasnih študij o kvalitetni starševstva istospolnih družon je ravno tako nejasna kot rezultati o njihovi škodljivosti, ki ste jih poiskali na internetu.

Pravite da “V tej družbi ima večina pravico zaščititi temelj svoje lastne prihodnosti: zakonsko zvezo.”. Večina nima in ne sme imeri pravice odločati o človekovih pravicah, ki se tičejo manjšine.

Don’t worry - my gay marriage won’t interfere with your straight divorce.
Lenka | 9. julij 2009 ob 12:41

Homoseksualnost je od nekdaj prisotna v naravi in torej NI nenaravna, predvsem pa ni posledica zlorab v zgodnjem otroštvu.

Če želiš, lahko več o tem izveš tu:
http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_animals_displaying_homosexual_behavior

Zavržene se morda počutijo otroci, ki so imeli dva starša, pa jih je en zapustil. Otroci homoseksualnih ali lezbičnih parov morda teh občutkov niti ne bi poznali, saj bi morda odraščali z obema staršema.

Poznam otroke iz na videz urejenih družin, ki so čustveno nepotešeni in staršem skoraj odveč.
Tako opevana klasična družina “mama, oče, otroci” pogosto, vsaj večkrat, kot sploh uspemo pomisliti, v osnovi funkcionira zelo slabo, ni komunikacije, ni razumevanja, ni ljubezni in ni čustvovanja.
Prepad med žensko in moškim se premnogokrat s prihodom otrok le še poglablja. Premnogo otrok živi v čustveno nezdravih razmerah, ki vodijo v nezdrave predispozicije za soočenje z nasprotnim spolom.

Saša, tvoja reakcija, ko te je sin opazoval pri ličenju, je bila - zame - popolnoma napačna. Zakaj fanta vzgajati “moško”, deklico pa “dekliško”?
Res verjameš, da bo fant manj “fant”, če mu kdaj nalakiraš nohtke?

Menim, da je prav, da homoseksualnim ponudimo možnost legalno postati starši. Verjamem, da bodo to počeli z večjo odgovornostjo kot marsikateri starš iz “normalne” družine.
Četudi družba trenutno pod okriljem teh normalnih družin tolerira vsakršne zlorabe, zaradi katerih se vzgajajo čustveni invalidi.

Si upaš trditi, da tvoji otroci globoko v sebi ne skrivajo sledi zlorab, da jih ne prevevajo občutki zavrženosti, zapuščenosti? Ne, to pač ni mogoče - saj imajo vendar očeta in mamo, ne?

Oh, Saša, še enkrat razmisli!
katarina | 9. julij 2009 ob 13:35

http://med.over.net/forum5/read.php?151,5574533

pa prijetno branje
katarina | 9. julij 2009 ob 13:39

mimogrede: če boš še enkrat pisala o enostarševskih družinah kot o pohabljenih družinah prisežem, da ti bom namenila kar se da krvoločen post. ali boš pisala o njih argumentirano ali pa bodi tiho. ok???

sama sem odraščala v dvostarševski družini in bi, če en bi imela karakterja kakršnega imam, najverjetneje zrasla v duševnega invalida. pa nisem. moji hčeri odraščata v enostarševski družini in imasta veliko lepše otroštvo kot sem ga imela jaz. tako da naj čevlje sodi le kopitar in ti nisi kopitar, tvoje mnenje o enostarševskih družinah pa je bedno, idiotsko in nevredno diskusije.
enaiks | 9. julij 2009 ob 14:06

Najprej začnimo zdraviti alkoholike. So mnogo večje zlo za slovensko družino kot homoseksualci. Se tega zavedaš?
nika | 9. julij 2009 ob 14:13

http://www.youtube.com/watch?v=cGZs0q83kMw

Saša, močno priporočam ogled. Ni ravno o homoseksualnosti, ampak poanta ostaja.

In PROSIM, reci, da samo provociraš. :I
Sasa | 9. julij 2009 ob 14:27

Seveda provociram! Čisto zanalašč!
nika | 9. julij 2009 ob 14:32

In zakaj, če smem vprašati? Mislim, s kakšnim namenom - kaj boš dosegla / si želiš doseči?
Sasa | 9. julij 2009 ob 14:41

Mnenja so vedno različna in umetnost komunikacije je v tem, da drugačno mnenje sprejmeš dostojanstveno. Lahko si celo na tihem priznaš, da ima sogovornik bolj prav kot ti, pa zaradi svojega ponosa vztrajaš pri svojem. A vztrajaš dostojanstveno. Brez groženj, a ne Katarina? Če boš…bom jaz… To je izsiljevanje. In če v resnici mislim, da homoseksualni pari ne bi smeli imeti otrok, je to pač moja stvar. Moje legitimno razmišljanje. In ker imam svoj blog, to razmišljanje pač objavim. Vedno me veseli, če mi kdo postreže s protiargumenti. Vedno se kaj novega lahko naučim. Ni pa prav, da nekomu, ki razmišlja drugače, rečeš da je butast, zaostal, konzervativen…
Sicer pa je nekaj tem, ki VEDNO burkajo. In ena od njih je homoseksualnost, naslednja so splavi, pa politična usmerjenost…
nika | 9. julij 2009 ob 14:49

Razumem, da ljudje nismo vedno istih misli in to brez težav sprejemam. Ampak napisala si, da provociraš - pa ne razumem, zakaj?
katarina | 9. julij 2009 ob 15:03

ne, saša, ne brez groženj. če boš ti pljuvala po moji družini in družinah mojih prijateljev, bom jaz pljunila vate. simpl. sicer me ti kot taka sploh ne zanimaš, niti me ne zanma tvoje življenje, pogreje me pa žaljenje drugih in poniževanje na raven pohabljencev. jeh, če tebi ni uspelo furat enostarševstva, če je to zate osebno minus, ne posplošuj tega na vse take družine. in ne govoriči, da si prebirala strokovne literature na to temo, ker če bi jih, potem takih bedastoč ne bi pisarila.
tenesee | 9. julij 2009 ob 16:26

Samo enkrat še piši o enostarševskih družinah kot o pohabljenih družinah, pa te bom tako treščila po glavi. Pometi pred svojim pragom in ne pljuvaj po vseh drugačnih, ki ne živijo po tvojih normah in kriterijih. Kolikior vem si fanatično verna in ja tebe bi pa res poslala na zdravljenje. Smilijo se mi tvoji otroci, ki imajo fanatično verno mamo. Obnašaš se tako kot da si pojedla vso znanost sveta. Tvoje pisanje je bolno zelo bolno. Pridružujem se mnenju Katarine in lahko rečem samo bravo Katarina!!! Ti si ena velika kokoš Einsiedlerca, čemur se ne čudim, saj si falirana študentka.
Irena | 9. julij 2009 ob 16:56

Ne morem verjet, kako ste določeni ljudje napadalni, ne samo napadalni, ampak ogabni s takim načinom pisanja.
Mislim, da ste takšni ljudje v sebi zelo nesrečni. Žal mi vas je.

Pljuvali bi se, po glavah tolkli in nevem kaj še vse in to zato, ker nekdo napiše svoje razmišljanje? To je zame nestrpnost, mnogo večja kot pa to, da ne odobravaš, da imajo homoseksulani pari otrok, ker gre za globje dolgoročne posledice pri otroku.

Saša meni je tvoje razmišljanje všeč, tudi sama razmišljam podobno, sem tudi iz podobnih razlogov kot ti šla iz enostarševske družine, predvsem sem želela, da hčerka odrašča v družini, kjer je prisoten tudi moški lik.
Na srečo, sem svoje želje imela priložnost uresničit s krasnim človekom. Sama sem odraščala v družini mama - oče in če mi to ne bi bilo dano, vem da bi bila notranje neizpolnjena. In ni mi večje sreče, kot gledat hčerko, kako se je iz žalostne, vase zaprte osebe spremenila v veselo, zgovorno dekle, saj ima topel in varen dom.

To bi želela vsem otrokom. In Katarina in tebi podobne ne flancat, kako si želiš živet sama, neodvisna. To je samo razlaga za računalnik, kaj in kako se pa globoko v sebi počutiš, pa veš samo ti in tvoji hčerki.

Lep pozdrav!
Sasa | 9. julij 2009 ob 17:20

Nikdar nisem govorila o pohabljenih enostarševskih družinah-sploh ne vem od kod vam ta termin. Rekla sem le, da je za otroke bolje, če imajo očeta in mamo. In s tem se vsi strinjamo, mar ne? Razen seveda, če je npr. oče alkoholik ali celo pretepač. Tudi sama sem bila nekaj časa samohranilka z dvema in vem, da je pač otrokom zdaj, ko smo ata, mama in otroci, mnogo bolje in lepše. In to je to. Vem pa, da nimajo vsi te sreče in tudi vem, kakšne posledice lahko to otrokom pusti.
enaiks | 9. julij 2009 ob 17:37

“Razen seveda, če je npr. oče alkoholik ali celo pretepač. ”

Kaj je bolje, da ima otrok dve trezni mami ali eno mamo in enega očeta pijanca?

VEDI, SAŠA, DA JE ALKOHOLIZEM VELIKO HUJŠI PROBLEM SLOVENSKIH DRUŽIN KOT HOMOSEKSUALNOST. IN TO, DA NI VEČ PRAVIH MORALNIH VREDNOT, DA SE LJUDJE VARAJO VSE POVPREK IN ZAPUŠČAJO, JE TUDI VELIKO VEČJI PROBLEM OD HOMOSEKSUALNOSTI.
Sasa | 9. julij 2009 ob 18:27

In zakaj se potem ne govori o tem s takšnim pompom kot o homoseksualnosti? Jaz sem tudi za, da se rešujejo družine z alkoholiki in pretepači in “varalicami” in predvsem njihovi otroci. Dajmo o tem toliko razpredat in se prepirat!!!
mojcica | 9. julij 2009 ob 18:37

Spoštovana gospa Saša!

Ko sem prvič brala vaš blog mi je bil všeč, z nekaterimi popravki pač. Zdel se mi je pozitiven. Zdaj pa… Smrtnost homoseksualcev je večja? Kje ste to prebrali, kdo je to napisal, kakšen je vir tega in vzgibi te statistike? Ker ni isto ali je to objavil zdravstveni urad Slovenije ali pa Zveza antigejev Slovenije. Tudi ni isto če je to narejeno zgolj zaradi statistike ali pa zaradi tega, ker je treba pokazati, kako je biti gej narobe. Preprosto ni isto in ni fer.
Že večkrat sem vam napisala, da nimam nič proti Vam imam pa nekaj proti temu, da se imate za moralno inštanco. Vi ste taki in taki (kar seveda ni nič narobe in taki tudi ostanite) ampak z vami, pa ki niste taki kot jaz je pa nekaj narobe. Tak vtis pač dobim ko berem vaš blog.
Je pa povsem jasno, da sta ata in mama najboljši tim za vzgajanje otrok. Žal pa to ni vedno tako in sprejmimo že enkrat drugačnost okoli sebe in jo tudi pustimo živeti
katarina | 9. julij 2009 ob 18:45

irena: ti flancaj sama sebi, če si z moškim zato, da ima tvoja hči kao idealno družino, si popolnoma zgrešila pojem partnerske zveze. ampak to se mene itak ne tiče, mar ne.

saša: če ti nisi bila zadovoljna v enostarševski družini je to popolnoma tvoja stvar, ne posplošuj svoje nezadovoljstvo in prepričanje, da je otrokom bolje v dvostarševski na vse. dejstvo je, da je zdajle v sloveniji preko 61.000 otrok, ki imajo pravico do preživnine in da je samo nekaj čez 5.000 preživnin določenih tako, da so recimo da dostojne. http://www.mddsz.gov.si/si/statistika/prezivnine/

to bi ti, če bi se s tem seveda ukvarjala, lahko veliko povedalo o tem koliko imajo očetje (so v večini) radi svoje otroke, koliko skrbijo zanje in tudi to, zakaj so se ženske pravzaprav odločale za to, da grejo iz dvostarševske družine v enostarševsko. očitno imajo v njej nekaj, česar niso imele v dvostarševski - mir, recimo.

nikoli najbrž nisi premišljeval o tem, koliko družin je prav zdajle okuženih z alkolohom, v koliko družinah so otroci pretepani, v koliko družinahz vlada psihično nasilje ali ignoranca na celi črti. to sploh ni pomembno, pomembno je, da sta v njej dva spola - mama in ata, pa čeravno otrci v takih družinah neizmerno trpijo.

pusti pri miru teme, ki jih ne zastopiš, katerih širine in globine ne poznaš, in se raje posvečaj tistemu, kar znaš. tvoja družina je samo ena izmed 450.000 družin, ni ne idealna, ne kaj posebnega. družina pač. tvoji otroci ti bodo povedali kako dobra mama si, a še to šele takrat, ko bodo odrasli.

preberi si knjigo “otroka oblikujejo vrstniki” in razmisli tudi o tem, koliko v resnici starši vplivamo na otroke. kaj je bolj pomembno, da otork odrašča z roditeljema ali v skupnosti, ker je sprejet, ljubljen in spoštovan.
zoja | 9. julij 2009 ob 19:50

mojcica podpišem!
manja cvirn | 10. julij 2009 ob 11:39

http://med.over.net/forum5/read.php?151,5576453

…vsaka reklama je za nekaj dobra, kaj ne…
simby | 10. julij 2009 ob 14:39

Draga Saša, jaz bi pa tebe poslala na zdravljenje oziroma bi dala sterilizirati ženske, ki naredijo pet ali še več otrok, potem pa cele dneve jamrajo kako jim država ne pomaga dovolj oziroma jim ni nič dovolj, vedno bi še in še…Razumem, da si nezadovoljna s svojim življenjem, saj imaš pet otrok, nobene prave službe, si brez izobrazbe, mož ti ga serje naokoli, tvoja kariera je v razsulu, vsako oddajo, ki si jo vodila, so predčasno ukinili saj vsi vemo zakaj, skratka si v nezavidljivem položaju, ti pa bi rada na zunaj kazala podobo idealne družine. Ampak, če si sama nezadovoljna s svojim življenjem, se ne spravljaj na tiste, ki ne živimo po tvojih normah. Odrasti in malo razmisli o tem.
Barbara | 10. julij 2009 ob 23:40

Saša vsaj komentira na nivoju in res ne uporablja žaljivk kot nekatere nasprotnice. Ni čudno, da že otroci uporabljajo psovke, če ste že mame tako nevzgojene. Pa se jaz tudi s Sašo v čisto vsem ne strinjam in je ne mislim zdaj poveličevat. Dajmo se raje sprijaznit s tem, da smo si različni in podajmo svoj pogled na neko temo, ne da je potem še poleg vse drugo nasmeteno.
Pa če sem se že oglasila na tej temi, še moje skromno razmišljanje:
Včasih sem tudi sama mislila, da homoseksualnost ni naravna ampak posledica družbe, izraz upornosti, trenutni hit ali pač nekaj podobnega. Ampak dejansko se že pri malih otrocih vidijo določeni vzorci obnašanja, ki odstopajo od “normale” in pomoje se taki pač že rodijo (sem čisti laik in je to samo moje mnenje). Koliko bodo upali družbi priznati svojo drugačnost od večine je pa verjetno res posledica vzgoje, spodbujanja ali zatiranja. Čeprav homoseksualnost še vedno ni zaželjena, vsaj tabu tema ni več. In ravno zato si marsikdo sploh upa javno razgaliti svojo usmerjenost. Včasih je težko slediti motu: “vsi drugačni, vsi enakopravni” in tudi meni po pravici povedano istospolno usmerjeni niso simpatični, pa če se samo nedolžno držijo za roke. Ampak me pa tudi nič bolj ne motijo kot kakšna druga skupina ljudi, ki niso po mojem okusu (pankerji, cigani, opravljivi sosedje, huligani…) Pa če bi še tako rad na vse gledal z enako simpatijo, ne gre. Bi rada spoznala človeka, ki resnično z vsem srcem in dušo vse enako sprejema. Ampak o.k., vsi se lahko naučimo določene strpnosti in se za nam nesimpatične ne zmenimo oz. jim pustimo, da pač živijo in delajo po svoje. Ampak tudi po tej logiki nič ne funkcionira, saj bi drugače res vsi živeli svobodno kot se bi komu zazdelo. Kot družba ureja pravila, ustvarja davke, kaznuje prekrške… tako vsi živimo v umetno ustvarjenih mejah, ki se tudi umetno nanovo ustvarjajo ali pa rušijo. Kaj je pa to potem drugega, kot recimo da se istospolnim postavi meja, da se jim prepove imeti otroke? To ni nestrpnost za moje pojme, ker potem je nestrpnost zame tudi to, da mi nekdo ne dovoli zidati na lastni zemlji, ki so jo umetno določili za kmetijsko zemljišče. V Sloveniji je pač tako, v Ameriki ali nevemkje pa lahko čisto drugače. Toliko torej o nestrpnosti, ki je lahko zelo relativen pojem.
Kaj bi naredila, če bi se izkazalo, da je moj otrok dejansko homoseksualec? Ne vem, vseeno pa upam, da ne bo. Je pa moja ljubezen do otrok tako zelo močna, da ga zaradi tega verjetno ne bi nič manj ljubila. Da bi mu v taki drugačnosti lahko bila v oporo, bi se morala pa zelo verjetno še naučiti. Konec koncev res verjamem v to, da se s tem rodiš in da biti črna ovca med večino belih ni ravno veselje, če te takega ne sprejemajo. Sem pa tudi mnenja, da homoseksualni pari niso primerni za “igranje družine”. S svojim mnenjem pa tako nimam nobenega vpliva nanje, tako da se me ne rabijo bat ;) Me pa recimo kar bodejo prizori istospolnih, ki postanejo v svojih paradah pogumni čez vse meje dobrega okusa, kar se tiče spolnosti. Res ne vem, zakaj ne more to ostat za domačimi zidovi, ker potem pa res ni čudno, da sledi zgražanje. In potem slaba luč res pade na vse, tudi tiste, ki se čisto spodobno obnašajo v javnosti.
loti | 11. julij 2009 ob 00:31

No ker večina dopušča vse možnosti in se zdi vse normalno in naravno pa jaz predlagam, da se lahko tudi poročita človek in žival. Takšen par (recimo ženska in pes ali psica ali moški in pes ali psica) bil se lahko uradno poročil. Ljubezen med človekom in živalijo je lahko čisto povsem normalna in celo spolne odnose imata dobre po nekaterih virih celo boljše kot med hetero in homoseksualci.
Žal po naravni poti ne moreta imeti potomcev zato predlagam, da se takšnemu paru omogoči posvojitev otrok.
Tako se bo lahko otrok veliko naučil od svojih staršev(če bo npr. oče kužek bo tak otrok pridobil na samozavesti, veliko se bo gibal in ne bo posedal za računalnikom, ni nevarnosti, da bi tak otrok zabredel v alkohol ali droge itd).
Veliko prednosti ima takšna zoo-homo družina pa naj prosim ne reče kdo, da to ni normalno. V ZDA je to že možno in mi seveda drvimo v isto smer.
Lepa Mrena | 11. julij 2009 ob 07:52

Loti, fantastičen komentar!
Se v celoti strinjam.
Simona Rebolj | 11. julij 2009 ob 13:23

Nima smisla puščat kakšnega posebnega komentarja, ker so nimiy in še nekateri povedali že večino najpomembnejšega, zaradi česar je naslov te kolumne več kot primeren. Naznačuje pa tudi vsaj podtalno zavedanje avtorice, da gre točno za sovražni govor. Čeprav zavit v celofan pavšalnega leporečnega teoretiziranja v imenu vrednot (kot ponavadi … vsaka fašistoidna politika temelji na trdnih vrednotah in predstavah o krasnem popolnem svetu) in celo pavšalno, zavajajoče obravnavana in posebej izpostavljena kot edinstvena nekatera izkustva, ki delajo v prid avtoričinega pač mišljenja.

V dodatnem komentarju pri pljuvanju po homoseksualcih, kako naj bi bili po statistikah dokazano največkrat vpleteni v nasilje, kar naj bi jim šlo v minus, sem morala pa bruhnit v smeh. Ja, seveda, še več podobnih pozivanj k nestrpnosti do homoseksualcev spisujte, pa se bo tudi vpletenost v nasilne prizore še povečala. In potem jih bomo še lažje diskriminirali še bolj.

@Loti in Lepa Mrena:

Prava žalost, da se nekomu zdi, da je s takim idiotizmom povedal nekaj pametnega, celo fantastičnega.

Bi mi lahko s to presilno pametjo razložila, kako neki lahko žival nedvoumno privoli v poroko in morda celo vzpostavitvi družine z otroki???? Kako lahko definiraš, dobiš dokaz, da žival ljubi določenega človeka in želi z njim ustvarit družino? Po vajinih komentarjih se že cel dan trudim izvedet od svojega psa, ali bi se poročil z mano in posvojil kakšnega otročiča, pa imam resne težave, ker pojma nimam, kaj si misli o moji ideji, če si sploh kaj misli. Pametnjakoviča, pomagajta!
manja cvirn | 11. julij 2009 ob 13:59

o simona rebolj, s tem komentarjem si pa zadela žebljico na glavico…če ti osebi uspeta povedati, kako dobiti odgovor od tvojega psa, če se poroči s teboj, prosim sporoči. tudi mene to zanima.
Barbara | 11. julij 2009 ob 15:48

Tipičen primer, kako prebereš in razumeš samo to, kar hočeš. Loti je bila ironična, če sem jaz prav razumela.
loti | 11. julij 2009 ob 17:17

Seveda sem bila ironična samo razmišljam o možnih kombinacijah, za katere se bo čez čas pokazalo, da so nekaj povsem normalnega in zakaj pa ne.
Tudi dojenčka, ki ga bo homo par posvojil ne bo nihče vprašal, če se strinja s tem.
To da pa živali mnogokrat dajejo veliko ljubezni pa je že znano dejstvo. Simona ne rabiš ga spraševati lahko si ti pobudnica….
enaiks | 11. julij 2009 ob 17:51

Tudi dojenčka, ki ga bo homo par posvojil ne bo nihče vprašal, če se strinja s tem.
——————————-

Kot Sašine otroke ni nihče vprašal, ali se hočejo roditi njej. Jaz, na primer, se nikoli ne bi hotela roditi takšni mami.
Lepa Mrena | 11. julij 2009 ob 18:17

Oh, presvetla Simona Rebolj se je oglasila!!! Kaj ni noben blog več varen pred tvojimi nebulozami???
Simona Rebolj | 11. julij 2009 ob 22:22

Manja Cvirn:

Očitno pomoči ne bom dobila.

Barbara, Loti, enaiks (dobesedno) in SLepa Mrena:

Ironija je jalov izgovor za budalaštino, kot je humor jalov izgovor za beden vic, ob kakršnem se tudi najbolj pijan za šankom ne uspe niti nasmehnit.

A zakaj se za take in drugačne kombinacije pač ne more izkazat kar tako za nekaj normalnega? Ker sploh ne gre za to vašo sterilno kurčevo normalnost, kakor si jo vi že predstavljate. Starševstvo pomeni biti sposoben skrbet za otroka, ki sam zase sposoben skrbeti ni! Res je, da ima vsak človek pravico do postati starš, mu je pa ta pravico v primeru dokazane nesposobnosti lahko odvzeta. Torej pravica ni absolutna v smislu, da je otrok absolutna lastnina. Žival, ki ne more niti privolit v poroko, kaj šele v kaj drugega pač ne more postat starš. V kolikor je namreč tretiran kot polno odgovoren starš, se ne more na primer človeške matere kaznovat, ker je pustila otroka teden dni v oskrbi psu, saj je pes polnopravno prepoznan za odgovornega starša in potemtakem nosi posledice neodgovornosti pes. Starš ne more postat tudi predmet. Ne morem se poročit z dežnikom, ki bi postal polnopravni oče mojemu otroku, ker ni sposoben skrbet za otroka. Tudi v primerih mentalno zaostalih ljudi skrbništvo nad morebitnim otrokom ni samo po sebi umevno. Zaradi varnosti otroka.

Homoseksualec pa ni žival, ni predmet, niti ni mentalno zaostal človek. Ogabni ste. Ne ravno mentalno zaostali, duhovno pa očitno, da delate take primerjave. Sram vas je lahko in veseli ste lahko, da ste anonimni!

In noben otrok ne izbira staršev. Niti tisti, ki se rodi v družino, kjer ga sesuva alkoholiziran foter in butasta zatabletana mati. Ni razloga, da bi homoseksualcem poroko preprečevali, saj otroke imajo lahko. In že obstajajo pari z otroci iz prejšnjih hetero zvez. Teorija o škodljivosti staršev istega spola je labava, ker obstajajo še mnogo hujše značajske škodljivosti med hetero pari, medtem ko sta homoseksualna starša lahko odlična. In tudi za pomembne druge, kot lik drugega spola, z lahkoto nadomestijo. Če vas uravnoteženost spolov res tako skrbi, ne razumem, zakaj vodite otroke v vrtce in šole, v te vzgojnoizobraževalne inštitucije, kjer preživijo pol svojega življenja med samimi ženskami. Moški vzgojitelj ali učitelj je eden na sto bejbik mogoče!!! Zveza dveh gejev kot starša je tako morda celo boljša od hetero staršev. Uravnoteži feminizirano bolnost našega vzgojnoizobraževalnega pristopa!

In na bruhanje mi gre sploh, ko vidim, koliko nestrpnih žensk do homoseksualcev se nagnete. Prebirajte o časih, ko je vladal železni patriarhat, dokler se ni zgodila feministična revolucija. Prebirajte kakšne teorije s strani šovinističnih moških so se rojevale zoper enakopravnost žensk. Kaj vse je bilo po njihovem z žensko narobe, da si enakopravnosti ne zasluži. Še danes se tega pravzaprav ne manjka. Žalostno, da se vsaj babnice niso nekaj naučile iz svoje zgodovine.
loti | 11. julij 2009 ob 23:35

Oh Simona od kdaj so se pa so na tem svetu že spoštovale kakšne pravice. In ravno na človekove pravice se sklicujejo praktično vsi.
Eno drži kot pribito in sicer to, da je pravica razumljena le iz smeri interesa.
Če se hoče nek homoseksualni par poročiti, naj se poroči, naj ima otroke, saj to je njun interes. Ravno tako je nekomu interes, da se poroči z živalijo in ji po smrti zapusti vse bogastvo. Tudi to je interes in zakaj ga ne bi omogočili. Kje so meje? V čigavem interesu meje postavljajo politiki s svojimi zakoni? Po mojem mnenju v smeri pridobivanja večjega števila volilcev in s tem priti do vladavine moči denarja. Vedno gre pa za INTERES in KORIST posameznikov.
Vsak vidi svojo pravico, jo zagovarja in je morda lahko zaradi tega drugemu trati, torej drugemu povzroča zaradi svojega intreresa krivico.
Prav vsak pa lahko razmišlja na svoj način tudi ti ko takole deliš psovke za šalo imaš to pravico. Jaz se pri branju tvojih komentarjev zelo zabavam in te pozivam, da še več tvojega intelektualnega razmišljanja zliješ preko spotov.
Tisti pa, ki ne marajo tvojih kometarjev pač naj jih ne berejo če jih tako motijo.
In zakaj si ti Simona tako nestrpna do mnenja drugih, ki mislijo drugače kot ti? Ali sebe, s tem ko kritiziraš drugače misleče ne prepoznavaš kot izjemno nestrpne.
Pomisli malo!
Barbara | 12. julij 2009 ob 00:31

Spet sem prikimavala, ko sem brala Loti, sva očitno na podobni valovni :)

Simona, se strinjam, da je za otroka lahko še kaj hujšega od homoseksualnega para, ki ga vzgaja (alkoholizem, nasilje v družini…). Pa nisem nikjer pisala, da mi je ta kombinacija boljša, jo obsojam in se mi zdi da pristojni včasih ne ukrepajo pravočasno. Niti se nimam za super mamo, ki v svoji vzgoji ne dela napak. Včasih se celo resno vprašam, če sem svojima otrokoma zares dovolj dobra, da ju bom vzgojila z zadostno mero vseh potrebnih vrednot, ne da bi kje pretiravala. V današnjem času se o vzgoji vsaj razmišlja, govori in poučuje. Včasih so pač vzgajali, kot so vedeli in znali, je bila pa večina otrok vseeno v bistveno slabšem položaju kot sedaj. Mislim, da je slabost današnjega časa ravno materialistična usmerjenost, ki bi se jo lahko enačilo s slabim vplivom alkoholizma, zadrogiranostjo, ker nas v večji ali manjši meri prav tako zasvojuje, kolikor pač dovolimo ali pa nam je omogočeno. Ampak o tem bi se tako dalo razglabljati v nedogled in je že druga tema. Hotela sem samo reči, da ni nujno, da starš, ki svojemu otroku vse nudi, ga v vsem podpira in tolerira, dela temu otroku samo dobro in bo ta ko odraste lahko (ne pa nujno) še bolj izgubljen v življenju in netoleranten do drugih. Ni samo alkohol in tepež tisto, kar povzroča škodo. Tudi ne trdim, da istospolno usmerjeni ne bi znali enako dobro vzgajati kot heteroseksualni pari. Nisem niti mnenja, da so poročeni starši boljši vzgojitelji od neporočenih. Samo ne vem, zakaj bi mi pa moralo biti po godu, da geji in lezbijke vzgajajo otroke. Je pač moje osebno mnenje, ki nikogar ne sme bolet. Se pa zaradi takega mišljenja ne čutim netolerantno do homoseksualcev. Itak več ne hodim na volitve in referendume, ker na koncu kljub takim ali drugačnim rezultatom tavplivni vse na svoj mlin potegnejo, še za trgovine se ga niso držali. Tako da tudi če se bo na referendumu odločalo za ali proti takim odločitvam, mojega glasu ne bo dobila nobena stran. Bom raje bolj pošteno pometala pred svojim pragom, ostalim pa bom pustila da svojega pometejo ali pa tudi ne.
Barbara | 12. julij 2009 ob 00:43

Aja pa še to. Zame je sovražni govor nekulturno psovanje ne glede na tematiko. Besede in pridevnike kot so debil, idiot, kura in podobno nikoli ne uporabljam za zmerjanje drugih, tudi če se z njimi ne strinjam. Pravzaprav nikoli ne zmerjam niti s popačevanjem imen in priimkov, čemur se tudi tukaj opažam ne morete izogniti. Si sploh ne znam predstavljat, da to lahko izusti ali napiše starš, ki bi moral take otročarije pustiti že daleč v osnovni šoli. Me zanima, če se vas to sploh kaj dotakne in spodbudi k razmišljanju o spodobnem vedenju…
Sasa | 12. julij 2009 ob 07:34

Homofobija kot bojni slogan
Družina, 12.7.2009

12.7.2009

Homoseksualnost je povezana z motnjo identitete

Nemška otroška in mladinska zdravnica Christl Vonholdt je pripravila nekaj odmevnih referatov o homoseksualnosti na mednarodnih psihoterapevtskih posvetih. Zaradi svojega terapevtskega dela je postala tarča napadov nemških gejevskih in lezbičnih gibanj. Objavljamo del pogovora, ki ga je objavila evangeličanska tiskovna agencija Idea.

V:Pravijo, da trpite zaradi homofobije. Se bojite homoseksualcev?

O:Homofobija je postala bojni slogan, ki ga uporabljajo, da bi žalili in diskriminirali ljudi s tradicionalnim ali krščanskim moralnim pogledom na spolnost. Zakaj bi se bala homoseksualcev? Saj se vsak dan pogovarjam z njimi! Utemeljeno zavračanje homoseksualnega obnašanja, s katerim se mnogi strinjajo, pa ni nobena homofobija.

V:Ekumenska delovna skupina Homoseksualci in Cerkev vam očita, da študije, ki jih navajate, niso objektivne.

O:Opiramo se na študije, ki so bile narejene po splošno priznanih, standardnih psiholoških postopkih. Eden od izjemih znanstvenikov s tega področja je Robert Spitzer, profesor za psihiatrijo na Kolumbijski univerzi v New Yorku, ki je leta 2003 v zahtevni študiji prišel do sklepa, da je sprememba iz homoseksualnosti v heteroseksualnost mogoča. Isto dokazujejo tudi druge raziskave. Gibanje homoseksualcev trdi, da takšna sprememba ni mogoča. Spitzer je bil od 70. let prejšnjega stoletja velik prijatelj homoseksualnih gibanj. Ko je objavil novo študijo, se je to drastično spremenilo – ta pač ni politično korektna! Spitzer je prvotno po letu 2003 načrtoval še eno, nadaljevalno študijo, toda pritisk, ki ga izvajajo nad njim, je velik. Zato mladim znanstvenikom odsvetuje, da bi raziskovali možnost spremembe iz homoseksualnosti v heteroseksualnost, saj to pomeni »smrt za kariero«.

V:Ali menite, da je homoseksualnost bolezen?

O:Homoseksualnost je bila diagnosticirana kot psihična bolezen samo od leta 1952 do leta 1973. Sama na homoseksualna občutja ne gledam kot na bolezen, ampak kot izraz motnje identitete: pogosto moški s homoseksualnimi občutki išče v drugem moškem tisto moškost, ki je v sebi ni zmogel razviti. Podobno velja za žensko s homoseksualnimi občutki.

V:Ko je Ameriška zveza psihiatrov črtala homoseksualnost iz kataloga psihičnih bolezni, je to utemeljila: »Tu ni potrebno ničesar zdraviti, saj homoseksualnost ni bolezen, ki bi jo bilo potrebno zdraviti.«

O:Dandanes govorimo bolj o subjektivni motnji. V ICD 10, ki je v Nemčiji v tem trenutku veljavna lista z diagnosticiranimi boleznimi, je pod rubriko psihične motnje navedena tudi »ego-distona spolna usmerjenosti«. Pri tem so mišljeni ljudje, ki zaradi svoje spolne usmerjenosti trpijo. Ljudje, ki si sami želijo spremembo v heteroseksualnost, imajo pravico do terapevtske podpore. In za to se zavzemam.

V:Ljudje s homoseksualnim občutenjem ugovarjajo, da ne trpijo zaradi svoje homoseksualnosti, ampak zaradi družbe, ki diskriminira homoseksualce.

O:Raziskave so res pokazale, da ti ljudje pogosteje trpijo: homoseksualno življenje je povezano z višjo stopnjo poizkusov samomora, z višjim odstotkom depresivnosti in večjo odvisnostjo od alkohola in mamil. Hkrati veliko homoseksualcev trpi zaradi nestalnosti homoseksualnih zvez in pogoste menjave spolnih partnerjev. Toda do zdaj nobena študija ni zmogla dokazati, da bi ti problemi nastali predvsem zaradi družbene diskriminacije. Tako so višji odstotek teh težav dokazali tudi na Nizozemskem, v deželi, kjer je uzakonjen istospolni zakon!

V:Kako si razlagate ta višja tveganja?

O:Moje izhodišče je, da je ključen vzrok za homoseksualnost ranjen odnos do očeta in matere v zgodnjem otroštvu. Te rane ne vplivajo le na spolno občutenje, ampak imajo obenem tudi druge posledice: depresije, strahove, odvisnost od alkohola. Na tem področju bi morali nujno več raziskovati.

V:Ko pogledamo na udeležence velikih homoseksualnih parad, dobimo občutek, da gre za ljudi, ki se veselijo življenja.
Za pisano fasado se skriva zelo veliko osamljenosti, stresa in težav.

O:Genetik Dean Hamer iz Ameriškega zveznega onkološkega inštituta pravi, da obstaja »homoseksualni gen«; nihče si ne more pomagati, če je homoseksualec.

O:Hamerjeva raziskava je bila objavljena leta 1993. Hamer sam se je izrazil veliko bolj široko in previdno. Menil je, da tudi okolje igra vlogo pri oblikovanju homoseksualnosti. A mednarodni tisk je to predstavil tako, kot ste zdaj dejali. Toda kljub intenzivnemu iskanju »homoseksualnega gena«, tega do danes niso našli. Kanadski raziskovalci, ki so zatem izvedli obsežnejšo študijo, niso o domnevnem Hamerjevem »homoseksualnem genu« našli nobene sledi več. Spolnost je namreč zelo povezana z odnosi, željami in fantazijami. Tega kompleksnega človeškega obnašanja se ne da razložiti z enim samim genom.

V:Zakaj ne more vsakdo postati srečen na način, ki mu v spolnosti najbolj ustreza?

O:Seveda lahko vsakdo živi tako, kot želi. Toda 6. člen nemške ustave utemeljeno zakonu in družini daje posebno zaščito države. Ne smemo dopustiti, da bi na novo in drugače razlagali zakon med moškim in žensko. Zakon in družina na enkraten način, ki ni lasten nobeni drugi skupnosti, gradita mostove med spoloma in generacijami. Zakonska zveza med moškim in žensko in iz nje izhajajoča družina na edinstven način doprinašajo k trdnosti, stabilnosti, miru in kulturnemu razcvetu neke družbe.

V:Ali menite, da kristjani, ki živijo na homoseksualen način, nimajo vere?

O:Do te izjave si ne lastim pravice. Toda moški in ženska se dopolnjujeta – tudi v svoji vidni telesnosti –, kar v homoseksualnem partnerstvu ni mogoče. Če skušamo posnemati Kristusa, lahko po moji presoji živimo le na dva načina: ali v monogamnem, zvestem zakonu, ali v spolni abstinenci.

V:Ali naj spolnost služi le razmnoževanju?

O:Ne! Spolnost na izjemno pomemben način povezuje moškega in žensko. Toda ne bi je smeli že v samem začetku ločiti od posredovanja življenja. Spolnost je ena najmočnejših sil v življenju – tako v stvariteljskem kot uničevalnem smislu. Naloga človeka pa je, da posreduje življenje. Zato bi bilo dobro, da bi država bolj podpirala zakon in družino. Dejstvo je, da sta zakon in družina dandanes zapostavljena skupina v družbi!

V:Avtorja ene izmed raziskav, na katero se sklicujete, sta ameriška psihologa Stanton Jones in Mark Yarhouse. Ta študija iz leta 2007 kaže, da zahvaljujoč krščanskim skupinam za samopomoč kar 38 % ljudi, vključenih vanje, po določenem času ni več imelo homoseksualnih občutij. Kaj pa se zgodi z ostalimi?

O:Dejstvo je, da vsi, ki bi si to želeli, ne zmorejo doseči spremembe v doživljanju svoje spolnosti. Kaj torej, če ne pride do nobenih ali le delnih sprememb? Študije, med drugim tudi raziskava Roberta Spitzerja, kažejo sledeče: tudi če cilj, torej sprememba spolnih občutji, ni bil dosežen, so imeli udeleženci veliko koristi od terapevtskih metod in skupin za samopomoč. Pridobili so tudi večji občutek lastne vrednosti (samozavest) in depresij je bilo manj. Vredno je torej stopiti na pot sprememb, tudi če ne pride do nobenih ali le majhnih sprememb v občutenju. In tudi če se občutenja ne spremenijo, ni nihče brezmočno izročen na milost in nemilost svojim impulzom. V življenju nekega človeka je bistveno drugače, če se odloči, da svoje homoseksualnosti ne bo izživel (tudi če mu to ne uspeva vedno), ali če prevzame homoseksualen način življenja skupaj s homoseksualno ideologijo in ga tudi odobrava.

V:Homoseksualnost povezujete z ranami v odnosih v zgodnjem otroštvu. Ali s tem staršem homoseksualcev ne nalagate velikega bremena?

O:Ne! V vsakem odnosu pride do ran, a te doživljamo zelo različno. Neki otrok lahko določeno situacijo doživi strašljivo, drugi otrok isto situacijo kot smešno. Odnosi so zelo zapleteni. Ne gre torej za pripisovanje krivde staršem. Seveda pa ni odnosa, ki bi bil popolnoma brez krivde.

V:Skušajo vas utišati. Zakaj ne spustite preprosto vsega iz rok in se posvetite vzgajanju vrtnic?

O:Tu in tam so bili trenutki, ko sem pomislila, da bi vse pustila. Toda moških in žensk, ki nas prosijo za pomoč, ne morem preprosto poslati stran!

Prevod: Melita Košir
manja cvirn | 12. julij 2009 ob 13:11

jaz imam eno vprašanje zate saša. napisala si, da bi takim ljudem mogli ponuditi pomoč in zdravljenje. na kaj se to zdravljenje nanaša? na hmoseksualnost ali bolezeni, povezane s homoseksualnostjo/ki jih lahko/lažje dobiš kot homoseksualec?
Sasa | 12. julij 2009 ob 14:32

Kje sem JAZ to napisala? Tisto, kar sem pripela z neta niso moje besede, le teksti v razmislek…
marry | 12. julij 2009 ob 17:12

Tako pokvarjenega in dvoličnega človeka kot si ti Saša Einsiedler še v življenju nisem srečala.
rosica | 12. julij 2009 ob 17:17

Tudi jaz se ne bi hotela roditi taki mami kot je Einsiedlerca, se popolnoma strinjam s tabo Enaiks.
manja cvirn | 12. julij 2009 ob 18:25

tole:
Med nami, v naših družinah, med prijatelji, je veliko tistih, ki trpijo zaradi negativnih posledic svoje homoseksualnosti (krajša življenjska doba, AIDS, porast nasilja v družini, alkohol, zloraba drog, duševni problemi). Naš cilj ni obremenitev njihovih življenj, ampak nasprotno: nudenje opore in pomoči, zdravljenja.

…čigavo je to? tudi citati, če jih že uporabljaš, se z njimi strinjaš. drugače jih tako ali tako nebi navedla. je tako? torej, v kakem kontekstu ti to misliš. homoseksualnost kot bolezen potrebna zdravljenja?

poleg tega pa…glede na tvoj pogled na nujnost obeh staršev, upam, da se nisi poročila le zato, da si svojima otrokoma omogočila “pravi razvoj”…

in tvoji homoseksualni prijatelji? te ne skrbi da si jih prizadela? pa lepo prosim, ne rečt, da kaj ti bodo prijatelji, ko pa imaš družino in moža. vsi vemo, da možje v današnjem svetu pridejo in odidejo, prijatelji pa ostanejo.

se tvoji otroci lahko igrajo s tvojimi homoseksualnimi otroci, ali ne?

in, a veš, da če ne dovoljuješ svojemu sinu, da si nalakira nohte, da se zna zgoditi, da ga bo ravno zaradi “prepovedi” to še bolj zanimalo, mu bo privlačno…
Simona Rebolj | 12. julij 2009 ob 19:55

@Saša:

Pa vam ni vsaj mičkeno nerodno, da nam v razmislek posredujete objavljene tekste iz Družine in ugotovitve v imenu stroke, ki je podprta s strani evangeličanske tiskovne agencije? S tem mi malo pripovedujete o homo “problematiki”, ogromno pa seveda o tem, od kod črpate blagor pralnice vaših možganov. In seveda je to vaš JAZ, saj skrbite za razpečevanje teh tekstov in soglašate z njimi, a ne. Še plačila ne pričakujete, v tako zadovoljstvo vam je. Pa saj to mi je že jasno. Morate razumet, da sem oseba, ki sem dovolila, da mi je vse o svoji filozofiji in virih, od koder črpa, razložil in priporočil v branje tudi naciskin. Mene itak zanima še najbolj tisto, kar mi je osebno ideološko bolj tuje, da bi razumela in vedela, s čim in zakaj imam sploh opravka.

To, da stroka ni imuna na svoje ideološke tendence, ni nič novega. In zanimivo je zlorabe metodoloških procesov v to smer opazovat. Še bolj poučno prepire med strokovnjaki. Osebno sem izrazila nasprotovanje strokovni ugotovitvi na podlagi raziskave, potrjene in nastale na Univerzi, da očetje večinoma motijo in slabo vplivajo na otroka po ločitvi in je bolje, da se popolnoma umaknejo in prepustijo vzgojo materi. Popolnoma jasno mi je bilo, da doktor ni imel zlih namenov, ampak je ta raziskava, ki je bila primerno nastavljena in vodena, nastala zaradi upora fahidiotskim ugotovitvam, ki so se že dodobra razširile v naši krajini in spet rezultirale v nestrpnosti do samskih mater. Pa vendar je moje mnenje, da se proti ideološkemu fahidiotizmu ne sme borit z drugim ekstremom ideološkega fahidiotizma. Vedno se je treba spraševat, zakaj prihaja do določenih ugotovitev in se ukvarjat z vsebino znotraj posameznih primerov. S tega vidika tudi ločitev na primer ni nujno nič slabega, v kolikor se starši ustrezno obnašajo in odzivajo. Enako slabo je lahko, če do ločitve v določenih primerih ne pride. Enako je s prisotnostjo ali odsotnostjo očeta IN/ALI matere. Treba je razpravljat o vsebinskih vzrokih za nesrečo posameznika in ne o privilegiju določene forme.

Zakaj bi koga brigalo, ali je homo gensko ali socialno pogojena?! In prepričana sem, da se da marsikoga spreobrnit v odnosu do spolnosti. Zato se mi zdijo klamfe gospe Vonholdt v to smer milo rečeno jalovo smešne. Namreč povsem enako ne dvomim, da bi se dalo morda tudi mene osebno spremenit v odnosu do seksualnosti, kakršen pač je. Kot ne dvomim, da se da iz skoraj vsake deklice s pravimi pristopi sproducirat kurbo, ki bo zvodniku prinašala lepe denarce. Četudi se ji od začetka gabi seks z vsakim, ki potrka na vrata, ni vrag, da se ne da ta faktor gnusa “popravit”. Ko zdesetkaš osebno integriteto na minimum, prepričaš dekle, da si s takšnim umevanjem stvari lahko reši življenje, saj ni nikogar, ki bi ji nudil večjo oporo od tistega okolja, v kakršnem se je znašla, torej je bolje, da se prilagodi in se opre edine vidnejše biljke dostojanstva. To pomeni, da postane celo sodelavka in dostojanstvo črpa z imidžem, da si je takšno življenje izbrala prostovoljno in ne dovoli, da bi ji kdor koli poskušal ta vir dostojanstva odvzet, ker če ga izgubi, izgubi vse. Zato zlahka razumem, da je za mladega homoseksualca, ki odrašča v versko determiniranem okolju, ki morda celo pristaja samo na zvezo med moškim in žensko ali pa seksualno abstinenco, zelo težko in se bo morda raje odločil, da gre k omenjeni gospe na terapijo, ne glede na to, ali mu bo prinesla še dodatno trpljenje. Pridobil bo vsaj zrno dostojanstva, sprejetosti in nekdo mu bo rekel, da mu je mar zanj. Čeprav ta mar ni nič bolj pristen od interesa povprečnega zvodnika, ki postavi jasne pogoje, pod kakršnimi ga skrbi za nekoga in ga ima rad (če se bo obnašal tako in tako). Naj ne dela zmedo dobičkonosnost, saj je tudi v interesu te gospe predvsem to. Samo poglejte. Obremenjena je od prepričanja, da država zapostavlja klasično družino. Namesto, da bi svojo energijo in čas posvečala izboljšanju skrbi za otroke (iz kakršnih koli form družin že ali celo sirot) in s tem povezano mentaliteto, je ves svoj interes usmerila na širjenje nestrpnosti do homoseksualnosti in spreobračanje. Potem se bo heteroseksulcem, po njenem mnenju, godilo bolje in klasična družina bo iztržila za svoje potrebe več. Hahahaha … Kako neki bo iztržila več, če se sploh ne ukvarja s tem, homoseksualci pa sploh ničesar nikomur ne odžirajo! To je enaka mentaliteta povprečnemu rasistu, ki trdi, da mi Afroameričani odžirajo razpoložljiv kruh. In šovinistu, ki vrešči, da danes ženske odžirajo delovna mesta moškim in cvili, ker niso ostale za štedilnikom.

Boscarolova ideja o kaznovanju samskih ljudi z davki, ker nimajo otrok, da bi imeli več tisti z otroki, je ista fora. Pustimo ob strani še vprašanje tistih, ki otrok pač ne morejo imet, duhovnike itd. Preprosto gre za odvzemanje dostojanstva in s tem pravice, da doživljaš spolnost in vse s tem povezane pojme, kakor se zdi posamezniku najbolje. Živimo v državi, kjer vlada izjemno eksistencialno nezadovoljstvo z več vidikov in v takih pogojih nek bogatun ne pomisli na spodbude otrokom, morda kar iz bolj obdavčenih malh prenapitanih, ampak na kaznovanje tistih, ki večinoma že itak nimajo nič! V tem je velika razlika med švedskim modelom in okoliščinami pri nas na primer.

In seveda niso edini problemi družine alkoholizem ali nasilje (ki je so itak samo možne posledice slabe funkcionalnosti), še premnogo možnih problemov obstaja. In če bi se bolj ukvarjali s problemi in načini, kako zahtevat boljše pogoje, namesto z odžiranjem pravic na podlagi forme, bi bili mnogo dlje kot smo. Če ne bi tudi vi kot posameznica povsem ignorirali določena operativna pomembna vprašanja (tudi iz mojega prejšnjega komentarja), bi v Reporterju brali morda bolj koristne prispevke od tega, kar ste nakracali mnogo bolj v blagor svojemu občutku pripadnosti določeni sferi ljudi in potrditvi svojemu egu kot pa blagorju otrokom. Otroci potrebujejo najprej ugodne pogoje za lepo otroštvo in vizijo. Da bodo ustrezno plačani in spoštovani, tudi če bodo smetarji, ker smetarje potrebujemo vsi. Dokler nikomur takšne slike ne uspe uvaljavit, niti se ne bori zanjo, nima nobene moralne pravice trapat o formalnih neprimernostih za starševanje, zganjat spodbujanje rodnosti in celo nasprotovat splavom.
Simona Rebolj | 12. julij 2009 ob 20:33

@loti:

O, ne, ne … Z mojega vidika niti pod točko razno ni pravica razumljena izključno skozi interes. Jaz tako ne razmišljam, če je to tvoja filozofija, nosi zanjo odgovornost sama!!! Jaz osebno živalsko pravilo igre ne zastopam in ga ne dojemam kot pravilo igre v imenu pravic za človeka - kot bitje razuma, ustvarjanja in sočuta. Zato menim, da filozofija povprečnega naciskina niti slučajno ne bi bila pravilna, v kolikor bi njihov interes prevladal. In za to ne bi bilo potrebne nobene ocene, ker se upori in anomalije začnejo sami po sebi dogajat zaradi prisilnih form obnašanja v imenu vrednot slej ko prej. Edino pravilo v iskanju poti k demokraciji in edinemu človekovemu interesu, da bi ustvaril demokratično družbo, je uporaba pameti in razuma, ki ljudem omogoča zadovoljno in enakopravno življenje. In ni res, da pravice enega krati pravice drugega. To govoriš tako, kot blebetajo nekateri šovinisti. Da so izgubili ogromno pravic, odkar ženske harajo po “njihovem” teritoriju! Pa niso izgubili nobene pravice!!!! Samo ženske so jih nekaj dobile, ko so se izvile iz sužnjelastniškega primeža. To ne pomeni, da druga stran pravico izgubi!!! Kvečjemu pomeni, da se mora začet navajat spoštljivo in enakopravno vodit odnos do prej podjarmljene skupine ljudi in da se mora naučit speči kakšno jajce sam, pa morda oprat perilo, če nima denarja, da za te storitve spoštljivo plača!!! Kapiš razliko o umevanju človekovih pravic na demokratičen način in pridobivanje pravic na račun drugega????

Če želi nekdo svoje premoženje zapustit psu, ga lahko zapusti z oporoko in se je tudi že zgodilo. Nima pa pravice nekoga silit v poroko, ki ne more sam izrazit enake volje. V kolikor s svojim interesom kratimo pravico drugega, nimamo pravice do svoje pravice. Po tem modelu morajo potekat razprave usklajevanja pravic! Ne po interesih, kot živijo živali. Zato smo ljudje. In cinično relativiziranje teh pojmov je lahko samo plod neumnosti in/ali pomanjkanja volje. Če trdimo, da popolne ljubezni ni, še ne pomen, da ne bomo delovali v smer, da bi ljubezen doživljali. Oziroma naj nam ne bo vzor nekdo, ki vrešči, da sploh nima smisla računat na ljubezen, ampak je treba gledat samo na koristi, ker itak ne obstaja popolna. Bi se strinjala?

Vsak lahko razmišlja na svoj način. Vsak ima pravico, da je zarukan kot beton in primitiven, če hoče. Ima demokratično pravico, da nas obvesti o svojem obrazu. Vendar pa to ne pomeni, da je vsak izraz enakovredno cenjen!!! Niti slučajno! Moč argumenta je posledica vloženega truda v umevanje sveta in krepitve duha! In niti slučajno izraz primitivca ni enakovreden izrazu človeka, ki je razgledan in je vložil nekaj truda v krepitev pameti in duha! Demokracija ne pomeni odsotnost kritike in vrednotenja kakovosti česar koli že, prej obratno.

@Barbara:

Nobenih imen in priimkov nisem popačevala in s tem kogar koli žalila. Tega nikoli nisem počela in ne počnem. Internetni nadimki, ki si jih anonimna oseba nadene sama prostovoljno in jih tudi lahko spreminja, kadar ji paše, niso imena in priimki. So nekakšno sredstvo za sporočanje nečesa, kakršen vtis pač želi avtor naredit, nad čemer se v kontekstu nečesa včasih tudi ponorčujem, če tako prikladno sporočim nekaj nazaj. Iz imen in priimkov se pa nikjer nisem norca delala.

Osebno uporabljam tudi slabšalne pridevnike, točno na mestih, kjer presodim, da je to potrebno ali ko želim iskreno izrazit določeno čustveno stanje. Seveda pa nikoli ne zmerjam v tri dni, brez ustreznih argumentov na tematiko. V tem smislu enako nisem puristična, kot nisem puristična pri izbiri in presoji o literaturi. Kakovosten pisec lahko preklinja, če zna preklinjanje uporabljat. Povprečen primitivec pa preklinja, čeprav ne zna, je polpismen in preko tega ne sporoča nič. Razen da je zelo prizadet. To je pa premalo.

Lepo, da ne greš na referendum o človekovih pravicah, ki po ustavi o nedotakljivosti človekovih pravic, referendumsko vprašanje sploh bit ne bi smelo! Ni pa vseeno, kaj, kako in v imenu česa izražamo in razširjamo naokrog. Seveda nič hudega, če ti osebno ni všeč ideja o vzgoji otrok s strani dveh istega spola. Meni osebno se zdi 99% staršev na tem svetu neprimernih za vzgojo otrok, od tega zelo veliko odstotkov totalno blesavih, primitivnih, zarukanih … skratka … njih otroci se mi smilijo. Osebno imam zelo ošiljene standarde za svoje pogoje, da bi imela otroke. Morda celo patološko ošiljene. Tradicionalneži prve klase bi se križali nad tem, kako si predstavljam ustrezne pogoje jaz osebno. In nisem starš. Zelo verjetno tudi ne bom. Vendar pa osebno preferenco ločim od ugotavljanja prednosti in pravičnosti na tem svetu. Ne zdi se mi, da imam pravico s svojimi preferencami zase onesnaževat druge. S tem obremenjujem hipotetičnega bodočega očeta, svojega partnerja, da me ima možnost čim prej zapustit, če ne soglaša. Se je tudi že zgodilo in prav je tako.
ANITA | 12. julij 2009 ob 21:30

ko sem opazila koliko komentarjev ima ta blog,sem že vnaprej vedela, da gre za neko žensko “prcanje” ali katera bo imela zadnji govor oz. bolj pametne. uglavnem………..to je BLOG, kjer saša izraža svoje mnenje, PO PRAVICI POVEDANO, NEKATERE ŽENSKE IMATE ZELO OTROČJE OBNAŠANJE. najbolj so mi neume tiste izjave, kjer žalite Sašo, pa tiste so tudi bolne izjave “kaj bo če bo kdo od Saše otrok”joooooj in halooooo. V PREJŠNEM BLOGU JE PISALO KDO MED NEŽNEJŠIMA SPOLOMA IMA VEČ ZA POVEDAT——–ta tema je odgovor, hehe
Saša Einsiedler – naravno neumna | DRUGI DOM | 12. julij 2009 ob 21:41

[…] – naravno neumna nedelja, 12. julij 2009, 21:41 Avtor: Jure Mesarič Kategorija: Razno Sovražni govor (posebej vredni ogleda so njeni […]
Sasa | 12. julij 2009 ob 21:54

Danes sem bila-s krajšo prekinitvijo za kosilo in počitek-ves dan na Kureščku, kjer je imel krasen seminar o. James Manjackal. Tudi o odpuščanju. To pa mnogi zelo potrebujemo…
Irena | 12. julij 2009 ob 22:07

Pozdravljena Saša!

Mene pa zanima od kod črpaš moč in energijo, da prenašaš tako nizkotno in žaljivo debato. Jaz bi verjetno že zdavnaj zaprla svoj blog in ne bi hotela imeti opravka z ljudmi, ki so, da ne rečem kaj. Za take napade moraš res imeti trdo kožo, in to vtikanje v tvojo zasebno življenje, to je res neverjetno kaj si ljudje vse upajo.

Vsaka ti čast! Želim ti, da ne bi izgubila zaupanja v ljudi in bi še vedno videla dobro v človeku, saj verjetno veš, da gre za peščico ljudi, ki imajo plesen na duši, večina je vendarle drugačnih, boljših.

Če bi živela v tvoji bližini, si bi želela biti tvoja prijateljica.

Lep pozdrav!
Barbara | 12. julij 2009 ob 22:42

Simona Rebolj, za tvoj prvi odgovor samo to povem, da sem mislila nasplošen nizek nivo govora tukaj gor, sploh nisem ciljala nate. Evo da so se spet pojavili taki, ki ne znajo niti normalno sklanjat priimka. Seveda namerno. Ampak če se pa ne zna kritike na lepši način izrazit kot s takimi vzdevki pa tudi ne vem no… dobiš pač občutek, da bereš kakšnega najstnika. Samo to me moti, ne pa kritike v eno ali drugo smer. Je pa ja jasno ko beli dan, da se vsi nikoli ne bomo strinjali, ker takšni pač smo, drugačni in edinstveni, prepričani v svoj prav. ;) Dobri argumenti so lahko na eni in drugi strani.

Kar se pa tiče Sašinih citatov, ne vem, zakaj jih ne bi bilo vredno prebrati. In zakaj bi bili eni strokovnjaki manj vredni od drugih samo zato, ker pridejo do drugačnih zaključkov ali ker je njihov intervju preveden objavil katoliški tednik Družina? Pranje možganov??? Jaz bi temu prej rekla drugačen način življenja po lastni presoji in strinjanje s tem, v kar smo sami prepričani. Če bi bili tako ustvarjeni, da bi vsi razmišljali enako, sploh ne bi rabili kritikov, ocenjevalcev, sodnikov… Je pa zanimivo razmišljati o tem, kako složno bi se morda takrat živelo. Ali pa dolgočasno, kakor se vzame. ;)
patty duke | 13. julij 2009 ob 06:17

Jaz pa mislim g. Saša Einsiedler , da se pod tvojo nestrpnostjo skriva veliko nezadovoljstvo nad tvojim lastnim življenjem, nad tem, da v življenju nisi naredila praktično nič, s tem mislim na to, da si brez izobrazbe. Zato ti svetujem, da se vpišeš na fakulteto in jo dokončaš ter diplomiraš. Moje osebno mnenje je, da te to, da nimaš izobrazbe najbolj žre in si zato tako nestrpna in zafrustrirana, vsake toliko časa pa izbruhne iz tebe in potem udrihaš po nas, ki smo s svojim življenjem zadovoljni in ki živimo boljše od tebe. S tem, ko se boš vpisala na fakulteto in diplomirala boš najvčeji zgled prav svojim otrokom, saj jim boš pokazala, kako je v življenju pomembna izobrazba.
Sončnica | 13. julij 2009 ob 08:49

Če povzamem: če imaš izobrazbo si pameten, drugač pa butast? in ne znaš razmišljat s svojo glavo?
Janja | 13. julij 2009 ob 09:55

Saša! Sama se popolnoma ne strinjam ne z eno in ne z drugo stranjo. Vsa čast pa tebi Saša, da tako stojično zastopaš svoje mnenje in dovoliš takšno pisanje na TVOJEM blogu.
zazyay | 13. julij 2009 ob 12:09

Istospolne zveze niso družine in družine tudi ne morejo postati, čeprav si to želijo.

Vsem v razmislek: bi pustili dvema bratoma da posvojita otroka in “postanejo družina”? Zakaj ne? V čem se razlikujeta od drugih istospolnih zvez? Zakaj bi dvema bratoma kratili pravice postati “družina” ali “zakonski par”?
Zakaj ste nestrpni do dveh bratov?

Današnja družba časti potrošništvo. Karkoli si zaželite, dobite na policah v trgovini. In ta isti način prenašate v medčloveške odnose: kar potrebujem, grem in dobim. Če potrebujem otroka zato da se bom počutil družina, bom to pač izsilil od družbe. In če se morda najde kdo, ki se zavzame za korist otroka, ga bom označil za nestrpneža. Če bo povzdignil glas razuma bom to označil kot nestrpni govor. Ker nestrpno je vse kar preprečuje uresničitev mojih želja. Da le lahko “z nakupovalne police” dobim otroka in zadovoljim svoje želje.

Anomalija je pogost pojav. Vendar to ne pomeni, da je zato naravna. Še vedno je to anomalija.
Spolna deviacija je pogost pojav tudi v živalskem svetu, a zato sama deviacija še ni nekaj normalnega, naravnega. Le njen pojav je normalen, deviacija sama pa ne.
Prometne nesreče so pogoste, a to ne pomeni, da je prometna nesreča normalen pojav.

Oče, mati, otroci so normalna družina, izhajajo iz narave človeka. Družine s samo enim staršem so še vedno naravne družine, vsled posledice bolezni, nesreče ali porušitve medčloveških odnosov.
“Družine” istospolnih partnerje pa so lahko največ le približek družine. Žal popačen.
Sasa | 13. julij 2009 ob 13:40

No, hvala ker se oglasi tudi kakšen, ki razume moja razmišljanja. Ponavadi so najbolj glasni tisti, ki so proti nečemu, potem pa izgleda, kot da so večina. Pa vem, da temu ni tako.
Tjasa | 13. julij 2009 ob 14:23

Malo je neprijetno, ko začnejo ljudje iz predala vlačit umazano perilo, ki se večinoma tičejo dveh oziroma njunega ozkega kroga ljudi. Intimnosti.

Česar JAZ ne razumem, pa te, Saška, spoštujem, je to, da si nasprotniki drugačnih življenjskih slogov, jemljete pravico to početi z ljudmi, ki niso po vaši meri. Samske ženske, homoseksualci, ljudje brez otrok. Live and let live, pravim jaz. Tako kot tebe nima pravice nihče drezat, da si postala verna in nekakšna simpatičnejša verzija Ljudmile Novak, tako - mislim - nimaš ti pravice odločati o tem, kdo naj ima otroke in kdo ne, dokler ne gre za ljudi, ki so pravno-formalno neustrezni za starše (prizadeti, kazensko odgovorni, dokazano neodgovorni starši etc - saj vemo, za kaj gre). Ne mislim, da o tem nihče ne sme imeti mnenja - a ideja, da lahko na primer jaz odločam o življenju neke deklice, ki ima raje punce kot fante, mi je odvratna. Še najbolj odvratno pri vsem skupaj pa mi je to, da moram o tem - zaradi neprestanega javnega diskurza - zares razmišljati.

Ne odobravam penastih in nesramnih komentarjev, ampak po drugi strani pa je čisto človeško pričakovati, da boš s sovražnim govorom žela… sovraštvo. O človeškosti veste kristjani veliko, ne?
jure | 13. julij 2009 ob 14:40

jao, koliko neumnosti na kupu. Dajmo po vrsti:

Tudi Einsiedlerjava lahko ima - kot vsak - svoje mnenje o čemerkoli, tudi o homoseksualnost BUT ko na podlagi svoje omejenosti, nepoznavanja in še česa določeni skupini jemlje in podeljuje pravice, pa imamo tudi drugi vso pravico reči, da strelja kozle in da je njeno velecenjeno mnenje prvovrstna neumnost.

Pravice (in dolžnosti) se v demokratičnih družbah lahko omejijo samo, če se dokaže, da je nekaj škodljivo, nevarno, nezdravo… Recimo, lahko omejimo kajenje na javnih mestih, ker to pač posega v pravico drugega, da živi v zdravem okolju. Da je stvar škodljiva, je znanstveno dokazano. Homoseksualnost je drugačna: znanost, tista, ki ni obremenjena z neko ideologijo ali verskim prepričanjem, je konsenzualno povedala, da je naravna, del človeštva in živalskega sveta od samega začetka in da ni družbeno škodljiva. Evo: ko imamo pred nosom to, vsako omejevanje pravic in enakopravnosti ni primerno. Še več: gre za ksenofobijo=kratenje pravic glede na lastne predsodke (predsodki=mišljenje, ki pač ni utemeljeno na dejstvih).

Zaradi tega ne vem, zakaj se eni čudijo, če jim kdo reče, da so homofobi? Žal ste. Ali menite, da morajo biti tudi homoseksualci povsem enakopravni ali pa temu nasprotujete. “Pol” enakopravni, četrt enakopravni… pač ni enakopravnost.

Višek podlosti je lepljenje nekih kvazi strokovnjakov, ki v profesionalni skupnosti nimajo nobenega ugleda, pol pa dejati, da to sranje ponujate samo “v razmislek”. Kak razmislek? Se s tem strinjate ali ne? In od kdaj je tv voditeljica tako usposobljena, da v koš meče vsa mogoča zdravniška združenja, ki so povedala svoje?

Otrok pa ne! Spet gledanje, ki ne vidi niti pol cm naprej od nosu. Četudi se kdo ne strinja s tem (kar spet nima nobene podlage v znanstvenih ugotovitvah), je to popolnoma brez veze, ker kjer je volja, je tudi pot. In četudi v sloveniji ne dovolimo posvojitev (kot smo OBMP), je to scanje proti vetru. Edina razlika je, da je stvar dražja (ker je potrebno v tujino) in da otrok odrašča v pravni praznini, zaradi katere se mu lahko od kakšni nesreči podre svet (en partner umre, drugi ga ne more posvojiti, otrok se preda homofobnim staršem, ki mogoče niso imeli z njim nobenega stika).
Marjana | 13. julij 2009 ob 15:57

Tudi sama sem bila na Kureščku. Toliko veselja, upanja in ljubezni na enem kraju, pa 5000 glava množica, ki ni kazala nobene nestrpnosti, temveč sprejetost eden drugega.Pa koliko mladih družin, ki kažejo obet za prihodnost naši ljubi Sloveniji. James pa kot James pove lepo naravnost- ljudje božji držite se zakonov zapisanih v vašo vest. Za človeka se gre, pa ne koristoljubno, temveč brezpogojno. Presenetili so me že mladi redarji, ki so v smislu služenja usmerjali promet. Žrtvovali so se vsi po vrsti. Res je Kurešček košček raja. Mnogo ljudi je odneslo v svoje domove lepe vtise. Škoda, da jih tako malo obiskuje internet.
mir1 | 13. julij 2009 ob 15:58

Saša, stara si že.
Sasa | 13. julij 2009 ob 22:15

Ja, pojutrijšnem še eno let več!
malatejci | 13. julij 2009 ob 23:04

Zelo se strinjam s tem, kar je napisala Tjaša. ŽIVIMO IN PUSTIMO ŽIVETI! Vsak ima pravico do svojega mnenja in prav je tako, a bodimo strpni in pustimo vsakemu da živi, tako kot želi, dokler s svojo svododo ne krši in omejuje svobode drugih ljudi.
In še glede posvojitevotrok pri istospolnih partnerjih: verjetno se dva istospolna partnerja zavestno in odgovorno odločita, da bosta posvojila otroka in vesta kakšne posledice in dolžnosti prinaša takšna odločitev. AMPAK NE, mi se pa seveda zgražamo, da bodo otroci zaznamovani, da ne bodo imeli materinske oziroma očetovske figure, in podobno. Čudno pa je, da se nihče ne zgraža oziroma nič ne ukrene, ko se otroke zlorablja, muči in trpinči v “normalnih družinah”, in to več let.Cela okolica ve za nasilje, pa nihče nič ne naredi in nikogar ne skrbi, kakšno materinsko oziroma očetovsko figuro otrok dobiva v teh primerih. Če otrok odrašča v istospolni družini je to popačeno, če odrašča pa v heteroseksualni družini polni nasilja, pa ni?! zazyay, toliko v premislek tebi.
Zame je popačena družina tista, kjer vladata nasilje, alkohol, nerazumevanje ipd. Sploh ne vem, če lahko takšni družini rečemo družina. Zame je definicija družine naslednja: družina je skupina ljudi, ki jih ne vežejo nujno krvne vezi. To so ljudje, ki se imajo radi, si zaupajo, se spoštujejo in drug drugemu predstavljajo varno in toplo zavetje, kamor se lahko umakneš pred viharji zunanjega sveta.
Simona Rebolj | 14. julij 2009 ob 00:19

@Barbara:

Mene prepričanje v svoj prav sploh ne briga, ampak argumenti. Relativiziranje argumentov ne koristi nikomur, razen tistemu, ki se zaveda krivičnosti, ampak zaradi osebnih interesov in samoljubja vztraja pri svojem. Sicer velja soočenje argumentov. Pozitiven cilj pa je iskanje najboljše rešitve za vse in ne razlogi za diskriminacijo.

Ne gre za manjvrednost ali večvrednost strokovnjakov zaradi kakršnega koli izvora že, ampak za presojo o argumentih. V kolikor je jasno razvidno, da so argumenti zavajajoči, celo lažnivi in hinavski in je zadeva podkrepljena z močno ideologijo, se pač lahko toliko bolj kislo nasmehnemo. V svojih komentarjih sem omenila tudi primer pristranskosti, ki ni bil vezan na katoliško diskriminatorno ideologijo, zaradi česar smo lahko vendarle srečni, da živimo v državi, kjer je Cerkev sekularizirana in nimamo problemov divjega klanja in celo umorov v imenu boga, kot ga imajo nekatere muslimanske države, kjer je Cerkev neposredno vezana na politiko.

Verjetno nisi tako slepa in enoumna, da ne bi videla v podani raziskavi avtorice zavajanja. Hinavska objava podatka, da so homo procentualno največkrat vpleteni v nasilje, pa je celo hujskaštvo in bogokletno zavajanje naivnih in neumnih duš. Logično, saj so geji vendar tarče nasilja kar naprej. Tarče so pa tudi zaradi takihle pamfletov raznih Sašk in hujskačev bojda v raznih verskih in desničarskih tiskovinah. Jezus je zelo žalosten. V to ne dvomim. Da avtorica kot dokaz servira nedokazanost, da je diskriminatornost gejev kriva za večji odstotek alkoholizma ali psihičnih težav, je erste klase svinjarija. Ima gospa kakšne dokaze, da je krivo kaj drugega??? Ne, tega ne potrebuje za svoj ideološki marš. Raje seje sovražni govor, da gre za defekte, ki so potrebni zdravljenja. S tem vsaj vpliva na nestrpnost ogromno fružin, ki so versko opredeljeni in bodo s toliko mirnejšo vestjo maltretirali morda svoje družinske člane, ki so homo, potem ko bodo ti ljudje od lastnih družin maltretirani in bodo pod psihičnim stresom, jih bodo pa označevali toliko lažje za psihotične bolnike. Nagnusno!

In kaj ti ljudje počnejo v blagor otrok? Nič. Si slišala kdaj od njih kakšne resne pozive, naj se zgleden katolik ukvarja z omogočanjem lažjih posvojitev in naj zanemarjenim otrokom nudijo dom, če le morejo? Ne. Boli jih kita. Mah, ne morejo pošlihtat niti seksualnega kaosa v lastnih vrstah, kamor se jim zatekajo pedofili in otroke, ki potrebujejo skrb, zlorabljajo. Kakšne ostre izjave od teh brezmejnih zaskrbljencev za otrokov blagor na irski primer???!!! Mah, kje … ena sama potuhnjenost.

Popolnoma nič ni narobe z nikakršnim strokovnim mnenjem, če pač nima lukenj in močno očitne grde idološke tendence, ki greni ljudem življenje. Namesto da bi se ukvarjali, kako polepšat življenje otrokom v slabih družinah. Z drugačnim načinom življenja ni nič narobe. Če bi menila, da je s tem kaj narobe, bi bila tudi proti istospolnim porokam, glede na to, da so v manjšini, a ne?!! Nimam nič proti, če je oseba religiozna in živi svoj način življenja. Imam pa veliko proti nagravžnemu ideološkemu aktivizmu naperjenemu proti drugačnim načinom življenja in zlorabo pojmov strokovnosti, ki jih razkrinkaš v zlonamerah v petih minutah. A to ti moram razlagat???
Simona Rebolj | 14. julij 2009 ob 00:24

@zazyay:

Prav si pogruntala, ja. Tudi brata bi lahko vzgajala otroka mnogo bolje kot 80% heteroseksualnih gnilih družin. In v kolikor bi bila brata okej človeka, v bistvu res ni razloga, da ne bi bila dobra starša. Boljša heteroseksualne družine z gnilim fotrom in materjo na kakršen koli način že. Vsakomur s kavnim zrnom možganov je že jasno, da kvalitetnih ljudi, ki znajo ustrezno postopat, vključno z nadomeščanjem kakšnih pomanjkljivosti, pač ne sodimo po spolu in drugovrstnih formalizmih. Če bi pa radi v skrbi za otroke v kali preprečili možne zlorabe, se pa zavzemajte za odvzem absolutne pravice do starševstva tudi heteroseksualcem in za to, da bi moral vsak hipotetičen starš opravit preverjanje in vzgojo, preden bi si pridobil pravico do starševanja.
zazyay | 14. julij 2009 ob 08:35

(Tjasa: Live and let live, pravim jaz….
pravice odločati o tem, kdo naj ima otroke in kdo ne, )

(jure: jao, koliko neumnosti na kupu.
Pravice in dolžnosti se v demokratičnih družbah lahko omejijo…)

Res je. Veliko neumnosti in namerno izkrivljenih besed. Ne gre za omejevanje pravice, ker za omejevanje pravice jo mora nekdo prvo imeti.
Gre za podeljevanje pravice.
In pravica starševstva jim ne pripada po naravi - ker sami ne morejo imeti otrok. Da bi lahko postali starši potrebujejo pomoč družbe. Heteroseksualni pari ne potrebujejo dovoljenja, ker ne potrebujejo pomoči. Vsi ostali, ki pomoč potrebujejo, pa potrebujejo dovoljenje (tako heteroseksulani partnerji, ki ne morejo imeti otrok, kot samske ženske in kot homoseksulani pari).
Torej sploh ne gre za omejevanje pravice homoseksulanih parov ampak gre v bistvu za njihovo izsziljevanje pravice - beri posiljevanje vse ostalih z neprestanim premlevanjem o njihovi spolnosti.
zazyay | 14. julij 2009 ob 08:43

(Simona Rebolj: …., se pa zavzemajte za odvzem absolutne pravice do starševstva … opravit preverjanje in vzgojo, preden bi si pridobil pravico do starševanja.)
To je tvoje prepričanje in za to se ti zavzemaj.
_
(Simona Rebolj: …bolje kot 80% heteroseksualnih gnilih družin.)
_
Torej, lahko zaključim naslednje:
geji
NISO nikoli
- alkoholiki
- nasilni
- promiskuitetni
SO vedno
- polni ljubezni in razumevanja
- strpni do vseh (še posebej do tistih ki se z njimi ne strinjajo)
_
Vsi ostali (80%) pa
SO
- alkoholiki
- nasilni
- promiskuitetni
- gnili
NISO zmožni
- polni ljubezni in razumevanja
- strpnosti
_
Po vsem tem človeka kar zamika po tem visokem idealu, ki ga uresničuje homoseksualna partnerka zveza.
Jure | 14. julij 2009 ob 08:49

“Veliko neumnosti in namerno izkrivljenih besed. Ne gre za omejevanje pravice, ker za omejevanje pravice jo mora nekdo prvo imeti.”

BAHAHAHAHA

po ustavi so vsi ljudje ENAKOPRAVNI. to je osnovno izhodišče demnokratičnih in pluralnih družb. in če so vsi enakopravni, vsem pripada recimo možnost, da se odločijo za umetno oploditev, posvojitev…

glede na omenjeno izhodišče je a priori izključitev homoseksualne populacije iz te možnosti kršitev enakopravnosti.

bomo že končno poštekali, kar so človekove pravice? bomo že končno poštekali tisto krasno vodilo, da smo pred zakoni (ali bogom) pač vsi enaki?

sploh pa ne vem, od kod ti prepričanje, da homoseksualci ne morejo imeti otrok? saj niso neplodni, madona!

izsiljevanje? kot so črnci izsiljevali? kot so izsiljevali rasno mešani pari? ženske? verske skupnosti?
Jure | 14. julij 2009 ob 08:51

“Po vsem tem človeka kar zamika po tem visokem idealu, ki ga uresničuje homoseksualna partnerka zveza.”

bahahaha spet

homoseksualne družine (kot tudi druge oblike družin) so enake kot hetero: ene so dobre, druge niso. a zaradi tega a priori izključevati ene oblike je neumnost.
OBMP | 14. julij 2009 ob 10:04

zazyay… grozljivo, česa se človek v 21. stoletju ne domisli… PODELJEVANJE PRAVICE?! Ne maram primerjave z alkoholiki, ampak tu ne morem, da ne bi - KDO ALKOHOLIKOM in drugim čustvenim invalidom podeljuje pravico za razplod?! Pa kdo si ti, da boš komurkoli podeljevala pravico? Kako te ni sram sploh pomisliti na nekaj tako fašističnega? A danes ne smejo homoseksualci in samske ženske, jutri pa črnci, židje… kje smo že to videli? Srednji vek, res, srednji fakin vek…

MMG, ne glede na to, koliko se klero-tercialke postavljate na trepalnice, tu je namig:
- povratna vozovnica za vlak do Brna: cca 70 €
- najcenejši hotel za teden dni: cca 250 €
- sperma: od 100 do 1000 € (odvisno od želja)
- IVF postopek: cca 1000 €.

Svojo pravico do podeljevanja pravice, kaj drugi počnejo s sabo, si pa lahko vtakneš v poljubno telesno odprtino.
zazyay | 14. julij 2009 ob 13:10

(Jure….je a priori izključitev homoseksualne populacije iz te možnosti kršitev enakopravnosti.)
Kršitev enakopravnosti bi bila, če bi homoseksulani pari sami lahko imeli otroke, pa bi jim bilo to prepovedano. Ker pa sami iz homoseksualne zveze otrok ne morejo imeti, jim tudi nobena pravica ni omejena.
_
(OBMP: …podeljuje pravico za razplod?…, si pa lahko vtakneš)
Očitanje o strpnosti prihaja predvsem od avtorjev sporočil tega nivoja.
Ne gre za pravico razploda, ker se homoseksualni pari ne morejo ploditi - poglej si osnove biologije.
cherry | 14. julij 2009 ob 13:21

Zazyay - motiš se, če misliš, da jih ne morejo imeti sami. Morda te bo to šokiralo, ampak imajo jih lahko tudi po “naravni” poti.

Tako da ni res, da se ne morejo ploditi. Samo učinkovit dogovor s posameznikom ali morda celo drugim parom je treba skleniti. Doh!
zazyay | 14. julij 2009 ob 13:35

(mojcica: Bom pa malo provokativna in bom vprašala. Če bi bil vaš otrok istospolno usmerjem, …po mojem prijatelju sodeč, je to on čutil že kot otrok, ….Je res težava v njem ali pa v nas, ki njegove drugačnosti ne želimo sprejeti.)
_
Naj se javi tisti, ki želi, da bi bil njegov otrok istospolno usmerjen.
_
Torej nihče si ne želi, da bi bil njegov otrok istospolno usmerjen. Pa ne zaradi prijateljev, sosedov, družbe. Sam tega ne želi svojemu otroku.
_
Če pa otrok je istospolno usmerjen, pa to sprejme - ampak težko. Nihče ni nad tem navdušen. Enostavno to sprejme (če je normalen starš) ker mora sprejeti in ker ima rad svojega otroka. In tako sprejemamo istospolno usmerjene vsi (vsaj večina).
_
Ko pa govorimo o drugačnosti pa je resnica takšna. Če si drugačen potem tudi sprejmeš vse prednosti in slabosti te svoje drugačnosti. Ravno istospolni pari ne sprejemajo svojo drugačnost in jo želijo na vsak način spremeniti, v upanju, da potem ne bodo drugačni.
zazyay | 14. julij 2009 ob 13:39

(cherry: ..ne morejo imeti sami. …imajo jih lahko tudi po “naravni” poti. ..Samo učinkovit dogovor s posameznikom ali morda celo drugim parom je treba skleniti.)
Istospolna partnerska zveza po naravni poti ne more imeti otrok. Kar pa ti govoriš pa je heteroseksualna zveza (pa čeprav dogovor in za eno noč) - ne gre brez osnove biologije.
cherry | 14. julij 2009 ob 13:49

potatoe, potatoe. Dejstvo je, da istospolni pari, ki si želijo otrok, lahko le te pridobijo tudi po naravni poti in jih vzgajajo v istospolni zvezi. Torej je v praksi stvar povsem izvedljiva, če se kdo za ta način odloči. Če dobiš limone si pač narediš limonado. Ne pa da preostanek življenja jamraš zakaj nisi dobil pomaranč, kajne ;)

Sicer pa tudi vse heteroseksualne zveze niso naravno plodne. Verjamem pa da tisti, ki se odločijo za medicinsko pot, nimajo svojega otroka nič manj radi. Četudi ni “naravno” sproduciran.

In ja, morda starši res ne sanjarijo o tem, da bi imeli malega geja ali lezbijko. Ampak na srečo starši ne morejo izbirati kakšnega otroka bodo imeli.
zazyay | 14. julij 2009 ob 14:11

(Sasa: Se vam včasih ne zazdi, da je kar malo moderno biti homoseksualec?)
Mislim, da je moderno podpirati posvojitev otrok homoseksulanim parom predvsem ker imaš potem mir. Nihče te potem ne napada in nihče te potem ne žali. Niti ne potrebuješ posebej o tem razmišljati, niti se ne potrebuješ spuščati v možne posledice. Kadar kje kaj prebereš na to temo lahko vedno na hitro vržeš ven nekaj floskul o enakopravnosti začinjenih z žalitvami in obveznim žigosanjem z nestrpnostjo in takrat ti je vseeno kako je z enakopravnostjo drugih, kako je s pravicami in svobodo drugih. Enakopravnost in pravica sta tako poveličevane, da nihče ne trzne, če uresničitev ene pohodi pravice druge. In svoboda tako pomembna, da lahko gladko omeji svobodo drugega.
_
Če pa ne zaleže pa še malo vpletejo cerkev in to vedno na žaljiv način. To je za njih strpnost. Na eni strani sovražen govor do vere in v isti sapi očitanje sovražnega govora drugemu.
_
Ob tem pa se neprestano uporablja dvojna merila. Eno merilo za mene in moje želje, drugo merilo za vse druge.
Ko je govora o Krstu vpijejo, da je dojenčka nihče ni vprašal če se želi krstiti in to ozanjajo kot kršitev pravice otrok do opredelitve. Ko pa je govora o posvojitvi v homoseksulano zvezo pa otrok nima pravice do opredelitve. Vedno znova me preseneča da ti svojih otrok ne pošljejo v šolo šele pri polnoletnosti, da se bodo takrat opredelili ali se želijo in kaj se želijo učiti.
zazyay | 14. julij 2009 ob 14:13

(cherry: …ja, morda starši res ne sanjarijo o tem…)
Kaj pa ti? Ne tvoji starši. Ne kaj bi sprejela. Kaj ti želiš svojemu otroku?
zazyay | 14. julij 2009 ob 14:23

(Marjana | 8. July 2009 ob 21:13 )
Hvala za prispevek, ki za spremembo tudi kaj pojasni. Kar lepa osvežitev med tolikimi žalitvami drugih.
zazyay | 14. julij 2009 ob 14:36

(katarina: o enostarševskih družinah kot o pohabljenih družinah …sama sem odraščala v dvostarševski družini …moji hčeri odraščata v enostarševski družini )
Katarina, tvoja reakcija ni na pisanje o starševskih družinah ampak je reakcija na tvojo izkušnjo - žal. Zato si tudi namerno napačno razumela, da si lahko dala duška svoji bolečini.
jure | 14. julij 2009 ob 14:38

“Kršitev enakopravnosti bi bila, če bi homoseksulani pari sami lahko imeli otroke, pa bi jim bilo to prepovedano. Ker pa sami iz homoseksualne zveze otrok ne morejo imeti, jim tudi nobena pravica ni omejena.”

Ne in ne in ne!!!

zaboga, a je to res ta težko vbiti v betice????

enakopravnost zahteva, da država vse posameznike obravnava ENAKO in to ne glede, na to, če nam je všeč njihova barva las, etnična pripadnost… spolna usmerjenost…

v to neke ideološke predpostavke o “naravnosti” in naravnih poteh ne sodijo!!! te lahko ima vsak posameznik, v obravnavo države pa se ne smejo mešati, ker s tem kršijo enakopravnost… in če kršiš enakopravnost, to AVTOMATSKO pomeni, da si pač nekomu moral vzeti neke pravice.

A je to težko razumeti?

homoseksualci lahko imajo otroke! ali z umetno oploditvijo ali na kak drug način. TO JE DEJSTVO!

in tako ostaja samo dejstvo, da nasprotujete temu, da bi drug partner lahko pridobil status starša, in s tem NUJNO PRIZADENETE RAVNO OTROKA, YA PRAVICE KATEREGA SE DOMNEVNO TAKO ZAVZEMATE. tako težko razumeti?
mojcica | 14. julij 2009 ob 16:57

zazyay !

Narobe si me razumela. Moje glavno vprašanje se je glasilo: Bi glede na spolno usmerjenost svojega otroka (če bi to bila) rekli, da je to dobil v svoji družini. Bila je provokacija pač v razmislek in to je bila glavna poanta mojega stavka. Jaz pa si ne želim, da bi bil moj otrok gej zato, ker vem, da ne bi bil samo zaradi svoje spolne usmerjenosti enakopraven član te družbe, da bi bil zaničevan in tako naprej, ne pa zato, ker se meni zdi karkoli narobe s tem.
Simona Rebolj | 14. julij 2009 ob 18:03

@zazyay:

Tvoje poznavanje osnov biologije je žal na res zelo osnovnem nivoju. Tako osnovnem, da človeka interpretiraš izključno kot žival. Filozofija ti je pa itak povsem tuja.

Dokler ne znaš utemeljit, zakaj se ne zavzemaš za naknadno pridobivanje pravic na podlagi preverjanja o ustreznosti do sarševstva vseh staršev, tudi heteroseksualnih, v kolikor trdiš, da razmišljaš v smer blagorja otrok, nimaš kaj več modrovat, ker namreč v kolikor se ne zavzemaš za takšno ureditev, preprosto nimaš razloga, razen primitivne diskriminatornosti, da homoseksualcem po defoltu pravic do starševanja ne privoščiš.

Gre namreč za to, da človek ni žival, ampak bitje razuma in duha. Zato tvoja fasciniranost nad sabo, da si ugotovila, da po naravni poti hiomoseksualni par ne more imet potomcev, izpade milo rečeno smešna. Človek se namreč trudi uporabljat pamet, da si organizira življenje čim bolj koristno in smotrno. Da želi vzpostavit čim večjo stopnjo demokracije, je kvečjemu zato, ker počasi spoznava, da vojne in nacilje nad drugimi za prevlado ne pinaša obče sreče! Zato za človeka ne more bit izgovor pogruntacija o naravnih zmožnosti ali nezmožnostih na novoju živali. Človek se sprašuje samo o tem, koliko je zabit ali manj zabit in kako mu posledično uspeva peljat svet naprej in tisto, kar ga najbolj ovira na poti so ravno primarni vzgibi! To za človeka ni nekaj posebej upoštevanja vrednega in zveličavnega, ampak slabost. V naravi je namreč lahko povsem normalno, da preveliko število mladičev samica tudi pobija. Normalno je, da pohabljene živali ne preživijo, nihče ne skrbi za njih itd. Pred mnogimi leti je bilo v bolj primarnih okoliščinah za človeka naravno, da bi ti kot ženska pač čepela doma, gospodinjila itd. in bi bila moževa last. Po pravilu naravnega, ker si ti šibkejše človeško bitje! Nič nenaravnega ni, da si z vojno zasužnjiš in pokoriš drugo pleme, torej tudi rasizem ni nič nenaravnega, dokler uspeva, kolikor uspeva. Pač džunglaste bitke za teritorij in prevlado. Vendar izgovori na naravno (živalsko) niso človeku v čast, ampak obratno!!

Človek naj bi premogel razum, sočut in naj bi bil ustvarjalno bitje. Edino relevantno vprašanje torej je, kaj pridobiš in kaj izgubiš s porokami homoseksualcev. Izgubiš absolutno nič, saj je homo par lahko boljši starš kot prenekateri hetero. Otroka izven partnerstva itak lahko ima. Pri posvojitvah gre pa itak za edini način, kjer se primernost staršev za starševanje preverja!!! Torej v kolikor poteka vse po pravilih, gre vsak par celo skozi preverjanja, ali je primeren za starša. Za razliko od sicer, ko ima otroka lahko vsak primitivec. Skrb, da je otrok premalo že za hetero je naravnost svinjsko sprenevedanje, saj je otrok, ki potrebujejo starše ogromno, niso pa urejeni pogoji za boljši pretok, ker se ljudem pač jebe za druge otroke, kako živijo. In tudi povprečen par, ki ne more imet otrok, gre raje na umetno oploditev (a pravico do tega pa zagovarjaš???).

Zato je bila tvoja pripomba, kako si danes vsak predstavlja, da bo otroka kar kupil v samopostrežbi, milo rečeno neumna. Oziroma ne vem, kaj si s tem mislila. Ali si s tem mislila na tiste, ki plačajo umetno oploditev, v kolikor ne uspe v prvih treh poskusih, ker sicer ni treba otroka nič kupit. Kar zastonj ga fašeš, čez noč, tudi če si popoln idiot. Samo pri posvojitvah pa te zadeve potekajo preko preverjanja.

In seveda družbo skrbi uvajanje otrok v katoliško religijo, ko se šele komaj rodi. Poglej kakšni fahidiotski nestrpneži, ki se celo bahajo z živalsko mentaliteto, potem razsajajo naokrog. Pa ne moremo reči, da je sam v popolnosti odgovoren za neumnost, če so ga od malega zatirali, da bi razširjal svoje obzorje na človeško pot. Človeško med drugim pomeni tudi počlovečeno, sočutno itd.
Simona Rebolj | 14. julij 2009 ob 18:09

Aja … in še to. Samo tebi in tebi podobnim se zdi tako samo po sebi umevno, da nihče noče, da bi bil njegov otrok homoseksualec in da to ni zaradi diskriminacije. Govori zase in sebi podobne fašistoidneže. Meni bi bilo za mojega otroka hudo, v kolikor bi bil homoseksualec izključno zato, ker bi vedela, da ga čaka podvrženost diskriminaciji in grdim hujskaštvom, kakršne zganjaš ti in tebi podobne žvali (ne živali, ampak žvali). Če bi bil lahko pač srečen, kakršen je in s komer želi, bi bila srečna tudi jaz, da je lahko srečen.

In za otroke homoseksualcev me skrbi izključno z vidika nestrpnosti. Ker pač žvali vzgajajo tudi svoje otroke zelo grdo in se do vseh drugačnih (ali po gmotnem stanju, naciji, rasi …) po malih šolah in šolah obnašajo nagravžno grdo. Ker so grdo vzgojeni od grdih ljudi, ki so verjetno tako neumni, da svoje grdote pač ne opazijo. Morda jo celo prelagajo na pleča boga. Bog s tem nima nič!
zazyay | 14. julij 2009 ob 21:06

(Simona Rebolj: …Meni bi bilo za mojega otroka hudo, …)
Vprašanje je ali si želiš da bi bil tvoj otrok homoseksualec. Čisto enostavno vprašanje. Ne glede na družbo, mene in kdor koli te že moti. Kaj želiš ti svojemu otroku? Da bi sprejela njegovo spolnost takšno ali drugačno je jasno. Vprašanje pa je ali bi se veselila.
In ker se ne bi veselila je vse tvoje pisanje licemerstvo. Pišeš eno, a potiho razmišljaš drugače. Razen glede žaljivk, ki nadomeščajo argumente.

_
(mojcica: …..)
Vprašanje je jasno konkretno. Zakaj jasno in konkretno ne odgovoriš, brez sklicevanja na druge. Kaj želiš ti? In ker je odgovor jasen je nadaljna razprava brez ker…. se v resnici strinjava, samo ti tega ne zmoreš priznati sebi in še manj drugim.
jure | 14. julij 2009 ob 21:16

“Vprašanje pa je ali bi se veselila.”

spet glupost! a se veselimo (ali žalujemo), da ima naš potomec modre, sive, zelene oči… da je dober v košarki… v matematiki.. da je zgovoren (ali pa ne)…. da je…

otroka sprejmeš takega kot je in pika. in če ti njegova morebitna homoseksualnost povzroča skrbi, je to samo zaradi takih, ki še niso dojeli koncepta ENAKOPRAVNOSTI, ki se še vedno postavljajo v vlogo NARAVE in NARAVNOSTI, ki jim omejena pamet dovoljuje, da sodijo DRUGE… da njihovo življenje urejujejo po nekih ozkih merilih,. ki morda ustrezajo zanje, ni pa nujno, da tudi za druge…

ko boste homofobi crknili, razlike med tem, ali je otrok hetero ali gay ne bo več… bo vseeno… kot barva oči, ki o njegovi osebnosti, vrednosti… dobroti ne pove NIČ!!!!
zazyay | 14. julij 2009 ob 21:19

(jure: …in to ne glede, na to, če nam je všeč njihova barva las, etnična pripadnost… spolna usmerjenost… homoseksualci lahko imajo otroke! )
Prvič, lahko smo tudi proti temu da obstaja diskriminacija glede na spol in zahtevamo porodnišnice za moške.
_
Homoseksualci imajo lahko otroke - in naj jih imajo. Otrok ne morejo imeti homoseksualni pari. Tega ne razumeš. Vedno za to potrebujejo heteroseksualno zvezo, odnos.
_
Res bi rad videl tisto žensko lezbični para ki bo otroka zanosila, donosila in rodila in ga nato podarila gejevskemu paru v posvojitev.
Mislim, da to ni možno - razen seveda v primeru ko takšna oseba itak ni primerna za imeti otroka. Vi vsi pa bi to radi institucionalizirali, uvedli kot normalno obnašanje. Za mene je takšno dejanje skrajno bolno.
zazyay | 14. julij 2009 ob 21:25

(jure “Vprašanje pa je ali bi se veselila.” )
Kaj pa ti? Želiš da bi bil tvoj otrok pameten ali povprečen? Želiš da bi bil nadarjen ali želiš da bi bil nespreten?
_
Kakršenkoli otrok se ti rodi, ga sprejmeš, ga imaš rad in se ga veseliš. In se veseliš vseh njegovih lastnosti.
A vendar, KAJ MU ŽELIŠ?
_
Želiš svojemu otroku da si ustvari družino s svojimi otroki ali želiš da jih posvoji? Veš, želja se še prehitro uresniči.
jure | 14. julij 2009 ob 21:30

“Res bi rad videl tisto žensko lezbični para ki bo otroka zanosila, donosila in rodila in ga nato podarila gejevskemu paru v posvojitev.
Mislim, da to ni možno - razen seveda v primeru ko takšna oseba itak ni primerna za imeti otroka. Vi vsi pa bi to radi institucionalizirali, uvedli kot normalno obnašanje. Za mene je takšno dejanje skrajno bolno.”

Gluposti… že spet!!!!
gre za t.i. surogat mothers… in to obstaja in je uveljavljeno ter dovoljeno v številnih državah.

IN SPET pride vprašanje: BOMO TAKEGA OTROKA PREPUSTILI PRAVNI PRAZNINI, KO EN SKRBNIK NIMA NOBENIH PRAVIC (IN DOLŽNOSTI)?

sam za to gre… vprašanje, ali bodo homoseksualci imeli otroke, je nad vašo močjo. IMELI JIH BODO, ker življenje vedno najde pot. NA VAS, HOMOFOBIH JE, kako boste uredili status teh otrok.. jih boste vrgli v pravno negotovost?
jure | 14. julij 2009 ob 21:36

vprašanje spolne usmerjenosti ni povezano s srečo, pametjo, radostjo, izpolnjenostjo, veseljem….

in če že sprašuješ: četudi bi obstajala čarobna tabletka, ki bi me spremenila v heteroseksualca, je ne bi vzel….

ker sem vesel, takšen kot sem.. ker moje življenje zaradi tega ni nič manj polno, produktivno, veselo, zadovoljno..

sam takih debilov, ki menijo, da to karkoli spremeni v človeku, se moramo znebiti… in bo popolno.

SI LAHKO V SVOJI OMEJENI BETICI SPLOH PREDSTAVLJAŠ, DA GEZI IN LEZBIJKE V SLOVIH ŽIVLJENJIH ZARADI SPLONE USMERJENOSTI NE BI SPREMENILI NIČ? DA SO SREČNI? ZADOVOLJNI?
zazyay | 14. julij 2009 ob 21:44

jure, izogibaš se odgovoru. Veliko si napisal, odgovoril pa nisi. In tudi ne boš, ker ne moreš. In ne sprašujem te o tem ali so srečni, ali bi radi kaj spremenili. Ne zanima me ali bi ti rad o sebi kaj spremenil. Zanima me samo kaj želiš ti svojemu otroku?
cherry | 14. julij 2009 ob 21:55

zayay - svojemu otroki, ko ga bom imela želim predvsem, da je srečen in da se ima rad.
enaiks | 14. julij 2009 ob 21:56

Toliko veselja, upanja in ljubezni na enem kraju, pa 5000 glava množica, ki ni kazala nobene nestrpnosti, temveč sprejetost eden drugega.
—————-
Seveda, ker ste se zbrali podobni. Do sebi podobnih vi niste nestrpni, nestrpni ste samo do drugačnih.
cherry | 14. julij 2009 ob 22:02

“Otrok ne morejo imeti homoseksualni pari. Tega ne razumeš. Vedno za to potrebujejo heteroseksualno zvezo, odnos.”

Eh, ja. Sej ne vem če ma smisel razlagati še enkrat, ampak recimo da bo v dobro izobrazbe. Ja, lahko jih imajo tudi homoseksualni pari. In ne rabijo nobene heteroseksualne zveze, ampak grobo rečeno samo spermo ali, kot je že Jure omenil, nadomestno mater.

Če ne pri nas, pa čez mejo. Kjer je volja, je tudi pot :P
jure | 14. julij 2009 ob 22:25

“Ne zanima me ali bi ti rad o sebi kaj spremenil. Zanima me samo kaj želiš ti svojemu otroku?!

gej, strejt… vseeno… važno je, da bi bil srečen. in to je največ, kar si lahko starši želijo za svoje otroke. razen verski, ideološki in še kakšni blazneži, ki pričakujejo, da bodo otroci točno taki, kot si oni predstavljajo, da morajo biti. na srečo niso takšni skoraj nikoli.

torej, naj bo otrok strejt ali gej? who cares? razen tega, da se bo moral ukvarjati s takimi kot ti, ki mislijo, da so geji manj vredni, nenaravni… in še kaki… ampak po drugi strani: če se bo izogibal takim, ne bo v življenju nič zamudil. mu itak ničesar ne morejo dati.
Tomaž Štih | 15. julij 2009 ob 07:39

Sam ne nasprotujem pravicam kakršnihkoli skupnosti odraslih, da posvajajo otroke. Ne zato, ker se ne bi strinjal s Sašo o normalnosti - ampak zato, ker je normalnost merilo za povprečje. Ne morete štrleti iz povprečja in se jeziti, če vam pravijo, da niste normalen; za vas se ne bo spreminjalo pomena besede. S Sašo se ne strinjam o njeni tezi, da je prav normalnost ideal, ki naj ga vsi zasledujejo. Saša je ženska in mama, zato je ta njena želja po čimmanj pretresih in konfliktih razumljiva. Toda nekateri morajo štrleti iz povprečja. Navzgor ali navzdol. Razumem Sašo, ko jo skrbi za iskanje praznine očeta ali matere. Toda ali Saša res lahko ve, da to iskanje praznine ne bo pripeljalo do nove Splošne teorije relativnosti? Svojim otrokom bi radi omogočili udobje, srečo, družino. Toda kaj, če bi jih neudobje, nesreča in samskost ali homoseksualnost pripeljali do vrhunske sreče ali celo do iznajdbe zdravila za raka?
Po drugi strani pa sem tudi prepričan, da Sašina predpostavka o inherentni normalnosti mešanega para ne drži. Videl sem že toliko disfunkcionalnih staršev; pa staršev kjer sta vlogi zamenjani; pa neodgovornih staršev, da mislim, da psihološko sicer Sašine teze o normalnosti, kot posledici moške in ženske komponente zveze držijo (jasno, če pa večina oz. stereotipi definirajo, kaj je normalno), statistično pa ne.
Me pa preseneča primitivje in napadalnost tistih, ki bi en dan druge ljudi obdavčevali z 90% davki, drugi dan pa bi bili sami povsem nepodvrženi družbi in ki obravnavajo npr. katoliške vernike kot državljane drugega razreda in nimajo prav nobene slabe vesti zaradi tega, zase pa zahtevajo prednostni tretman. Nekako s tem nehote dokazujejo Sašine teze, da vsak pa vendarle ni primeren za posvojitev otroka oz. da je treba med tistimi, ki bi ga posvojili vendarle izbrati najboljšo možnost za otroka. Na žalost je tako, da se pri najboljših možnostih za otroka lahko zanašamo le na naše videnje tega, kako naj bi njegovo življenje izgledalo - to pa narekuje kolektivna izkušnja povprečja. Tako je diskriminacija istospolnih tudi neke vrste samoizpolnjujoča se prerokba. Pravimo, da bodo otroci trpeli, ker bodo drugačni; hkrati pa smo mi in naš odnos (ali odnos “povprečne družbe”) do njih razlog, da so drugačni.
Tomaž Štih | 15. julij 2009 ob 07:44

Mi je pa iskreno žal, ko vidim, kako Simona in Jure s svojo zaletavostjo, nestramnostjo, arogantnostjo in neumnostjo sproti rušita tisto, kar bi rada zgradila. Ta boj bi morala imho zaupati komu, ki bolje obvladuje svoja čustva od njiju in ni osebno vpleten - ker s takšno otročjo ihto in besednjakom ne bosta prepričala odraslih, da sta odrasla. Žalostno je gledati situacijo, ko imajo ljudje prav, pa so prearogantni in prepolni sebe da bi znali svoj prav zagovoriti pred tistimi, ki nimajo prav.
zazyay | 15. julij 2009 ob 09:50

(Tomaž Štih: …, ko imajo ljudje prav, …)
Tomaž, tvoje sporočilo je prava osvežitev za tako branje kot razmišljanje. Končno dostojen prispevek.
_
Od tega odstopa le del postavljanja se v položaj razsodnika, kdo ima prav in kdo ne. Tudi tvoje mnenje je le mnenje in ne more biti razsodba.
_
V zadnjem času občudujem Sašo in njena pričevanja. Resnice, ki jih pove so elementarne, brez visoke filozofije. Njene besede izvirajo iz njenih osebnih izkušenj, ki so tako močna in globoka, da jih želi deliti s čim več ljudmi. Ker je doživela spremembo, prišla do novega spoznanja. V njenih javnih nastopih (moram reči da jih ravno ne sledim) se da razbrati, da je prejela dar, ki je meni izmed vseh darov najlepši - prejela je modrost življenja. No, v bistvu občudujem to modrost življenja, ki je mnogi nimamo. Tudi sam. A vendar del modrosti je tudi to, da se zavedaš da je nimaš, da jo zaznaš in da jo želiš prejeti.
_
Sam sem bil nekoč enakega mnenja. Človek je sprememnljivka spoznanja. Prišel sem do novega spoznanja in mnenje spremenil. Kaj pa ti (vi)? Ste kdaj prišli do novega spoznanja in mnenje spremenili? Iščete novo spoznanje ali samo svoj prav?
Simona Rebolj | 15. julij 2009 ob 13:31

@zazyay:

Napisala sem ti zelo jasno, ampak ti tega nočeš sprejet zaradi pomanjkanja argumentov, ki bi podprli tvojo labavo nestrpno teorijo, ki je pač očitno nisi zgradila, ampak zgolj povzela v serviranih rezultatih zavedno in nezavedno nestrpnih. Zato ti ne preostane drugega, kot da se spustiš na infantilen nivo diskurza tipa … koga bi imela raje? Fantka ali punčko? Črnčka ali belčka? Otroka z Bosancem ali Slovencem? Homoseksualca ali heteroseksualca? Razumeš, do kod sega tvoj nivo argumenta?

Osebno ne morem zapisat, da si želim, da bi bil moj otrok homoseksualec, ker bi to hkrati povedalo, da si vsaj manj želim oziroma ne želim, da bi bil heteroseksualec. Meni bi bilo pa vseeno. Ali bi se veselila, če bi bil homoseksualec? Ne, ne bi se posebej veselila, kot se ne bi posebej veselila, če bi bil heteroseksualec. Bi bila pa manj vesela, če bi bil homoseksualec, izključno zaradi obstoja takšnih ljudi, kot si ti, zaradi česar bi vedela, da bodo mojemu otroku precej grenili življenje, ga žalili in diskvalificirali. Torej bi se morala kot starš bolj razumno pripravit na težnjo k optimalnosti pristopa, ki bi mu pomagal, da prihaja skozi življenje čim manj ranjen in da bi se čim bolj učinkovito konfrontiral že s sovrstniki v zgodnjem obdobju, ki so jih vzgajali starši tvojega tipa.

In licemerstvo pač ne pomeni delo na sebi v svrho hoje po poti učlovečevanja. Če nekdo zaradi vsesplošno naperjene rasistične drže družbe, stopa na pot samokontrole nad vzgibi, ki jih je avtomatsko povzel zaradi okolja in se trudi razvijat mišljenje na podlagi dvoma in preverjanja dejstev v svrho občega zadovoljstva, ni licemeren, ker se ne vdaja privzgojenim vzgibom kot kakšna žival. Licemerstvo je to, kar počneš ti. Popolna aroganca do pomembnih argumentov, ki ne sovpadajo s tvojim “prav”. Ampak ni problema. Po tvoji tezi o licemerstvu, ti z lahkoto ugodim in ti povem, da bi me mnogo bolj od vsega pri otroku skrbelo, da ne bi postal primitiven, kot se izkazuješ primitivna na primer ti. To me res ne bi veselilo. In to seveda nikako ne moreš sprejemat kot žaljivko. Samo licemerstvu po tvojih pravilih igre se skušam izognit. Razlika je samo v tem, da osebno to resno mislim in sem pripravljena slednje tudi dokazovat z raznimi možimi obstoječimi argumenti in v doslednem soočenju s protiargumenti in nikakor ignoranci le teh. Za razliko od tebe mi je namreč za nek “prav” milo rečeno vseeno in se v nobeno debato sploh vključila ne bi, v kolikor bi presodila, da na določeno tematiko nisem pojedla obilo špinače, da bi se lahko šla popajstvo.
Simona Rebolj | 15. julij 2009 ob 14:04

@Tomaž Štih:

Jaz sem pa kar privoščljivo srečna, ko sem prebirala tvoj zate tipičen samovšečen, kvazi taktičen in na drugi strani neupravičeno nadut komentar, potem pa odziv, ki si ga fasal.

Napisal nisi namreč nič, kar ne bi bilo v osnovi stvari tukaj že povedano, a bilo je že povedano mnogo več od tega, podprto tudi s primeri. Torej si prišel ponosno pokazat samo eno izmed svojih taktik komuniciranja s tečaja za telebane (pri čemer oba tvojo vzvišeno posmehljivost ob bojda obvladovanju ljudi s slinjenjem za profit že poznava, a ne???), kar naj bi prineslo odličen rezultat, za razliko od mene in Jureta, ki rušiva vse, kar gradiva z nesramnostjo, zaletavostjo, aroganco in, heh, neumnostjo. Izpadel si seveda butelj erste klase, ni prvič in ne bo zadnjič. Da si pri psihologiji na cveku, si že lepo dokazoval s svojimi teorijami o prečudovitosti neoliberalne konkurenčnosti, pod kakršnim bojda vznikne najboljše cvetje na površje. No, potem so nastopile še težave pri razlikovanju plevja od cvetov, ampak pustimo malenkosti ob strani.

Pri zaletavih, nesramnih, arogantnih in neumnih ljudeh ne moreš računat na možnost vzpostavitve vsebinsko kakovostne komunikacije, še najmanj s prislinjenim diskurzom. To ti je tudi v tem primeru lepo dokazala zazyay, saj te je pohvalila in potrepljala po bučki kot petletnega otročiča, ki se hoče pač s slinavostjo prikupit za kos čokolade. Celo hinavsko, a pridno, se je posral mamici sovražnim sosedom na predpražnik. No, na videz prijazno, vendar vsebinsko arogantno in nesramno ti e bilo sporočeno od mamice, da se ji fučka za tvoje sporočilo, ki je pač zgolj tekst, eden izmed tekstov pač … Ne repenči se torej tukaj kot razsodnik, saj se ve, kateri butelj si hoče to mesto izborit brez izbire sredstev!!! Pač nisi prave vrste butelj … hehe …

Neumno si je domišljat, da bodo neke zazyay tukaj v komentarjih izkazale kakšen korak dlje. Tega si že zaradi ega pač ne bi dopustile. Zato bolj nasilni pač napadajo in ponujajo nove povode, da kaj napišeš o zadevi, manj nasilni, a vseeno s hudim osebnozgodovinskim problemom ideološke pripadnosti (Saša) se raje umaknejo. Vem pa, da berejo vseeno in da se jih dotakne, tudi komunikacija kot ogledalo njih! In predvsem berejo tudi drugi. Pišem torej tudi Reporterjevim bralcem, če se “pohecam”.

Tvoja napaka je nepojmljiva! Spisal si še zaletavo nesramno, arogantno in skrajno neumno budalaštino. Jaz namreč osebno nisem v to tematiko prav nič vpletena. Ne podtikaj tako neumno!!! S prepričevanjem odraslih v svoje vsebine nimam nobenih problemov, kvečjemu s kakšnim otročajem, ki zlorablja besedo odraslost, ko se nesramno in arogantno polasti infantilno neumnih vzvodov za nekakšno prestižno blogersko tekmo za imidž omembe vrednega razsodnika. Očitno ti to še pri zazyay, kjer si uporabil vzvod slinjenja nesramnim, arogantnim in neumnim, ni uspelo.
manja cvirn | 15. julij 2009 ob 15:58

o babe kok velik ste naklamfale.

saša, prijetno praznovanje!
Tomaž Štih | 16. julij 2009 ob 09:38

Modrost življenja je tudi ločiti med modrostjo življenja in vso modrostjo življenja. So umetniki in znanstveniki denimo John Lennon, Isaac Newton in Paul Gauguin spoznali modrost življenja? Vsi trije so namreč odraščali v enostarševski družini. Če bi bili moji otroci bi se v mladosti najbrž bal njihove kreativnosti, saj bi me skrbelo, da jih bo nekoč v življenju le ta tepla po glavi, ker preveč izstopajo. Kot pripadnik “družbe” pa si ne morem kaj, da ne bi bil vesel, da smo dobili njih namesto tri zapečkarje zgodovine.

Argument, da se bi družba v kateri bi dobila dva človeka, ki se imata rada enake pravice kot drugi pari spremenila drži. Toda ali se sprememb družbe apriori bojimo? Denimo ločitev vere in države je pomenila konec državne religije in omogočila vse vernikom in nevernikom v razsvetljenskih državah sožitje. Toda vera ni izginila. Bila je prestavljena v domeno zasebnega. S tem verniki niso izgubili, ampak so pridobili. Izlet v Iran, kjer ločitve vere in države ne poznajo pokaže, kaj so pridobili. Možnost biti verni in mirno živeti v družbi ne glede na prevladujoče večinsko prepričanje. Ki ni nujno enako, kot njihovo. Ljudje pravice za manjšine ponavadi sprejmejo zato, ker znajo sami sebe videti v njihovi vlogi.

Ko so deklice dobile pravico hoditi v šolo je bilo konec neke oblike družine in rodila se je nova. Pravica do ločitve, ki je ponekod še vedno ne poznajo je zrahljala trdnost družine. Volilna pravica za ženske je bila družbeni pretres brez primere v zgodovini in zelo zanimivo je spremljati javno polemiko pred to spremembo o tem, kaj vse se bo spremenilo. In se tudi je spremenilo. In kaj potem?

Svoboda govora je pomenila, da je nenadoma čisto vsak lahko kritiziral družbeni ustroj in vse, kar mu ni bilo všeč. Če bi danes govorili o njej, bi se gotovo strinjali, da po njej nič več ne bo tako, kot je bilo.

Pravzaprav je vsako osvobajanje človeka v zgodovini pomembno vplivalo na družbeni ekvilibrij. Domnevni konec poligamije v praveku, padec faraonov in kraljev, emancipacija žensk in njihove seksualnosti - vse to nas dela to, kar danes smo. Tudi naš čas ne bo nobena izjema. Spremembe bodo načenjale našo zono ugodja. Ena izmed njih je neenakopravnost ljudi istega spola, ki se imajo radi. To jih preveč boli, da bi odnehali. Izlivi na tem forumu kažejo, da so žalostni, obupani in nemočni. Tega pa si gotovo ne želite. Saša je na vrhu zapisala, da so homoseksualci eden najmočnejših lobijev. Ni res. Če bi bili bi že davnaj dosegli zakonske spremembe. Eden najmočnejših lobijev so tisti, ki jih zlorabljajo za nabiranje empatetičnih glasov in za vtikanje v naša življenja. Mrhovinarji zgodovine, ki potrebujejo mrhovino. In jim zato kljub desetletjem na oblasti niso omogočili enakih pravic. Nam, navadnim ljudem pa pravzaprav pritiskanje na bremzo ničesar ne prinaša. Istospolno usmerjeni bodo takšni kot so z nami ali brez nas. Mi jih lahko pri tem le oviramo, ali pa njihovo drugačnost sprejmemo.

Družba formira svoj odnos do drugačnosti formalno, posamezniki pa neformalno. Formalno skozi zakone, neformalno pa kot osebne odnose. Ločitev vere od države je nekoč pomenila ravno prenos verovanja iz formalnega v neformalno. Država se je obvezala, da ne bo nikogar tretirala drugače samo zato, ker je veren ali pa ni veren. Tudi partnerstvo med dvema človekoma je po mojem mnenju nekaj, do česar je treba graditi le oseben odnos, kakršenkoli že je. Formalen odnos (zakonodaja) pa ne sme razlikovati med paroma ljudi, ki se imajo rada samo na podlagi njihovega spola. Tako cerkvena poroka ostane obred vernikov in o tem “družba” (prav zaradi ločitve vere in države) nima pravice odločati. Kdor si želi reforme, naj se obrne na vatikan. Civilna poroka kot partnerska pogodba in pravice, ki iz nje izhajajo, pa so v domeni naše družbe in njenih formalnih predpisov. Za te pa se -tako moja modrost življenja- izplača potruditi, da so enaki za vse ljudi. In da ne razlikujejo med ljudmi na podlagi tega, koga imamo radi. Ni treba, da smo za. Dovolj je, da temu ne nasprotujemo.

Seveda bo nekaj zgodovinskih mrhovinarjev plesalo bojne plese. Nekateri pač menijo, da je cilj življenja nadvlada nad “sovražnikom” in njegovo spreobrnjenje. Iščejo konflikt, namesto sožitja in zmage namesto rešitev. Nekateri pa takšnih ambicij nimamo in iščemo pot in način, kako lahko skupaj živimo takšni, kot smo; brez, da bi se drug drugemu vtikali v življenje.
Tomaž Štih | 16. julij 2009 ob 09:39

@Simona: Morali bi več poslušati Boba Dylana, denimo tisto njegovo: “Don’t criticize what you can’t understand.”
Sasa | 16. julij 2009 ob 20:46

S Tomažem Štihom bomo “štihnili” to temo in nehali. OK? Je tako vroče te dni, da je prav težko še slediti tako težkim debatam.
Simona Rebolj | 17. julij 2009 ob 15:29

@Tomaž Štih:

Vse, kar si povzel, po logiki stvari demokratičnega umevanja profita ureditve sveta drži in se je z lahkoto podpisat.

Vendar tvoj komentar kot samo po sebi umevno podaja izhodišče, da vsi sprejemamo naš današnji čas in prostor kot napreden, boljši. In seveda, da vsi spoštujemo razne Lennone in Gauguine in smo neznosno veseli, da so obstajali. Avtomatsko tudi predvideva seveda, da se vsi zgrozimo ob pomisleku na Iran in slednje tudi ustrezno povezujemo z nenapredkom, ki smo ga mi v imenu demokracije izvršili.

Tvoje komunikacijsko izhodišče pade na primer že pri komentarju Barbare, ki je izpostavila “filozofsko” podstat o prevladi interesov kot nekaj absolutno samo po sebi umevnega. Torej, prav je vse, kar pač prevlada v določeni družbi. Fora komunikacije je torej samo v volji in prevladi določene moči.

Okvirno bi bitko značajev lahko razdelili v tri skupine:

1. Človek, ki svojo filozofijo in mentaliteto zreducira na pojem varnosti in pripadnosti po meri, ki mu osebno značajsko najbolj ustreza. Pri tem odpade interes samo po sebi umevnega liberalizma, ker pač zapoveduje dvom, ampak se interes zreducira izključno na zagovorništvo določene ideologije, pri čemer je dvom sovražnik in ne privilegij. Filozofija interesa in moči je prikladna, da lahko človek mentalitetno opravičuje svoje stališče. Povprečnemu skiniču torej ni v interesu razprava, saj je skinič postal predvsem zato, da se izogne nemiru večnega spreminjanja in ne-varnosti. Zanima ga torej samo stigma in uveljavitev. Obsodba nasilja na primer zato njemu ne pomeni nič, ker “ve”, za kaj se bori. Bi ga pa zbodlo, v kolikor bi se razširil propagandni stereotip, ki ne ustreza njegovim idealom. Da so na primer posranci, ki se spravljajo grupno na nemočne, kar je v popolnem neskladju s pojmom častne moškosti. Zakaj se jim to ne zgodi? Ker imajo na svoji strani latentne podpornike, ki njihovo nasilje celo opravičujejo z reklamiranjem pojma izzivanja. Na drugi strani pa veliko preveč frustracije pred opredelitvami pojma moškosti in strahu pred izzivom. Kot bi debatirali o vzpostavitvi merjenja dolžine kurcev. Vsi imajo relativen mir. Celo muslimanski ortodoksni teroristi. Ker se vsaka kritika posredno nanaša tudi na podporno mentaliteto latentne zarukanosti. To je tista sfera, ki se dojema za nivojsko višja, ker bojda povzame določena obče determinirana načela: na primer, smo proti nasilju. V to sfero prestopi tudi povprečen skin, ko sestopi iz pubertete in pač ne bi bil več prepričljivo šik, v kolikor bi v srednjih letih postopal naokrog kot najstnik. Potem postane pridigar in spozna poanto dolgčasa. Osebi, ki se namreč odloči za mir in blagor pripadne varnosti, zelo kmalu ni več dovolj, da vegetira v miru. Naravno slo po raziskovanju in nemiru nadomesti z bojem za prevlado. V njegovih očeh so drugačne oblike življenja grožnja pred izumrtjem njegovega načina. Tej vrsti ljudi pomeni sprememba grožnjo in tudi na pretekle spremembe ne gledajo skozi tvojo prizmo, ampak kot na dokaz, kako pomembna je borba, saj spremembe prinašajo tudi izumiranja. Zato jih ne zanima kramljanje, kaj šele moč argumentov, ampak jih predvsem skrbi za moč in ugled njihovega imidža. V komunikaciji s tako vrsto ljudi ne prideš nikamor, v kolikor z njimi samo kramljaš in razkrivaš logiko obče dobrobiti. Zanima jih namreč predvsem, kako izpade njihov imidž, kakor so si ga zastavili in dotakne se jih samo ustrezno razkritje slabosti njihovega imidža po njihovih pravilih igre umevanju stvari.

2. Človek, ki pristane na nemir in dvom. Se ne odloči za pripadnost in mir, ampak strah pred nemirom kompenzira z vero v novo vzpostavljeno ideologijo, ki je v procesu realiziranja. Tak človek kritično sodi večini preteklih in obstoječih ideologij, a ni panike, kajti nova prihajajoča bo rešila problem. Vse je premislil. Ne more se sprijaznit, da nobena definicija in forma ne zdrži toka večnega spreminjanja in da se vsako definicijo zlahka spridi v osebnem interesu, podobno kot vsak zakon spremljajo njegove luknje. Tak človek ima problem, ker se z njim ne da objektivno zadovoljivo komunicirat o predvidenih pasteh njegove vere v blagor nastajajoče ideologije. Namreč vera v boljšo bodočnost, ki je jasno definirana v pravilih igre, mu nudi občutek miru in varnosti. Vnaprejšnja kritika ga meče iz tira. S takim človekom je najbolje komunicirat z opozarjanjem na tisto, kar ceni, pa se najde luknja v njegovi ideologiji, da bi se tisto, kar ceni, obdržalo in preko tega apelirat na možnosti kompromisa. Na primer: “Lennon” bi znotraj te določene ideologije v tem prostoru in času pač grulil samo v babičini garaži.

3. Človek, ki se mentalitetno odpoveduje varnosti in pripadnosti in se futra z radovednostjo, iskanjem obče koristnih resnic in s tem povezanim umevanjem konceptov. Kmalu lahko ugotovi, da nič ni absolutno in da se ustrezna definicija danes glede na okoliščine in čas mora redefinirat že jutri. Tak človek ne more obljubit pripadnosti in zvestobe v dobrem in zlu, ker ne more ignorirat temne plati medalje reintepretacij zla v prid pripadnosti in zvestobi. Pozitivna plat medalje je, da mu zagotovo ni nikoli dolgčas in je zagotovo vedno vznemirjen in iščoč, nikoli notranje prazen, njegov spirit je večno osvobajanje. Negativna plat medalje je, da nikoli nima miru, da se nikjer ne more počutit varnega in pripadnega, zaradi česar ima lahko takšne in drugačne eksistencialne težave. Spozna, da je nemir in ne-varnost optimalna resnica življenja v primerjavi s smrtjo. Deluje po potrebi, pri čemer je filozofsko osebni interes sekundarnega pomena, osebno zadovoljstvo pa primarnega (ne, to ni oksimoron, niti paradoks). Da je ta tip človeka zgodovinsko največja redkost vsake družbe, je po logiki stvari logično. Redki si upajo tako neresno jemat svoje življenje in tako zelo resno poanto življenja.

Ni problem v količini poslušanja Bob Dylanovega komeda. Problem je v volji do razumevanja. Ugotovitev, da brati še ne pomeni prebrati, je lahko kar depresivno in stresno za idealista. Še bolj stresno morebitno spoznanje, da avtor kakšnih velikih besed česa zelo relevantnega ni želel razumet dovolj, da ga ne bi kolosalno osebni koristi v prid usral in se onesrečil preko oesrečevanja drugih. Nič ni absolutno. Sprijaznjenje s tem dejstvom pa bolj osvobajajoče od dežja po letni suši.

@Saša:

V moji sobi, kjer berem in pišem, je hladno. Tako sem si porihtala v imenu volje in veselja tudi do sledenja težkim debatam. Upam, da tega ne bo pretežko tolerirat. Ok?
gamer | 17. julij 2009 ob 16:13

A mate tok preveč cajta al kaj?
Bralka | 17. julij 2009 ob 16:30

V razmislek:

Otroci manjšega boga

Prizorišče: Otroško igrišče.

Prvi prizor: Fantek se guga na gugalnici. Drug fantek neprevidno priteče mimo in gugalnica ga zadene v hrbet. Z bližnje klopce se dvigne oče, steče k fantku in mu primaže zaušnico.
Drugi prizor, nekaj minut kasneje: Zdaj se gugata oba fantka, očitno bratca. Oče, ki sicer večino časa zre v tla, nenadoma dvigne pogled in zagleda, da se fanta v šali potiskata levo in desno. Spet vstane s klopce, stopi k istemu fantku in zavpije: »A se ti res ne znaš normalno igrati?«
Tretji prizor, še nekaj minut kasneje: Fantka sta se z gugalnice preselila v pesek ob ledeni gori. Ne vidim, kaj je tokrat zakuhal mlajši od obeh bratcev, pozorna postanem šele, ko ga oče za roko privleče na klopco in mu ukaže: »Tukaj sedi in se ne premakni.«
Četrti prizor: Mlajši bratec na klopci dela sklece, oče pa ga opozarja, kako naj pravilno izvaja vajo. Fantek je videti srečen. Končno je dočakal očetovo pozornost, ki ni vključevala udarcev ali jeznih vzklikov; a tudi ta je bolj spominjala na vojaško vzgojo. V njej ni bilo topline.
Očeta in obeh fantov nisem videla nikoli več. Ne vem, kakšna je njihova družina in kako živijo doma, vsekakor pa si mrkega in hladnega človeka nisem želela za svojega starša.
Opisala sem prizor z očetom, lahko bi takšnega z materjo. Tudi te znajo biti do otrok hladne in krute, morda še bolj. Kot novinarka že dolgo spremljam socialno problematiko. Mnogokrat so mi strokovnjaki – psihologi, psihiatri, socialni delavci – pojasnjevali, da je vzroke za nesprejemljivo vedenje otrok, pa naj gre za zlorabo mamil ali medvrstniško nasilje, treba iskati v družini. Ker sem nekatere starše težavnih otrok na videz poznala in ker so se mi zdeli čisto v redu, nisem prav dobro razumela, kaj so strokovnjaki hoteli s tem povedati.
Dokler nisem začela več časa preživljati na otroških igriščih. Takrat sem imela priložnost opazovati, kako se starši zelo različno obnašajo do svojih otrok. Šele tedaj sem začela dojemati, da otroke na stranpoti pripeljejo malenkosti, ki so morda komaj opazne in kot enkratni dogodki sploh ne bi bile ključne, a se vztrajno ponavljajo in tako sčasoma oblikujejo otroka. Enim zlomijo duha, iz drugih naredijo upornike.
Nihče ne more zagotoviti, da bodo otroci iz družin, ki jih sestavljata starša različnega spola, imeli srečno otroštvo in da bodo kot odrasli zadovoljni in pomirjeni. Zato je toliko bolj nerazumljivo, zakaj na Slovenskem tako vztrajno velja, da je prava družina samo tista, ki jo sestavljajo mati, oče in otrok. Samo ta naj bi zagotavljala, da bodo otroci zrasli v zdrave in (najbrž) družbeno sprejemljive odrasle.
V javnosti se občasno razplamti razprava, ali lahko imajo istospolni partnerji otroke. Tudi v minulem mesecu se je. Pustimo ob strani, da strokovnjaki opozarjajo na dejstvo, da so istospolne družine že med nami in da torej ni vprašanje, ali so takšne družinske oblike primerne za otroke, temveč, zakaj država še vedno zanika njihov obstoj in jih diskriminira. Zbode nekaj drugega: da se istospolne družine označuje kot nenaravne in da se istospolnim odreka pravica do otroka iz skrbi za dobro teh otrok. Ti naj bi bili, ker naj bi rasli ob dveh materah ali dveh očetih, prikrajšani. Prizadete naj bi bile njihove pravice. Kako to vedo? Izhajajo iz svojih prepričanj. Samooklicani zagovorniki otrokovih pravic ponavadi ne poznajo konkretnih istospolnih družin in v rokah nimajo podatkov, s katerimi bi podkrepili svoje trditve.
Prav v minulem tednu je priloga Ona objavila nekaj pretresljivih podob iz raznospolnih slovenskih družin. Bralce je z njimi želela spodbuditi, naj Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje prispevajo denar za letovanje otrok ob morju. Ne vem, katera podoba me je bolj zabolela: otroci s plastičnimi vrečkami v rokah, v katerih so strgane kopalne brisače, premajhne kopalke ali spodnje perilo le za dva dni; viseči oče, ki je naredil samomor, ker je izgubil službo in ni mogel odplačati dolgov; dojenček, ki ima po ves teden eno samo pleničko; bratca, ki sta ostala brez očeta in ki živita z duševno zaostalo mamico, ta ima prijatelja, s katerim večkrat izgine za več dni, fanta pa zaklene v hišo brez hrane, zato odpirata okna in se vzpenjata po stenah?
Zakaj se vsi tisti, ki jih skrbi za pravice otrok iz istospolnih družin, ne zavzamejo za omenjene otroke?
Ker smo se kot družba zbirokratizirali, kot pravi Anita Ogulin iz ZPM Moste Polje. Ker smo izgubili stik z ljudmi. Ker nam ni mar, da tistim, ki so zaradi revščine ali brezposelnosti izgubili stik s sabo, svojimi vrednotami, ni več pomembno, koga prizadenejo. Ne briga nas, da so to pogosto najprej njihovi lastni otroci.
Istospolni starši morajo pogosto premagati številne ovire, da pridejo do otroka. Imajo dovolj časa, da temeljito premislijo, kaj jih čaka. Toda vodi jih neustavljiva želja, zaradi katere so te ovire laže premagljive. Če so otroci zaželeni, so tudi bolj ljubljeni in starši so do njih ponavadi bolj potrpežljivi.
Do zdaj ni še nobena raziskava – v tujini jih je bilo opravljenih že veliko – pokazala, da bi bili otroci iz istospolnih družin kakorkoli prikrajšani oziroma da bi bile med otroki iz istospolnih in raznospolnih družin bistvene razlike. Ana Marija Sobočan, avtorica prve raziskave o življenju istospolnih družin pri nas, je izpostavila le eno: otroci, ki so odraščali v istospolnih družinah, so bolj strpni do drugih.
Na Slovenskem so se morali še v drugi polovici dvajsetega stoletja stigme otepati otroci iz enostarševskih družin. Veljalo je, da iz takih družin izhajajo problematični otroci. V šoli so jim denimo rekli: »Glede na to, da imaš samo mamo, si še kar normalna.« Danes otrok, ki živijo samo z enim staršem, nihče več ne zasmehuje.
Zdaj se z vidika škodljivosti govori o istospolnih družinah. Besede, ki jih uporabljamo, so pomembne. Če ves čas ponavljamo, da so otroci iz istospolnih družin stigmatizirani, jih s tem že stigmatiziramo. Stigma se v družbi nenehno reproducira.
Lahko pa bi bilo tudi drugače. Država bi morala z zakonom priznati obstoj istospolnih družin. Zdaj jih ne, ker menda želi zaščititi otroke. Toda po drugi strani so otroci iz istospolnih družin prav zato izpostavljeni drugačnim zakonskim razmeram, kar vpliva na njihovo življenje. Ker nihče ne uredi njihovega položaja, so potisnjeni v začarani krog diskriminacije.
Zakonodajalec morda čaka na ugodne družbene razmere. Toda tega ne sme početi v nedogled. Legaliziranje takšne družinske oblike lahko pomaga ustvarjati ugodno družbeno klimo. Če se bo o istospolnih družinah pozitivno govorilo, bo stigma počasi izginila. Zdaj se počasi že ve, da tudi tisti, ki živijo v istospolni skupnosti, so ali postajajo starši. O težavah, s katerimi se srečujeta zaradi ignorance države, sta denimo spregovorili mamici, ki sta sina dobili z umetno oploditvijo. Svojo zgodbo sta predstavila fanta, ki sta v ZDA posvojila punčko in bi se zdaj rada z njo vrnila v Slovenijo.
Vsi si želijo, da bi bili njihovi otroci srečni in enakopravni.
Bog, če obstaja, bi moral biti za vse otroke enak. •

avtorica: Sonja Merljak, Sobotna priloga, 6. 6. 2009
Bralka | 17. julij 2009 ob 18:04

Še moj pripis: pri vzgoji otrok, ki odraščajo v različnih družinah - enostarševskih (samo mati ali samo oče), dvostarševskih (ženska in moški - pri čemer je lahko nekdo biološki, drugi pa ne ali sta oba biološka ali celo nihče; dva moška, dve ženski); teta, stric, babica dedek, drugi sorodniki itd… v vseh možnih kombinacijah gre samo za eno stvar - Ljubezen, ki se kaže v medsebojnem spoštovanju partnerjev (kar je ključnega pomena za otroka - o tem res ni več dvoma) in seveda vzgojo, ki temelji na DOBREM za otroka - torej vzgoja otroka v samostojno osebnost, ki bo lahko razvila vse svoje potenciale in ne bo kasneje v življenju razreševala travmatičnih izkušenj iz mladosti, ki so jih zapustili vzorci njegovih vzgijiteljev v t. i. klasični družini, kjer se mati in oče ne razumeta, kar pusti trajne in neizbrisljive posledice.

Povzetek je torej: ne gre za formo, pač pa za Ljubezen in vse kar je znotraj Ljubezni, ki je edino merilo, edina dobra popotnica v življenje za otroka. Gre samo za to.
Vse ostalo so špekulacije.

Lahko bi povedala tudi svojo zgodbo ali katero drugo, ki jih je zares veliko okrog nas, a se mi zdi, da sem dovolj povedala z zgornjim.
Biba | 19. julij 2009 ob 22:18

”Bi pa bilo verjetno zelo zanimivo pogledati v njihovo zgodnje otroštvo in raziskati, kaj se je takrat dogajalo. Prepričana sem, da bi odkrili marsikaj zanimivega.”

Mislim, da ste s tem stavkom res zgrešili mimo.
Prepričana sem, da je imelo več kot pol homoseksualcev čisto normalno otroštvo in da vzroka za spolno usmerjenost ne moremo iskati v njihovem zgodnjem otroštvu.

Moje mnenje je, da je homoseksulanost nekaj normalnega. Tudi sama pa si trenutno ne predstavljam, da bi lahko posvojili otroke - samo zaradi zaprte družbe !
mi-ya-gi | 30. julij 2009 ob 06:14

Najbolj se zabavam, ko razni “strpneži” predavajo o homoseksualnosti in o temu, kako MORAMO (po njihovem mnenju) vsi drugi o tej zadevi razmišljati. Če ne razmišljam po njihovo - sem takoj najbolj nestrpna oseba na svetu, ki jo ti isti “strpneži” neverjetno nestrpno popljuvajo.

Isto se je zgodilo Saški. Morda bi bil tiho, pa jo osebno poznam že kar nekaj časa. Je čisto povprečna oseba, ki ima včasih v življenju več, včasih pa manj sreče, tudi njeni pogledi na svet največkrat ne odstopajo bistveno od tradicionalnih (povprečnih).

Strpni z njo polemizirajo, ker razumejo, da zahteva po enotnem mnenju vseh ljudi ni nič drugega kot diktatura in nasilje do drugače mislečih. Nestrpni pa pišejo svoje traktate in jo pljuvajo.

Občasno dobim občutek, da za homoseksualce ni hujšega, kot da se nekdo ne strinja z njihovim mnenjem. Zame sicer večina njihovih izvajanj po forumih spada med blodnje in nebuloze, vendar jim ne oporekam pravice do lastnega mnenja, kot mi ga bodo oni na ta moj zapis.

Kdaj bodo ti nestrpneži (deklarirajo se kot zelo strpni) dojeli, da prav njihov netoleranten odnos do heteroseksualnih kaže točno na to, na kar je opozorila Saška: je izraz njihove globoke notranje negotovosti in nezaupanja v lastno osebnost. Do takega samoodnosa imajo sicer vso pravico, nimajo pa nobene pravice, da z lastnimi problemi posiljujejo še vso bližnjo in daljno okolico.
Janja B. | 30. julij 2009 ob 21:30

Vsak ima pravico do svojega mnjenja in prav je tako. Umetnost pa je, kako to mnenje izraziš. Mislim, da je kultura dialoga na prvem mestu.
Ko jaz česa ne razumem in ne morem sprejeti, se poskusim postaviti v tisti položaj in na podlagi tega lahko zadevo lažje razumem, čeprav mi je meni tuja. Samo nasvet za tiste, ki gejev ne morete razumeti.
Drugače pa sem za Ljubezen ne glede na formo. Jaz namreč prihajam in zelo ljubeče enostarševske družine.
Bill | 5. avgust 2009 ob 13:22

Pozdravljena Saša. Rad bi ti povedal, da je tvoj način razmišljanja nagnjen k idealizmu, iskanju idealov. Glede nato, da ste bolj zrela ženska bi morali vedeti, da je naš svet, država daleč od ideala. Zgodovina je pokazala, diktatorji, ki so imeli vizijo o idealih…in zgodovina jim je sodila. Sedaj ti bom povedal kakšna je realna situacija na našem svetu. Miljone otrok na svetu čaka na posvojitelja. Na dva starša, ki bi jim nudil socialno varnost in ljubezen. Heteroseksualni pari, kot sta ti in tvoj mož in iščejo ter strmijo k “idealu” si želijo “novega” dojenčka. Takega, ki je star nekaj mesecev, največ leto in je čimbolj zdrav. Realnost je pač taka, da je miljone takih, ki so starejši in imajo tudi zdravstvene težave in nažalost jih heteroseksualni pari (ne vsi) ne želijo prav zaradi idealov, ki jih vceplja družba in cerkev. Istospolni pari (ne vsi) pa bi posvojili tudi takega, ki ni čisto “nov” ki ni popolnoma zdrav in jim ponudili dom, ljubezen in toplino. Saša vidiš kaj poskušaš preprečiti? Otroku, da bi imel starša in staršema, da bi skrbela zanj. Ko bi vse bilo na svetu tako idealistično kot je tvoje mišljenje. Mišljenje….da o tvojem življenju ne izgubljam besed.
Lep pozdrav!
Klemen | 7. september 2009 ob 12:34

Tole sem prebral z veliko zamudo, ker sem pač šele zdaj naletel na tale Sašin blog, reporter pa kupim le občasno. Popolnoma se strinjam z napisanim. Hvala.
Exp | 3. julij 2010 ob 22:48

Strinjam se s prispevkom Bill in tudi prvim, vse je napisano.
Od takih razmisljanj a la Sasa ne bi in ne bomo prisli dalec. Zame zelo nazadnjasko in cerkveno, ampak mislim, da se je z ga.Saso zgodilo ravno to - verska blaznost. Veliko je je okrog nas. Ne razumem, kako lahko moderen, razgledan in izobrazen clovek v 21.stoletju pada na take poceni RKC stose. Ce ti zdrava pamet ne pomaga, te lahko odvrnejo od takih locin razne pedofilske afere Cerkve, utaja davkov, pranje denarja (nova knjiga Vatikan d.o.o.), razni Grimsi, Ljudmile in ostali cudaki.
Zakaj imamo znanost, stroko, prakso…zato, da gremo naprej in ne nazaj v srednji vek.
Zal je sploh v Sloveniji opazen retro-trend im to ni dobro, Pa saj smo se komaj reslili inkvizicije (ki pa URADNO SE VEDNO OBSTAJA pod drugim imenom), komunizma, fasizma in ostalega sranja, ki hoce cloveka zasuznjiti. Saj, ne da je kapitalizem dober, ampak od dosedanjega je se najbiljsi, kljub vsemu. Ne nasedajte takim poceni kvazi psiholoskim analizam, ki to niso. Ce niste sposobni res siroke in kriticne presoje, bodite raje tiho. Nabirajte si svojo popularnost kje drugje - btw: Odlicna vodieljica, tudi trenutna oddaja je dobra, dobro izgledate in vse. Samo ne pametovati o vsem, takoj izgubite tocke. Tako je. Verjamem, da zivljenje s 5 otroki ni najlazje in najceneje, tudi s partnerstvom je lahko problem, pa vendar to ni opravicilo. Lp.

Povej tudi ti

« ŽENSKE NEKAJ NOVEGA »

SOVRAŽNI GOVOR

Povedali so

Povej tudi ti

Saša Einsiedler

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga