Danes pa moram pljunit tole. O nas, o ženskah. Tako zelo, kot znamo namreč biti ženske nesramne, pokvarjene, preračunljive in spletkarske, ne zna biti noben moški. In največkrat smo takšne ravno druga do druge. Vam povem, da tudi razni internetni komentarji, za katere vemo, da so velikokrat pod vsakim nivojem, nastajajo največkrat ravno izpod peresa žensk. Vsaj tisti, najbolj žaljivi.
Zdaj pa se vprašam in razmišljam naglas. Imamo morda ženske zaradi tisočletnega zatiranja tako močan obrambni mehanizem in se branimo z napadi? Smo res takšne tekmice druga drugi, da kolegici ne znamo privoščiti uspeha? Celo na prijateljice znamo biti ljubosumne? Da o tem, da si množično krademo može, sploh ne govorim…
Včasih sem prav žalostna. Kako lepše bi bilo, če bi znale malo bolj skupaj držati. Tako pa še na volitvah raje damo glas moškemu kandidatu, čeprav je npr. ženska kandidatka bolj sposobna.
Bom vprašala kakšnega strokovnjaka o tej temi. MORA biti kakšna razlaga. Seveda si jo je izmislil moški…
O, seveda znajo bit moški enako nesramni, pokvarjeni, preračunljivi pa sploh, samo da smo množičnost teh pojavov pri moških bolj vajeni in stopnja tolerance je neupravičeno višja. Ja, glede na mentaliteto, ki se vleče iz zgodovine patriarhata. In ja, še vedno je ženska ženski največja sovražnica, ker se prioritetno še vedno bolj uklanja slinjenju moškim za kos pogače. Namreč mreže za te in one potrebe še vedno vodijo večinoma moški. Veliko žensk pride do ugodnejših ali visokih položajev preko/zaradi moških in temu primerno se obnašajo. Na družbi pomembnejše položaje zato ne pridejo vedno najkvalitetnejše ženske, ampak takšne, ki jo izberejo moški za uveljavljanje svojih interesov. Dolžnica (lutka) pa služi in kvečjemu poskuša dodat kakšen plus z morebitnimi ženskimi čari … ali pa gre za verzijo ženske, ki deluje zelo po moško, velikokrat tako tudi izgleda, saj spet s takšno moški lažje “poslujejo” v svoji “maniri”.
Tudi pretirano razglašanje tradicionalnih vrednot, pri čemer se ženska postavi v vlogo posebne propagandne poze kritiziranja drugačnih slogov življenja ženske od usmerjene v materinstvo in življenja za hišo, moža in otroke je navadno metanje polen pod noge ženskam, da se jih ne sprejema enakovredno (kar je spet božanje moške šovinistične mentalitete) … da torej živijo, kakor se pač odločijo, brez posebnih pritiskov kakšne bi morale bit!!!
Kraje moža pa sploh ne razumem!!! Ja, res. Ubogi možiček, ki je bil zgolj ukraden??? Lulček mu je zdrsnil v vulvo grde kradljivke. Ženska je kriva! Kako lahko obsojate ženske, da kradejo može?!!! Oprostite! Meni nobena ne more ukrast moškega! Lahko ga samo izgubim pač. Zveza dveh se tiče njiju in nihče na tem svetu ni kriv, če ne ostaneta skupaj ali če se varata. Oba nosita odgovornost drug do drugega, ne nekdo tretji namesto njiju.
Simona,
Strinjam se z napisanim, in super je bilo prebrati verzijo širokogledne ženske, pri kateri je očitno samospoštovanje rodilo spoštovanje. Še več takšnih žensk.
Lepo vas pozdravljam,
Marijana
Simona, ja, se strinjam, a prav malo moških poznam, ki ZNAJO biti tako spletkarski, kot smo ženske. Pravzaprav to govori v prid naši pameti, vedno sem trdila, da znamo ženske pogledati na ljudi in dogodke bolj kompleksno. Če ne drugega, imamo lahko v glavi naenkrat pet različnih misli, rešujemo deset problemov, moški pa ponavadi le enega. A ravno ta naša sposobnost nas bo tudi spodkopala. In še vedno ne razumem, kako smo lahko najhujše volkulje ravno ena drugi.
Kar se pa tiče moje pripombe o kraji mož-mislila sem bolj na to, da si jih poskušamo krasti. Pa ni važno, a so poročeni, imajo otroke, so njihove žene noseče… Ni ovir. Včasih mi gre na bruhanje. Seveda pa je moški potem tisti, ki odreagira ali pa ne. Oz. mu lulček zdrsne v vulvo grde kradljivke, kot praviš…
Ta obrambni mehanizem izhaja iz družbe… Nobena ženska ni primarno zlobna, nesramna in opravljiva, če je tako niso vzgojili.
In vsakemu od nas naj bo že enkrat jasno, da bo vsaka zanemarjena in nepotešena ženska šla iskat srečo k nekomu drugemu. Pravtako kot noben zrel in potešen moški ne bo iskal ljubezeni pri drugi ženski. Mislim, da se najde redek procent ljudi, ki bi to delali zanalašč.
Pa še nekaj je drage dame, če mislite, da so moški naši primarni sovražniki in da so si vse izmislili oni, potem… Veste kaj, jaz s svojim sovražnikom ne bi spala v isti postelji, ne bi ga negovala, ga stikala in ljubila. Pravatko kot ne bi s svojo primarno sovražnico hodila na kavo.
@Marijana:
Lep pozdrav tudi vam in vse dobro, ja, se strinjam, na tej večni poti gradnje samospoštovanja in spoštovanja.
@Saša:
Ne vem, kakšne moške poznate vi osebno in kakšne ženske. Menim, da vaše osebne izkušnje pač niso merilo vesolja. Mislim, da je zaljubljenost v svoje izkušnje direktna pot v samoomejevanje pri umevanju širine sveta. Pomemben je pogled čez svoj vrtiček, vključno z vrtičkom lastne psihe in vzorcev. Morda se vi res sukate med groznimi babami in čudovitimi moškimi, ki jih, če se malo pohecam, pa ne prav dosti, hočejo krast same grozne babe … hehe … Od kod neki vas je našla takšna slika. Kdo jo slika?
Pamet ali neumnost se ne veže na spol. Je pa res, da naj bi ženske bolj obvladale pogled na koncepte, kompleksne slike vzrokov, posledic in stranskih učinkov, moški razmišljajo bolj v eno smer, globinsko. To bi lahko dokazoval tudi razvoj sveta, ki je pod dominanco moških res lahko navidez napreden, ampak skrajno nazadnjaški in nevaren zaradi slabega prepoznavanja daljnoročnih posledic, drugih vplivov in stranskih učinkov. Ampak … heh … tudi tukaj nas stereotipi lahko zavedejo … vse skupaj je spet precej odvisno od posameznika, kako se razvija, čemu polaga več pozornosti, pod kakšnimi okoliščinami itd. Obstajajo moški s širino in tudi skrajno enoumne ženske.
Človek na primer marsičesa (še vedno) ne razume, ker preprosto noče razumet, čeprav ima materiala na razpolago dovolj. Noče razumet, ker noče sprejet. Ker je zafrustriran, narcisoiden, nadut, svetohlinski, prestrašen, zastopa morda ideologijo, ki godi njegovemu ožjemu varnemu okloju, kjer se želi počutit pripadno in zvesto in še marsikaj je možno.
In razumela sem vas, kaj ste mislili s krajo mož. In spet … Zakaj neki menite, da bi moralo kar koli predstavljat posebno oviro neki tretji ženski? Nosečnost, otroci? Kaj naj ženska z moškim, za katerega se boji, da jo bo zapustil, ko bo treščil ob prvo provokacijo? Bolje, da ga izgubi prej kot slej. Osebno se rada celo pohecam, da je partnerja treba preventivno provokacijam celo izpostavit, če le gre. Včasih ga je treba močno napit in preizkusit, kaj vse je v njem in iz njega pride, ko zavore popustijo. In zakaj izpostavljate najbolj ženske, saj moški počnejo povsem enako? Ravno tako pecajo punce in žene svojih prijateljev, kaj šele znancev. In zakaj neki bi šlo ob tem na bruhanje nekomu, ki je v sebi stabilen in se ne boji, da bi partnerja izgubil? Ker ga izgubit preprosto ne more, če se ne boji izgubit sebe, ker sebe ima. Moškega, ki ga lahko izgubiš, ga je bolje izgubit in razmislit o novih percepcijah svojih pogledov! Sicer začneš živet življenje drugega in celo življenje nekih tretjih oseb. Tega se pa res moški precej bolj zavedajo kot ženske. In to kvečjemu ženske spodkopava! Težko boste našli moškega, ki bo dolgo časa prenašal varanje ali flirtanje žene in udrihal po tretjih osebah. Zelo hitro bo razčistil. Ženske? Eh, žensk bo še vedno preveč preklinjalo druge ženske in bodo pripravljene prenašat brezmejno možno nesnago svojih mož, da le hišica na zunaj izgleda moderno okrašena. Škoda.
Simona, saj se v resnici z vsem strinjam, seveda, pamet ali neumnost se ne vežeta na spol in tudi zares pomembno je, da imaš sebe. Ampak nekaj mi vendarle ne da miru. Morda ravno ta misel, ki sem jo tudi zasledila pri vas-kam smo ali pa so pripeljali ta svet… T.i. razvoj je šel v eno smer, imamo visoko tehnologijo, nebotičnike do neba, vse ponavadi moško delo. Kje pa se vidi tisti del razvoja, ki naj bi ga opravile ženske? Globina, zavedanje sebe in sveta okrog nas, čustvena inteligenca… Ni ni
Ne vem, ali imam tako srečo ali kaj, ampak skoraj ne poznam (osebno) kakšnih hudo spletkarskih in preračunljivih žensk, ki ne privoščijo uspeha kolegici, so ljubosumne na prijateljice, ki bi si množično kradle može…
Le na osnovi česa so nastali ti stereotipi “…znamo namreč biti ženske nesramne, pokvarjene, preračunljive in spletkarske…”? Če že kakšne so, pa jaz o tem vsekakor ne bi mogla pisat v prvi osebi.
@Saša:
“Kje pa se vidi tisti del razvoja, ki naj bi ga opravile ženske? Globina, zavedanje sebe in sveta okrog nas, čustvena inteligenca… Ni ni”
Vaš komentar me je takoj spomnil na eno izmed najbolj nesprejemljivih neumnih enoumnosti, ki jo je v javnost lansiral bolj nezavedno psihosomatsko kot zavedno šovinistični dr. Rugelj. Kot dokaz o manjši sposobnosti žensk je navedel kar zgodovino, v kateri ženska v primerjavi z moškim ni dosegla skoraj nič. Dosežki žensk niso nikjer omenjani oziroma v minornem obsegu.
Doktor z očitno kronično nizko sposobnostjo zaznavanja konceptov je pozabil, da so bile ženske večino zgodovine pod sužnjelastniškim primežem, pri čemer so bile njene pravice do izobrazbe in enakopravnega vključevanja v družbo ter dostopnost do sredstev vsaj drastično oklestene, če ne večji del prepovedane. In kljub temu so bili dosežki prenekaterih žensk fascinantni, vendar jih niso enakovredno obravnavali, vključevali v razne antologije itd. Nekatere nastajajo šele danes za nazaj. Tudi pri nas na področju umetnosti je nastala ena šele pred kratkim (sodelovala je tudi Alenka Puhar). Ženska si je težko, pa vendarle izborila osnovne pravice v imenu enakopravnosti šele z revolcijo v prejšnjem stoletju. In ne gre ji očitat nobene posebne pomoči v slogu pozitivne diskriminacije.
Kako je pa danes? Zakone se da sprejet relativno hitro, mentaliteta se kobaca iz sprevrženih ideologij na živalskem nivoju (podjarmit in izključit vse skupine, kar se jih da, da bi povsem prevladala “čista” rasa - na primer beli heteroseksualni moški) še dolgo. Ja, kje se pa vidi ženski pridonos. “Ni ni”, ste zapisali. Se strinjam. Ampak, a res ni ali se samo ne vidi in zakaj se ne vidi? Da smo ženske enako sposobne in po vseh statistikah na področju izobraževanja celo bolj, je že jasno. Kaj je torej narobe, da ni, in da celo, ko je, so še vedno slabše plačane od moških? Samo poglejte tisto, kar nam je vsem na očeh? Slika v parlamentu je že zdrajsana in kvote več kot očitno nujno potrebne. Poglejte blogos, koliko ženskih (in kakšnih) v primerjavi z moškimi je med hišnimi pisci (pol leta sem bila tudi jaz in dobro poznam razloge, zakaj vlada tako bedna urednikovalna politika, kakršna vlada). Poglejte liberalni Dnevnik! Koliko je kolumnistov in ena samcata kolumnistka! Potem pa poglejte še žensko prilogo Ona, ki naj bi veljala za najboljšo med ženskimi sicer abotno trivialnimi revijami. V ženski reviji vegetira ena neprodorna piska Novak, po dolgem času se je vrnila Vesna Milek, ostalo pa sami moški kolumnisti. Poglejte nominirance za razne nagrade na področju kulture oziroma umetnosti. Mar resno mislite, da je slika takšna, ker ženske niso dovolj dobre??? Ma, niti pod točko razno. Preprosto gre za mentaliteto pivskih bratcev. Ko sem nekoč v neki skupini na delu opozorila, da se mi zdi čudno, zakaj sem edina ženska med enajstimi moškimi in naštela pet žensk, ki bi bile boljše po referencah in prodornosti od določenih soizbrancev, me je šefe čukasto pobuljil in rekel: “Hmmm … sej imaš prav, ampak na te bejbe se pa sploh spomnil nisem.” V kulturi se ogromnokrat prebije do nekega angažmaja ženska, samo ko postane nekogaršnja zasebna partnerka, ljubica ali žena. Slika je včasih prav bizarna! Naj vas ne skrbi niti pol toliko seksualna homoseksualnost kot dušna homoerotika!
Zadnjič gledam Knjiga me ne briga. Gost Tine Hribar, govor o Svetlanini novi zbirki poezije. Hribar dobi vprašanje, kako da je v antologijo slo poezije, ki ji je urednikoval, vključil samo Makarovičevo med ženskami. Odgovora ni bilo, je pa dodal, da je danes bolj navdušen nad pesnicami kot pesniki. Jah, a res?! Danes na zimo svojega življenja, ko si lahko z njegovim navdušenjem nad žensko poezijo smao še rit obrišemo. In seveda je Svetlana primerek ženske umetnice z nadpovprečnim borbenim pristopom, ki mu je posvetila celo življenje, vso energijo. Kako naj se s to armado aktivnih in pasivnih šovinistov bori ženska, ki ima še družino in s tem povezane skrbi na primer, medtem ko jo moški še vedno zavira in diskriminira (tudi na področju znanosti, biznisa itd.), ženske pa še vedno raje za kakšen fičing pozornosti in privilegijev molčijo in se udinjajo, v strahu, da sicer morda izgubijo še to, kar imajo. Ta strah pa na žalost sploh ni neupravičen. Anekdot ima že samo moja malenkost na voljo preveč.
Miša, tudi jaz jih nisem poznala. Dolgo. Zdaj pa jih. Veliko.
Simona, seveda, ženske nismo imele enakih pravic in možnosti. Berite moje pisanje Vrednost žensk http://heliopolis.si/blog/16062009/vrednost-zensk/
In to me jezi, boli… Ampak menim, da smo zdaj tako močne, da bi lahko kaj postorile. Če si vendarle ne bi tako vztrajno metale polen pod noge.
Prebrala. V bistvu se je težko odločit, na kakšen način življenja ima ženska lahko več težav. Poročena z družino, samska, samska z otroki … Lahko bi rekla, da ima tista z družino, če funkcionira dobro, še največ šans, če ji moški pomaga, ostali dve skupini sta precej diskriminirani. Vse je lahko pekel, če ni sodelovanja, spoštovanja in dejanske enakovredne obravnave. Ja, se strinjam, smo tako močne, da bi kaj postorile, če bi se bolj povezovale, ne pa da si mečejo kamne v glavo med seboj samske, samske z otroki in tiste z družinami, potem pa še poročene in ljubice.
Še bolj bi se bilo pa treba zavedat, da ne odrekamo pravic, ne pavšaliziramo in površno ne zlorabljamo zgodbic za diskriminiranje drugih skupin, ki primerljivih pravic še nimajo. Na primer homoseksualcem. Ne smete pozabit, da se je ženskam na povsem enak način kar počez dosojalo (in se po nekaterih šovinističnih “teorijah” še vedno) polno svinjarij v kontekstu nesposobnosti in škodljivosti, v kolikor bi pridobile več pravic. Pridigalo o najslabših možnih plateh medalje, napihovalo drobne možne negativne simptome. In tudi vi to počnete že v naslednjem zapisu Sovražni govor. Tako na račun homoseksualcev, za mimogre posnamete pa še matere samohranilke. No good!
Aja … in za mimogrede še napihnete zgolj v najslabši možni verziji problem oseb z ločenimi starši, ki jih je oče zapustil. Niso vsi potomci ločenih staršev nesrečni in psihično udarjeni. Prenekateri ravno obratno. So imeli pač psihočno stabilno in dobro mamo, ki so jo otroci spoštovali, ker je znala naredit rez pred na primer zelo škodljivim očetom. Odvisno je od tega, kako so se stvari odvijale v odnosih. S takšnim enostranskim pisanjem o stvareh v imenu spodbujanja “popolne” družine pa ustvarjate samo teren za nestrpnosti. Pa imamo spet kmalu grde pankrte v modi. Saj se še spomnite teh časov stigmatiziranih otrok brez očeta. To ni bilo nič drugega kot vnaprejšnje sklepanje in sodbe, da so pokvarjena roba. Kot je to moderni spet danes, v imenu spodbujanja rodnosti. Heh. Pokvarjenci.