Ko sem bila smrklja, sem pisala dnevnik. Najprej sem ga zastavila tako, da sem vanj pisala bolj v šifrah, za vsak slučaj, če bi ga našla moja mamica… Potem pa sem se odločila, da če bom zaljubljena, bom z imenom in priimkom napisala, kdo je ta fant. In sem. Pa se ni doma nič hujšega zgodilo, verjetno mami ni stikala po mojih stvareh, ali pa se ji ni zdelo nič tako pretresljivo groznega, da bi me morala klicati na zagovor…
Tudi v srednji šoli sem pisala dnevnik, tega hranim še danes. In si ne želim, da bi ga našli moji otroci…. Včasih se mi zdi, da se še danes zalotim s kakšnimi neodgovorjenimi vprašanji iz ranega najstništva. Nekatere stvari očitno zorijo zelo dolgo, preden se z njimi v resnici soočiš.
Tudi moja hčerka piše dnevnik. In vem, kje ga hrani. Skušnjava je velika, a ne odprem ga. In ko ji na telefonu zazvoni znak za novo sporočilo, ga ne pogledam. Kakor tudi ne moževega. Pa pošte tudi ne odpiram drugim članom družine, razen Poloni in Urši, ki sta še čisto majhni in so njune pošte pravzaprav namenjene meni.
Mnogi prijatelji pa mi pripovedujejo, da so jim mame redno brskale po stvareh. In da so pošto, naslovljeno na njih, našli odprto na mizi. Mislim, da bi se sama ob čem takem počutila izdano, nespoštovano in čisto brez vsake pravice do svojega življenja. Morda ravno zato lahko tako prostodušno priznam in javno povem marsikaj iz svojega življenja, ker pač nisem obremenjena s tem, da bi kdo po njem brskal.
Ej, hvala mami, da mi nisi dala tega občutka kontrole nad menoj!
Se mi zdi da je prav, da se starš omeji na določeni razdalji in da otroku nekaj prostora za zasebnost. Tudi pri nas doma je bilo tako in upam, da se bom pri v vlogi dokaj svežega očeta prav tako distanciral kar se tiče tega. Če zaupaš otroku je skoraj sigurno, da boš to dobil tudi nazaj.
Meni se je zgodilo v zadnjem letniku srednje šole. Mama je prebrala moj (skriti) dnevnik in znorela. Njej se je zdelo grozno, kar se mi dogaja, jaz pa..preživela bi tako in tako. To so bila pač nora leta življenja. Pa ni bilo nič v primerjavi s tem, kar doživlja današnja mladina, seveda tisti, ki so v vrtincu vsega, kar je dosegljivo. Zdaj imam sina v prvem letniku srednje šole in sem se tudi sama zavestno odločila, da mu ne bom brskala po njegovih stvareh, tudi o njegovi intimi nočem vedeti več kot mi sam pove. Spoštujem njegovo zasebnost. In prav je tako. In všeč mi je, če slišim, da so tudi drugi takšni. Podpiram.
Vse lepo in prav, toda pri dejstvu, da nočete o otrokovi intimi vedt več kot sam pove, otroka ogrožate in ga prepustite lastni volji in odločitvam.
Npr.: sin/hči vam zagotovo ne bo rekla “hej mami/oči, drogiram se”. in če boste vi “moderni” in “kul” tega, da se otrok drogira nikol ne boste zvedl. ker boste njegovo intimo in zasebnost pustil pri miru. tako bo otrok postal narkoman, vi boste pa še vedn fural filing “kako sem jaz kul, ker sem modern”
vi kar spoštujte to, men je pa čisto všeč, ko vem, da mojima ne bo ušla kakšna takšna zadeva. pa ne gre se za odpiranje pošte (katero odpre vsak svojo), ampak… toliko je nevarnosti, katerim osebe, ki ni težko prepričat, čustveno nestabilnim in takšnimi iz “nečistega” okolja, kjer so droge za vsakim vogalom, katerim en 15letnik sam ne more bit kos.
Jaz moram priznat, da včasih kar mal pokukam na mobitel, pa preberem kakšno sporočilo, ali pa na mesinger, da vidim, o čem si dopisujejo.
Ker, kot že zgoraj pravi, nikoli ne veš, kaj se dogaja v teh malih bučkah. Je pa boljše pravočasno odkrit kakšne namene, kot pa potem, ko so že ornk not padli.
Pa včasih mal po torbi prešlatat tudi ne škodi. In to tak, da oni ne vedo. Za njihovo dobro.
Dnevnika pa res ne bi brala, pa vem kje je.
Sicer sem tolerantna (drugi pravijo tako). Moja hčera (skor 17) ima že od začetka srednje, se pravi leto in pol fanta. In glede na to, da smo na vasi, pa tudi on je oddaljen enih 40 km, je bilo v začetku vprašanje kje se bosta dobivala.
In ko smo malo analizirali, da če bosta hotela bit skupaj, morala posedat po lokalih…, smo sprejeli en dogovor, da lahko pride k nam vsako soboto zjutraj in gre zvečer domov, tako tudi naslednjo soboto hčera k njemu…
Jasno je bilo, da ob slabih ocenah to odpade, ampak do zdaj še ni bilo tega.
In stvar fajn funkcionira, na moje veliko čudenje ju sploh ne vleče, da bi kaj posebej ponočevala, mislim…
Jaz pravim, da mi jo ta fant kar pomaga vzgajat, ker zdaj je čist drug človek. Tam okrog 14-15 leta pa jo je metalo, OMG.
Aja, to brskanje se nanaša predvsem na 12-letnico, ki je zdaj v ta “hudih” letih. In ker priložnost dela tatu, ji mal diham za ovratnik, ha ha ha
MOram pa rečt, da so moje najstnice fejst punce in kake prevelike skrbi nimam, si dosti zaupamo in se mamo fajn.
Naj naj nasvet, ki sem ga kdajkoli dobila je ta: pusti, da se mularija dobiva pod tvojo streho. Vse boš vedela.
In tako staršem ni treba stikati po stvareh.
Moj pa je tudi ta: pogovarjaj se z otrokom tako, da ga gledaš v oči. Pojdite skupaj na sprehod in debata bo nanesla na marsikaj.
Ter še nekaj: ko ti otrok pove kaj kar ti ni všeč, NE moraliziraj!
Ja Barbara tvoj komentar mi je odličen. Sama tudi uporabljam to metodo toda edino pri stvareh, ki mi niso všeč ko mi jih pove, se ne morem vedno ugrizniti v jezik. Jezik je hitrejši od pameti in se zalotim kako mu že predavam kaj je prav in kaj ne. No, naj se pohvalim, da mi včasih tudi rata pa čeprav mi grejo kocine pokonc. Takrat ga objamem in rečem tudi kadar ga pobiksaš si moj in te imam rada.
Tudi jaz sem pisala dnevnik 12 let. Sicer nikoli nisem našla mami pri branju, niti mi sama ni rekla nič otipljivega, Da bi lahko 100% rekla, da ga je prebrala. A vseeno se mi je zdelo parkrat sumljivo, kako da določene stvari ve… in potem je ponavadi vrtala vame, kar jo je le še oddaljevalo od mene. Žal že prej nisva imeli nekega pristnejšega odnosa in niti zdaj, pri mojih 30ih, ga nimava.
Še zdaj hranim vse dnevnike, a sem ravno pred časom razmišljala, če jih ne bi zažgala nekje, ker nočem, da pridejo komu v roke. Sploh, da bi mi to kdaj otroci našli… ne vem, če bi bilo priporočljivo. Sicer ni nič takšnega, a vseeno… ena zasebnost mora ostat.
Še nekaj sem se spomnila. Moja stara mama je vrsto desetletij pisala dnevnik. Bilo je ogromno popisanih mohorjevih koledarjev. Nekaj let po njeni smrti sem odšla na podstrešje in hotela brati. Vendar sem obsedela s knjigo v rokah in ni šlo. Spomnila sem se kako mi je dostikrat rekla, naj jih vržem v ogenj, ko bo umrla.
Naredili smo tako, kot je hotela.
Svojim otrokom lahko o njej in atu tudi brez dnevnika veliko povem.
Ja, res je, če gledaš otroka v oči, ko se pogovarjaš z njim, je pogovor čisto drugačen, kot če zraven pomivaš posodo…
Če zaupaš sebi, zaupaš otroku.
Da bereš otrokove osebne stvari, je zame absolutno nesprejemljivo. Vsak se odloči, kaj deli z mano in kaj ne.
Pri nas doma tega ni bilo in za to sem zelo hvaležna in sem vedno veliko povedala. Nekaterih stvari pa ne povemo niti najbližjim. To so naši skrivni kotički, ki jih imajo tudi otroci, kar je potrebno zelo spoštovati.
Prisluhniti otroku, ko nekaj razlaga, je pa nekaj drugega. Je mojstrsko delo starsa, da se otroku 100% posveti, ga gleda v oči in posluša ter se z njim pogovarja. Tam se ustvarja zaupanje in po takšnem pogovoru ni potrebe brati dnevnikov svojih otrok, saj niso naša lastnina.
Drage mame… Ni ga hujšega, če odprate otrokovo posšto, stikate po njegovi zasebnosti… Tega vam ne bo nikoli odpustil in za vedno boste izgubile njegovo zaupanje.
Drugače pa so bila tudi moja najstniška leta nora, zabave, cigareti, alkohol..
Danes sem pa zgledna študentka, ne pijem, ne kadim, ne uživam drog, pridno tečem…
Dajte svojim mulcem dihat in jim pustite, da se sami naučijo lekcij življenja… Verjamem pa, da ni lahko gledat svojega otroka, ki ga meče pubrteta.
Mene je in sem še vedno živa in zdrava :)
Ker sem vedela, da bi moja mati prebrala, kar sem pisala v svoje najstniške dnevnike, sem jih pisala z abecedo, ki sem si jo sama izumila za to, kasneje pa v Morsejevi kodi. Moji sestri pa je dnevnik prebrala, potem sem bila pa jaz, tastarejša in kao odgovornejša, kriva za sestrine neumnosti. grrr. Češ, da bi ji morala preprečiti.
Moja desetletna hči piše dnevnik, vendar mi še na misel ne pride, da bi ga šla brat. Spoštujem njeno zasebnost on žlejo, da ima nekaj zase.