V nedeljo smo šli na izlet. Proti Krasu. Pogledat smo šli eno vasico, kjer je mož služil vojsko. In našli izpraznjene kolibe, vse izropano, še kable so potegnili ven iz zemlje….
Zanimivo je kako so moški čustveno navezani na svojo vojaščino. Sploh tisti iz JLA. To so zgodbice! Lahko si jih pripovedujejo ure in ure. Potem, ko smo se Slovenci osamosvojili, sem mislila, da bo vojaških zgodb konec. Kaj pa je to služiti vojsko skoraj pred domačim pragom? Pa sem se zmotila. Mož je služil vojsko v Sloveniji, pa ima kljub vsemu v rokavu za par ur zgodb. Seveda le o tem, kako so jih gnali, kako so marširali z ožuljenimi nogami, kako so jim prali možgane, kako….Ne bom nadaljevala, saj jih poznate. Zgodbe, namreč. In ko sem zadnjič prav previdno omenila, da zdaj, ko ni več obveznega služenja vojaškega roka, nimajo moški niti tega preizkusa moškosti več, sem jih dobila nazaj! Pa sem skušala le z vidika ženske razmišljati o tem, kako veliko odgovornosti nosimo, nosečnost, rojstvo, nega otroka, vse mogoče tegobe ob tem, spremembe telesa in čustveni pretresi, pa vzgoja, stalna skrb….. vojaščina pa je bila le nekakšen “odlepilni” trenutek od mamice. In čas za malo več telesne aktivnosti in podrejanja. Joj joj, kaj hujšega!
Ne bom pisala, kaj vse mi je bilo ob tem razmišljanju navrženo. Še sreča, da se znam smejati ob vsem. Sem pa vendarle vesela, da obvezne vojske ni več. Ker priznam-kot mami bi mi bilo hudo za sinom, četudi bi jo moral služiti pred našo hišo…
PS
Prav rada bi tudi kakšen moški komentar…
a ni lepo pri nas na Krasu?Kje ste pa bili?
Veš kaj mi je moj zadnjič rekel, ko je padla ista opazka a bo že enkrat konec , je predlagal izlet v Srbijo, kjer je služil vojsko, dobro, da so otroci še majhni in bo počakalo.:
A ve ženske pa ne govorite o porodih, pa traja “le “nekaj ur.
Pa si predstavljaj eno leto med samimi ponosnimi vojaki. A naj reče da je bil v Slo in je bilo brezvze pa še dolgčas:)))
Smo malo kolovratili, pa naleteli na čudovito razgledno točko Cerje, kjer gradijo nekakšen stolp. Pihalo je sicer noro, ampak razgled je pa fantastičen!
Haha, ja, glede tega je pa moj možek kar malo “čuden”. Ker se je služenje vojaščine končalo še preden je bil poklican (študij ga je rešil). In zdaj ob takih moških temah skoz izvisi in nima kaj “pametnega” za pripomnit. Ko pa teče tema o otrocih pa o porodu tudi (je bil zraven) je pa najbolj glasen. :)))
veš saša, tisto je že zgrajen stolp. Otvoritev je bila kako leto nazaj in je spomenik Tigrovcem. Ta del je pa že Goriški Kras.Lahko bi šli še malo naprej proti Lipi in se(lahko z avtom glede na tvoje stanje) povzpeli na Trstelj. Tam pa se ti res odpre. Vidiš ladje v Koperskem zalivu in celo Vipavsko dolino.Pa drugič.
Jah, jaz pa si želim, da bi moj mož bil v vojski. Bi znal vsaj posteljo postlat kot je treba, pa omare ne bi imel kot da je vanjo treščila bomba. Perila pa sploh ne zna zlagat.
;)
Draga Vesna, moj je bil v gardnem bataljonu, pa je priznal, da je raje spal na tleh, kot da bi vsako jutro postiljal posteljo… tako da si lahko misliš, kako je s posteljo doma… da o perilu niti ne govorim.
Moški pa nič … Jaz sem izbral civilno služenje. Iz preprostega razloga. Doma sem imel par mesecev starega sina in le prek civilnega služenja sem si lahko zagotovil, da sem ga videl vsak dan. Bil sem v domu upokojencev. Bolj slabo za moškost … vsaj zdelo se je tako. Pa me je naučilo veliko. O starosti. O nemoči. o obupu. O umiranju. Predolgem umiranju. O smrti. O mrličih. No, če skrajšam - o Življenju. Vse to je pomemben del življenja. In najprej bodo dali vse to skozi ljudje okoli mene, nato pa še jaz. Zato mi je zelo koristilo. Zdaj vem. Čeprav nisem bil dedc s puško. Sem bil pa fant, ki je brisal umazane rite, preoblačil mrtvece in nekaterim polepšal dan. Nisem okusil tradicionalne moškosti, okusil pa sem Življenje. Res pa nimam kaj govoriti za šankom. In zato k šanku sploh ne grem. Prihranim ogromno časa in denarja …
Od nekdaj mi je naravnost smešno kako ženske primerjajo vojaščino z nosečnostjo in kako zviška gledajo na služenje in naše spomine. Ganejo vas razne soap opere in limonade, ne morete pa razumeti preproste nostalgije na zadnje izdihljaje najstništva in na iskreno tovarištvo, ki ga med fanti lahko stkejo le posebne okoliščine, kakršna je denimo služenje. Negotovost v tujem okolju, podrejenost absolutni avtoriteti itd, valanje po blatu in tacanje po dreku so izzivi, ki jih lahko najbolje premaguješ v skupini. S to skupino in na tiste čase te potem pač vežejo posebni spomini.
Saša, morda ti tega tvoj ne zna pojasnit, ali pa enostavno razumeti nočeš. Ko jih boš imela 60 in ti bodo otroci pobegnili vsak po svoje, bo med njihovimi redkimi obiski zagotovo tudi tebe vsak kamen spominjal na čase ko si bila mlada in jih preživela z njimi. Pravzaprav verjetno to počneš že zdaj. Pa je to res tako drugače, kot govoriti o vojski?
Brez zamere
Lp
Nekdanji vojak in oči dveh otrok
Saša, se opravičujem, tole ne spada pod to temo, pa vendar: kako se je razpletla pritožba komisiji, ki ni odobrila bolniške? Lep pozdrav, Dunja
Oj Saša!
Ja idelana lokacija za kako rad.amatersko anteno da zmontira na ta stolp.Kaj si ni rezerviral nekaj placa na stolpu..
Lep pozdrav iz Štajeske..
Ja še nekaj!
No služenje vojske v Slo je mačji kašelj imeli so preveč ugodnosti pa še dobro jim je šlo.Jaz vojske ne bi ukinil saj tam so se vsaj reda naučili in šele nato postali bolj zreli!
Mi starejša generacija smo bili raztrešeni po vsej Jugi do Makedonije itd…No jaz sem bil v BG in to kar 15 mesecev in mi je bilo ok.Tam sem tudi ostal do konca vojnega roka,sicer pa imam kar lepe spomine na Beograd kje sem vse plazil okoli.
p.s.Kdaj bo Tilen zibal??
Čaooo…73 pozdravi ga…
Halo??!! A kdaj bo Tilen zibal???!! Kaj pa moja mala malenkost? Trenutno v obliki - da se izrazim malo bolj vojaško- večjega tanka??!! No, ga bom pozdravila, pa še svoj znak napiši, da bo vedel od koga!
Dunja-nič se še ni razrešilo, še čakam. Zdaj sem že na porodniški, sem se pa odločila, da ne bom kar tako popustila!
Iztok-se strinjam. In verjamem, da je vojski služiti nekaj posebnega. Ampak ko ti spomini preidejo v patos (sploh, kadar so podžgani s kakšnim pivcem), je pa za crknit smešno. Vsaj meni.
Že kar nekaj časa je ,kar sem služil JLA, pa mi še vedno včasih pride na misel, kako je bilo težko in lepo obenem. Mogoče mi je kar malo žal, da moji 4 sinovi verjetno ne bodo imeli takih izkušenj. Vojske in nosečnosti se res ne da primerjati, vendar na nek način ena in druga človeku zapusti spomine, nova spoznanja….Oh koliko,bi lahko povedal o služenju, ki mi je kljub vsemu pustila veliko dobrega in to lahko uporabim v življenju…
Zajadram na ženin blog in najdem zgodbo o moji vojaščini, zanimivo! Bo zabavno slišat’ kaj bo rekla, ko bo videla moj “post”.
Na našo Gardo ali Častno četo, so mi ostali spomini, neka praznina, ki jo je težko zapolnit’. Zadane le občasno, ko se spomnim svojih “Brothers in armsov”.
Prevzamejo me čustva in začudenje nad nesmislom trenutnega stanja v Mors, ki tala čine glede na civilno izobrazbo, medtem, ko izkušene vojake degradira itd.
Res smo služili le 7 mesecov, a hitra statistika tega obdobja - vam bo lažje orisala moje spomine.
-Vsako jutro 3km teka
-čez dan bojne in protokularne vaje
-1700 skletc povprečno na dan!!!!!!!!!!!!
-Zvečer, ko bi moral spat’ sva velikokrat s “Krkotom” boksala
-enkrat igre z žogo (1 prosto popoldne v sedmih mesecih)
-pomanjkanje hrane
-ekstremna čistoča in urejenost v kombinaciji z non-stop svežim švicom po telesu
-nekaj državnih protokolov
-nekaj pohodov
-pumpanje s častjo, kako smo mi najboljši, seveda smo bili pred tem največje gnide, biserji…
-pa še kar naprej skletce in skletce….skletce
-pa 24urna misel na ženske, ki jih ni bilo!!!
in pa skletce za vsako kucino (vsako jutro), za vsako napako, smeh ali pa kar tako, za vsak slučaj.
Baje se v Sloveniji niso redili samo trije rodovi: Garda,
Bohinjski hribolasci in 9 vojakov mornarice. Ostali so domov prihajali precej zrejeni oz. bajski.
Omenjeni propadli tabor pa je pri Kostanjevici na Krasu.
Kako te vžge, ko najdeš razvaline, tam kjer si preživljal vojaščino. Sicer je pa pokrajina izredno zanimiva zaradi Soške fronte in 6 bitke, ki je potekala čez Cerje, Veliki vrh, Fajtji hrib in naprej do Trstelja…. Samo v tej bitki je na teh hribčkih padlo 60.000 ljudi.
So long, Tilen
Pozdravljeni tudi iz Kostanjevice na Krasu, pa čeprav celga pol leta kasneje.
Veseli me da je bila v naših krajih ze mene ena redkih normalnih “zvezd” slovenske estrade, če se lahko tako izrazim, kajti danes je na naši estradi vedno več takih in drugačnih murkov.,
Vendar pa po mojem mnenju ste bili bolj razočarani nad stanjem v naših krajih, tako kot z samim vojaškim centrom, ki propada kot tudi z vasjo, ki ne more ponudit nič od turistične ponudbe.
Kar se tiče vojaškega centra pa moram povedati da smo za stanje centra krivi največ vaščani, ker se nimo zanimali za usodo objektov, ki jih bi država ob zanimanju loklane skupnosti gotovo bila pripravljena dati v uporabo . So pa v ozadju verjetno tudi drugi interesi, (da stvar propade, izgubi ceno in se za majhen denar kupi), baje naj bi se za to zanimala občina in tam zgradila dom za upokojence, kar pa ni slaba ideja.
Saša če pa hočeta z možem Vas lahko rade volje peljem z džipom po celotni trasi, ki jo mož opisuje, da bolje spoznate naše kraje, mož pa obudi spomine na vaje na strelišču, tek na cerje…
lepo vabljeni še enkrat na Kras in lep pozdrav
Božo (bps.rentacar@gmail.com)
O, hvala za vabilo! Bom povedala možu in ne se čudit, če enkrat res kar pridemo!!!
Pozdrav
Le v vednost v zvezi z zgoraj nekje povedanim. Stolp oziroma spomenik na Cerju je Spomenik braniteljem slovenske zemlje. Kar pomeni - vsem, ki so branili slovensko zemljo - ne le Tigrovcem. Je pa res to, da so bili Tigrovci inciatorji, da je bila osnovna ideja ta, da se spomenik posveti Tigrovcem oziroma braniteljem zahodne meje. Ideja skupaj s stroški je prerasla v vseslovenski spomenik. Pustimo na strani težave glede financiranja, dokončanja spomenika in postavitve muzejske postavitve v njem. Dejstvo je, da je spomenik markanten, tako kot je sled vseh, ki so se angažirali pri snovanju naše dežele.
V zvezi s tem pa še to. Da moste imeli še razlog za potepanje po Krasu, v soboto 19.9.2009 bo od 11.00 ure dalje pri spomeniku potekalo srečanje in prireditev ob mednarodnem dnevu miru. Vabljeni. Lepo pozdravljeni.
Hvala, Ana!!! Morda pa res pridemo!