Vedno se mi je zdelo, da imajo vsi ljudje več idej in talentov, kot jih imam sama. Za karkoli. Pri opremljanju stanovanja sem npr. čista nula. Rada imam lepo, ko vidim kakšne lepe slike hiš in stanovanj sem popolnoma očarana, ko pa sem na vrsti jaz-zmrznem. Ali pa šivanje. Enkrat sem si kupila celo priročnik, kako si sam zašiješ srajco. In sem res, tam pri petnajstih, sama na šivalni stroj ustvarila nekaj srajci podobnega. Pa enkrat to turkizno modro (oh, tako živo se je spomnim) stvar celo oblekla. Enkrat in nikoli več. In ugotovila, da šivilja pač ne bom.
Sem pa vedno rada strigla domače in mislim, da celo v resnici premorem nekaj daru za frizerko. Risati pa tudi ne znam. Pes, ki ga narišem svoji hčerki je bolj konj ali nosorog… Starejša otroka vsakič pokata od smeha, ko si ogledujeta moje risbice. Imam pa eno risarsko finto-naučila sem se narisati goloba, lepo rišem srčke in sončke, pa enega pajaca in vsakič očaram kakšnega novega “gledalca” mojih risbic. A le z omenjenimi liki, takoj, ko se lotim česa novega, je popoln polom. Tudi iz kock ne znam sestavljati. Moj šestletni sin ustvarja takšne umetnije, da mu komaj verjamem, da je to naredil sam. Pa je. Da o starejšem sinu niti ne govorim, njegova domišljija pri legicah sploh nima meja in komaj si upam dotakniti mojstrovin, ki jih sestavi.
In ko tako razmišljam o talentih, ki jih nimam, se nehote spomnim na misel, da je življenje lepše, če razmišljamo o nečem, kar imamo. In četudi se zdi, da nimamo kakšnega posebnega daru, se po kratkem premisleku vedno najde. VSAK ima kakšen dar, kaj enega, več njih. Jaz, ki imam dar nastopanja, včasih zavidam komu, ki zna ustvariti nekaj z rokami. Nekdo drug bo zavidal meni, ker znam lepo govoriti. Bistvo pa je, da so vsi darovi enako pomembni in včasih bi z veseljem zamenjala svoje za kakšne druge, čisto vsakdanje. Zelo zavidam tistim ženskam, ki npr. rade likajo…
En dar me kliče, se je ta mala zbudila… grem.
Ja, vse preveč se ukvarjamo s “kaj drugi imajo jaz pa nimam” in “blagor njemu/njej, ki to zna” … vse prevečkrat pozabimo/ne vidimo, kaj vse je posameznik vložil v svoje znanje/spretnost in še manj vidimo, kaj pa mi imamo/znamo :D
No, jaz pa fajn in rada pišem, pečem, kuham, pospravljam (RAZEN likanja), predavam itd. :)
Pa še ena Pika. Jaz pa imam veliko darov “za doma”. Zdi se mi, da sem zelo povprečna v vsem in nikjer ne izstopam- ne gor, ne dol. Okolica pa nima kaj prida od mene. Lep pozdrav vsem!
Draga Saša, najlepša hvala, da deliš z nami tudi svoj dar pisanja in zražanja mnenja!
Tvoj blog spremljam šele nekaj mesecev in v tem času te čisto na novo spoznavam. Že prej sem te zelo cenila, sedaj te pa naravnost občudujem! Doživljam te kot izredno toplo, ljubečo in svobodno osebo z izjemno pozitivno energijo.
Tema, ki si jo tokrat izbrala me je zganila. Sama sem (bila) precej nagnjena k razmišljanju o svojih manjkih. Kakšna škoda!!! Res je, veselimo se lastnih darov in jih po najboljših močeh delimo z drugimi! Darovi pa tudi niso nakaj samoumevnega, ampak jih je potrebno gojiti in naprej razvijati, tako kot nasmeh, prijaznost, sodelovanje…
Lepo adventno vzdušje želim vsem!
Jaz življenje jemljem, kot “vlogo,” ki jo opravljamo tukaj in sedaj oz. v tem življenju. Nič ni od nič in vem, da vsak ima svoje življenjsko poslanstvo, zato, če poslušamo sebe in upoštevamo “vse znake” okoli nas in svoja občutja potem namena sedanjega življenja ne moremo spregledat.
Vsak je svoja oseba z napakami, pravimi vrednotami in darovi, kar daje vsaki osebi unikatnost. Jah, to je pa Božji načrt ali od Univerzuma, Kreatorja ali energije kakor želite, ker vse je tako eno. In meni je tako, kot je čisto ok! :)
Leonardo De Vinci je zapisal takole:” Ne vem, če rišem lepo, vem pa da rišem rad.”
Tako da, kar ustvarjamo in pač delajmo, kar imamo radi na tem svetu.
Draga Saša!
Ravno sem se odpravila prijavit na siol, da objavim svoje bloge, ko me je vrglo na tvojo stran. Pravijo, da naključij ni. In ravno v teh dneh, ko sem se vTržiču, zazrla v meni tako ljuba okna,skozi katera sem opazovala Miklavža in parkljne, ki so rožljali okrog cerkve sem se spomnila tudi tistih malih prijateljic iz najbolj ranega otroštva, ko še nisem poznala ne jeze, ne bolečine in ne zla ljudi. Spomnim se sosedov, ki sta me vedno bila vesela,gospod je ničkolikokrat sedel pred hišo na dvorišču in popazil na malo nadobudno deklico, ki je rada ušpičila kakšno traparijo… Živela sta točno nasproti mene in in imela sta vnučko, ki je hodila k babici in dedku. Igrali sva se, se smejali in veselili… vsakič ko je prišla..Mene je kmalu iz te hiše odpeljala usoda…..a sem se še vračala ….a le še enkrat, že v najstniških letih sva se srečali na drsališču in ugotovili, kdo sva šele pred vrati hiše… in takrat sva se zadnjič srečali in se skupaj smejali.
Danes je ta deklica že davno odrasla, ima kopico otročkov, tako kot jaz…. Kolikor vem, hiti skozi življenje…
Včasih jo srečam in se sprašujem, naj jo pocukam in povabim na kavo, naj ji obudim spomin….. Nikoli ne naredim tega, enostavno grem dalje s svojimi spomini na deklico, ki je bila moja prijateljica, ko sem bila mala…. Že davno ni več ne moje mame in ata, ne sosedov….Kaplanija je sedaj le še hiša v kateri domujejo ostareli duhovniki….še vedno pa je v njeni notranjosti tako kot že vseh 40 in več let nazaj. Nasproti stoji le še ruševina druge sosede…. Ni več ljudi, ki so bili….Večina jih je že našla svoj većni mir….Nekateri so se odselili… Meni je ta hiša spomin na srečo in ljubezen…..vrjetno tudi deklici, ki je bila meni zelo ljuba….. in šele čez leta sem jo srečala v vlogi javne osebnosti….. V spomin na to deklico…… naj te nosijo angeli naprej , k sreči in veselju….zdaj je pravi čas…
Prijateljica iz najbolj ranih let….
Spoštovana Saša, spoštovana Renja,
tudi jaz že nekaj časa spremljam Sašin blog in morda je pravi čas, da se vam zanj zahvalim in vam zaželim še veliko iskrivo odtipkanih vrstic, preko katerih nam delite svoj dar. Me je pa danes do solza ganilo Renjino pisanje in vama obema želim srečno.
Ko berem vaša pisanja si vas skušam predstavljati nekatere zrele izkušene, druge mlade nadobudne, igrive, vesele, tretje spet malce navihane in pikolovske. Danes pikolovskih še ni bilo - hvala Bogu. Današnja dosedanja pisanja so topla, lepa, prijetnja, nostalgična in upanje vzbujajoča , ki res lepo sedejo v ta adventni čas. Jaz pa bi se rada dotaknila talentov oz. Sašne naslovne teme. V času, ki je za menoj, sem imela občutek, da nimam nobenih talentov. Izhajam iz ljubeče in skrbne družine, mama je vedno imela vse brezhibno “pošlihtano” in urejeno in to je bilo samo po sebi razumljivo. Torej za dobro delo nisem bila nikoli pohvaljena. Pa sem bila ves čas pridna učenka, tudi doma sem veliko pripomogla v gospodinjstvu in počela še marsikaj drugega, jasno tudi pripadajoče traparije. Za slabo so me karali, za dobro pa me niso hvalili, ker je bilo to razumljivo - saj tudi oni v svoji mladosti niso bili deležni pohval. To se je v meni odzvalo tako, da kljub mnogim talentom in sposobnostim tega nisem opazila. S pomočjo moje dragocene spremljevalke sem na duhovnih vajah spoznala s čim vse sem obdarjena in kja vse znam in zmorem. Sedaj lažje in lepše živim in sem spričo teh spoznanj tudi do ljudi okrog mene bistveno večji dar. Zato vam polagam na srce. V vsakega izmed nas je položeno mnogo talentov in darov, ki jih je treba odkriti, graditi, darovati in deliti med svoje bližnje.
Zelo zanimiva tema. Saša, mislim, da si izbrala pravi čas za razmišljanje, za poglobitev vase … Ugotavljam, da večkrat narobe razmišljam, česa vse nimam, namesto, da bi razmišljala kaj imam, kaj znam…
Barbara všeč mi je tvoje razmišljanje …
Renja, tudi mene si ganila z obujanjem spominov.
Ja ljudje smo polni talentov. Nekatere jemljemo samoumevno … Ženska naj bi bila že po naravi dobra mati, kuharica, žena … Pa ni vedno tako. Zato bodimo ponosne vse kar znamo, kar delamo dobro … Ne pozabimo, da vse kar radi delamo delamo dobro! Zato nasmeh na obraz in gremo likat…
Draga Saša,meni se zdi,da se človek svojih številnih talentov zave šele,ko ga k temu prisilijo razmere… Jaz božične okraske za svoj dom,voščilnice, pa tudi marsikatero darilo naredim sama,pa četudi nikdar prej nisem bila nadarjena za risanje ali ročna dela-na tak način se pač ogromno prihrani! Sem pač taka,imam dosti talentov(tuji jeziki,pisanje,glasbeni posluh),manjka pa mi najpomembnejši :ne znam jih spraviti v denar! ;))
Kdaj ne znamo stvari spraviti v denar je to vzorec, katerega “moramo” razrešit sedaj v tem življenju, ker drugače ga bomo vlekli še naprej v druga življenja.
Je pa to znak necenjenje samega sebe in nesamozavesti, kar pa je lahko posledica otroštva.
Drugače pa, kar se da iz srca nikoli in nikjer ne manjka, ampak dobivaš lahko tudi po drugi strani, pa saj denar ni vse a ne? :) Moramo pa se zavedat in postavit mejo, da nismo iskoriščani!
Jaz se najbolj razveselim “domačih” del, pa četudi niso nekako estetske, ampak zame so najlepše, ker takrat, ko oseba karkoli dela-ustvarja za določeno osebo se ustvarja pozitivna misel in energija, ki bogati oba, torej darovalca, kot obdarenca.
Renja, napiši mi še kaj, kako ti je v resnici ime… Kar solzne oči sem dobila, ko sem prebrala tvoje pismo, a včasih se spomnim tako malo stvari….
Eno megleno,a lepo torkovo jutro želim vsem vam….Moje ime je Renata, Renja je okrajšava. Kot sem že napisala sva bili prijateljici v res najbolj rosnih letih. Vrjetno nebi niti jaz vedela točno, kdo si, če mi nebi Mila in Marinka, ko si začela delati na TV povedali, da si to ti. Živela sem pri njih od 6 tedna do 6let, ko me je moja prava mati vzela nazaj. Odkar sta mi povedali da si to te spremljam in sem vesela vsakega tvojega uspeha. Ko si začela peti sem bila tako ponosna na to, da te poznam. Tudi sama prepevam a žal le med prijatelji in doma.Trema pred javnim nastopanjem je prehuda…… :)Nikoli ne omeniš svoje pevske kariere…
No kakorkoli, če se spomniš ali ne…..meni si ljuba in vedno sem in bom držala pesti zate…in pozdravi svojo mami….. zelo sta si podobni….ona se me bo spomnila:) Spomnim se , da sem jo vedno gledala z občudovanjem, ker se mi je zdela tako lepa…..Lep dan , Saša…tebi in vsem tvojim…
Renja in Saša vesela sem, da so se vajini poti ponovno prekrižali, tudi meni, ko berem vajine vrstice je toplo pri srcu, razmišljam o svoji mladosti, malih prijateljicah, lepih trenutkih, starših…. hvala vama ker sta to podelili z nami.
Ko sem brala o talentih in o njihvem vnovčenju (Undine) so mi piršle na misel besede Konfucija “Izberi si službo, ki jo ljubiš, in ne boš delal niti en dan v življenju.” Jaz to razumem tako, da če poklicno delaš nekaj v skladu s svojimi darovi in talenti je delo bolj prijazno in prepričana sem, da tudi primerno donosno. Sama imam na tem področju kljub dolgoletnim delovnim izkušnjam (zaposlena sem že 26 let) tudi še kar nekaj izzivov.
Ja res je lepo. Hvala Renja, hvala Saša. S svojimi spomini sta tudi naše misli usmerili tja kjer smo bili iskreni prijateljčki, ni bilo razlik med nami ne med našimi talenti. Ja prav lepo je obujati spomine na otroške dni …na strarše, dedke, babice …
To je moj “PRVIČ” na Vašem blogu, gospa Saša. Že nekaj časa mu sledim. Ko se človek javno izpostavi, kot ste se Vi (že tolikokrat) dobronamerno, pozitivno naravnani, z zanosom,celo s kančkom evforije, če dovolite - tako Vas pač čutim - je najbrž zanj - pa tudi za druge, ki ste jim ljubi - kar malce boleče, ko se začno lomiti kopja (na Vas). Namesto, da bi slehernik iz Vaše odkritosrčnosti potegnil najboljše zase, Vas začne(mo) soditi. Tudi jaz nekoč. Na tiho. Ker je tako preprosto biti moder, ko gre za drugega. In bolj, kot modruješ, kaj da naj bi drugi naredil kot (po tvoje) “prav”, bolj se odmikaš od svojega bistva, svojih nerešenih problemov. A s tem si - to pa je dobro pri vsej tej stvari - samo držiš zrcalo za svojo lastno nemoč. In ko to ugotoviš - če! - nehaš kazati s prstom. Raje kažeš z vsemi desetimi, z dlanjo ob dlani, tako da - zaploskaš. Pogum je Vaša odlika. Veliko znate. Nikoli me še nihče ni tako presunil z odpeto pesmijo, kot Vi nazadnje na TV. Tako lepi ste bili, tako čustveno ste podali pesem, bili ranljivi, globoki, prepričljivi. Ali ste odlična naturščica in Vas je vodilo srce ali pa je v Vas tudi (ne)odkrita igralska moč. Glede na to, da petje ni več Vaša vsakdanja domena, je skorajda neverjetno, kako celostno Vam je uspelo stvar prezentirati v čisto glasbenem smislu; od intonacije, dikcije…. do izraza…In vsega vmes. Dobro dela dobro. Vaše niti in niti Vaših “blogaric” so prepredene. Nastaja trdna mreža in tudi če kdaj uide kakšna zanka, kot se pri pletenju (moj talent) rado zgodi, ni to nič hudega. Se človek vsaj za trenutek ustavi in niti spet poveže skupaj. Upam, da Vam bo lepo sestavljati skupaj unikaten vzorec ob vašem srečanju v živo. Pa kmalu spet kaj napišite!
Joj, Štrikarica, to si pa tako lepo napisala. Se popolnoma strinjam s teboj… Ja takole štrikamo svoj vzorec življenja…naše niti se prepletajo, leva, desna …Nastaja zelo lep vzorec, če pa kakšna zanka uide (tudi sama štrikam) pa se da vse popravit … Ja upam, da bomo tudi s teboj povezale svoje niti, če ne letos pa drugo leto …
Ne morem verjet, mene je pa “zgrabilo”, da bi po mnogih letih (sigurno preko dvajset) prijela pletilke v roke in kaj lepega naštrikala. Morda bi za ponovni začetek izdelala kakšen lep šal. Nikoli nisem bila prav dobra “štrikarica”, zelo rada pa kaj koristnega delam. Sedaj so ročne pletenine spet v modi pa tudi delo samo je blagodejno za duha in telo. Je še kakšna od vas dobila podoben navdih.
Ja, Sonja, mene pa zdaj ima, da bi se štrikanja najprej naučila! Moj mož se lahko pohvali z rokavicami, šalom; jaz pa dlje od kvačkanja oblekic za punčke še nisem prišla. Zdaj imam ravno prav stare otroke, da gremo lahko kar skupaj na tečaj k babici :). Morda bi celo njej to več pomenilo kot iskanje darila pri trgovcih?! Mi je všeč, kar je Barbara zapisala, da je v izdelku tudi energija tistega, ki ga oblikuje. Čas je zame čudovito darilo! Komu ga dajemo?
Lara, odlično, ti pojdi na tečaj k babici. Potem ko boš tako dobro znala štrikati boš pa sigurno želela svoje znanje velikodušno deliti med uka željne punce…. Postavljam se v vrsto v štrikarsko šolo, kaj misliš bi to šlo. Npr. da to zaplaniramo nekoliko bolj dolgoročno - cilj - znam lepo štrikati (mislim tudi oblikovanje, ne smao naravnost) novembra 2011. Ali bi bilo to sprejemljivo zate.
En velik dar, ki ga imaš Saša (poleg vseh drugih seveda) je ta, da priznaš stvari, ki ti pač ne gredo od rok (in lahko rečem, da se prav nasmejem tvojemu “izvirnemu” načinu, ko to poveš)…oz. lahko rečem z eno besedo…všeč mi je, da se zavedaš, da si ČLOVEK…kar bi težko rekla za marsikoga, ki se pojavlja v javnosti…s tem pomagaš tudi nam mamicam, ki se nam včasih zdi, da nam ne gre pa čisto nič prav od rok (al pa nog… :))
zelo rada grem prebrat na tvoj blog kako tvoje “razmišljanje”…vse pohvale…in upam, da jih bom še doooolgo imela možnost brat…in seveda vse komentarje ostalih mamic…
lepe praznike vsem skupaj…
“Štrikanje” v času pričakovanja prvorojenca ne bi bilo niti najmanj slabo. Morda pa poskusim čez teden dni, ko zaključim z mojim delom.
Ni ga lepšega in boljšega kot to, da znaš ceniti, pohvaliti sam sebe. In je to včasih zelo težko. Je pa krasno doseči to harmonijo, ko nisi obremenjen z nikomer, ko lahko brezpogojno deliš in se veseliš svojih dosežkov in dosežkov drugih. Pa če je to le pravilno obuta nogavica zjutraj :).
Naj advent še naprej čisti naše “glave in srca” :).
Tečaj štrikanja je lahko prav prijetna oblika druženja. Pa še malčki bi nam smeli zraven mešati štrene. In vmes si skuhamo čajček, pa kakšno rečemo… Hm! No, do novembra 2011 bi se že lahko naučila osnov, odvisno kako huda bo zima :). Evo, dam prostor, kaka mojstrica pa prinese znanje, da ne bo samo leva-desna.
Trenutno s puncami izdelujemo voščilnice. Saj niso vrhunec umetnosti, so pa naš izdelek in pri tem se imamo prav lepo. Potem pridejo na vrsto še piškoti. Tisti najbolj navadni, a če jih odtiskujejo otroci je vsak piškot unikat! Evo to rada počnem - se veselim preprostih reči. Boste ve kaj pekle?
Lara krasna ideja… Ti priskrbiš čajček, jaz pecivček, ker zelo-zelo rada pečem; vsak pa prinese obilo smeha in dobre volje; pa kaj nam manjka, četudi “štrikle” pozabimo doma?! :)
O, kako ste mi všeč, punce! Tale december pa prav lepo diši. Po prijaznih ljudeh. Hvala Sasi, da nas takole prepleta!
Barbara in Sonja, to pa lahko damo že kar v kratkoročnejši plan, a ne!?
Danes je dan po… Po čem. Po prijetnem, lepem, toplem, zanimivem in zabavnem večeru. Zbrale smo se “punce”, skupaj s Sašo. Zdelo se je kot, da smo se srečale stare, dobre in izredno zaupne prijateljice…… na koncu smo se zelo težko razšle. Toda, ker se želimo še srečati, smo se včeraj morale raziti. Zaenkrat toliko, sigurno bo Saša napisala mnogo več. V mojem imenu izrekam Saši en velik “Boglonej” in iskreno željo, naj jo pri njenem javnem delu in zasebnem življenju spremlja Božji blagoslov.
Pozdravljene punce!
Prvič se javljam, sem namreč pasivni bralec Sašinega bloga…. in že marsikaj koristnega sem potegnila iz njega, tisto negativno… pa porinem na stranski tir.
Glede talentov - vsak naj pri sebi odkrije svoje talente, ponosen naj bo nanje in naj jih goji in gradi dalje in NIKOLI se ne primerjajte z drugimi, kajti nikoli ne veš, kam pelje njihova pot…
Glede likanja - jaz likalnika skoraj ne uporabljam in imam družino, tri otroke in vsak dan en stroj cunj. Imam ta sistem, da ko poberem cunje iz stroja jih strkam, zelo lepo obesim in takoj ko jih poberem, jih lepo zložim. Tudi kakšna srajca je OK, le kakšna potrebuje likanje. To je to in ostaja mi več časa za kaj drugega…
Skratka, bravo Saša za vse dobro, kar nam s tem blogom prineseš! Nadaljuj…
Strinjam se s Sonjo. Bil je zelo prijeten večer. Zbrale smo se sorodne duše. Hvala Saša. Verjamem, da boš dobila poplačano za vse tvoje razdajanje družini in nam vsem … Dobro se vrne z dobrim. Si čudovita topla oseba, nabita s pozitivno energijo … Počaščena sem, da si me povabila v svojo bližino.
Tudi jaz se pridružujem Sonji in Milki. Res je bilo zelo prijetno. Hvala Saša! Vsem lep pozdrav!
Tudi jaz verjamem spoštovana Saša, da ste topla oseba in ugotavljam, da zato vaš blog povezuje čedalje več toplih, prijaznih in vedrih punc.
Evo še mene iz juga. Čeprav sva midve z Urško smrkali,si upam zapisati, da je bil krasen večer. Topel, neposreden,
zaupen. Hvala naši Saši za njeno velikodušno srce, za razdajanje kljub mnogim obveznostim, zlasti za njeno neposrednost in preprostost. Hvala prijateljicam za občutene vtise iskrivosti, nežnosti, modrosti in iskrenosti. Hvala Mihi, ki je poskrbel, da je s postrežbo in kulinariko
dodatno popestril ambient. Hvala tudi našim domačim, ki so
se kakorkoli angažirali, da je srečanje nemoteno potekalo.
Hvala tudi vsem blogarjem, ki ste nam namenili lepe želje!
zanimivo, da si omenila ravno likanje :D
http://www.ednevnik.si/entry.php?w=lusi&e_id=107391