Me je tokrat spodbudila Martina, ki se je oglasila na eno od mojih pisanj. Namreč o tem, kako je včasih kar vesela, da kakšen od otrok zboli in brez slabe vesti ostane doma.
Drage moje, NIKAKOR si ne morem misliti, da bi morala vsak dan v službo do kakšnih petih, doma pa bi imela štiri otroke. Že logistično mi ne gre skupaj…. Kdaj jih potem šele vzameš iz vrtca, od varuške?! Kdaj kaj toplega skuhaš, kdaj pospraviš in kdaj imaš potem še čas zase???!!! Meni, po pravici, kaj takšnega zagotovo ne bi zneslo. Imam tu in tam kakšen dan, ko me ni, potem pa sem, ali pa je vsaj vedno doma mož. In otroci pridejo domov ob treh, še malo pojedo (čeprav pridejo s šolskega kosila!), popoldne pa je naše!
Ko imam kakšen dan bolj zgodaj sestanek ali kakšno drugo obveznost, sem že večer prej kar malo na trnih. Navijem si uro, ki je sicer ne uporabljam, saj me zbuja naša ta mala. Če zaspi ona, zaspim še jaz….a ni fino?Potem računam, koliko časa bom potrebovala za tuširanje, obvezen zajtrk, oblačenje in šminkanje, pa za oblačenje malih dveh in njun razvoz. Zgrozim se-vse skupaj znese skoraj uro in pol. To pomeni uro in pol manj spanja. No, potem se mi tako ali tako zgodi, da vedno pozabim prišteti še jutranjo gnečo na vpadnicah proti Ljubljani in vedno se tik pred odhodom spomnim še na kakšen dokument, ki ga moram vzeti in ga potem ne najdem….. Groza. Če bi bilo tako vsako jutro, sem po štirinajstih dneh živčna razvalina.
Zadnjič sem se pogovarjala s prijateljico, ki ima dva otroka in je doma. Ne živijo razkošno, ker mož nima tako neskončno velike plače. Tudi o novem stanovanju še ne razmišljajo, ker je ob eni plači to kar malo utopično, ampak…. Je rekla ta moja prijateljica Polona, da ko pride po sina v šolo, opazuje druge mamice, kako živčno oblačijo svoje malčke, kako so na trnih, ker morajo še po nakupih, da bodo potem doma kuhale, pospravljale in bile lepe za može…. Ona pa lepo počasi, doma je že skuhano, pospravljeno, malo je brala, malo poklepetala po telefonu z mano…..skratka, nobene naglice. In tudi njena otroka sta mirna, nihče se ne dere, ne teka sem in tja….Res je, ne more si kupiti čevljev za 100 eurov, ampak - je to bistvo?
In potem se vprašam. Zakaj več mamic ne ostane doma. Vsaj nekaj let po rojstvu otroka. Večina zaradi denarja. In občutka, da ne bodo “samo” gospodinje. Pa verjetno tudi zato, ker so delodajalci danes temu nenaklonjeni. Kaj pa štiriurni delovnik? Tako nekako imam , kadar nisem na bolniški oz. porodniški, urejeno jaz. Delam ravno toliko, da nekaj zaslužim, da se moram našminkati in urediti (ker sem malo nagnjena k temu, da bi življenje preživela v trenerki), a še vedno sem otrokom na voljo.
Drage moje, vse polno zaposlene mame, ki nimate možnosti ostati doma-vsa čast! Ne vem, kako zmorete. Če pa obstaja vsaj majhna možnost, da bi se zaposlile za štiri ure ali celo ostale doma, razmislite! Kvaliteta življenja se ne meri samo v dobrinah, ampak v času, ki ga posvetite sebi in družini. In to je tisti čas, ki je naložba. Z miljonskimi obrestmi.
Ko sem jaz bila malo več kot eno leto doma, sem imela ravno tako razmetano kot imam sedaj, ko sem po 8 ur v službi. Do devetih/desetih sem pila kavico, brala časopis, potem sem se lotila kakšne knjige, kar naenkrat je bilo poldne in sem morala pohiteti z drugimi obveznostmi in sem bila živčna. In nezadovoljna sama s sabo, ker kakšnih opaznih rezultatov ni bilo.
Pri službi zame ni vse v denarju, sedaj imam tako majhno plačo, da bi se nam verjetno bolj splačalo, če bi ostala doma.
Bolj sem pogrešala pogovore z odraslimi ljudmi, miganje možgančkov, občutek, da si pomemben še komu, razen svoji družini… in zaenkrat mi je še v užitek, da se vsak dan lepo oblečem, naličim, nadišavim…
Sicer pa imam srečo, da mož rad kuha, v šoli/vrtcu “dvigne” on otroke, tudi ostala domača opravila si deliva…
Joj, joj, joj … upam, da ne bom presegla dolžine bloga :-)
V prejšnjih blogih sem že napisala, da sem stara 35, delam v javni bajti za dobrih 600 evrov, imam trinajstmesečnega mulca, avgusta pa pričakujemo naslednjega dojenčka. Na delo se z Gorenjske vozim v Ljubljano, za kar dnevno porabim 3 ure (ker padem v konice), uporabljam pa javni prevoz. Že med prvo nosečnostjo sem bila na bolniški (rizična nosečnost), tako sem tudi v drugo ostala doma (isti razlogi). Če ne bi zanosila, bi do otrokovega tretjega leta delala po 4 ure, kljub temu pa bi bila zaradi vožnje od njega “odrezana” 6 ur. Zato sva z možem pospešeno delala na drugem otroku. Včeraj sem dobila plačilno listo: polovico januarja sem koristila lanski dopust, drugo polovico sem bila na bolniški. Prejela sem 640 evrov (porodniške sem imela 598 evrov). Če bi ves mesec hodila v službo, bi v najboljšem primeru dobila 40 evrov več. Če to ni žalostno … v tem primeru bi bila 11 ur odsotna, dete bi se varovalo pri starih staršim, mož dela do šestih zvečer. Katastrofa! Vedno sem mnenja, da imaš otroka zaradi sebe, ne pa zato, da ga porivaš drugim in se potem ne zmeniš zanj. Midva s sinkom imava že obred jutranjega lupčkanja dolg 15 minut, kaj šele vsa ostala procedura. Ne, kljub temu, da sem na bolniški (torej cel dan doma), nimamo pospravljeno. Imamo, a ne tako, kot bi “moralo” biti. Se pa z mulcem igrava, crkljava, je skopan, zlikan, je vitaminsko in mineralno bogato hrano, ima vsak dan skuhano. Hodiva na sprehode (ne na dolge, ker sem preveč utrujena), pa še mami je skoraj vedno dobre volje. Kljub temu ga vsak dan za dve urici odpeljem k staršem, saj moram veliko počivati.
Po drugem otroku bova najbrž po hitrem postopku (če bo Božja volja) naredila še tretjega, sicer pa resno premišljujem, da bi za par let pustila službo. Drugače mi ne bo zneslo. Zavarujem se lahko po možu, otroški dodatki pri treh otrocih pa tudi niso tako zanemarljivi. Poleg tega imamo ogromen vrt, vsako pomlad, poletje in jesen pridno vrtnarim, vlagam, vkuhavam, predelujem sadje in zelenjavo, še vedno pa se lahko k hiši pripelje kokoši za jajca in meso. Cunj in igrač smo pa za prvega dobili toliko, da jih je dovolj še za vsaj dva otroka.
Ja saj vse lepo in prav, samo biti samo doma, pa da nimaš celo dopoldne odrasle osebe, da bi se pogovarjal z njo razen po telefonu, pa da pride mož pozno domov je pa vseeno bolje hodit v službo. Se pa strinjam, da je osemurni delavnik le malo predolgi, pa vseeno bolje to kot biti cele dneve doma. Situacija te pripelje že tako daleč. da še v trgovino greš z trenerko in neoprano glavo. Skratka če nimaš ne vem kakšnih družabnih stikov je kar težko biti doma. Se pa strinjam, da je tvoj način življenja idealen. Za sabo imaš krasno kariero, torej si se v življenju že dokazala, zdaj pa živiš kot tebi paše, nimamo pa vse takšne sreče. Sicer so pa tako prednosti kot slabosti v vsakem načinu življenja in nikoli ni tako kot bi mi hoteli.
Pozdravček!
Sama sem vsak dan v stiku z odraslimi osebami, tudi na izlete gremo, kaj skupaj z družbo in otroci pojest (zadnje čase zaradi počivanja sicer ne), tako da mi resnično ni dolgčas. Pa še to: ko bi le lahko porodniška (po izbiri, seveda) trajala 3 leta! Tiste, ki komaj čakate, da greste nazaj v službo, bravo! Sama se pa tega trenutka bojim, ker vem, da bom živčna, slabe volje in da ne bom imela dovolj časa za otroke … Ko pa moj pišek (in moji bodoči srčki) v rosnih letih še kako potrebujejo bližino in pozornost staršev …
Saša, blog, je fuč, komentarjev ne šteje! :-)
Glede krajšega delovnika…Takoj po porodniški sem dva mesece delala po 4 ure in sem šefico kar maprej poslušala, da ima zaradi mene probleme z organizacijo dela. Nato sem dva meseca delala po 6 ur in ostala brez dela. Dobesedno sem 6 ur gledala v zrak, ker po njenem mnenju nisem bila zanesljiva (ker sem delala samo 6 ur). No, pa sem se odločila, da bi naslednjih 6 mesecev delala po 7 ur, pa mi je dodelila tak delovni čas, da bi bila na slabšem kot če bi delala 8 ur. Zato sem se odločila za 8 urni delovnik. Od kolegice pa sem izvedela, da je bilo zame boljše, da sem začela delat po 8 ur. Le kaj bi bilo, če bi vztrajala pri krajšem delovniku?! Hmmm…Na žalost, pravica do krajšega delovnika obstaja, praksa pa je nekaj čisto drugega.
Jah ostati doma. Jaz sem ostala po dveh otrocih in kaj? 3 leta ni drugega kot otroci, perilo, posoda, skratka ja gospodinjstvo. Večji je v vrtcu, tako sem vsak dopoldan s tamalim, popoldan pa imam oba, mož pa do večera dela. In tako vsak dan, in to me ubija. Tako da intenzivno iščem zaposlitev. Jaz pa pravim vsaka čast tistim materam, ki so ostale doma in ob tem uživajo. Res!! Nikamor ne grem sama, vedno imam vsaj enega s sabo. Res sem psihično utrujena od tega. In mislim, da sva s tamalim že malo “sita” dug drugega.
Sem se malo skašljala.
Kaj pravite sedaj, sem slaba mama in mi otroci ne pomenijo dovolj??
Mislim, da bi bilo bolje, če nebi bili skoz skupaj.
Anja in druge. “Kakovost” matere se ne meri po tem, ali hodi v službo, ali pa ostane doma. Sama si želim ostati doma pri družini, saj imam ogromno drugih obveznosti (vrt, nekaj živali), ki sem jih zaradi službe zanemarjala, me pa sprostijo in napolnjujejo in bi za njih želela navdušit tudi svoje otroke. Poleg tega nisem “zapuščena” mama: učim se nemško, berem, odgovarjam na bloge ( :-) in še marsikaj drugega. Najbrž je res velika prednost, da živim na deželi. Če bi živela v mestu, si pa tudi jaz ne znam predstavljati, da bi bila cele dneve doma sama z mularijo.
Vse, kar bi si sama želela, pa je, da bi imele mame možnost izbire krajšega delovnega časa (ki bi se dejansko in ne samo navidezno izvajalo), podaljšanja porodniške, možnost ostati doma, ne da bi jih pri tem skrbelo, če bodo naslednji mesec lahko plačale položnice. Pa še to (v “bran” vsem tistim, ki hodijo v službo): poznam nekaj mater, ki so ostale doma, pa so otroci popolnoma podivjani, pri njih vlada kaos - tako glede čistoče, kot tudi izpolnjevanja šolskih in drugih obveznosti. Zaključek: če ostaneš doma z namenom, da boš več delala na sebi in se v celoti posvečala družini, pač ni opravičila, da so otroci čustveno in telesno zanemarjeni. Amen.
Se podpišem pod izjavo od mojcej.
Sicer težko sodim o situaciji z veliko otroki, ker pri nas kljub želji po veliki družini, ostajamo le pri enem dvanajstletniku.
Ja, jaz bi si po eni strani želela ostati doma, ker sem bolj kreativne narave in bi doma že počela kaj, kjer bi lahko sprostila svojo kreativnost in bila morda ob tem celo družbeno koristna :) , a vseeno mislim, da potrebujem tudi vse tisto kar nam lahko nudi tipična služba - druženje s podobno mislečimi in konec koncev potrditev, pohvalo.
Sama sem bila na rizični bolniški pred porodom, 7 mesecev praktično privezana na posteljo, zato sem po pol leta porodniške z veseljem zagrabila za delo in odšla delat.
Ne, nikakor si ne želim ostati doma, četudi bi imela 6 otrok. Tudi ne želim daljše porodniške, ker je po mojem mnenju že 1 leto izredno dolga doba, če želiš svoje delo opravljati kvalitetno, tudi skrajšanega delovnega časa si ne želim, ker za 4 ure se komajda izplača voziti na delo in nazaj, si pa želim možnosti prilagajanja dela dejanskemu razpoložljivemu času. Danes je to mogoče, če imaš kakšno pisarniško delo. Priklop na internet od doma, 2 urici dela zgodaj zjutraj, ko otroci še spijo, 2 uri zvečer, ko se hiša umiri, vmes pa 4 ure, ko nekateri sestavljajo kocke, rišejo po platnu ali delajo domače naloge. In če ne gre danes, se nadoknadi naslednji dan.
Sem precej ambiciozna mama, vendar lahko zatrdim da se z našim sinom veliko ukvarjamo … UKVARJAMO, preživljamo z njim kvaliteten čas, se pogovarjamo, hodimo na izlete, vendar ko se uči, se uči SAM, ko se igra, se igra SAM in tako naprej.
Čez nekaj let naju bo potreboval še manj in kaj bi mama, ki je ostala 15 let doma, počela takrat? Jokala in obupavala nad svojo osamljeno usodo?
Služba od šestih do osemnajstih me je ubijala.Domov sem hodila samo še spat.Kljub odraslim otrokom,(dvajset in štiriindvajset let) Sem si želela ostati doma.Novi časi so prinesli - družino pozabi,samo delaj.
Sreča, da se je izteklo tako, da sem osemnajst mesecev pred upokojitvijo ostala doma. Nič ne obžalujem, v tem letu sem pridobila ogromno.Psihično sem se spočila,malo sem obiskala zdravnike, obiskujem univerzo za tretje življensko obdobje, tam se naklepetam. Družino imam pošlihtano.Mož in otroci imajo redno kosilo,vse je pospravljeno, tudi za kakšno knjigo se najde čas, hodim v naravo.Veliko klepetam z otroci.Sem za vsako meumnost.Tudi prijateljic ne zanemarjam. Frizer in pediker prideta večkrat na vrsto.Nočem biti zanemarjena, ker sem doma.Skratka uživam.ne mislite, da samo majhni otroci rabijo pozornost in nežnost, večji so več rabijo pogovorov in pozornosti. še moja mama je bolj vesela, ker večkrat pridem k njej in se ji posvečam na tak ali drugačen način.
Res je denarja malo manj, ampak odtehta miru in urejenost družine. Vsi smo se nekako umirili.
Imam tri predšolske otroke in preden sem jih imela nisem nikoli pomislila, da bi mi služba pomenila le preživetje, kot mi to sedaj. Imam univerzitetno izobrazbo, zanimivo delo, družabno okolje, ampak otroci so mi na prvem mestu. Tako sem se odločila za 4 urni delavnik in če bi imela z možem dovolj denarja, bi ostala doma. Doma smo na deželi in nič ni bolj osrečujoče kot vzgajati otroke v naravnem okolju (imam prijateljico v mestu, ki pravi, da je groza). Uživam v kuhanju, pečenju, vlaganju, šivanju… skratka, v preprostih stvareh. Veliko energije z možem porabiva na vrtu, njivi, pri zajčkih in kokoših. Otroci pa veselo sodelujejo. Ko nam je dolgčas, si poiščemo družbo, zato mi v službo ne bi bilo treba hoditi zaradi družbe.
Saši pa resnično hvala, da kot javna oseba govori o pomenu materinstva, o pomenu časa za otroke, o lepotah velikih družin. Na ta način se mogoče spreminja miselnost, da imajo otroke samo tisti, ki niso izobraženi, da je to značilnost sloja, ki se samo množi. Tako bo mogoče več ljudi doumelo, da je imeti otroke res nekaj osrečujočega in da ni bolj dinamičnega, izzivalnega in lepega poklica kot je materinstvo.
Tudi jaz imam tri otroke. Stari so 8 let, 6in pol ter 4 leta in pol. Prav rada bi ostala doma. Ampak saj veste kako je, kadar finance ne dovolijo. Odločili smo se za četrtega. Če nam uspe, bom po porodu delala po štiri ure. Upam, da v službi ne bo težav.
Nekateri pravijo, da se nekateri ne odločajo za več otrok, zaradi neugodne vladne politike, jaz pa menim, da so to le izgovori. Kriv je odnos družbe. Pri tretji nosečnosti sem namreč večkrat slišala podobne komentarje kot so:
Ali se vam je ponesrečilo?
Ali pa:a že spet si noseča? Pa nimate že dovolj?
Rajši ne razmišljam kakšni bodo komentarji za čatrtega… Pustimo se presenetiti…. Lep dan.
Imam štiri otroke, sem visoko izobražena in delam v poklicu (splet, računalništvo), kjer moraš biti v koraku s časom in stroko dnevno.
Poskusila sem že različne možnosti, od 4 in 6 urnega delovnika, do dela doma. In sedaj sem spet na ‘navadnem’ delovniku, a v novi službi. Ki mi je v veliko zadovoljstvo in izziv. Domov prihajam utrujena, a zelo zadovoljna in srečna. In potem sme lahko tudi boljša mama.
Zakaj, ob štirih otrocih, čutim potrebo, da delam še v službi?
Res je, najsrečnejša sem doma in stvari so pošlihtane, otroci umirjeni. Ampak nekako ne znam biti samo mama. Veliko mojih prijateljic je ostalo doma z otroki in dobro vem, kako naporen šiht je to in kako malo zadoščenja in priznanja zanj si deležen. Zelo, zelo cenim prav vsako žensko, ki se odloči tako.
Morda je to vgrajeno že vame, ampak čutim potrebo, da svoje sposobnosti in znanja uporabim tudi na drugačen način. Po pravici povedano smo se tudi navadili na določen standard (čeprav si ne privoščimo veliko, razen počitnic in vsak evro dvakrat obrnemo) in dejstvo je, da zaslužim precej več kot mož. Tretja točka, ki se zdi meni, control freakinji, pomembna pa je tudi ta, da mi zaposlitev nudi vseeno določeno socialno varnost. Če se možu kdaj kaj zgodi (bognedej), kaj bom potem sama z otroki, brez službe? V svoji biti sem takšna, da imam rada zadeve predvidljive vnaprej, takšna pač sem.
Kako sfolgam službo in otroke? Težko. A gre. Najprej dejstvo, da imava otroke skupaj z možem. Družinska logistika in organizacija je stresna iz dneva v dan, terja veliko prilagajanja, a še nikoli se ni zgodilo, da bi kakega otroka kje ‘pozabili’ ali kam ‘porinili’. Skupaj smo in družina. Kompromisi, prilagajanja, predvidevanja vnaprej in usklajevanja so naš vsakdan.
Jaz žal nimam izbire. Mož zasluži veliko premalo - želela sem si, da bi on delal štiri ure, pa noče. Sploh pa, tudi sama sem bila kar malo depresivna, ko sem bila doma in cel dan z otrokom. Štiri ure bi bile drugače verjetno ravno prav samo si poleg polovične plače tudi ne znam predstavljati ene “resne” službe, kjer bi lahko ob recimo 12h vstala in šla domov in pustila vse skupaj. ????
Ja, saj je res, da te “samo” biti mama lahko nekako odrine od sveta, dogajanja…. Ampak če si “samo” mama, si lahko še tisto, kar si želiš-jaz na primer tu in tam kaj napišem, obdelam vrt, berem… Če pa povem čisto po pravici, moram pa kljub veliki družini tudi jaz poprijeti za delo-še sreča, da rada počnem to, kar znam in me moje delo tudi izpoljnuje, no, pa seveda tudi zaradi denarja. Pravzaprav se mi velikokrat ne ljubi na kakšno prireditev, pa moram. Zaradi denarja…
Zdaj sem v fazi, ko bi bila zgolj in izklučno doma, dovolj imam vsega, ampak… Še sreča, da je moj posel tak, da nisem nekje od-do, vsak dan, ampak le kdaj pa kdaj. In se vmes lahko delam, da sem “samo” mama…