Ta mala je zaspala in medtem, ko sem jo uspavala, sem razmišljala o včerajšnjem izletu. Šli smo namreč v Avstrijo kupit kamero. Tako, sodobno, majhno, da me ne boli roka, ko snemam prve korake, prve zobke, prve in druge mozolje….. Šla sva z možem, pa ta malo sva vzela s seboj, ostali otroci so “predragi”, ker je v tisti trgovini preveč igrač….
No, peljemo se čez Ljubelj. Pa vidim spomenik, padlim in pobitim v drugi svetovni vojni. Svinjarija, si mislim. Potem pa se nehote spomnim na zgodbo, ki mi jo je pred kratkim pripovedal znanec. In ki je izbila dno sodu mojega pretvarjanja, mojih iluzij…Namreč to, da so vodilni komunisti po vojni”sovražnike sistema” pripeljali na Ljubelj in svojcem rekli, da jih bodo deportirali čez mejo. V resnici pa so jih tik pred mejo vse pobili….
Sem ravno dovolj stara, da sem bila še cicibanka, pionirka in mladinka. Da sem ob Titovi smrti pisala spise, ki še danes trgajo srce in jokala kot dež. Spomnim se, kako me je bilo strah, kaj bo pa zdaj??!! Partizani so bili zakon, socialistična ureditev tudi. Živela sem eno popolnoma “normalno” življenje, tudi švercanja kave, pa depoziti za čez mejo, pa najlonke, ki jih ni bilo….se mi je zdelo čisto OK. Ker pač drugega nisem poznala. Včasih sem se le čudila, zakaj ne smemo postavit smrekice že prej, kot šele nekaj dni pred novim letom in zakaj je mami enkrat rekla, naj ne bo preblizu okna, da je kdo ne bo videl… Skratka-nič posebnega. Politika me nikoli ni zanimala in zato mi je bilo vseeno, če sem kje slišala koga govoriti o t.i. političnih zapornikih…. In celo to, da smo se na Kolpo vozili po cesti, za katero smo morali imeti posebno dovoljenje, se mi ni zdelo nič posebnega. Dokler…. dokler niso po osamosvojitvi začele v javnost prihajati tudi drugačne informacije. Ki jih seveda sprva sploh nisem hotela slišati. Celo nasprotno, jezila sem se, da skušajo nekateri oblatiti moje ideale! Potem pa se je začelo zares. Povojni poboji, množična grobišča, kjer so ostanki žensk in otrok!, pa politično zapiranje, otroci po sirotišnicah, ker so jim pobili starše, podzemni bunkerji in rovi za komunistično elito…. Halo??!!
Nikakor nočem politizirati. Povedati hočem le to, da sem naivno verjela v sistem in da se mi je podrl del mojega življenja, ki je bil očitno popolnoma zlagan. In kar je najhuje-ne verjamem več nikomur. Ne levim, ne desnim, ne srednjim, ne…. Verjamem v Boga in v to, kar mi govori v mojem srcu, pa še to se mi včasih dogodi, da nisem prepričana, a mi šepeče sam zlodej, ali so misli res Božje….
O politiki pa ne bom več pisala. Tole mi je ležalo, zdaj pa konec s tem. Tudi na kakšne komentarje ne bom odgovarjala, omejevala jih pa tudi ne bom. Vsakdo ima svojo izkušnjo. Jaz imam očitno bolj dolgo “politično lajtngo”.
Politika sicer ni ravno moja top tema, pa vendar. Izhajam iz iste generacije kot ti,toda očitno s to razliko, da smo se doma pogovarjali tudi o prepovedanih temah v zvezi s partizanščino in podobnim. Starejši sorodniki so mi že kmalu odprli oči, da ni vse zlato kar se sveti in da se s politiko ni dobro ukvarjati več kot je nujno. In tega nasveta se kar držim.
Ti zdaj ne verjames nikomur vec,jaz pa se nisem v tej fazi-očitno imam še daljso lajtngo kot ti.Politika sicer res ni moja močna stran,ampak raje ne poslusam o pobojih ,zločinih komunistov.Se zdaj se zdrznem,ko govorijo o teh stvareh po tv-saj, kako pa lahko to govorijo.
Izgleda,da so nas v prejsnjem sistemu naucili misliti tako,kot so zeleli.Le kako?
Ves kaj pa je bilo lepo takrat in tega ne zasledim več? Takrat smo znali imeti radi domovino,bili smo ponosni nanjo…
Ma sem malo zatežila,oprosti.Lahko noč iz te dni turobnega Pirana