Letos je bilo toliko dežja pred cvetno nedeljo… Pravzaprav se s tem le tolažim, saj sem pozabila, da moramo nabrati bršljan in ostalo zelenje, če želim narediti butarce. In v dežju se mi - roko na srce, res ni ljubilo plezati po drevesih in iskati tistega ta pravega bršljana, ki ima jagodke. Sem upala, da bom že narejene butarce našla v kakšni trgovini, kakšnem supermarketu. A kako sem se uštela! Prečesala sem jih kar nekaj, v mesto se mi pa ni ljubilo. Rešila me je tašča, ki je šla na trg in mi jih prinesla, tako da so tudi moji otroci lahko ponosno korakali proti cerkvici na žegen.
Samo še en teden je do Velike noči. Kako hitro je minil letošnji post! Še malo, pa si bom spekla najboljši kruh na svetu, iz polnozrnate pire. Se namreč postim kruha. In alkohola. Danes, ko smo praznovali rojstni dan mojega sina Gašperja, me je skorajda zamikalo, da bi si natočila kozarec črnega. A sem si mislila, če sem zdržala tako dolgo, bom pa še tale teden! Sem pa zato pridno pojedla dva kosa torte in dve pečeni jabolki, napolnjeni z orehi in marmelado. Seveda po vsem kosilu…
Butarce smo zataknili v vrt, da bo dobro obrodil, eno pa ob antenski stolp mojega moža radioamaterja, saj naj bi slednje tudi odganjale strele. In ko ravno omenjam vrt-v prihodnjih dneh me čaka štihanje! No, če sem bolj natančna, čaka moža, jaz bom bolj nadzorni…
Aja, pa še tole-včeraj je bila prva oddaja Ljubo doma. Zdaj boste vsi lahko videli, kakšno jedilnico in dnevno sobo imamo… Pa tako smo se skrivali pred novinarji, a ponudba, da nas ekipa Ljubo doma vzame v roke, je bila preveč mamljiva. In ni mi žal. Ravno nasprotno!
Zdaj ko se celoten krščanski vset posti, razmišljam o samodisciplini. Poznam namreč gospo, ki hodi spat ob polnoči, vstaja ob petih zjutraj, ne kadi, ne pije in na sploh zdravo živi, znanje kar stresa iz rokava… Mi 25 let stari mladci nimamo nobenih šans proti gospe, ki jih ima že čez pedeset, človek se zamisli.
Pa saj sem tudi jaz poiskusila in se je sfižilo takoj ko je prišel D dan, ki sem si ga določila, da do takrat pa jaz ne bom nekaj. Hopa smo odprli hladilnik in se do sitega najedli.
Alkohola ne pijem že dve leti in ga nič ne pogrešam. Bele moke pa sem se odločila za vedno znebiti, ne do naslenjega tedna, ko bo krščanski spet spet žrl.
In častitljiva gospa verjame v krščanskega boga in ob njeni prisotnosti, ga človek zares začuti. Pa ne razglaša na glas, ker resnično verjame. In njen Bog ne kaznuje, njen bog ima rad.
Gospa ima tri otroke, dva doktorata (za enega nisem prepričana) in je predana svojemu možu. Pa tega tudi ne obeša na velik zvon, ker je to njeno poslanstvo in ne trplenje
Je srečna, izpopolnjena ženska in moj vzor.
Ja cvetna nedelja je minila, butarica je razvezana, vejice sedmih različnih vrst zimzelenja so zataknjene po hiši, vrtu, njivi,…. Sama sem bila rojena v našem glavnem mestu, poročila pa sem se na deželo, 70 km stran iz Ljubljane. O teh lepih običajih in obredih nisem vedela dosti oziroma mi je bilo bolj znano po hrani (potica, pirhi, šunka) oziroma bolj po skomercializiranih stvareh (čokoladni zajec,…). Mož prihaja iz verne kmečke družine in samo po sebi je bilo umevno, da bodo tako vzgojeni tudi najini otroci. Brez prisile in čisto počasi sem se spremenila tudi jaz in sedaj po 20 letih zakona in bivanja na vasi tudi sama z veseljem počnem vse tisto, kar v mladosti nisem poznala.
Prihaja Veliki teden in vsem, tudi tebi Saša in tvoji družini, želim veselo in blagoslovljeno Veliko noč.
p.s.
Oddaja je bila super. Ogledala pa sem si jo šele danes po internetu. Lepo je, da lahko gledamo takšne oddaje tudi v našem materinem jeziku, ne pa samo po tuji TV. Veliko sreče pri ustvarjanju oddaje. Tudi sama sem takoj začela razmišljati, da bi se prijavila za kakšno spremembo v naši hiški, ha, ha, ha,……..
Spoštovana Saša, lepo da ti je uspelo zdržati ves postni čas. Seveda ne gre za “ven metanje in hvaljenje”, gre za to, da se vsaj enkrat na leto zavemo, da je potrebno nekaj ukrenit. Ni nujno, da to storimo na telesnem nivoju, lahko tudi drugače. Sama sem se odločila, da se bom poskusila vzdržat jezi, opravljanju,… Priznam, da je skušnjava velika. Sploh ko začneš razmišljati o tem, ugotoviš, koliko je vsakdanjih “pasti”. Ja, rada imam ta postni čas in veselim se vstajenja. Tako naša vera ni prazna.
“Jezus naš je vstal od mrtvih, razveseli se kristjan, smrt in pekel je premagal, vstal iz groba tretji dan,…” ALELUJA
Ah, ste smešni. Kot otroci, ki jih je nekdo nekaj naučil.
Zakaj pa se ne postite in ne počnete stvari, ki jih imate radi brez da bi vam to nekdo določeval (v tem primeru vatikanska geriatrija)? Kaj ni bolje častiti naravo, njen krogotok, kot pa neke like in figure, ki se jih je spomnila oz. lepše rečeno izmislila neka institucija (Jezus ni nikoli živel, kaj šele bil brezmadežno spočet ali celo vstal od mrtvih, lepo vas prosim).
Pravkar sem se vrnil z Japonske. V teh dneh na veliko posedajo pod cvetočimi češnjami, jih občudujejo kot božanstva, in se družijo, imajo piknike itd.
Kaj ni cvetoča češnja ali vsi ti nežni popki na rastlinah, ki se bodo zdaj, zdaj odprli, lepši kot vsa razpela, kot vse “lepe” besede dobrikanja duhovščine in simbolika, ki jo prodajajo?
Pozdrav!!
Ja upajmo da se bo obneslo kar se tiče antenskega stolpa in strele.
Tilen javi na forum!!
Čaooo