Po še enem dolgem študijskem letu, ko sem se kratkočasila tudi ob takih blogih, sem potem razmišljala, da mogoče nekoč ko bom jaz arheologinja, da se pa tudi jaz poročim in imam otroke.
Smrkave, jokave in bolane, pa zabavne, nagajive in… Ja krasno bo, do trenutka, ko se bom morala odločiti, da mulce pošljem v svet in ko ne bom več mama ampak le še svetovalka ob raznih krizah. To se navadno zgodi, ko grejo v srednjo šolo in potem pridejo prvi žuri, pa prvi cveki, pa prva spolnost in groza od vseh groz maturantski izlet in razvrat, ko ste temu rekli vi v svojem blogu.
No, res jih še nimam, sem pa otrok mame, ki me je pridno tiščala pod svojim varnim okriljem. In jaz sem ob taki mami počela še večje neumnosti, ker mi mama ni dovolila biti nemogoča.
In naj bo jasno, da sem svojo zasovražila, ker mi ni dovolila pokukati v tako imenovan razvraten svet, sem pa pogledala sama in doživela za svoja mlada leta mnogo preveč, ker me je odvračala od živlenja namesto, da bi mi življenje pokazala.
Ampak leta minejo in jaz svoje mame ne sovražim več, pa tudi pijem ne več, niti opojne marihuane si več ne privoščim. Zakaj? Ker sem vse to doživela in videla, da to ne pelje nikamor in predvsem zato, ker sem dobila pravi vzgled.
Zato drage mame, dovolite svojim otrokom, da živijo, dovolite jim, da pogledajo tudi tja, kjer je razvrat. In če ste dobro opravile svojo službo, se bodo vaši otroci obrnili stran in rekli mene pa tega moja starša nista učila.
Če pa niste svojega dela opravile korektno, potem tudi od svojih otrok ne pričakujte, da bodo odrastli v zgledne člane naše družbe in nikar ne jočite, ko bodo vaši otroci rekli, da ste starši krivi za njihov neuspeh. Pa vsete kaj še kako prav imajo, kajti niso se vzgajali sami.

Ja, jaz sem tista stara Koza, ki se je poročila. Veš, da pa jaz ne zamerim takim vzdevkom…v bistvu so mi zabavni.
Oba sva zadovoljna, da sva se poročila in se počutiva bolj povezana. Seveda na zunaj ni prav nič drugače, je pa na znotraj.
Zakaj sva čakala? Kdo ve? Enkrat me je pred mogoče 9-10 leti vprašal, če bi se poročila, pa se mi ni zdel pravi trenutek. Kasneje sem si jaz to že želela, ampak ne dovolj, da bi kaj spremenila. No, potem se je pa on kar odločil. Zdaj sva poročena skoraj 3 mesece in mi je še vedno všeč…
Lep pozdrav vsem!