Smo bili družinsko na poroki. Pa se nista vzela dva mlada, ki sta komaj dobro skupaj. Vzela sta se dva stara kozla (naj mi oprostita), s skoraj odraslim sinom, hišo,… In zakaj je bilo to potrebno, boste nekateri vprašali? Zato, ker sta tudi ta mladoporočenca dokazala, da je vendarle drugače, če si poročen. Zaveza je drugačna, občutek pripadnosti, povezanost…. Da ne govorim o tem, da ženi, če se otrok piše po očetu in ona prevzame možev priimek, končno ni ob prehodu meje potrebno kazati rojstnega lista otrok. In tisti, ki družini pišejo razglednico, končno lahko prenehajo razmišljati o tem, katerega od priimkov bi napisali, da ne bo užaljen eden ali drugi.
Prijateljica Mojca, ki me je na ohcet povabila, od zdaj seveda noče biti več stara Mojca, ki smo jo klicali z vzdevkom njenega priimka. Zdaj moramo skovati novega, na njen nov priimek. Pravi, da lahko končno svojemu partnerju reče MOŽ in se počuti ŽENO. Da je zdaj drugače. Boljše.
Zakaj le sta čakala na ta trenutek več kot petnajst let?!
Človekove potrebe se sčasoma spreminjajo, človek ni isti celo življenje. Zato sta čakala petnajst let.
Ko se v partnerstvu zalomi, ti ne pomaga nobena poroka, tudi cerkvena ne.
Meni se zdi pa prav trapasto se poročit po 15 letih. Midva sva ravno toliko skupaj, pa se imava brez teh ceremonij in papirja čisto v redu. In svojemu partnerju rečem MOŽ (ker konec koncev so tudi po zakonodaji “uradni” zakonci izenačeni z zunajzakonskimi partnerji) in tudi jaz se počutim kot njegova ŽENA. Ne verjamem, da bi mi uradna poroka dala večji občutek pripadnosti, povezanosti in kar je še takih stvari. Priimka pa itak, tudi če bi se poročila, ne bi spreminjala, ampak bi obdržala svojega. Kako se kdo piše, je pa v družini še najmanjšega pomena.
Midva sva se poročila po 11-ih letih in lahko rečem, da je bil poročni dan čudovit. Občutek na poročnem potovanju s prstanom na roki pa čisto nekaj posebnega.
Saša se popolnoma strinjam s tabo. Poroka je nekaj posebnega in tisti, ki mu ni do poroke (iz kakršnegakoli razloga že) pač ne misli tako.
Res je da poroka ne reši problemov v zakonu, ampak tudi zunajzakonska zveza ga ne. Ali pač?
Res je Sona, priimki so zadnja stvar v zakonu, je pa zagotovo občutek pripadnosti večji, če ga potrdiš tudi s takšnimi stvarmi. In tudi sam obred poroke na simbolni ravni še utrdi zvezo, sploh cerkvena poroka. Da ne govorim o tem, da naj bi verni ljudje svojo zvestobo in zavezo pred Bogom hudo resno jemali. Pa je žal tudi ne.
Midva sva se poročila po 7-ih (pravijo “takriznih”) letih in sva poročena že skoraj 17 let. Čisto nič nimam proti modernemu načinu partnerstva in tistim, ki se ne želijo poročiti, vendar pa vseeno izkoristim vsak trenutek za promoviranje poroke. Vse, kar je zgoraj naštela Saša drži, plus poroka je lep dogodek, ki se ga vedno z veseljem spominjam. Plus vsako leto znova lahko 7. septembra Mojemu očitam, da je spet pozabil na obletnico :)
Aja, to “norost” sem očitno pobrala po svojih starših, kajti onadva sta se odločila, da se pred kakšnimi 8 leti poročita še enkrat … no, v svojih časih se nista uspela poročiti tudi cerkveno in tako sta to naredila kasneje.
Ja - je drugače. v mojem primeru je bilo tkao, da sva se oba podzavestno nehala trudit drug za druzga.Češ- sajs edaj je pa moj/moja pa ne rabim več flirtat pa razvajat.
Tega je že skoraj 20 let in sedaj nisem poročena in mi čisto nič ne fali.
Sicer pa Saša , saj to zgodbo tudi sama poznaš. Čeprav je bil vzrok verjetno drugje, ali pa tudi ne.
Ti boš že vedela, saj so že enkrat ločena.
Se opravičujem za napako, seveda sem mislila si že ločena.
Se tukaj nadaljuje boj iz prejšnje teme? Do kod bomo šli tokrat?
Marjana - tista, ki zagovarja vrednote, ki držijo svet pokonci. Ravnokar se vračam iz Medjugorja, kjer je množica 60 tisoč mladih iz vsega sveta v vročini 40 stopinj Celzija veselo slavila Gospoda celih šest dni na Mladifestu. Ko gledaš to navdušenje, bi ga najraje prelil tudi na to našo ljubo Slovenijo. Tudi ti mladi si želijo ustvariti družine, ki so trdno povezane. Pričevalci podobni Saši, so bili trdna garancija, da je to možno.
Zame osebno - je drugače. Že zaradi tega, ker sva šele po poroki zaživela v skupnem domu. Prej sva dve leti bila par. Takoj po poroki in še zdaj po dveh letih včasih skoraj fizično začutim, da je med nama tudi Bog, ki naju povezuje. In nama daje moč za premagovanje razlik, nesporazumov … Mož ni veren, vendar se je po poroki občutno spremenil - na bolje :). Skratka: vesela sem, ker je poroka tudi zakrament.
Joj Marjana, še niem bila v Medjugorju, pa si zelo želim tja! Midva z mojim možem sva oba “na stara leta” opravila obhajilo in birmo in se poročila po šestih letih koruzništva. In se oba spreminjava na bolje!
Uf, Saška, že dolgo nisem brala tvojega bloga! Počitnice, dopusti in to…
Ja, jaz sem tista stara Koza, ki se je poročila. Veš, da pa jaz ne zamerim takim vzdevkom…v bistvu so mi zabavni.
Oba sva zadovoljna, da sva se poročila in se počutiva bolj povezana. Seveda na zunaj ni prav nič drugače, je pa na znotraj.
Zakaj sva čakala? Kdo ve? Enkrat me je pred mogoče 9-10 leti vprašal, če bi se poročila, pa se mi ni zdel pravi trenutek. Kasneje sem si jaz to že želela, ampak ne dovolj, da bi kaj spremenila. No, potem se je pa on kar odločil. Zdaj sva poročena skoraj 3 mesece in mi je še vedno všeč…
Lep pozdrav vsem!
Iskrene čestitke tudi Mojci za storjeno odločitev. Vsaka bolečina je manjša, ko jo deliš z nekom in vsako veselje podvojeno, ko se doživlja v paru. Mogoče izgleda, da moraliziramo, vendar tako je - taki so zakoni, ki jih je Nekdo vstavil v nas. Samo tako se doživlja sinergija sreče. Seveda je graditev odnosa težka naloga, a je odrešujoča. Mojca, vso srečo!
zakaj čakat tolko let??..ne vem,morda te po eni ločitvi mine …priznam,imam željo po poroki in moj dragi mi non stop teži…pa tudi nisva vče mulca :-)…a kaj,ko naju dajejo finance….pa drugo leto bom res morala dahnit da…bolj na easy varianto,pa nam bo zneslo
Oj, pozdrvaljene!
Po še enem dolgem študijskem letu, ko sem se kratkočasila tudi ob takih blogih, sem potem razmišljala, da mogoče nekoč ko bom jaz arheologinja, da se pa tudi jaz poročim in imam otroke.
Smrkave, jokave in bolane, pa zabavne, nagajive in… Ja krasno bo, do trenutka, ko se bom morala odločiti, da mulce pošljem v svet in ko ne bom več mama ampak le še svetovalka ob raznih krizah. To se navadno zgodi, ko grejo v srednjo šolo in potem pridejo prvi žuri, pa prvi cveki, pa prva spolnost in groza od vseh groz maturantski izlet in razvrat, ko ste temu rekli vi v svojem blogu.
No, res jih še nimam, sem pa otrok mame, ki me je pridno tiščala pod svojim varnim okriljem. In jaz sem ob taki mami počela še večje neumnosti, ker mi mama ni dovolila biti nemogoča.
In naj bo jasno, da sem svojo zasovražila, ker mi ni dovolila pokukati v tako imenovan razvraten svet, sem pa pogledala sama in doživela za svoja mlada leta mnogo preveč, ker me je odvračala od živlenja namesto, da bi mi življenje pokazala.
Ampak leta minejo in jaz svoje mame ne sovražim več, pa tudi pijem ne več, niti opojne marihuane si več ne privoščim. Zakaj? Ker sem vse to doživela in videla, da to ne pelje nikamor in predvsem zato, ker sem dobila pravi vzgled.
Zato drage mame, dovolite svojim otrokom, da živijo, dovolite jim, da pogledajo tudi tja, kjer je razvrat. In če ste dobro opravile svojo službo, se bodo vaši otroci obrnili stran in rekli mene pa tega moja starša nista učila.
Če pa niste svojega dela opravile korektno, potem tudi od svojih otrok ne pričakujte, da bodo odrastli v zgledne člane naše družbe in nikar ne jočite, ko bodo vaši otroci rekli, da ste starši krivi za njihov neuspeh. Pa vsete kaj še kako prav imajo, kajti niso se vzgajali sami.
OK-se strinjam-najbolj pomembno je, da pripraviš otroke na vse; predvsem na to, da znajo reči NE in da jih družba ne potegne za seboj. To je najtežje, saj vemo, da so vrstniki zgled. Kdo pa je bil tebi, Mojčica, zgled?
S svojim prispevkom sem prvič,, želela opozoriti, da se za temi razvratnimi najstniki skrivajo obupne družinske razmere in drugič, da je bi morali biti otrokom vzgled njihovi starši, ne pa vrstniki.
Nikogar nisem želela užaliti, le svoje mnenje sem povedala, ki temelji na moji lastni izkušnji.
Ostajam pa pri svojem mnenju, da je treba otroke spustiti v svet (in jih na to pripraviti), ko odrastejo. In če ste prav opravili svojo delo, se bodo vaši otroci še vedno opekli a mnogo manj kot sem se jaz, ker bodo vedeli kaj je prav in kaj ni. Najbolj pa jim boste to pokazali z dejanji in ne z nesmiselnimi prepovedmi.