Se mi včasih zdi, da za vsakim trenutkom, ob katerem me skoraj oblijejo solze vzhičenosti, pride trenutek onih drugih solz… Gor, dol.
Bi naj človek zares bil tako osrediščen, da celo lepih trenutkov ne bi doživljal preveč močno? Ali pa ostajal nekako ravnodušen tudi ob čudovitem, dobrem? Vsak nihaj od središča ima svojo posledico. Takoj, ko si nečesa zelo vesel ali je nekaj zelo pomembno, že ni dobro.
A ko gledam rasti svoje otroke, ko gledam od zahajajočega sonca ožarjene gore, ko gledam sočno hruško z mojega devesa, priznam, sem nekako vzhičena. In hvaležna. Ne znam oz. ne zmorem drugače. Je to napak?
Povedali so
Povej tudi ti
« REALNOSTI PREDAVANJE »
Saša, ti si pa resnično mojstrica v zastavljanju ta pravih vprašanj.
Vem, da sama poznaš odgovor na tisto zadnje vprašanje. Sam verjamem sledeče.
Razsojanje. Naše sodbe. Vsakemu trenutku hočemo dati nek predznak. Plus ali minus. In dokler to počnemo, pač obstajajo lepi in grozni trenutki. In tej naši sodbi sledijo tudi naši občutki. Čisto vsi dogodki, ki se nam v življenju zgodijo, so nevtralni. Enostavno so. Tako kot JAZ enostavno SEM. Primer: če žena prevara svojega moža in mož tega ne ve, ne more o tem razmišljati in tudi ne doživlja nobenih občutkov. Ko pa izve, začne o tem razmišljati in od izbranih misli je odvisno, od njegove sodbe tega dejanja, ali bo ta dogodek povzročil trpljenje, ali ne. Ko bomo sposobni sprejeti trenutek brez sodbe, ko bomo sposobni reči samo “Aha, to je to, zgodilo se je.”, bomo preživeli dogodek brez nihaja, popolnoma mirno in umirjeno. Pa jaz takšnemu odzivu ne bi dejal ravnodušnost.
He he, seveda to ni ravnodušnost, ampak mojstrstvo! Tebi uspeva?
Še ne čisto vedno.