Neko punco v Veliki Britaniji so zdravniki pustili umteri, ker je že devetkrat poskušala narediti samomor, pa so jo vsakič pravočasno rešili. Le desetič ne… In je umrla, stara 26 let. Spomnim se ravzpitega primera iz Italije, ko je oče dosegel, da so odklopili z aparatov hčerko. V komi je bila kar nekaj let. In je umrla.
Cel kup je takšnih in podobnih primerov. Včasih razumem ravnanja ljudi, ki odločajo o življenju in smrti, največkrat ne. V ta svet ne pridemo prostovoljno. Imamo zatorej pravico, da sami odločamo, kdaj ga želimo zapustiti? Ali pa imajo to pravico celo naši najbljižji, če bomo mi v komi? Jaz zagotovo ne želim, da o mojem življenju ali smrti odloča kdo drug kot jaz sama oz. Bog. Priznam, ne vem, kako bi razmišljala, če bi bila bolna na smrt ali priklenjena na voziček in popolnoma nesposobna samostojnosti. A ponavadi so takšni ljudje najbolj veseli, da živijo! In se mnogo bolj kot mi, zdravi, zavedajo vrednosti in svetosti življenja!
V imenu humanosti pa drvimo na nek napačen konec. Holandski par, ki smo ga nekaj dni gostili v naši hiši, oba razgledana in široka človeka, sta povedala, da njihovi upokojenci množično odhajajo v domove za starostnike takoj za mejo, v Nemčijo. Ker na Nizozemskem, v izjemno “odprti in demokratični” državi, dopuščajo evtanazijo, v Nemčiji pa ne. In uboge starčke je strah, da se jih njihovi otroci ali vnuki ne bi želeli na hitro znebiti. Češ, da so zmešani in da so tako ali tako želeli svojo smrt…
Bljak. Res ne želim doživeti takšne starosti, da se bom bala, kdaj bom tako odveč in tako v breme, da se me bodo pač kar znebili. Res si želim, da ni nihče drug, kot tisti, ki mi je vdihnil življenje, tudi moj zadnji izdih. Ampak glede na to, kam nas pelje naš način razmišljanja, bomo hitro doživeli še kakšen nov vladni predlog…
Očitno še nikoli in nigdar niste videli umirati v hudih mukah ljubljene osebe. Vam nikakor ne privoščim. In zagotavljam vam, da bi takrat še najbolj Krščanski duhovnik rekel naj ga Bog odreši.
Mojcica, še nikoli in nikdar nisem videla v hudih mukah umirati ljubljene osebe. Najbrž bi tudi jaz v tem primeru rekla “naj ga Bog odreši”. In tudi Saša. Saj o tem tudi piše, ne?
Saša, pomisli na možnost, da ti odpove sluh, vid in govor. Pomisli, da postaneš nepokretna in popolnoma odvisna od edine hčerke in tečne patronažne. Pomisli, da vse dneve preživiš samo ob spominih na pretekla leta. Moja babica je živela tako ‘življenje’ pet let. In ob vsakem obisku me je prosila naj ji ‘zrihtam kako tableto’, da ji prikrajšam muke. Srce parajoče, nedostojanstveno, predvsem pa si tega ni zaslužila. Bila je najboljša babica na svetu. Ko je umrla, sem bil vesel zanjo in žalosten zase.
Upam, da se ti kaj takega nikoli ne bo zgodilo.
Ja smrt je sigurno odrešitev za vse tiste, ki hudo trpijo. Ampak da bi jim to trpljenje skrajšali in vzeli pravico v svoje roke za to pa nisem… Imela sem že kar nekaj bližnjih srečanj s smrtjo in moram povedati, da verjamem, da je vse odločeno že pri spočetju… Vsak je z določenim namenom na tem svetu …
Moja babica je imela hudo operacijo pri 90 letih. Zdravniki so nam povedali, da, bo umrla. Bila je v komi in so jo pripeljali domov. Prišli so vsi otroci, sosedje, sorodniki … Prižgali smo svečo, soseda je začela moliti, molila je in molila … Babici smo navlažili ustnice, kapljica je zdrsnila v grlo…, babica je začela kašlajti. Ko se je odkašlala nas je pogledala, vsakega posebej, videla svečo in rekla: “a ste mislili, da bom umrla?” Živela je še 8 let, veselila se je vsake minute življenja …Očitno ji takrat še ni bilo namenjeno, da odide… Babica je bila globoko verna, verjela je v življenje po smrti (nebesa)… Napovedala je dan svoje smrti- o tem pa drugič. Ura leti, moram v službo…
Saša,tisti tvoj pes iz zavetišča,ki si ga tako vzljubila nekoč,zbolel bi za neozdravljivo boleznijo,bi ga gledala,kako trpi,ne more vstati itd,bi na koncu gledala kako bi izbruhal lastno črevsje itd,bi vse to gledala?Jaz sem normalna in bi ga peljala uspavat,da mu prikrajšam muke.Gre za psa,ki je živo bitje.Kaj bi storila,da je to človek,ki je del mene?Storila bi isto,100%,samo če bi mi bila dana ta možnost.Pa sem po vzgoji in prepričanju kristjanka.Smo kristjani in so zagrizeni klerikalci,to je razlika.
Joj, Mojcica, Cyco, Mari… a ste spregledali stavek…”Priznam, ne vem, kako bi razmišljala, če bi bila bolna na smrt ali priklenjena na voziček in popolnoma nesposobna samostojnosti.” Razmišljam pač. Ne se takoj jeziti… pa še petek je…
Saša popolnoma se strinjam s tabo … Večina se takoj jezi, napada, morda bi pa tudi tisti, če bi bili v taki situaciji odreagirali popolnoma drugače- dopuščam to možnost… Ravno zaradi tega, ker so naše reakcije nepredvidljive je (bi bilo) nevarno sprejemati take odločitve zdaj … ali pa dati nekomu moč, da o tem odloča. Ko si postavljen pred takšno dejstvo, da se moraš odločiti je pa zelo težko… Morda si kdaj bila pred odločitvijo pred kakšnim posegom, zdravljenjem, ko moraš podpisati, da se strinjaš… Ni enostavno pa gre lahko za malenkost. Imaš 1000 pomislekov, čejev …
Veselimo se življenja, izkoristimo trenutke, sejmo dobro voljo, imejmo se radi kljub napakicam (če so to napake)smeh … Enkar sem te slišala smejati se, moram reči, da imaš full nalezljiv smeh … DANES JE SUPER DAN-PETEK! ČAKA NAS VIKEND!!!!! Saša, a je kaj jurčkov v vašem koncu, pa kostanj …?
Super, pojdimo nabirat gobe in ne se kar naprej jezit!
Nisem se jezila, le svoje menje sem povedala in ga podkrepila s svojo izkušnjo.
Sem mlada in še vedno naivno verjamem, da bom spremenila ta svet, ne morem ga to mi je jasno. Lahko pa zagovarjam svoja načela. Jaz konkretno sem se ob vašem blogu počutila užaljeno
Ja napisala ste, da ne veste kako bi ravnali vi, če bi bili v tem položaju, zraven pa navrgli ne vem koliko vrstic o tem kako se s tem ne strinjate in kako ubogi strački tekajo v Nemčijo in ne ostanejo na Nizozemskem, ker jih je strah, da bodo dobili inekcijo, ker ste to tako slišali. Slišali?? No o tem, kaj so ljudje slišali se je dosti govorilo na tem blogu in sem sama jasno in glasno povedala, da naj dajo mir s tem, da so nekaj slišali, ker jih ne briga in to Vas boli.
Tako je verjetno bolelo homoseksualce, ženske, ki nimajo otrok in zdaj mene, ker imam to izkušnjo, ko sem nekomu, ki ga imam rada skušala skrajšati trpljenje, takrat ko ste vi zapisali svoje menje.
Ena od bistvenih norem, ki sta mi jo dala starša je ta, da je vsak človek svoboden, da ima vsak človek pravico odločati o sebi, če pri tem ne škodi nekomu drugemu.
Ne jaz ne oni, nismo nikoli nikomur pridigali, kako naj ljudje živijo, mislijo in čutijo. Jaz osebno sem zapisala le, kako čutim. Je bila jeza ja, nikakor pa ne žaljiva jeza.
Verjetno me boste zdaj napadle zakaj potem obiščem ta blog… Ker me zanima, kako razmišljajo ljudje drugačni od mene, samo to in nič drugega, me pa včasih kako pisanje prizadane. In menda imam pravico, povedati svoje mnenje.
Mojcica. tako kot vse (tudi Saša) si tudi ti napisala samo svoje občutke, mnenje … Ker si še mlada (tako pišeš) imaš verjemi mi drugačen pogled na svet na probleme pa tudi n asmrt in umiranje. Sama nisem več tako mlada (po letih) počutim pa se mlada, živa … vem, da se z leti in s tem kako te življenje oblikuje (izkušnje) spreminja tudi pogled na svet …
Starši so te zelo lepo naučili da je vsak človek svoboden, da ima vsak človek pravico odločati o sebi, če pri tem ne škodi nekomu drugemu.
Se strinjam z njimi ampak sama tvoje načelo razumem predvsem tako, da lahko delaš kar hočeš venar je pomembno, da s tem ne škodiš drugemu (nikomur).
Mojcica hudo je, da si še tako mlada imela tako izkušnjo (trpljenje bljižnjega)…, tudi sama sem to doživela …
Vprašaj se kako prizadeta bi šele bila (občutki krivde), če bi vzela “pravico v svoje roke…? Vidiš draga mojcica, življenje je polno pasti! Ali si predstavljaš kako trpi ženska, ki je pa naj se sliši še tako kruto -umorila svojega otroka (splavila). Po tvojem je imela to pravico, po mojem pa ne!! Zame je vsako življenje sveto!!!
mojčica s tabo se strinjam popolnoma.Pa še to,SAŠA,mnogo zelo bolanih ljudi ne more odločati o življenju in smrti,ker tega niso več zmožni.Niti sami sebi ne morejo skrajšati trpljenja,ker lahko samo vegetirajo.Imela sem v družini osebo z alchmajerjevo boleznijo.Ko je ta oseba zbolela,je tehtala 150 kg,ko je čez 4 leta umrla,jih je imela le še 35.Si želiš takega trpljenja sebi ali svojim bližnjim ali sploh komur koli na tem svetu? NE.Potem ne plozaj traparij o bogu,ki nas pokliče kadar želi.
Mojcica!
Jaz sem te prebrala, začutila in tudi razumela. Imaš mojo podporo. Kaj več pa zaenkrat ne bi pisala, je tema preveč občutljiva. Mogoče kdaj kasneje - če…
Ne maram namreč žolčnih razprav o tako občutljivih temah.
Tudi jaz zagovarjam evtanazijo in bi bila takoj za, v kolikor bi se o tej temi izrekali na referendumu. In še razlaga: ne želim, da jaz ali kdo meni dragi trpi, pomagat pa se več v medicinskem smislu ne da. Trpet bolečine vsak dan in jih ne osvobodit, to je nečloveško in neetično.
Marsikdo od nas se ne boji umret, bojimo pa se trpljenja pred smrtjo. Za to gre.
Milka!
Nikoli nisem rekla, da bi takrat vzela pravico v svoje roke. Videla sem trplenje, videla sem, kako je človeka dobesedno pri živem telesu požrlo in slišala prošnje, da naj ga vendar nekdo odreši. Pa ga ni mogel nihče, nihče ga ni smel. Človeško je dostojanstveno umreti, ta oseba pa ni, čeprav si je to želela.
Kar se pa slabe vesti tiče… Si bi upala kaj takega reči mamici, ki je naredila splav, ker je bil njen otrok hudo prizadet ali pa mamici, ki je bila posiljena, pa je zaradi tega želela nrediti splav ali pa maladoletni mamici, da je umorila otroka? Veš, vse ima svoje meje, v vsakem primeru bi mi bilo hudo in mislim, da mi takrat ne bi pomagala nobena žugajoča roka.
Gre se samo zato, da ima vsak človek pravico do izbire, kako živeti, brez da bi mu drugi solili pamet in mu vsiljevali svoje norme, mišljenja in čustva, če pri tem ne škoduje drugim.
Meni se zdi, da naša mnenja postanejo najbolj realna takrat, ko se v praksi soočimo s problemom. Do takrat imamo sicer pravico do svojega mnenja, ampak šele ko smo v situaciji, vidimo, kako se to mnenje udejanji. In včasih se kar za 180 stopinj spremeni.
Jaz se (zaenkrat) soočam z bolno materjo, podobno kot Mari, z diagnozo Alzheimer. Zaenkrat je shujšala 15 kg, po moje več ne more, ker tehta 45 kg. Ob tem tudi halucinira, večkrat se zgodi, da ne prepozna bližnjih. Zdi se mi, da za njo bolezen ni tako huda kot je za bližnje, predvsem za mojega očeta, ki jo neguje. Večkrat se zalotim ob misli, da to ni človeka vredno življenje, ampak dejstvo je, da je živa kot je živ vsak otrok, ki se rodi s kakšno možgansko okvaro ali drugo boleznijo, ki ga zaznamuje, predvsem pa svojce za celo življenje. In tu ni kaj za debatirat o tem, da ima kdo pravico za odklop! Mislim pa, da bi drugače razmišljala, če bi bil nekdo v hudih bolečinah. Ampak raje ne bomo bluzila na pamet, upam pa, da v živo tega ne doživim.
Samo en primer bom povedala.
Moja stara mama je obležala na postelji in po 9 mesecih umrla dobesedno izstradana in izsušena. Hodila sem k njej skoraj vsak dan in ko ni več nič jedla, nič slišala, nič pila, nisem vedela več, kaj naj ji rečem, da jo pripravim vsaj k požirku tekočine. Spomnila sem se, da je dolga leta mojemu očetu govorila, da jo bo, ko bo v penziji, peljal na Brezje. Oče je umrl še preden je dočakal prvo nakazilo.
Stari mami sem rekla, naj popije malo čaja, da bo prišla k sebi, nato pa jo bom peljala na Brezje. In ne boste verjeli, pri besedi Brezje je odprla oči, se zganila in popila malo tekočine.
Strici in tete so bili proti, da bi je kam odpeljali, sama si nisem upala in tako je ostalo. Stara mama se ni več zbudila in po nekaj tednih je umrla.
Anka: vedno naredimo tisto, kar mislimo, da je v tistem trenutku najbolj prav. In tako je bilo tudi pri tebi. Stara mama je ob besedi Brezje z mislimi odpotovala tja in sigurno je bila tam!
Vsakdo umre SAM, zato ima vso pravico, da se SAM odloči o svojem življenju in koncu le-tega, v kolikor mu ni več do življenja. Tako je, tu vsa filozofija in vsaka vera pade na izpitu.
Ne, ni varjante, nihče ne umre sam. Vedno ga pride nekdo iskat.
In če gre za samomor, evtanazijo,… ga ne pride nihče iskat.
A ni to žalostno?
Kako vem, da je to tako?
Pač, nekaterim je dano, da to zvemo prej, preden sami odpotujemo. Tako kot se nihče od nas ni sam spomnil, da bi prilezel na ta svet, tako ne smemo odločati o tem kdaj se bomo poslovili. To je, ljubi zlati, vsa filozofija.
Dolžnost vseh nas je, da starih, invalidnih in bolnih ne zapiramo v Domove počitka, ampak jih imamo v svoji sredi in smo z njimi. Morda njihovo trpljenje ni namenjeno le njim. Morda je to trpljenje namnjeno tudi nam, da ne bi videli le sami sebe, morda…
Bog ve.
Barbara … sicer se ne strinjam popolnoma s teboj, si pa lepo napisala ;) Vitalkino razmišljanje mi je še najbližje - dokler nismo sami v situaciji, smo lahko “pametni”. Upam, da mi nikoli ne bo treba resno o tem razmišljati ali se celo za kaj odločati.
Si pa vsake toliko znova in znova pogledam film City of Angels …
Pa lep večer vsem!
P.S. Sem zelo vesela, da je tu diskusija ostala kulturna.
Popolnoma se strinjam z Barbaro, delno pa tudi z Vitalko.
Vitalka: vem, da je naporno negovati in gledati bolnega človeka (imam izkušnje) vendar kot si sama zapisala mama bolezen dobro prenaša-saj se je niti ne zaveda-hudo je za bližnje trpimo mi; Kadar so prisotne tudi hude bolečine pa je še hujše saj trpimo vsi … Kot je Barbara lepo napisala v zadnjem stavku -Morda njihovo trpljenje ni namenjeno le njim. Morda je to trpljenje namnjeno tudi nam, da ne bi videli le sami sebe, morda…
Bog ve.
Saša eni pač mislijo, da so Bogovi in lahko odločajo o življenju posameznika. Veliko je takšnih,žal.
Poznam zgodbo punčke, ki se je borila za življenje, vsi so jo odpisali, kot da nima nobene možnosti več za preživetje; danes ta punčka študira in živi skoraj tako kot njene najstnice!
Mislim da je važna edino volja in pozitiven pogled na življneje, da si hvaležen Bogu da si, da imaš vedno v glavi lahko bi bilo še slabše.
Lep ponedeljek ti želim.
Čisto vsaka stvar se zgodi z razlogom in tako se tudi samomor in evtanazija zgodita z razlogom. Lahko še tako moraliziramo, kaj je prav in kaj ni, dokler se v praksi ne soočimo z določenim problemom, ne moremo vedeti, kako bomo reagirali. Nekdo, ki zagovarja evtanazijo, se bo mogoče v konkretnem primeru premislil, in obratno seveda; nekdo, ki zelo nasprotuje evtanaziji, bo ob zelo hudem trpljenju njemu ljube osebe, začel na evtanazijo gledati drugače.
Tudi meni se zdi zelo pomembno, da poskrbimo za starejše in invalidne, vendar s predpostavko, da to zmoremo, in da ne gremo preko sebe. Vsak tega ne zmore, in če tega ne zmore, moramo spoštovati njegovo odločitev. Vem namreč, kako zgleda skrbeti za dementno osebo, da to lahko traja ogromno let in v teh letih se tisti, ki skrbi za drugo osebo, dobesedno psihično in fizično izčrpa. Zato se mora vsak sam odločiti, če to zmore ali pač ne.
Sedaj pa še konkretno o samomoru. Vedno znova postajam žalostna, ko slišim določene komentarje kar se tiče samomora. Samomorov je na letni ravni ogromno, vendar se o tem premalo govori, ker bi se jih kar nekaj odstotkov dalo preprečiti, če bi se o tem več govorilo. Vzroki za samomor so različni, eden od njih pa je tudi posledica hudih bolezni kot so bipolarna motnja, shizofrenija, huda oblika depresije. Teh ljudi vsekakor ne moremo obsojati, če so samomor naredili v nekem groznem strahu in agoniji, ko so imeli privide in prisluhe in v tistem momentu se niso zavedali realnosti. In za tiste, ki verjamete v Boga: ali mislite, da bi Bog tako dejanje obsodil? Jaz mislim, da ne, ker bi vedel, da je to posledica zelo hude bolezni, in da si ti ljudje niso mogli in znali pomagali. Če pa bi tako dejanje obsodil, potem pa jaz takega Boga ne potrebujem. Meni je namreč pomembno, da je Bog sočuten, sploh pa do ljudi, ki so tako hudo bolni. Lepo bi prosila, da se vzdržite kometarjev, ker pišem iz lastne izkušnje, ko sem meni zelo ljubi osebi preprečila samomor, ki je bil posledica zelo hude faze bolezni. In niti v sekundi te osebe nisem obsojala, da je to dejanje poskušala narediti. Se pa ta oseba sama zadosti obsoja in ni potrebno, da jo obsojajo še drugi ljudje ali celo Bog, čeprav je ne, ker sem jaz dobila potrditev, da je temu tako. O tej potrditvi pa ne bi pisala, ker je preveč intimne narave in je samo med mano in “mojim Bogom”.
Ja Janja B. strinjam se s tabo vsaka stvar se zgodi z razlogom. Sama nikogar ne obsojam ne glede samomorov ne glede razmišljanja niti glede dejanj posameznikov … Lep rek obstaja: Človek obrača Bog obrne. Potrebno je prisluhniti človeku, včasih pomaga že to…
Lep začetek tedna vsem!!! Imamo čudovito vreme. Živeti je lepo!!!! Izrabimo vsak trenutek, živimo polno dokler bo trajalo… Poizkušajmo polepšati dan tudi drugim. Saj nasmeh nič ne stane pomaga pa …
Draga Janja B. mislim, da vsi poznamo Jezusove besede: Ne sodite, da ne boste sojeni. Verjamem, da tudi Bog tega ne počne. Verjamem, da si bila poslana svojemu bližnjemu in mu pomagala v težki situaciji.
Bi bilo pa verjetno na mestu vprašanje: Zakaj se samomori niso in ne dogajajo v res težkih vojnih časih, polnih negotovosti, lakote, bolezni,… ampak v času in prostoru blagostanja?
Glede evtanazije pa še nekaj. Saša je napisala, da se na Nizozemskem starejši ljudje tega bojijo in bežijo v sosednjo državo. Veste tudi pri nas je veliko svojcev, ki samo čaka, da se “ta stari stegne” in so čisto nesrečni, da morajo dolgo prispevati za dom ostarelih, ker preračunavajo, koliko jim bo še ostalo. Bog ne daj, da bi bila evtanazija uzakonjena. Že sedaj je mnogo grdobij, da bi jih še legalizirali, si pa sploh ne upam pomisliti. Veste, lumpom vse prav pride.
Barbara, Bog je dober, Bog odpušča, moj Bog me ima rad, Bog razume človeške odločitve, tudi to, da daš svojca v dom, če zanj ne moreš skrbeti. Tega me je naučil katoliški duhovnik, čeprav nisem članica Katoliške cerkve.
Glede samomorov v težkih časih, preberi knjigo Psiholog v taborišču smrti.
Tebi pa povem kot človek človeku, tako na lep način. Nehaj obsojati ljudi, ki mislijo in delajo drugače, kot ti. Glej, meni se zdi nehumano in neodgovorno, roditi na svet otroka, če zanj ne morem finančno poskrbeti in mu dati vse podpore, ki jo potrebuje. Pa ne obsojam ljudi, ki to storijo. Nehumano se mi zdi, nekoga, ki je želel umreti, nenehno rešavati. Pa ne obsojam zdravnikov, ki so se to vseeno odločili storiti.
To so težke odločitve in človeku je hudo samemu po sebi in ne potrebuje človeka, ki mu bo žugal. Takega človeka je potrebno objet, ne pa mu nalagati, da se bo svrl v Peklu. Oprosti ampak morala sem ti to povedati.
Jaz zagovarjam evtanazijo v primerih, ko življenje ni več življenje. V primerih ko bi jih bog sam že zdavnaj poklical k sebi, če ne bi bili priključeni na aparate.
Mene so se pa dotaknile Andrejine besede glede Jezusa in obsodbe, in sicer naj ne sodimo, da ne bomo sojeni. Iz tega sledi, da če Bog in Jezus ne sodita, potem tudi mi nimamo nikakršne pravice nikogar soditi, sploh v primeru, če ne poznamo ozadja. Tega reka se vse premalo zavedamo in obsojamo vsevprek, brez da bi sploh pomislili, kako se počutijo ljudje, ki jih obsodimo. In če nadaljujem naprej; tudi o teh res težkih vprašanjih ne bi smeli razsojati in obsojati, ker nimamo te pravice. Vsak naj se odloči sam in po svoji vesti in vsak najbolje ve, zakaj se je za določeno dejanje odločil. Vsi mi (z mano vred) pa naj se zamislimo in si priznamo, da moja resnica ni tvoja in obratno in spoštujmo tuje odločitve, čeprav niso v skladu z našim prepričanjem. Mislim, da bi si Bog želel, da smo strpni eden do drugega, in da se sprejemamo ne glede na naša prepričanja in vero.
Še za konec: Milka, hvala, da si me razumela, kljub temu, da imava drugačne poglede na svet.
Še pojasnilo: napisala sem Andrejine besede, mislila sem pa Barbarine. Se opravičujem za napako.
Drage moje,
zakaj se ukvarjamo z obsojanjem tistih, ki drugače mislijo. Vsak ima svoj pogled na življenje in prav je, da izrazi svoje mnenje. Vsiljevanje nekaj kar je prav in nekaj kar ni je izguba časa. strinjam se s Sašo, da razmišlja tako kakor čuti in prav je tako. Skratka ne mislimo vsi enako in zato smo tako zanimivi.
Saša rada berem tvoje razmišljanje in o tebi imam lepo mnenje, ker govoriš iz srca - tako kot čutiš.
res lepe misli. razumem vsakogar od vas. hudo je, da so dekle pustili umreti. ampak zivljenje te lahko pripelje tako daleč, da ne vidiš več izhoda. meni je v avgustu letos umrl mož. s sinom sva ostala sama, brez denarja v dolgovih. tako hudo je, da v tretjem tisočletju dejansko stradava. v sredini avgusta sem izklopila hladilnik, potem vestež, da sedaj v oktobru nimava niti moke. to sva porabila za zadnje vodne žličnike. na Rudnik hodim v službo peš - iz šiške, ker nimam denarja za žetone. konec meseca nama bodo izklopili elektriko. v taki situaciji lahko razumem dekle, ki je hotelo umreti. ko izgubiš upanje. ko se ti ponoči sanja od kruha. lahko to razumete, ko se ti življenje obrne na glavo?
Katja, grozno. Jaz vem to, bila sem tudi v tako hudi stiski. Nisem obupala, čeprav sem obupavala. Zmeraj se je nekako izšlo, nekaj se je zgodilo in prebrodila sem to. Res pa je, da sem zelo trdo delala.
Mislim, da bi bilo fajn, če bi ti lahko kako pomagali? Jaz bi ti z veseljem, ne vem pa, kako bi prišla do tvojega naslova?
Katja-a organiziramo zbiralno akcijo hrane za vaju s sinom? Če si za, to lahko storimo!
Ko že razmišljamo o minljivosti in smrti, lahko pripomnimo, da obstaja zlasti v razvitem svetu in v zadnjem času tudi pri nas paliativna oskrba. Njen cilj je, da vstopa predvidoma v zadnjih mesecih življenja kot skrb za najboljšo možno kakovost bolnikovega življenja, usmerjena je v smiselno izpolnitev zadnjih mesecev življenja in opora svojcev. Na prvem mestu je tu odpravljanje in preprečevanje hudih bolečin, skrb za čustvene, socialne in duhovne vidike.Osebje in prostovoljce vodi sočutje in želja po ustvarjanju podporne bližine tistim, ki se poslavljajo in njihovim svojcem.
Proces umiranja je pomembno duhovno doživetje. Posluh, sočutje in spoštovanje tuje bolečine spletajo vezi in zaupnost, ki dajejo bolnemu in svojcem tisto pravo človeško oporo in občutek varnosti, kar je poleg strokovnega znanja bistvo paliativne oskrbe.
Samo kanček informiranja za vse, ki mogoče iščejo pomoč. Človek je premalo celostno obravnavan, odtod tudi veliko bolečine in trpljenja. Všeč mi je, da je še veliko pripravljenosti k sočutju do sočloveka.
Katja!
Najprej iskreno sožalje. Želim ti, da bi našla pomoč, da bi lahko s sinom dostojanjstveno zaživela. Niti slučajno ti ni lahko. Sedaj, ko bi si morala vzeti čas za žalovanje, ki je vsekakor potreben, da lahko po taki izgubi spet zaživiš, se moraš ti ukvarjati z eksistencialnim problemom. Žal mi je, da je tako. Vem, besede ne bodo rešile tvoje stiske, vendar vsekakor sem morala to napisati, ker tako čutim.
Mogoče pa ne bi bilo slabo, če bi šla tudi s svojo zgodbo v oddajo Tednik, kjer pomagajo ljudem v stiskah. Ne vem, samo razmišljam. Tudi mi posamezniki ti lahko malce pomagamo, tako kot sta predlagali že Saša in Anka, vendar se bojim, da bi bilo to premalo, da ti potrebuješ večji finančni vložek glede na to, da sta kar krepko v dolgovih.
Marjana!
Jaz vse osebje in prostovoljce, ki se ukvarjate z paliativno oskrbo, globoko cenim in spoštujem. Vaš prispevek je neprecenljive vrednosti.
Spoštovani,
če bi mi res lahko malce pomagali, bi vam bila zelo hvaležna. Saj ne potrebujeva veliko, vsaj malce, da ublaživa trenutno situacijo. Nisem pričakovala takšne dobrote, posluha za bolečino, ampak vidim, da obstajajo dobri ljudje. Če mi lahko karkoli pomagate, vas prosim za tel, kam lahko pokličem. Svojega maila nimam, samo službenega. Tudi vi Saša, ste se odzvali, kljub temu, da imate doma pet otrok, za katere skrbite. Ga. Janja, ne bi bilo premalo, bolje nekaj, kot čisto nič. Skromna sva.Če bi imala nekaj hrane in žetone za lpp, bi se nama odprl svet.
Katja, rada bi ti pomagala!
ga. Anka, najelpša hvala. Kot sem nimam svojega maila. Če bi mogoče lahko jaz vas poklicala? Joj ne vem, ali sem predrzna, samo tako obupana sem.
Ga. Pika, tudi vam hvala. Kako lahko prideva v stik? Nisem pričakovala tega.
Katja! Iskreno sožalje tebi in sinu. Najprej povej kako ti lahko pomagamo. Odloči se je več možnosti. Glede hrane, obleke, šolskih potrebščin … pa se obrni na Župnjisko KARITAS v Šiški (Černetova 17). Pomagajo vsem, ki so potrebni pomoči. Tako materialno kot finančno (plačajo ti položnice) in tudi kakšen koristen nasvet ti bodo dali. Dežurajo vsako sredo od 10. do 12. ure.
Res je potreben čas za žalovanje tako zate kot za sina. Tudi v tej stiski lahko veliko narediš! Predvsem “vrzi ven” negativna čustva. Zjokaj se! Napiši težave vsak večer na papir, potem pa ga strgaj, zmečkaj - lažje ti bo … Misli na to, da kljub izgubi moža nisi sama na svetu. Imaš otroka, ki te porebuje … Imaš nas (blogerice), ki smo ti skupaj s Sašo (ona ima medijsko moč) pripravljene pomagati!
Ne vem, kako bi kontaktirali. Svojega telefona ne bi rada objavila; mogoče se bo pa Saša česa spomnila.
Za Sašo: Katji lahko pošlješ moj mail. Lep dan vsem!
Popravek za Sašo: Saša prosim oprosti, zate sem hotela napisati, da imaš tudi medijsko moč pa mi je tudi ušel…
Vem, da imaš tudi druge kvalitete. še enkrat oprosti
Katja, tudi jaz bi ti pomagala. Kako lahko pomagam? S hrano, mogoče nekaj za plačilo elektrike?
Ne bi ravno tu pisala telefonske. Ali mogoče lahko ti objaviš mail?
Ne, Saša ima vse naše maile, pa bi se preko tega lahko organizirale. Ne vem, če je Saši to prenaporno, ampak jaz se takoj za to.
Katja koliko let ima tvoj sin? Ima oblačila? Pa ti? Daj napiši kakšno št.nosiš, da vidim, če imam kaj zate.
Drži se.
Katja,
tudi jaz ti lahko pomagam in sicer z oblačili. Povej kakšno konfekcijo nosiš ti in koliko je star tvoj sin? Želim vama polepšati dneve.
lp Meri
Draga Milka. Hvala za prijazne besede. Ob vsakem novem postu, ko mi kdo napiše, nekje vidim žarek upanja. Ne vem, če bom lahko kdaj prebolela. Hudo je. Tako dober je bil. Ne vidim naprej.
Napisai ste, da ste mi s Sašo pripravljene pomagati. Hvaležna bi vam bila do neskončnosti. Saj ne potrebujem mediijske moči, neprecenljiva bi bila pomoč s hrano, žetoni..
Na Karitas pa sem se obrnila, dobila sem 16. 9. paket hrane, ki sva jo sestradana “požrla”. Plačali so mi tudi položnico za obrat. stroške v znesku 60,00€. Zelo dobri so. Ampak sedaj pridem na vrsto šele 4. 11.
Ga. Saša, neprecenljivo bi mi bil pogovor z vami. V vas je toliko dobrega. nisem še spoznala človeka, kateri bi cenil in razumel življenje bolje kot vi.
Spoštovani vsi.
za “MERI ” Meni se je svet postavil na glavo s smrtjo moža. do takrat sem imela za spodobno življenje. Tako, da oblačila imava od prej, hrane pa “od prej” nisva mogla prihraniti. Čez noč se je zgodilo to. Drugače pa ima moj sin 16 let.
Za”METULJČICO”: Hvaležna bi vam bila. Službeni mail ne upam pisat, da ne bi bilo še v službi kaj narobe. Sedaj moram paziti do maximuma - v teh časih. Lahko kam pridem?
ZA VSE: HVALA VAM!!!
Ustvarila sem si nov mail naslov - osebni: jesen.34@gmail.com
Katja, takole sem se odločila: napiši mi, kje je tebi najbližje župnišče, pa se bom tam dogovorila, da bi ti lahko dostavili kaj za pod zob, pa oblačila in ostalo. Tako se izognemo vsem živim neprijetnostim, tudi tebi bo manj neprijetno… Me, ki smo se namenile pomagati ti, bomo pa tja prinesle stvari. Se strinjaš?
Meni ta zgodba nekaj smrdi. Tudi na MON-u smo imeli take srce parajoče primere, pa se je izkazalo za veliko goljufijo. Ne rečem, da je to tudi tako, ampak če ženska, ki ima službo, ne more preživeti z enim otrokom, je pa zelo čudno. Kako pa preživijo samohranilke z več otroki? Če hodi v službo, ima plačo. Glede na to, da ima služben mail, pomeni, da ni neka snažilka ali strežnica z mini plačo, ampak ima normalno službo v pisarni in normalno plačo. Ima najbrž tudi sodelavce, ki bi ji prvi pomagali z najmanj moko in najnujnejšim, če bi bilo res treba. Kaj pa starši ali sorodniki? Pa sosedi? Ne vem no. Iz Šiške na Rudnik nihče ne hodi peš, ta je pa preveč lovska. Za prevoz v službo imamo ponavadi mesečno karto, če se ne vozimo s svojim avtom. Z žetoni se nihče ne vozi v službo, ker je dražje. Za vožnjo dobimo denar pri plači. Jaz z veseljem vsakomur, ki je potreben pomoči, pomagam, bodisi s hrano, denarjem, prevozom, čemerkoli, ampak ta zgodba ima pa preveč lukenj. Moja naivnost ni tako velika, mi je žal.
Se zelo, zelo strinjam z Marielo. Tudi meni se zdi zgodba čudna in ima preveč lukenj.
Bomo videli… Počakajmo, ok?
Pozdravljeni, žal mi je, da tako razmišljate. Sploh sem prišla na ta blog, kjer se je pisalo o življenju in smrti. Samo zato sem pisala. Napisala sem trenutne občutke v zvezi s tem. Ni bil pa tu moj namen prositi za pomoč. Zato najmanj, kar rabim v tej situaciji, da berem te komentarje, ki me že bolj potisnejo ob tla. Pozabite. Moj mail sem napisala, ker sta ga dve gospe želeli,. Oprostite, blog je Sašin.
Ga. Saša,
ali se lahko “slišiva” po osebnem mailu. Ne bi prenesla še enega takega razmišljanja. Mogoče sem preveč občutljiva, ne vem. Na mail bi vam poslala ime Župnjiske karitas.??
Saša, meni se je Katja danes javila in tisto o čemer sem ti včeraj pisala, je bilo očitno pomota.
Katja, te razumem, da si prizadeta in užaljena, tudi jaz bi bila, vendar moraš se zavedati, da v teh časih veliko ljudi tudi izkorišča dobroto drugih in zato smo ljudje malo skeptični. Priznam, tudi jaz sem bila. Včeraj sem ti namreč pisala in na moj mail je kmalu po tem prišla tako čudna pošta, da sem se tudi jaz prestrašila in pisala Saši. Čeprav ti je hudo, moraš tudi ti razumeti, da se zlorabe dogajajo in prav je, da prej premislimo, komu bomo pomagali. Upam, da je sedaj to rešeno, in da bomo sedaj lahko ukrepali, da ti bomo pomagali. Pa oprosti, če smo te užalili, ni bilo namenoma.
hvala, Janja
spoštovane,
mojemu mailu je bilo spremenjeno geslo, verjetno sem ga sama zakodirala, zato danes od 9. ure dalje ne morem več v ta mail. Za obe gospe, ki sta mi pisali in jima nisem več odgovorila, vljudno prosim če mi pišeta na nov email, ker sem s tem izgubila tudi njuna e-naslova. Staremu naslovu sem dodala samo en n, tako da se glasi: jesenn.34@gmail.com. V vednost tudi ga. Saši. Oprosite za nevšečnosti
Zelo lahkotno in plitvo razmišljanje na tako težko temo, kako značilno za Sašo! Samo nekdo, ki dobro obvlada intenzivno terapijo kritično bolnih, res razume vso težavnost odločanja o “odklapljanju z aparatov”. Zato takšno odločanje nikoli ni prepuščeno posamezniku, temveč skupini neodvisnih zdravnikov, ki morajo upoštevati pravilnike, zakone, etiko in svojo vest. Samo Saši je seveda vse jasno, ona bi imela vse ljudi na respiratorju in v bolnišnici do njihovega 100. rojstnega dneva - vseeno, če tega respiratorja ali bolniške postelje ne bi mogel dobiti kakšen drug bolnik, ki bi morda še imel upanje na pomembno izboljšanje zdravja.
Ne sodite, da ne boste sojeni!
Dragi tisti, ki obsojate, žalite …
Saša veš kako pravijo: čez eno uho noter, čez drugo ven” …
Takole-
če imate še voljo, da pomagamo Katji, sem se dogovorila v župnišču ob cerkvi v Črnučah, da ji tam lahko pustimo hrano, obleke, karkoli pač, kar bi ji prišlo prav. Lahko tudi kakšen euro. Naslov je Stare Črnuče 13, ob osnovni šoli. Je pa Katjina zgodba resnična, še bolj, kot si lahko mislimo, sem preverila. In tisočkrat hvala vsem, ki se boste odzvali temu pozivu, saj to pomeni, da imate tisti, ki berete moj blog, srce in vrednote na pravem mestu!