Saša Einsiedler

Povej tudi ti! (9)

Ne vem zakaj je obiskati terapevta ali terapevtko pri nas še vedno takšen tabu… Kot da to pomeni, da si čisto zmešan, ali kaj? Poznam jih nekaj, ki hodijo na terapijo, a v isti sapi rečejo, pa nikomur ne povej… Verjamem, da bo prišel čas, ko bomo notranje stiske priznali in jih upoštevali tako, kot npr. zobobol. Ko je čisto naravno, da greš pač pozdravit razbolen zob. Ko pa duša lahko boli mnogo bolj!

Sicer pa-kdo od nas je pravzaprav “normalen”? In kaj biti normalen sploh pomeni? Verjetno bi bilo bolje uporabiti izraz “funkcionalen”. Če lahko vsaj približno mirno živiš, v približno urejenih odnosih, potem ti nekako gre skozi življenje. Vsakemu po svoje… A koliko ljudi je v resnici takšnih, ki imajo urejene, lepe, harmonične odnose? Pa ne samo navzen…, tako, zares? Jaz jih ne poznam prav mnogo. Smo torej vsi nori, nenormalni? No, prepričana sem, da smo godni vsaj za terapijo…

ZA ZAMISLIT SE

Odtipkano: 19. januar 2012

Povej tudi ti! (3)

Ko so Dalai Lamo vprašali, kaj ga najbolj preseneča, je odgovoril:

»Človek«.

Ker žrtvuje svoje zdravje, da bi zaslužil denar.

Potem žrtvuje denar, da bi spet dobil svoje zdravje.

In potem je tako zaskrbljen za prihodnost, da ne uživa sedanjosti;

rezultat tega je,

da ne živi v sedanjosti ali prihodnosti; živi, kot da nikoli ne bo

umrl,

in potem umre,

ne da bi kdaj zares živel.”

ZASPALA….

Odtipkano: 5. januar 2012

Povej tudi ti! (2)

Ah, spet sem malce zaspala s pisanjem bloga. Bom pa objavila odgovor iz Jane, se mi zdi kar primeren za vse nas… Srečno!!!

VSAK DAN JE LAHKO NOV ZAČETEK

Gospa Saša. Novo leto je tu. Čas za nov začetek? Kakšen? Kako? Veliko nas je, ki bi si želele kaj spremeniti v svojih življenjih, na bolje, seveda… Imate kakšno spodbudno besedo?
Bralka

Ljudje smo tako naravnani, da vedno iščemo neke oprijemljive prelomnice za dobre sklepe o spremembah. Takoj po praznovanju rojstnega dne začnem hujšati. Po tej zabavi preneham kaditi. Ko bo vreme bolj toplo, začnem telovaditi… Koliko dobrih sklepov in odločitev je šele naloženih novemu letu!
Velikokrat pa nas, žal, v korenite spremembe prisilijo šele hudi pretresi našega življenja. Ločitev, smrt nam ljubih, bolezen. Kot da se v resnici šele takrat zavemo svojega življenja, njegove silne dragocenosti. In kot da šele takrat spoznamo, da nismo samo avtomati, ki služijo svojim domačim, da imajo site trebuhe, oprane in zlikane srajce in da se ne zadušijo v lastnih smeteh. Zavemo se svojih čustev, svojega telesa, svojih misli in svojih hrepenenj. Na vso srečo, ali-končno!
In tako je tudi prihajajoče novo leto lahko prelomnica. Pa ne za hujšanje, telovadbo in ostale želje, ki smo jih tako ali tako vse polne. Lahko je to prava, korenita sprememba. Začela bom poslušati in upoštevati sebe. Začela bom prisluškovati svojim željam. Odslej bom enakovreden član moje družine. Upoštevala bom svoja čutenja. Dovolila bom, da se drugim zdim čudna. Znala bom reči ne. Vzela si bom, kar mi pripada. Uf, težka naloga…
Začne se z majhnimi koraki. Ko se boste z družino ali družbo odpravljali na izlet, pomislite, kam bi šli najraje vi. Sploh veste? Če imate svojo željo, potem vam kar dobro gre. Pa družina izbere kdaj izlet, ki si ga želite vi in drugim ni všeč? Ali pa zaradi njihovih dolgih nosov raje popustite in greste drugam, za ljubi mir? Dogovorite se, da je vsak enkrat na vrsti. Tudi vi. In da niti v sanjah ne boste prenašali kakšne slabe volje.
Skuhate kdaj kosilo, ki je všeč vam, drugim jedcem pa ne? Ali ste morda že pozabile, kaj je sploh vaša najljubša jed? Še boljše vprašanje-ali kdaj kdo drug skuha in pospravi kuhinjo, ali pa je to kar po nekem nepisanem pravilu vaša “dolžnost”? Ste si jo res sami izbrali? Kaj pa takrat, ko se vam ne ljubi, ko bi šli vi tudi raje na sprehod ali ležat na kavč?
Si kdaj brez slabe vesti kupite kaj samo zase? Poudarek je brez slabe vesti… Greste zvečer s prijateljicami na klepet in vas ni domov pozno v noč, pa zato ne doživite tihega tedna? Si vzamete čas kakšno popoldne in berete, izdelujete angelčke iz gline ali preprosto samo ležite v tišini? In vaša okolica to sprejme in vam da mir? Ali pa vedno samo razumete druge, ki si želijo in tudi vzamejo takšne trenutke zase?
Včasih kar pozabimo, da nismo mame vsemu svetu in vsem okrog nas. Mati Tereza je bila ena. Me pa smo Andreje, Saše, Tine, Mojce, Klavdije… Vsaka posebna, drugačna in vredna. Če me skrbimo za vse in vsakogar, kdo bo poskrbel za nas? Nihče, če ne bomo same. Zato je novo leto odlična priložnost za dober sklep-začela bom-tako kot skrbim za druge, skrbeti zase! Nič več in nič manj. Če si bom vzela kos pogače, ki mi pripada, ga bom z lahkoto in zadovoljstvom delila z drugimi. Kaj bom delila, če ne bom imela ničesar?
In še en super namig. Znanec mi je zadnjič pripovedoval, da je vsakič, ko je v trgovini prejel kovanec za dva evra, le-tega spravil v posebno škatlo. Vanjo ni kukal, ni jemal kovancev iz nje niti takrat, ko jih je potreboval. Kot da ta škatla ne obstaja. Ob koncu leta je preštel. Skoraj tisoč evrov se je nabralo! In je peljal družino na počitnice. Jaz sem že začela z zbiranjem. Nekaj jih že imam v škatli, ne vem še, kaj bom s tem denarjem, a že zdaj se veselim. Ker bo to darilo zame, za moje dobre sklepe. Oh, kako dobro dene, ko malo pobrskaš po sebi in se začneš odkrivati! Srečno!

MEGLA

Odtipkano: 20. november 2011

Povej tudi ti! (4)

Ta gosta megla, ki nas ovija, ovija, ovija, nam sporoča marsikaj. Tudi to, da je sonce v nas. In tudi to, da je včasih naše dojemanje tako ozko-kakor ne vidimo dlje od nekaj metrov, ko pogledamo skozi okno, tako tudi ne vidimo dlje, ko je vreme jasno in sončno… Ker naš pogled je v nas in če je odprt, ga tudi tole turobno vreme ne more zastreti.

CVETKA

Odtipkano: 13. november 2011

Spoštovana g. Saša!

Berem vaše odgovore in vidim, da se vam oglašajo predvsem ženske s težavami v partnerskih odnosih. Moja težava pa je nekoliko drugačna…
Imam dva odrasla otroka, sina in hčerko. Sin se je pred leti ločil, ima pa dva majhna otroka. Ena vnukinja hodi v drugi razred, druga je še v vrtcu. Z bivšo snaho se takrat, ko sta bila še poročena, nisva najbolje razumeli, zdaj pa kar dobro sodelujeva. Zakaj vam pišem? Sin si je našel drugo partnerko, ki tudi že ima otroka. Pa to sploh ni problem, moti me, da ta nova partnerica kroji življenje mojemu sinu. Ne samo to-kar naprej se tudi vtikuje v vzgojo vnukinj, čeprav živita s svojo mamico. Enkrat do dvakrat na teden prideta deklici k sinu, tudi za vikende se videvajo, tu in tam vnukinji lahko pazim tudi jaz. In takrat se mi deklici razjokata, kako grozna je očkova nova žena, da ju ne mara, da morata biti ves čas tiho, ne smeta se umazati na igrišču, zahteva vojaški red… In sta mi rekli, da ne želita več k očku, zaradi te ženske. Skušala sem se pogovoriti s sinom, pa pravi, da je to njegova stvar in da je prav, da sta punčki bolj “na kratko” vzgajani, da ne bosta razvajeni. Meni se pa sploh ne zdita razvajeni, le sinu njegova nova partnerka pere možgane in sploh ne razmišlja več, kot nekoč. Vem, da to ni moja stvar, a tako zelo trpim, ko gledam vnukinji, skrbi me, da se bosta počasi odvrnili od svojega očeta. Kaj naj naredim?
Cvetka

Spoštovana Cvetka!
Popolnoma lahko razumem vaš položaj. Svojemu sinu in svojima vnukinjama iz srca želite le najboljše. Želite si tudi, da bi se imeli radi, da bi se pogovarjali in da bi tudi vi lahko večkrat popazili na deklici. Moti vas, da je v njuno življenje prišla ženska, za katero se vam zdi, da ne ravna lepo z otrokoma. Vsaj ne tako, kot si to predstavljate vi. In ne morete si misliti, kaj se je zgodilo s sinom, da je tako spremenil svoje razmišljanje in način vzgoje svojih otrok.
Pravzaprav pa ima sin prav-to je njegova odločitev in sam bo moral sprejeti vso odgovornost zanjo. Čeprav vas boli srce, ko mali jokata in vam govorita, da si ne želita več k očku. Vaša vloga pri vsem tem je, da ste čim bolj ljubeči do svojih vnukinj. Najslabše bi bilo, če bi še podpihovali njune solze glede “mačehe”. No, če bi opazili, da partnerka vašega sina zares grdo ravna s punčkama, da ju tepe, zanemarja, da nad njima izvaja psihične pritiske, potem je že prav, da se jima ostro postavite v bran. V takšnih primerih bi lahko odšli do centra za socialno delo in se tam pogovorili. Vendar pa mislim, da je ključ do rešitve tokrat pogovor.
Zdi se, da ste ljubeča in skrbna babica, pa tudi mama. Pravite, da ste se s sinom prej veliko pogovarjali. No, to je odlično izhodišče za pogovor tudi tokrat. Ker pa domnevam, da sin čuti vašo prošnjo po pogovoru kot prisilo in vmešavanje v njegovo življenje, vam predlagam, da se odločita za pogovor, kjer bo z vama še nekdo. Tako bosta oba “dobila” prostor in čas, da povesta, kaj vaju skrbi. Ne mislite namreč, da je vaš sin popolnoma brezčuten in da pod masko moške trdnosti, ne nosi svojih solza! Pomembno pa je, da se ta čustva izrazijo in da dobi človek občutek slišanosti. Vam se zdi, da ste brez moči-deklici vam jokata, smilita se vam, sin se ne želi pogovarjati… Občutek imate, da ste popolnoma nemočni in ne veste, kaj. Tudi sin se morda počuti podobno. Sveže je zaljubljen, želi si ohraniti partnerstvo, ki mu očitno pomeni veliko, svoji deklici ima zagotovo rad in ravnanje njegove partnerke se mu ne zdi prav nič sporno. Malo bolj stroga vzgoja, ampak to je pač v današnjem svetu naložba…. Poleg tega pa ima morda lahko občutek, da mu s svojimi nasveti solite pamet, da mu sporočate, da je še vedno mamin sinček. On pa mora vendar zdaj zaščititi svojo novo družico!
Temu oz. takšnemu pogovoru, kje vsakdo dobi priložnost, da pove oz. govori o svojih notranjih procesih, se reče transformativna mediacija. Veste, velikokrat, ko ljudje takole iskreno povedo, česa se bojijo in kaj čutijo, sploh ni potrebno veliko, pa se težave kar same razblinijo. Ko smo sami v težavah, ne vemo in težko razmišljamo o tem, kaj in kako čuti tisti na drugi strani. Včasih so naše domneve o čutenju drugega čisto napačne. Vi si seveda želite biti slišani in upoštevani. Želite si, da vas sin potolaži, da je z deklicami vse čisto v redu, da je pri njih doma pač od zdaj dalje nekaj več reda, da pa je njegova nova partnerka ljubeča ženska oz. vsaj ne tako “grozna”, za kakršno jo imate vi. Želite si biti upoštevana, vendarle je to vaš sin, pa čeprav veste, da mora imeti vajeti in odgovornost svojega življenja v svojih rokah. Morda si želite, da bi vas sin povabil k sebi domov, da bi tudi njegova družica dobila priložnost, da se vam predstavi v drugačni luči. Poklepetali bi, spili čajček ali kavico in vaše srce bi bilo pomirjeno. Sin pa bi se umiril od spoznanju, da mu spet zaupate in stojite ob strani, od vas bi dobil potrditev, da se zmore spopadati z zunanjim svetom.
No, tako bi bilo seveda najbolj idealno. Poskusite , tak pogovor, ki poteka med družinskimi člani, je celo brezplačen. Pa lahko je tisti, ki se z vami pogovarja, moški, ženska, lahko sta oba. Kakor presodite, da bi bilo bolje. Srečno!

UMIRJANJE

Odtipkano: 8. november 2011

Povej tudi ti! (4)

Zadnjič sem pozno popoldne sedela ob gozdu. Objela me je čista tišina. Tako globoka, da sem jo zaslišala in začutila. Potem pa je zapihal veter in iz gozda se je zaslišalo padanje listov. Jesen. Potem pa znova tišina. In tak mir! Razlegel se je vse naokrog, tudi vame. Jesen ni čas divjanja, jesen ni čas množičnih nakupov ob prihajajočih praznikih. Jesen in zima sta čas za mir, razmišljanja in potovanja globoko vase. Narava nam to sporoča že tako dolgo, utrujena je že od našega upiranja kroženju… V času, ki naj bi pomenil umik vase, smo ljudje najbolj obrnjeni navzven. Trgovine, hrup, tekanje, pehanje…

S kratkimi otoki tišine se lahko povežem, postanem del celote. Postanem list, zvezda na nebu ali seme mogočnega drevesa. Edino, česar si ne želim, je postati del človeške norije ob koncu leta. Mi bo uspelo?

ANKA

Odtipkano: 28. oktober 2011

Pozdravljena ga. Saša,
pri opisovanju svojega problema bom skušala biti čimbolj kratka in se vam že vnaprej zahvaljujem za morebiten nasvet.
Sem petdesetletnica z dvema odraslima otrokoma. Oče otrok je bil moja prva velika ljubezen in doslej edini moški v mojem življenju, čeprav z njim nikoli nisem bila prav srečna.
Bil je ženskar, varal me je z nešteto ženskami oz. z vsako, ki mu je prišla naproti. Hoby mu je bilo “podiranje” partnerk njegovih prijateljev. Povrhu vsega je bil takrat še alkoholik in tudi fizično nasilen do mene in s tem posredno tudi do otrok. Pred 14 leti sem se odločila narediti temu konec, bilo je sicer zelo hudo, a zaradi otrok sem bila vztrajna . Deset let sem otroka sama vzgajala, izogibal se je plačevanju preživnine in tudi ni iskal stikov z otrokoma, čeprav mu tega nisem nikoli onemogočala.
Pred nekaj leti pa mi poslal pismo, ki sem ga sprva le bežno preletela, prav prebrala pa šele nekaj mesecev kasneje. Napisal je, kako nas pogreša, obžaloval pretekla dejanja…pismo se me je močno dotaknilo in naju sčasoma zbližalo. Otroka sta me opozarjala, naj se spomnim, kako sem trpela in naj ne nasedam njegovim lepim besedam. A odgovarjala sem jima, da si zasluži, da mu damo še eno možnost, da dokaže, da se je res spremenil in da je postal drug človek. Iskreno sem si želela, da postanemo prava družina. Sprejela sem ga nazaj.
Po nekaj tednih mi je začel omenjat ” prijateljico “, ki naj bi mu v tistih letih, ko smo živeli ločeno, prala in kuhala, omenjal je, kako ji je zdaj hudo, ker je zaljubljena vanj. Tako sem ugotovila, da je to tista ” žena njegovega kolega “, s katero me je že varal pred leti in je bila pravzaprav pika na i, zaradi katere sva se pred 14 leti razšla. Prepričeval in prepričal me je, da je ne ljubi, da sem edino jaz ljubezen njegovega življenja. In vsem tem lažem sem jaz, neumnica, nasedla kot kakšna najstnica.
Sedaj pa zaradi tega doživljam ponovno pravi pekel. Moj dragi namreč s svojo bivšo sploh ni prekinil, še naprej veselo hodi k njej, skupaj gresta tudi npr. na morje ali izlete, se kaže z njo v javnosti, ima nanjo prepisanega tudi nekaj premoženja, skratka ta ljubica pobira smetano, meni pa ostajajo drobtinice. Najhuje pa je, da mi razmerja ne prizna in pravi, da si domišljam, da sem ljubosumna, da mu je samo prijateljica. V teh nekaj letih sem že neštetokrat hotela z njim prekinit, pa dosežem to le za kakšen mesec, največ dva, potem se zopet vrne ter je pri tem zelo vztrajen in ta začaran krog se venomer ponavlja. Sam si jemlje preveč svobode, mene pa omejuje tako, da me hoče izolirat od sodelavk, sorodnikov. Če že slučajno kam grem, takoj naredi prepir in se za nekaj dni odseli k staršem, vmes pa hodi k prijateljici.
Sem res nenormalna, ker ne dopuščam takega ” prijateljstva ” z njegovo bivšo ?
Od vsega sem že utrujena, brezvoljna in ne vidim več izhoda. Hrepenim po sočloveku, ki me bo cenil, spoštoval, ki bo iskren do mene, ki mu bom lahko zaupala, rada bi zaživela umirjeno. Večkrat si zastavim cilj, da moram naredit konec tej zvezi, nato sem nekaj časa vztrajna, a nazadnje popustim in to se ponavlja v nedogled.
Anka

Draga Anka,
sem vaše vprašanje pustila skoraj celo, čeprav je nekoliko daljše. Ker je lep primer tega, kar se po malem dogaja veliko ženskam. Ta začaran krog.
Enkrat ste že izkusili moževo krutost. Tudi popival je takrat, vi pa ste z majhnim otrokom, kot študentka, prenašali njegovo skakanje iz cveta na cvet, njegovo nesramno obnašanje in tiho trpeli. Upali ste, seveda, kot upa toliko žensk, da se bo spremenil, da bo spoznal, kako zelo ga ljubite in da bo vaša ljubezen močnejša od alkohola in njegovih izletov na žene prijateljev. A ni se zgodilo tako in po še enem otroku ste zbrali moč, pogum, v dobro sebi in otrokoma, ter ga zapustili.
V teh desetih letih ste bili sami. Za otroka ste skrbeli sami, tudi drugega moškega si niste našli, čeprav je bilo priložnosti zagotovo nekaj. Potem pa to njegovo pismo. Kaj je tisto, kar je v vas zbudilo iskro? Usmiljenje? Upanje, da se je zares spremenil in da mu je resnično žal? Osamljenost? Globoka, speča rana se je prebudila…
Anka, mislim, da bi se morali malce razjeziti. Pa ne nase, vi ste čudovita ženska, zvesta in dobra, sposobna, vzgojili ste dva čudovita otroka, s katerima se lahko pogovarjate in si zaupate. Razjezite se nad situacijo, ki je popolnoma nepravična do vas.
Mož vam ne pusti s prijateljico na kavo, ne druži se z vašimi sorodniki, on pa hodi z ljubico na morje. Celo na spletu objavlja slike o teh njegovih podvigih… Se vam to zdi pravično do vas? Ste vi vredni več kot pol manj, da se lahko z vami tako ravna? Ste predpražnik pred vrati, v katerega se lahko mož obriše umazane čevlje, potem pa vas še malo zbrca in potlači, češ, niste mu dobro obrisali podplatov. In da ta predpražnik slučajno ne bi šel kam! Leži naj tam pred vrati in čaka na svojega lastnika. Morda bosta ob priliki oba z ljubico prišla in si ob vas obrisala svoje noge. Malo vas delam jezno.
Ni nenormalno to, da ne razumete njegovega prijateljevanja z ljubico, nenormalno je to, da vas v to sploh prepričuje. Kakšen odnos pa je to??!! Eden vse, drugi nič. Težava je samo v tem, da ženske same dovolimo in dopuščamo takšno ravnanje. Nasedemo sladkim obljubam, moledovanjem, celo kakšna solzica jim kdaj pade iz oči. In naša mila srca se zmehčajo, joj, kako me ima rad, res mu je žal, zdaj bo pa čisto drugače. Nikdar ni drugače. Vedno je enako, ne, vedno je slabše. Ker popuščamo več in več in nazadnje vas bo prepričeval v to, da ste zares nenormalni, ker njemu in ljubici ne skuhate kosila in perete perila. Si to želite?
Kaj pa je bilo v tistih desetih letih, ko ga ni bilo? Ste hrepeneli po njem ali samo po nekom, ki bi vas imel rad in spoštoval? Se niste imeli lepo? Spomnite se tistih mirnih popoldnevov, večerov, ko ste s knjigo v naročju zadremali, ko niste razmišljali, kakšne volje bo prišel, po kateri ženski bo dišal tokrat, ko ste šli s prijateljicami na sproščen klepet in vas ni nihče zmerjal, kje hodite… Spomnite se na svojo moč, dokazali ste, da zmorete sami, da takšnega življenja, kot ga imate sedaj, resnično ne potrebujete! Saj vem, groza vas je ob misli, da gre takrat, ko se za mesec ali dva odseli, k njej, k drugi. Ampak Anka, kar naj ga ima, takšnega, kot je! Naj trpi ona, če si tega želi!
Ko se boste spomnili na tisto mirno obdobje desetih let in boste začutili jezo zaradi vseh krivic zdaj, ga povabite na pogovor. Mirno, brez očitkov. Povejte mu, da ne pristajate več na takšno življenje, da ga imate sicer radi in je on vaša edina ljubezen, vendar vam je brez njega lažje in lepše. Povejte mu, da si želite biti z njim, vendar izključno tako, da se odnos uredi. Konec ljubice, konec žalitev, pomoč pri gospodinjstvu, podpora na vseh področjih, spoštovanje in pogovor. Predvsem pa skupen obisk terapevta. Poskusite, če bo pristal, dobro, če ne bo, se poslovita. Zmorete sami, to ste dokazali, ljubečega odnosa pa z njim na takšen način, ne bo nikoli. Srečno!!!!!

RUVANJE

Odtipkano: 23. oktober 2011

Ko bi bilo tako enostavno…. kot je ruvanje plevela z naših vrtov. Gredico očistiš, porahljaš in potem samo tu in tam hodiš pogledat, če je zrasel kakšen nov plevel. Še ko je majhen, ga izpuliš, da narediš prostor svojim pridelkom, ki jih občudujoče gledaš in se jih veseliš. Ko bi bilo tako preprosto… Zruvati vse plevele svojih žalosti in ljubeče gojiti svoje pridelke… Saj morda ti pleveli še niti niso privreli na plano, a v globinah razpredajo svoje mogočne korenine in se trudijo razrasti. Če nisi pozoren najne, udarijo kot vulkan, požgejo vse sadove, ki smo jih tako boječe zasadili. Pozornost… Vsak dan, vsak trenutek. Da bodo naši sadovi lahko rasli, postajali močnejši in tako krepki, da plevel med njimi ne bo več našel poti zase.

KATARINA

Odtipkano: 16. oktober 2011