NAZAJ

Odtipkano: 2. september 2010

malo razmišljanja

Povej tudi ti! (8)

Ja, je bilo lepo tole poletje. Lahko bi zima sicer še malo počakala, malo lepe jeseni bi nam ustrezalo, ampak izgleda, da ne bo nič nežnega uvajanja. Kar bumf. Kot se dogaja zadnje čase pri mnogih stvareh. Kot da je konec lagodnega brezdelja, dušnega in snovnega. Ljudje, s katerimi se pogovarjam, to  potrjujejo. Ni počitka. Ni več časa za odlašanje. Delo. Rast. Kopanje po sebi. In narava-kot da nam naše notranje premike, kaže navzven.

Pred dnevi mi je prijateljica Lila poslala tole svojo pesem. Sem jokala kot dež. Ampak očiščujoče. In privoščim takšen jok še komu.

Relief brazgotin

Na pretesen, umazan in preperel obliž, ki je zakrival moje stare rane,
si hladnokrvno polil jedko kislino in me pustil v mukah.
Peklo je in razžiralo, grizlo v globine tako močno,
da sem iztrgala obliž in se s strahom zazrla v rane.

Groza! Boleče, smrdeče, razbrazdano, mrtvo tkivo, polno gnoja
me je bodlo naravnost v oči. Popolnoma nezaceljeno…
Prestrašeno in nemočno sem opazovala škodo in se zvijala od bolečin….do onemoglosti.
Do onemoglosti, ki te potegne v globine na dno nezaceljenih ran.

A glej! Na dnu je izvir, izvir zdravilne vode, vode, ki odplavlja odmrla tkiva in celi.

Počasi se celi, škode je veliko in boleče garanje ne priznava laži.
Počasi se celi, brazgotin je veliko, sveže in ranljive so še.
Branim in varujem jih, ščitim in negujem jih,
potrpežljivo jim dajem čas, da postanejo močnejše.

Rada jih imam. To so moje brazgotine!
Ko jih gledam, me preplavi milina, saj so kot relief mojega življenja.
Ponosna sem nanje, izžarevajo moč in nemoč, strah in pogum, ljubezen in sovraštvo,
obup in upanje, žalost in veselje, rojstvo in smrt… izžarevajo moje življenje.

OCENE

Odtipkano: 22. junij 2010

OTROCI IN STARŠI

Povej tudi ti! (41)

Zadnji dnevi so šteti našim šolarjem. Še malo in bodo prinesli domov spričevala. Nekateri z veseljem, mnogi s cmokom v želodcu. Vsako leto v Sloveniji umre en razred otrok. Pa ne v prometnih nesrečah ali zaradi bolezni. Ampak zato, ker si vzamejo življenje. Zaradi sebe? Verjetno ne.

Kako bomo sprejeli svoje šolarje, ko bodo prišli pokazat svoj (ne)uspeh? Terapevtka Jožica Amadea Demšar, ki je bila kar nekajkrat gostja v moji oddaji Za otroke in za starše na Radiu Aktual, priporoča, da najprej globoko vdihnemo. Preden rečemo karkoli ali celo ukrepamo. Spomnimo se svojih šolskih dni in tudi če smo bili stoodstotni odličnjaki (ampak takšnih je bilo zagotovo zeloooooooooooo malo), se moramo zavedati, da mi nismo naš otrok. Da je on sam svoj, da ima svojo osebnost, svoje interese in da je drugačen od nas. Če so ocene v spričevalu zares slabe, to verjetno ni rezultat enega tedna, ampak več mesecev in vprašajmo se, kaj je tisto, kar je pripomoglo k temu.

Jožica Amadea Demšar predlaga, da se z otrokom v miru pogovorimo, brez obtoževanj analiziramo in skupaj naredimo načrt kako naprej. Najprej pa-otroku dovolimo, da si vzame nekaj dni samo zase, da si odpočije od šole in odnosov, šele nato mu naložimo nove obveznosti.

So praviloma zares srečni tisti, ki govorijo tri tuje jezike? So praviloma zares srečni tisti, ki imajo v spričevalih petice, v resničnem življenju se pa ne znajdejo? Veliko deklic s čudovitimi ocenami boleha za motnjami prehranjevanja. Ker morajo biti popolne. So srečne?

MEDVEDKA

Odtipkano: 15. junij 2010

moram pljunit

Povej tudi ti! (38)

Zadnjič enkrat me kliče soseda in reče, naj nikar z otroki ne hodim v gozd blizu naše hiše, ker je bila tam ravnokar medvedka z dvema mladičkoma. Takrat nas ni bilo doma in kar malo žal mi je bilo, saj sem takoj pomislila, da bi šla prav z veseljem pokukat, če jo lahko ujamem s fotoaparatom. Od daleč, seveda. Potem so to medvedko in dva mladička videli v vasi, pa pod vasjo, pa še kje… dokler. Dokler nisem danes, ko sem ravno uspavala najmlajšo, slišala zavijati sirene. To je tukaj, stran od mestnega vrveža, zelo redek pojav. Medvedka je napadla človeka.

Ne vem, kaj se ta hip dogaja z gospo, ki jo je odpeljal rešilec. Srčno upam, da ni hujšega. Medvedko bodo po vsej verjetnosti ustrelili. Ampak-toliko literature sem prebrala o sobivanju medveda in človeka in tako malo možnosti naj bi bilo, da te v resnici napade medved. Zdaj pa kruta realnost.

Vem, ljudje smo zasedli medvedov življenjski prostor. Ampak zdi se mi, da so pogoji za razmnoževanje medvedov tako dobri, predobri, da jih je preveč. Če povem po pravici, me je bilo vedno malo strah, ko sem hodila po okoliških gozdovih. Zdaj me bo zelo strah. Tudi če bodo medvedko odstranili. Bo pa prišla nova in še deset njih. Rešitev? Naj se preselimo nazaj v mesto, bi verjetno rekel kdo. Kar nekaj jih že odšlo iz našega hriba, ravno iz tega razloga. Ampak jaz zagotovo ne bom odšla. Bo pa v prihajajočih dneh, ko se bo za to nesrečo izvedelo, zanimivo poslušati zagovornike medvedov in zagovornike tega, da jih je potrebno malo razredčiti. Jaz sem bolj za slednje. Ker pač tudi moji otroci hodijo naokoli. In preveč medvedov, preveč navajenih na ljudi, zagotovo ni dobro. Za nikogar, pravzaprav. Ker če je hrane premalo za vse, si jo bodo kosmatinci začeli iskati pri ljudeh. Si želimo še kakšno tragično zgodbo?

SAMOPODOBA

Odtipkano: 24. maj 2010

malo razmišljanja

Povej tudi ti! (236)

Pretekli vikend sem bila na seminarju o samopodobi, samospoštovanju. Po dolgem času sem si privoščila nekaj čisto samo zase in si v hipu dvignila svoje samospoštovanje!

Kaj je pravzaprav samospoštovanje? T. Humphreyes pravi, da je to “….središče osebnosti in določa, kako uporabljate svoje neizmerne sposobnosti, ki jih imate kot človek”. Ko takole na hitro preletimo te besede, se nam zdi, da ne veljajo čisto zares za nas. Neizmerne sposobnosti? Ah da, nekateri jih verjetno res imajo, jaz zagotovo ne… Ko pa je toliko vsega, kar me onemogoča, me ovira, mi krade dele mene… Ampak! Ta ampak je dobra novica. VSAKDO ima neizmerne sposobnosti. Le da smo tako zelo “zapacani”, da jih niti ne opazimo. Te “packe” se kažejo v vedenjskih, čustvenih in telesnih motnjah. Npr. izbruhi jeze, apatija, izguba motivacije za stvari, ki smo jih nekoč radi počeli, vtikanje v drugega, kritiziranje drugih, alkoholizem, plahost, nenehno se nam mudi, preveč delamo, domišljavost, sanjarjenje pri belem dnevu, pretirana kontrola, grizenje nohtov, umikanje, bolečine v trebuhu, astma….. in še in še in še.

Pozabljamo na nekaj izjemno ključnega. No, pravzaprav nam niso nikdar povedali, ne da smo pozabili. Človekova osebna vrednost je nekaj DANEGA. To pomeni, da je dovolj že samo to, da SMO, pa smo že vredni. Tudi če nismo lepi, pametni in pridni. Naše bitje je s trenutkom, ko je rojeno na ta svet, popolno, enkratno in neponovljivo. Vam je kdaj kdo povedal to? Samospoštovanje pa je naš OBČUTEK, da smo vredni ljubezni in občutek, da smo sposobni. Torej vrednost ŽE IMAMO, občutek pa nam privzgojijo (večinoma) starši v otroštvu. In ta OBČUTEK je tisti, ki nam povzroča največ sivih las…

Opažam, da je največja težava nas, ljudi, to, da iščemo kriterije naše vrednosti zunaj nas, v stvareh in drugih ljudeh. Če si bom kupila drage čevlje, je moja vrednost visoka, če ne, ni. Če bom pohvaljena za svoje delo od šefa ali staršev, sem vredna in dobra, sicer nisem. Poznate to? Vrednost vsakega od nas pa mora biti v nas samih. Vsak od nas živi svojo življenjsko zgodbo in vsakdo le zase ve najbolje, kdo je in kaj je zanj najboljše. Tudi če prijateljica meni drugače.

Ah, kako sem hvaležna za takšne seminarje. Zdi se, da pridejo na kup vedno ravno pravi ljudje. In toliko iskrenosti, v kateri se lahko najdeš in ugotoviš, da nihče, ampak res nihče ni brez težav. In da je takšnih, ki imajo podobne, kot ti, še na tisoče. Je takoj lažje.

BULLYING

Odtipkano: 13. maj 2010

malo razmišljanja

Povej tudi ti! (22)

Zadnjič enkrat je bila moja gostja na radiu magistra filozofije Ester Fabiani, hudo zanimiva ženska, ki se že vrsto let ukvarja s t.i. bullyingom, to je medvrstniško nasilje. In me je prav šokirala z nekaterimi ugotovitvami.

Ko sošolci drug drugega zbadajo, se nam zdi, da je to čisto nekaj navadnega. Ker so otroci pač takšni in da nekateri lažje, drugi pa pač malo težje prenašajo  šale na svoj račun. In da največkrat to samo od sebe mine, mali ljudje postanejo veliki in pozabijo na dogodke v šoli. Pa ni čisto tako. Sploh ni tako!

Medvrstniško nasilje je namreč nekaj, kar globoko zaznamuje otrokovo dušo. In ima prav posebno strukturo, svoje zakonitosti in zelo hude posledice. S pismom se je oglasila poslušalka, ki je napisala, da ji je takšno”otroško” nasilje uničilo življenje. Nikdar si ni opomogla od zbadljivk sošolca, ki ji je kar nekaj let rušil njeno samopodobo. Še danes, odrasla ženska,lahko živi in preživi samo s pomočjo zdravil. Ali pa primer znanke, ki je začela opažati, da je njena hčerka kar naenkrat čisto drugačna-ni se več smejala, nobene otroške radoživosti ni bilo v njej, zapirala se je sama vase… Ko je ta moja znanka ugotovila, v čem je pravzaprav težava, je šla v šolo, k razredničarki, pa celo k ravnateljici… A ker je deklica, ki je izvajala nasilje, prihajala iz ugledne in urejene družine, ni ukrepal nihče. Dokler se ni znanka odločila in svojo hčerko prepisala v drugo šolo. Zdaj se spet smeji, je vesel in radoživ otrok. Lahko pa bi se ta zgodba končala drugače. Tako kot verjetno tisoče le-teh, ker starši ne opazimo, ker si mislimo, da bo pač minilo ali pa zamahnemo z roko, češ, saj to ni nič. Pa je. Namreč-znanstveno je dokazano, da se pri otroku, nad katerim se izvaja nasilje, celo možgani razvijajo drugače, kot bi se sicer. Posledice za vse življenje, torej.

Bom Ester pozvala, da se oglasi na blogu  in kaj bolj strokovno napiše. O tem je potrebno govoriti. In ukrepati!

SOBOTNI SEMINAR

Odtipkano: 4. maj 2010

vabilo

Povej tudi ti! (24)

KOOOONČNOOOO bomo imeli sobotni seminar oz. delavnico Uspešna in prepričljiva komunikacija.

15.5.2010 bo ta dan in od devetih zjutraj do šestih večer bomo delali. No, vmes bo ura odmora za kosilo… BOMO delali pravim zato, ker bo to delavnica; teorija, potem pa vaje, pa snemanje, analize, spet snemanje, psihoterapija… Ja, prav ste prebrali-pridružila se nam bo namreč tudi terapevtka Vesna Janežič, ki nam bo nekoliko razsvetlila dejstvo, zakaj je 90% ljudi strah nastopanja!

Program je takšen:

Spoznavanje udeležencev s kratko predstavitvijo in snemanjem
Kako poteka osnovna komunikacija, vidni in nevidni znaki
Psihična priprava na nastop, sproščanje in premagovanje strahu
Pomen dihanja in vaje za pravilno dihanje in govorjenje
Govor pred mikrofonom in kamero (teoretični del)
Zakonitosti nastopanja pred občinstvom v dvorani
Zakaj nas je strah, pomen samopodobe

Govor pred mikrofonom in kamero, snemanje
Analiza in pogovor o nastopih, primerjave prvega in drugega nastopa

Prijave zbiram na naslovu sasa@heliopolis.si do srede, 12.5.2010; največ šest prijav bo, zato predlagam, da ne čakate do zadnjega…

Delavnica bo potekala na Dunajski 5, zraven Delove stolpnice, 3. nadstropje. Cena je 279 eur, podjetja plačajo še ddv.

Vabim!

MATURANTSKI PLES

Odtipkano: 30. april 2010

malo razmišljanja

Povej tudi ti! (4)

Pa so se začeli. Spomnim se, pred leti, ko sem komaj dobro začela svojo voditeljsko pot, je bilo veliko maturantskih plesov v Festivalni dvorani. Kot voditeljica sem podpisala pogodbo za vodenje in v enem mesecu sem jih “odvodila” tudi po petindvajset!!!!

Vsak večer vse enako, muzika, moji nagovori, ki sem jih znala že v polsnu in enaka večerja. Mesne kroglice. Mislim, da jih nisem jedla potem kakšnih deset let.

Najbolj sem se vedno zabavala, ko sem opazovala dekleta-prvo uro so bila vsa urejena, četvorka, zahvale učiteljem, potem pa… Polovica jih je bila kar naenkrat bosih, saj so bile verjetno prvič v življenju v visokih petah. In to boli… Druga polovica je bila pa v teniskah.

Z leti se spreminja marsikaj. Ko sem z vodenji matuarntskih plesov začela, so me osvajali maturantje. Ko so me začeli osvajati njihovi očetje, sem se odločila, da bo dovolj. Da bi mladina verjetno raje mladino…

Pred dnevi pa sem zasledila, da je bil prvič organiziran t.i. “humanitarni” matuarntski ples. Še en dodatek na že dodano vrednost.

Alumni klub Fakultete za komercialne in poslovne vede  je namreč sprožil akcijo pomoči otrokom v stiski, ki pristanejo v Kriznem centru za  otroke Palčica v Grosupljem, o katerem sem že pisala. To je  edini Krizni center za najmlajše v Sloveniji (0-6 let),  za katere v domačem okolju ni poskrbljeno  in so največkrat žrtve spolnih, fizičnih in čustvenih zlorab.   V Kriznem centru jim nudijo ljubezen, toplino, sprejetje in je večini otrok to prva lepa izkušnja v življenju.  Akciji pomoči se je pridružila tudi Gimnazija Šentvid. Za ta plemeniti namen so na maturantskem plesu učenci Gimnazije Šentvid zbirali prostovoljne prispevke. Ob zaključku plesa je  zbrani izkupiček (1.405,00 EUR) Alenka Lovišček, pobudnica akcije, predala gospe Manueli Ham, vodji Kriznega centra.

ŠE O PEDOFILIH

Odtipkano: 11. april 2010

moram pljunit

Povej tudi ti! (162)

Ko pomislim na pedofilijo, moram najprej trikrat globoko vdihniti in se pomiriti, preden z razmišljanjem sploh lahko začnem. Najbolj nedolžni, najbolj nemočni, najbolj nežni, zaupljivi… In so zlorabljeni, izigrani, prizadeti, zaznamovani.

Verjetno nikdar ne bom čisto zares razumela, kaj lahko nekoga vodi v to. Morda še najbolj razumem tiste, ki so bili zlorabljeni sami, pa jih žene v ta dejanja neka notranja sila, nekaj, kar je nezavedno vtisnjeno v njihove duše. Pa še ti imajo na voljo terapevte, zdravnike, kogarkoli pač že. So odrasli in lahko si najdejo pomoč.

Potem pa so tukaj župniki. Dušni pastirji, ki naj bi zagovarjali ravno te, najbolj nemočne, nedolžne, pomoči potrebne. In ko se otroček, v želji po zaščiti, usede mu na kolena, je zlorabljen znova. Od nekoga, ki naj bi bil-razen staršev-najbolj zaupanja vreden!

Sem verna. Hodim v cerkev. In sem jezna. Zelo. ZELO. Kristus ni rekel, da mora biti Cerkev klan, ki ščiti svoje člane. Kristus ni rekel, da so člani tega klana več, da za njih ne velja tisto, kar naj bi veljalo za nas, navadne vernike. Kristus je postavil Cerkev kot trdno skalo, ki bo v oporo, ki bo pomagala, predvsem pa bo zaščitila najbolj nemočne. Jasno mi je, da s(m)o Cerkev ljudje. In v trenutku, ko je nekaj ljudi na kupu, se individuum izgubi, postane le skupnost in interakcije znotraj te skupnosti so tiste, ki vrtijo kolo naprej. In ščitijo hrbte, ter opravičujejo sredstva za dosego cilja.

Pa saj ne, da bi bila Cerkev kaj bistveno drugačna, tudi daleč od tega, da je slabša od kakršnega koli drugega sistema. Če se samo spomnim na Hudo jamo. Natanko se ve, kdo je kriv, kdo je sodeloval, zakaj…. Pa nič. Halo??!! V jami pa kosti, ki jih »premetavajo«. A to niso kosti, to so življenja, duše, mame, očetje, sinovi. V tej jami je na tisoče izjokanih in neizjokanih solz, žalosti, strahu, tesnob. Pa ne od kar nekoga, ampak od naših ljudi, naših sinov in očetov in mater. Zakaj se nič ne zgodi? Zakaj krivi ne prevzamejo odgovornosti za svoje početje? Ker jih ščiti njihov klan.

Ni mi jasno, kako dolgo še mi, mali, lahko zdržimo vse to. Kako visok je naš prag. A kaj, ko se zgodi, da nekdo, poln volje do sprememb, vstopi v nek sistem in ga le-ta v zelo kratkem času posrka. Višji interes postane njegov interes in niti ne spomni se prav več natančno, zakaj se je že potegoval nekoč…

Prenove potrebujejo sistemi. Tudi Cerkev, čeprav mi je težko o tem razmišljati na glas. Ker ko te izloči en sistem in te potem izloči še drugi, ostaneš verjetno zelo sam. Vendar zaupam v to, da je Božja volja, če že govorim o Cerkvi to, da je le-ta transparentna, da je za ljudi, da se zavzema za najšibkejše, da je pomočnik pri iskanju izgubljenih ovac in da je predvsem in zelo poštena. Da se strese do tal, izpljune mlačne in tiste, ki biserov niso vredni in gre takšna, nova naprej. Ampak najprej so potrebna dejanja. Ne samo reči, ja, ni bilo prav, potem pa nič. DEJANJA.

Pa še tole. Še vedno bom šla k maši in obhajilu. Čeprav me je že imelo, da bi ostala doma. Ker pa je ravno to tisto, kar si hudobec želi od mene, ga bom zafrknila. Ampak šla bom v tisto cerkev, ki mi je všeč, k tistemu župniku, ki mu zaupam in vem, da dela iz vsega srca in da ga je sram. Kot je mnoge po vsem svetu ta hip.

PALČICA

Odtipkano: 22. marec 2010

OTROCI IN STARŠI

Povej tudi ti! (71)

Danes je bila moja gostja na Aktualu Manuela Ham, vodja hiše zavetja Palčica. To je nekakšen prehodni dom za otroke, stare od nič do šest, sedem let. Ko socialna služba ugotovi, da je otrok zlorabljan, zanemarjan ali še kaj, ga staršem vzamejo in medtem skušajo najti rejnike, posvojitelje ali pa starše “usposobiti”, da bi lahko to bili še naprej.

Poslušala sem zgodbe. Zgodbe otrok in njihovih staršev. Od konca leta 2007 do danes je bilo v domu že več kot 90 otrok!!!!! Nekaj dni stari dojenčki, pa malo večji dojenčki, malčki in malčice…  Trenutno je pri njih enomesečna deklica in brata, stara štiri in pet let. Našli so ju na avtobusu, čisto sama in brez vsega. Garjava in ušiva. Romunčka. Menda sta tako lušna, tako prijazna, tako hvaležna… In neskončno rada jesta čips….

Bil je deček, pet let star, ki je prvič v življenju jedel sadje. Menda ni želel ničesar drugega več, ko je odkril vse te različne okuse… In bila je dojenčica, stara tudi šele mesec dni. Ko se je njena mati odločila, da jo bo vendarle vzela, je prišla po njo v dom . Deklica je spala v lupinici in ko je zaslišala materin glas, je odprla oči in se na vsa usta zasmejala.

Pred dnevi sem dobila mail, v katerem ljudi pozivajo, naj v Palčico prinesejo otroška oblačilca. Pa mi je Manuela zatrdila, da jih imajo dovolj, da pa bodo nadvse veseli, če bo kdo pomagal s kakšnim eurom-da bodo otroke lahko peljali v kino, v Živalski vrt, da se bodo lahko peljali z vlakom ali šli v McDonalds. Lahko pa se zapeljete mimo doma in jim prinesete kakšno sladkarijo. Saj veste, otroke tudi tako lahko pocrkljamo. Palčico najdete na spletu

http://www.kco-palcica.si/

Kaj je tisto, kar sili starše, da zlorabljajo svoje otroke? Največkrat njihovi vzorci in dejstvo, da so v večini primerov tudi sami bili žrtve raznih zlorab. A vzorce je potrebno prerasti!!! Stisk je vedno več in izgleda, da bo vedno več otok, ki bodo pristali v Palčici. Ah, kam gre ta svet?!

SMETI

Odtipkano: 10. marec 2010

vabilo

Povej tudi ti! (98)

Okrog nas je mnogo smeti. Pa ne bom pisala danes o tistih, hodečih, ampak o tistih, ki jih ti hodeči odmetavajo vsepovsod. V gozdove, na travnike, kjer se prvi zvončki ravno trudijo pogumno pokukati iz zemlje, na ceste… Česa teh hodečih niso naučile njihove mame, njihovi očetje? Verjetno spoštovanja. Nikakršnega. Ampak da ne bom sodila, bom raje vse, ki jim in nam ni vseeno, povabila na čistilno akcijo. Očistimo Slovenijo. Kako močni besedi! Očistimo! Vsega. Vseh.

Enkrat sem malo posnela smeti na Barju.

http://www.youtube.com/watch?v=lbh94kvlrs4

17. aprila bomo čistili Slovenijo.               http://www.ocistimo.si/

Danes pa lahko začnemo pri sebi.